Če nas zanima, kaj naj nam knežji kamen pomeni danes, moramo vedeti, kaj je lahko pomenil ljudem nekoč. Različne vrste preostankov preteklosti kažejo obrise duhovne strukture, v katero je bil knežji kamen nekoč umeščen. Gre za razumevanje sveta, ki ga slovensko ljudsko izročilo imenuje stara vera in se glasi: “Moj oče, ded in praded so od časov, ko so tu še tlačanili, prenašali izročilo o tročanu, ki je takrat pomenil tudi način življenja. Ko so se odločili, da bodo postavili hišo, kaščo in hlev, so najprej poiskali tri kamne. Dva so uporabili za temelj, tretjega pa so imeli za binkl – varuha, ki so ga varovali kot skrivnost, saj je zanj vedel le gospodar – graditelj, ki je na smrtni postelji povedal bodočemu gospodarju, kje je. Tročan je bil vedno v znamenju ognja (sonca), vode in zemlje. Prenekatero kmetijo je pobralo, ker se je vedenje o hišnem tročanu izgubilo ali so ga celo iz nevednosti uničili.” Stara vera ureja ravnovesje naravnih sil, utelešenih v bogovih. Kadar je podrto, nastopijo nesreče, Kaos, zato so ga z določenimi obredi vedno poskušali premagovati. Ker so takratni ljudje živeli od zemlje, si tega niso upali opustiti, zato stara vera ni izumrla. Še leta 1607 je bil zato ljubljanski škof Tomaž Hren prisiljen v pridigi omeniti stare bogove: Lado, Plejna in Poberina. Ljudje so načelo tročana živeli vsak dan, z vsako njegovo vzpostavitvijo so naredili nekaj za ohranjanje ravnovesja. Zato ga je mogoče tudi arheološko zaslediti povsod: na predmetih, v grobovih in pokrajini.

V stari veri je obstajala tudi izjemno pomembna povezava med ljudmi in bogovi. Izbrani, telesno in duševno neoporečni zastopnik skupnosti se je moral v obredu pridobiti oblast od bogov. Po tem je izbranec pridobil moč vladanja, skozi njega sta se blagostanje in rodovitnost iz sveta bogov prenesla na njegovo skupnost ljudi. Sledila je skupna obredna pojedina.

KULTNA OBREDNA MESTA

Prizorišče karantanskega tročana sestavljajo tri kultna mesta, ki se v opisih ustoličevanja vedno znova ponavljajo. Prvo je Grad (novoknjižno Krnski) kot mesto sonca, ognja, neba. V slovanski (slovenski) mitologiji ta mesta zavzema božanstvo (glej: Perun). Skupina kamnov na Sveškem polju (novoknjižno Gosposvetsko) predstavlja zemeljsko sfero in s tem boga Velesa (glej: Veles) ter drugo točko v trojnem sestoju. Zadnja točka svetega trikotnika so Svatne s poznejšo Gospo Sveto, ki jo zastopa ženska boginja plodnosti, Mokoš (glej: Mokoš).Cerkev sv. Petra in Pavla na Krnskem Gradu nam potrjuje predkrščansko svetišče Peruna, saj je Peter eden tistih svetnikov, ki so mu postavljali svetišča na prejšnjih mestih boga groma in bliska. Cerkev je morda prvič neposredno omenjena 927. leta. Smer ladje kaže natančno proti vojvodskemu stolu, torej proti sosednji sveti točki trojnega sestoja. Tako smer imajo najverjetneje samo cerkve iz časa pokristjanjevanja, ki so zamenjale poganska kultna mesta: npr. na Blejskem otoku.
“Sveški” tako kot sosednje “Svatne” (Gospa Sveta) izhaja iz besede “svet = sanctus, divinus, sacer”, kar kaže na kultni pomen prostora. Ni verjetno, da bi se ime uveljavilo šele potem, ko je tam že stala cerkev Gospe Svete, torej je starejše in dokazuje poganski kultni prostor. Marijina cerkev je omenjena že leta 860. Na predkrščansko tradicijo pa namiguje izročilo, po katerem se okrogla romanska kostnica, ki stoji jugovzhodno ob cerkvi, imenuje ajdovski tempelj. Tudi sv. Marija, zavetnica cerkve na Svatneh, ni po naključju izbrana. V pokristjanjevanju je praviloma nasledila žensko božanstvo plodnosti, Mokoš. Gospa Sveta je tretja točka v sestoju treh svetih mest, ki so ju določili šele Slovani in ni bila dediščina starejših dob. Vsa tri mesta sestavljajo trikotnik, v katerem kot, ki ima vrh pri cerkvi sv. Petra in Pavla na Krnskem Gradu, meri 24° – 25° (glej: Trojnost).V “svetih” trikotnikih se eden od kotov čimbolj približuje kotu 23.5° +- 1.5°. To je kot med Zemljino osjo in ravnino Zemljine orbite okoli sonca, kar je navidezna razlika v višini sonca v času enakonočja in obeh sončnih obratov. Ta razlika nastane, ker zemeljska os ni pravokotna na ravnino svoje krožnice okoli sonca, ampak je za omenjeni kot nagnjena. Spremenljivi odklon +- 1,5° je posledica nihanja zemeljske osi. Obredni kot povezuje v pokrajini trojico kultnih mest, ki so posvečena nasprotnima božanstvoma svetlobe (neba, toplote, poletja …) in teme (mraza, zime, smrti …) ter božanstvu, ki vzdržuje ravnovesje med prvima dvema. Po izročilu sta oba sončna obrata tista dela leta, ko imata božanstvi poletja oziroma zime največjo moč. Ob pomladanskem oziroma jesenskem enakonočju se njuna nadvlada menja.

Sveško polje. Razmestitev svetih mest: 1- (Krnski) Grad; 2 – prostor vojvodskega stola na Sveškem (Gosposvetskem) polju; 3 – Svatne (Gospa Sveta); L – Lindwurmgrube (kotanja, kjer naj bi prebival celovški zmaj)

Ko so prostor v začetku 7. st. naselili staroverski Slovani, so ob cesti iz Viruna naleteli na miljnik. Iz soseščine so privlekli še enega in ga postavili ob prvega. To je bil vhod v obredni prostor. Vanj so postavili kamniti sedež (prva omemba morda že iz 983). Najstarejši opis njegovega izgleda z začetka 14. stoletja pove: “Na kamnu se more opaziti, da je izsekano v njem odmerjeno v obliki sedeža.” S tem se ujema samo sedanji zahodni sedež Vojvodskega stola. Podobna poznamo iz francoske Normandije (Calvados) in Anglije (Hexham), kjer naj bi šlo za škofovska sedeža iz 6. ali 7. stoletja. Verjetno je, da so obenj postavili še en kamen (novoknjižno knežji).

SPREMINJANJE OBREDA USTOLIČEVANJA

Obred ustoličevanje koroških vojvod se je skozi čas močno spreminjal. Na tem mestu poskušamo prikazati samo tisto arhetipsko strukturno mrežo lastnosti, ki se skozi tisočletja in prostor ni bistveno spreminjala. Najstarejši opis ustoličevanja je najverjetneje iz 11. stoletje in ni popoln.
Edino v Otokarjevem opisu se ob kobili pojavi še bik, brez utemeljitve, pove le, da se ju kmet na kamnu urno polasti, ko zapusti prostor. Pozneje postaneta le še odkupnina za sedež, kar pa je samo dodajanje drugotnega smisla. Tudi bik tako kot kobila iste barve izvira iz starejše oblike obreda, ki je bil najverjetneje izpuščen. Vojvoda namreč h kamnu že pride z bikom, kar pomeni, da je bila žival vključena v obred že na prejšnjem prizorišču, torej Krnskem Gradu. Mož, ki sedi na kamnu s prekrižanimi nogami, je po Otokarju že kmet. Kar pa je zgolj posledica družbenega razvoja od 11. st. do konca 13. st. Prej je bil ta kmet, kakor ga imenuje Otokar, gotovo kosez. Podrobnost ustoličevalčevih prekrižanih nog, ki jih poznejši opisi nimajo več, se razlaga s sodniško držo. Ustoličevalec je bil najverjetneje naslednik nekdanjega sodnika dežele, ki je vodil izbor kandidata v opisu Predloge vrinka v Švabsko zrcalo. Prekrižane noge sodnika je našel Vilfan tudi na podobi iz pravne knjige Laienspiegel (Zrcalo laikov) iz 1504, predvsem pa tudi v slovenskem pregovoru: Sedi krivo, sodi pravo. V tem vidimo povezavo sedeti – soditi in protistavo krivo – pravo. Več o tem v poglavju “Pomen barv”.

Gojmir Anton Kos: Ustoličevanje

Janez Vetrinjski ne omenja, kje vojvoda pije vodo, kajti ta del obreda je povzel iz ljudskega izročila. Doslej je veljalo, da je bilo to pri knežjem kamnu. Ker starejši Otokar te podrobnosti ne omenja, je precejšnja verjetnost, da je že tedaj obstajala le še v ljudskem izročilu. Pitje vode iz klobuka si najlažje predstavljamo na tistem kraju obreda, ki je bil povezan z vodo. To pa so bile Svatne. Marijino čaščenje je v krščanski dobi praviloma zamenjalo čaščenje vodnega poganskega božanstva (Mokoš) iz skupka treh božanstev. Klobuk, iz katerega pije vojvoda, je nedvomno prav tako kultni predmet. O tem pričajo med drugim številni staroslovanski bogovi, ki jim trdno stoji na glavi, npr. Zbručki idol, kjer ima štiriobrazno božanstvo na vrhu klobuk, v dveh telesih od štirih pa še meč, konja in rog.

S pomočjo mlajših drobcev izročila lahko rekonstruiramo stari potek. Obredel je vsa mesta tročana. Najprej Grad, kjer je potekal izbor kandidata s preizkusom sposobnosti. Ob tem so verjetno žrtvovali bika. Izbranca so preoblekli v značilno poročno sivo-rdečo obleko ter posadili na neukročeno kobilo. Pozneje so obleko ljudje razumeli kot kmečko. Naslednje prizorišče je bilo Sveško polje. Neukročena kobila je poosebljenje Oblasti, ki jo je treba osvojiti in opraviti nebeško poroko. Kako je ta potekala, je iz opisa izpuščeno. Pozneje se bik in kobila spremenita v odkupnino za dostop do kamnitega sedeža. Tega je moral izbranec trikrat obkrožiti, kar je splošna sestavina starih evropskih poročnih obredov. Pri sveških kamnih je zelo verjetno potekal simbolni dvoboj, pri katerem je vsakdo od obeh udeležencev stal na svojem kamnu. Udarec, ki ga da ustoličevalec bodočemu koroškemu vojvodi, je zadnji ostanek nekdanjega dvoboja. Pozneje se je obred osredotočil na kamen, na povpraševanje po pravi krščanski veri in pravičnosti ter na lahen udarec. Ob obredu na knežjem kamnu se je uporabljal slovenski obredni jezik ob petju slovenskih obrednih pesmi, prav tako pa je veljal za sodbe pred “sodnikom dežele” – pri pravnih zadevah glede koroškega vojvode pa vendar le do formalnega odgovora sodniku, da “ne razume njegovega jezika”. Poročni obred je sklenilo pitje vode, ki je vzpostavilo krogotok narave in njeno ravnovesje. Pozneje so to razumeli kot preizkus skromnosti. Vzpon na kamen in vihtenje meča na vse štiri strani sveta pomeni prevzem oblasti na ozemlju skupnosti, ki ga je izbrala. Kamen je bil namreč simbolno središče. Zelo verjetno je sledila žrtev kobile s skupnim zauživanjem njenega mesa, najverjetneje na Svatnah.

Na podlagi primerjanja podobnih obredov po Evropi v istem času, lahko domnevamo, da je nebeška poroka med bodočim knezom in kobilo (simbol Oblasti) pomenila, da je moral kandidat s kobilo občevati. Spolni odnos med izbrancem za vladarja in kobilo je nebeška poroka, ki je del širše indoevropske dediščine. Njen namen je prenašanje plodnosti na zemljo. Različni avtorji, ki jih navaja Pleterski, so to dokazovali s starogrškimi, islandskimi, norveškimi in rimskimi primerjavami, podrobno še s staroindijskim obredom žrtvovanjem konja Ashvamedha. Sam (Pleterski) je primerjal obred z irskim in ugotovil mnogo skupnih prvin, kar nedvomno kaže na skupni indoevropski obred. Možni sta obe kombinaciji, moški in kobila ter ženska in žrebec. Med drugim je zanimiva podrobnost, da je bil konjoctober equus, ki so ga žrtvovali 15. oktobra Rimljani, desni konj zmagovite vprege na dirkah. Tudi žrebca v že omenjeni Ashvamedhi, preden ga žrtvujejo, zaprežejo kot desnega konja vprege v voz (pomen “desnega” glej v poglavju “Pomen barv”).

   Podeljevanje fevdov na vojvodskem stolu po Valvasorju

POMEN BARV

V prvotnem obredu ni bilo preoblačenja v kmečko obleko. Obleka sama po sebi niti ni pomembna, pomembni so preoblačenje kot simbol prehajanja iz ene podobe bivanja v drugo in predvsem barve. V koroškem obredu srečamo štiri barve: belo, črno, rdečo in sivo. Barve so prvotno pomenile različne strani neba. Pozneje se je simbolika barv širila na letne čase, dele vesoljstva in njihove lastnosti, končno celo na posamezne bogove in družbene sloje. Značilno je, da v splošnem izročilu ni enotne uporabe barve za določeno stran neba. V koroškem obredu ustoličevanja gre očitno za uporabo barv kot simbolov narave.
Vir Švabsko ogledalo nam o barvah, v katere je oblečen vojvoda, piše: … Nato mu oblečejo sivo suknjo in ga opašejo z rdečim pasom, na katerem visi velika, rdeča torba, kakršna pristoji lovskemu mojstru. Poleg tega mu obujejo tudi dva rdeča čevlja z rdečimi vezalkami in mu preko suknjiča ogrnejo siv plašč in posadijo na glavo siv slovenski klobuk s sivim trakom. Tako opravljenega posadijo na kobilo.
Bel je izvedeno iz indoevropskega *bhel- “bel, svetel”. Črn izhaja iz osnov, ki pomenijo “črn, temen”. Rdeč pripada isti skupini kot rja in ruda, osnova je indoevropski *reudh- “rdeč”, v različnih indoevropskih jezikih pa lahko pomeni še “kri” in “rumen”. Siv izhaja iz indoevropskega korena *(s)kei- “svetlikati se, sijati, senca”, v različnih IE jezikih besede iz tega korena pomenijo “siv, moder, zelen, žolt”. Zelen ima IE koren *ghel- “žolt, zelen”.

Že ta kratek pregled kaže na starejše obdobje, v katerem niso tako natančno ločili med posameznimi barvami, ker so z besedami, ki so jih pozneje rabili za posamezne barve, prvotno označevali nekaj, kar je spreminjalo barve in to je bilo v zvezi s svetlobo. Njeno nasprotje je bila tema, kar nakazuje izhodiščno protistavo dveh prvin. Jug razlagajo na različne načine, mdr. z besedami, ki pomenijo “svetloba, zarja, sij, daniti se, svitati, rasti, vlažen”, kar bi lahko pomenilo, da je pojem pomensko izpeljan iz sončnega vzhoda in da so prvotno poznali le dve strani neba. To bi bila možna razlaga nedoslednosti pri označevanju strani neba s posameznimi barvami. Svet (sanctus) izhaja iz IE osnove, iz katere je izpeljana tudi hetitska beseda kunna “desni”. Lev (sinister) prvotno pomeni “kriv”. Beseda pravi v različnih slovanskih jezikih pomeni tudi “desni” in “raven”, njen IE koren pa pomeni “prvi, sprednji, vzhodni”. Protistavo krivo-pravo je torej mogoče pomensko enačiti s protistavama levo-desno in zahod-vzhod. To je ena od korenin simbolike ustoličevanja. V tisti davnini, ko so besede sveto, pravo, desno pomenile isto – sončni vzhod.
Sod (judicium) izvira iz IE *som-dhH-ó “kar je sestavljeno”. Sodnik je torej prvotno človek, ki zna sestavljati. Pregovor Sedi krivo, sodi pravo nedvomno kaže, da sestavlja krivo in pravo, levo in desno, zahod in vzhod, različne barve, skratka vsa nasprotja. Enotnost svetega in prava, pomeni sodniške funkcije v mitu postajajo razumljivi.
Isto protistavo simbolizirajo barve: bela in črna v eni obliki ter siva in rdeča v drugi obliki. Da siva in zelena pomenita isto, smo že videli. Sedaj postanemo pozorni na koroško jurjevsko pesem iz Rožeka:Sveti Šent – Juri/ Poterka na duri; / Maj eno hlačo zeleno, / Jeno Rudečo. Jurij je torej oblečen zeleno (=sivo) in rdeče. Kot bodoči koroški vojvoda. To nam dodatno potrjuje kajkavska pesem iz hrvaškega Stupnika:Došel je, došel, zeleni Juraj / Na zelenom konjiču, na pisanom voliću. Spet smo pri konju in pisanem govedu koroškega vojvode. Zgodba o Zelenem Juriju (kot jo je rekonstruiral Radoslav Katičić), ki pride spomladi v konjski podobi iz dežele smrti, premaga zmaja-očeta, osvobodi svojo sestro, ji zaplodi otroka in ga (Jurija) nato ubijejo, se tako ujema s tem, kar smo doslej izvedeli o ustoličevanju, da se ponuja sklep: VLADAR JE ZELENI JURIJ. Če vemo, da je Zeleni Jurij Perunov sin, lahko dalje rečemo, da je vladar (knez) sin boga Gromovnika (glej:Zeleni Jurij, Perunov sin). Sedaj dobi celo znameniti celovški zmaj svoje mesto v naši zgodbi. Prebival naj bi namreč v kotanji Lindwurmgrube na severnem delu Sveškega polja, kjer naj bi po rekonstrukciji potekal simbolni dvoboj.

      Ustoličevanje karantanskega kneza; najstarejša podoba, iz rokopisa Avstrijske kronike o 95 gospostvih (druga polovica 15. stoletja). Upodobitev odstopa od sicer znanih opisov, tudi glede oblike in lege vojvodskega stola.

Prvotno besedilo Predloga vrinka v Švabsko zrcalo je vsebovalo izčrpen opis obreda, z vsemi za pisca Vrinka v 13. st. nespodobnimi podrobnostmi, s katerimi ni hotel pohujševati bralcev. Zato manjka način izbire kandidata s pomočjo pisanega bika, o dvoboju skorajda ni sledi, o izvedbi svete poroke lahko ugibamo, še bolj o morebitni konjski žrtvi. Če sklepamo, bi sodili, da je bil obred, četudi simboličen, še vedno dovolj realističen. S tega zornega kota postane edino smiselno prvo vprašanje, ki ga o kandidatovih lastnostih zastavi ustoličevalec Otokarjeve Avstrijske rimane kronike:

Povejte mi sedaj, če je z njim tako, da je doslej krščansko veren in neomadeževan, da nobena razpoka krivoverstva ne biva v njegovem srcu.

Ustoličevalca zanima, ali se je kandidat odrekel poganskemu delu obreda, in želi o tem zagotovilo. Eno bi lahko bil že pisani bik, ki ga kandidat vodi. Vrinek ga v pohodu h kamnu ne omenja, torej je svojo vlogo odigral že prej. Če sedaj pride s kandidatom do kamna, pomeni, da tega dela starega obreda niso izpeljali. A ustoličevalec do zadnjega ni povsem prepričan. Ko se umakne s stola, se urno polasti kobile in bika. S tem vzame kandidatu kakršnokoli možnost, da se ne bi spozabil in bi počel s kobilo tisto, kar je nekoč sledilo trikratni obkrožitvi kamna. Spomin na stare običaje je torej moral biti v drugi polovici 13. st. še vedno živ.

SLOVENSKO IZROČILO

V slovenskem ljudskem izročilu lahko najdemo vzporednico prej opisani nebeški poroki v pravljici iz Hrašč pri Postojni “Kako se hude ženske ukrote”. Poleg mlajšega šaljivega – poučnega zaključka vsebuje mnogo starejšo zgodbo.

                               Slovensko izročilo

Zgradba zgodbe je taka, kot smo jo videli pri opisih ustoličevanja. Ujemanja pa so tudi v podrobnostih. Konjski podobi očeta in hčere sta očitni. Predstava o ženi – kobili je morala biti pri Slovanih nekoč zelo močna, tako zelo, da Poljaki še danes obe označujejo z zelo podobnima besedama kobieta – kobyła. Sekira in hrastov gozd nakazujeta, da je Lenkin oče bog gromovnik Perun. Ukrotitev žene je pogoj, da rodi. Prav spolni odnos z nasilno pridobljeno žensko iz druge dežele in njeno materjo v povezavi s konji je sestoj, ki ima zelo staro primerjavo.
S primerjavo različnih mitologij (kar smo do sedaj večinoma opuščali, zaradi lažje preglednosti in obsega članka; drugače glej vire. Op.p.) si lahko dovolj pomagamo, da pogojno tudi rekonstruiramo nekatere mitološke starine. Tako hetitska beseda arnuwala pomeni osebo, ki je bila nasilno pripeljana iz enega kraja v drugega. V le-tem jo čaka spolni odnos z ugrabiteljem. Lenka je (smrtno) kaznovana tako, da jo vprežejo, kar se ujema s tem, da Marko – Janko ubije konja iz vprege.
V slovenskih ljudskih pesmih, ki opisujejo Jezusovo rojstvo, noseča Marija na poti pride do studenca, iz katerega pije, nakar rodi. Motiv nima podlage v apokrifnih spisih. V njem se kaže reklo “hoditi – piti – roditi”. To lahko primerjamo tudi s staroslovanskim mitom plodnosti “hoditi – roditi” (glej:  Glavni mit). Celotno zaporedje “hoditi – piti – roditi” predstavlja ključna dejanja: prihod junaka, združitev (pitje) z boginjo, zemlja rodi (ponavadi v obliki dežja pomešanega s pšenico, kar simbolizira plodnost).
Marko – Janko torej na nek način ubija eno od svojih žensk. Arnuwala se v zakoniku nanaša tudi na žival. Potem ni nič nenavadnega, da je občevanje s konjem in mulo postavljeno ob bok občevanju z ugrabljenko in njeno materjo. V nekem določenem času in okoliščinah očitno med njimi ni bilo razlike. To je bil čas, ko mita še ni bilo, kajti ljudje so ga preprosto živeli. Para konj – mula, hči – mati napeljujeta na enačenje konj – hči, mula – mati. Mula je žival, ki je neplodna in se ne more razmnoževati. V tem smislu je brezspolna. Tako pridemo do lika zlobnega vladarja, ki je prispodoba neplodnosti in ga je zato treba ubiti. Marko – Janko torej ubija taščo-neplodnost in z Lenko ustvarja rodovitnost. A tašča se vrne v njegovo posteljo, kar pomeni, da je bila njena smrt le navidezna, saj gre za stalno ponavljajoči se krog umiranja in oživljanja narave. Morda se s tem ponuja tudi odgovor, od kod predstava o zlobni mačehi in tašči.

Knežji kamen

INDOEVROPSKA FUNKCIJSKA DELITEV

Po Dumezilu bi bilo dejanje tretje funkcije nebeška poroka med kandidatom za kneza in neukročeno kobilo. Poroka povzroči plodnost, kar je v domeni poljedelcev in živinorejcev. Druga stopnja bi bila dvoboj pri sveških kamnih, pri katerem je vsakdo od obeh udeležencev stal na svojem kamnu. Udarec, ki ga da ustoličevalec bodočemu koroškemu vojvodi, je zadnji ostanek nekdanjega dvoboja. Dvoboj predstavlja vojaško moč in je s tem po Dumezilu druga, vojaška funkcija. Poročni obred je sklenilo pitje vode, ki je vzpostavilo krogotok narave in njeno ravnovesje. Skrb za naravno ravnovesje, blagostanje skupnosti in obrede pa je delo vladarja in svečenikov. V družbeni hierarhiji to predstavlja prvo mesto, ki jo zastopa vladar. Vzpon na kamen in vihtenje meča na vse štiri strani sveta pomeni prevzem oblasti na ozemlju skupnosti, ki ga je izbrala. Kamen je bil namreč simbolno središče, popek sveta oziroma središčna os, kjer se povezujejo vse tri sfere. Poleg zemeljske sfere sta še podzemna in nebeška. K vsaki od teh treh sfer spadajo še bogovi in skupni bog Triglav, ki vse sfere in bogove povezuje.

Pleterski sicer zavrača dumezilovske delitve, vendar se naša rekonstrukcija obreda ustoličevanja zelo dobro ujema s Šmitkovo funkcijsko razlago glavnega mita slovanske mitologije in s samim glavnim mitom. Glavni mit je Šmitek po Dumezilu razdelil tako: Nebeško poroko med Perunom in Mokoš bi lahko uvrstili v 3. funkcijo, saj predstavlja plodnost, kar je domena poljedelcev in živinorejcev. Spopad med Perunom in Velesom bi bil po tej logiki funkcija 2. stopnje (zmaga nad sovražnikom), kar se povezuje z vojaškim družbenim slojem. Velesova ugrabitev Mokoši pa pripada funkciji 1. stopnje, saj je moralno pravni prekršek in s tem predmet vladarske oblasti (glej: Glavni mit).

ZATON USTOLIČEVANJA

Obred se je nato prilagajal vladajoči ideologiji. Zlagoma so opuščali posamezne kamne, dejanja in prizorišča. Rimska miljnika so podrli, bila sta v zemlji do leta 1855. Kandidata je imenoval cesar. Ko se je dal v deželi 1335 ustoličiti prvi Habsburžan, so prenesli knežji kamen na Grad, s čimer so ločili “kmečki” del obreda od fevdalnega podeljevanja fevdov, za katerega so iz starih rimskih kamnov in romanskega kapitela kot sedeža zgradili sedanji stari stol, novoknjižno vojvodski stol ali prestol. Temu so kot zahodni sedež dodali še stari kamniti stol. Po ljudski pripovedi iz 1820 so Knežji kamen prinesli s sredine nekega polja, ki je bilo oddaljeno približno tisoč korakov proti vzhodu; to kaže, da gre za Sveško polje. Kamen je nato stal ob vzhodnem okopu gradišča na Gradu na robu njive. Lastnik ga je med 1777 in 1787 prestavil na rob peskokopa v severozahodnem delu gradišča, od koder so ga 1862 odnesli v Celovec. Obreda, ki se je avstrijskemu plemstvu zdel smešen, od 1414 niso več opravljali na knežjem kamnu na Gradu, od 1651 tudi na Sveškem polju in vojvodskem stolu ne.

Vojvodski prestol

Karantanski tročan je bil nekoč eden od stotin podobnih po Evropi. Tudi drugod po Koroškem, Avstriji, Sloveniji jih je bila cela vrsta. Oglišča tročanov so ponavadi hribi, ki izstopajo v pokrajini. Eden takih je bila nedvomno gora Triglav.Krščanstvo je kamne demoniziralo, postali so hudičevi, ljudje so jih uničevali. Izjemnost sveških kamnov je v tem, da so se tako dolgo ohranili in da se je ohranil spomin na obrede, ki so jih pri njih opravljali. K temu je gotovo prispevala prilagodljivost krščanstvu, ki je postavila Petrovo cerkev na Gradu in Marijino na Svatnah. Obred je bil že v 11. st. taka posebnost, da je prišel v zbirko pravnih zanimivosti, pozneje pa v opise evropskih nenavadnosti. Za nas je pomembno, da je obred v poglavitnem delu do 1414 bil v jeziku, ki ga tedaj že lahko imenujemo slovenski v sodobnem pomenu besede. V starejšem obdobju obreda je karantanski knez smel uporabiti domači jezik v pravni obrambi na cesarskem dvoru.

STAROSLOVENSKO PRAVO

V časih stare vere je še obstajala neločljiva celota z lastnostmi, ki jih danes ločeno imenujemo država, narod, religija, pravo. Grki so jo imenovali polis, Rimljani civitas, Kelti oppidum, Germani gau, Slovani župa. Posameznik se je identificiral kot pripadnik take celote, saj tudi za trenutek ni smel biti brez identitete, ker sicer ne bi bil užival blagostanja skupnosti. Najhujša kazen je bila izobčenje.

Razvoj podobnih obredov po svetu kaže, da je ustoličevanje nastalo iz volitev starešine plemena ali plemenske zveze na veči (zbor) vseh svobodnjakov župe. Razen volilne veče, ki je nastopala le ob imenovanju novega kneza (plemenskega starešine), je bilo najbrž več rednih več. Kot drugod ljudski zbori so tudi slovenske veče nasploh sestanek, na katerem so sklepali o zadevah, ki so bile pomembne za celoto. Temu bi lahko rekli upravna oblast, ki ima z razvito upravo le malo skupnega. S podobnim pridržkom je spadalo pod večo tudi sodstvo. Ker so prihajali na take zbore le moški svobodnjaki z orožjem, so drugod in skoraj gotovo tudi pri nas imeli značaj vojaškega zbora.
Veča je zborovala na prostem. To pravilo se je preneslo še na poznejše veče v fevdalni dobi in je do 16. stoletja veljalo tudi za mestne veče, ki načeloma niso hotele zborovati v zaprtih prostorih. Le ponekod so pozneje odstopili vsaj toliko, da so zborovali pod odprto lopo. Spočetka je bilo odprto zborovališče nujno že iz praktičnih razlogov – ker niso imeli dovolj velikih zaprtih prostorov. Zgodaj so se pridružili sakralni momenti – veča je bila gotovo združena z obedi – in pozneje pravno prepričanje, da velja kot polnopravni organ le veča, ki zboruje na odprtem. To se nam je ohranilo do danes v reku:Zračijo, kot da bi prisegali, kar potrjuje, da so vedno prisegali na odprtih zborovanjih. Nedvomno je razlog tudi prisotnost bogov, ki so tako z neba spremljali in varovali prisege. Predvsem Perun, ki je med drugim tudi bog prava in razsodnik, prebiva pa vedno zgoraj, na vrhu gore ali nebu.

Knežja oblast je prvotno razen vojaškega poveljstva obsegala predvsem predsedovanje na večah, pri katerih je mogel knez vplivati le s svojo avtoriteto, ne pa odločati sam. Svojo oblast je izvrševal tudi izven svojega sedeža s tem, da je po svoji kneževini potoval. Na takih potovanjih z ožjim vojaškim spremstvom kosezov so knezi praviloma predsedovali večam po župah ali po skupinah žup. Taka popotovanja oblastnikov iz kraja v kraj so se pri Slovencih imenovala pojezde. Pojezde so bile tudi dajatve, ki so jih morali kmetje izročiti, kadar se je knez nahajal v njihovi župi.

Koprska Loža. Ta oblika arhitekture je nastala iz srednjeveškega načela, da se javnopravna zborovanja ne opravljajo v zaprtih prostorih.

Krščanstvo je z željo po univerzalnosti uničilo identitetno povezovalnost stare vere ter ustvarilo ideološko podlago ozemeljsko širšim skupnostim. Nauk, da je oblast od Boga (in krščanske Cerkve), je ustrezal staroverskim knezom, ki so želeli izničiti kakršno koli odvisnost od članov svoje skupnosti. Zato so se pokristjanili in v to silili podložnike. Skozi vojne med konkurenčnimi knezi so na krščanski ideološki podlagi začele nastajati prve večje slovanske države. V vzhodnih Alpah se to ni zgodilo. Franki so jih priključili svoji državi in v 9. st. birokratsko ustvarili veliko ozemeljsko enoto s starim imenom Karantanija.

Literatura:
∙ Pleterski, A.: Mitska stvarnost koroških knežjih kamnov. – Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1997
∙ Pleterski, A.: Knežji kamen s Sveškega polja v sklopu stare vere o tročanu. – Delo, leto 47, št. 291
∙ Grafenauer, B.: Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. – Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952
∙ Grafenauer, B.: Karantanija: izbrane razprave in članki. – Slovenska matica, 2000
∙ Vilfan, S.: Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije. – Slovenska matica, 1961
∙ Kos, M.: Conversio Bagoariorum et Carantanorum. – Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 11, 1934
∙ Hauptmann, L.: Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu. – Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1954
∙ Dumezil, G.: Tridelna ideologija Indoevropcev. – Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1987
∙ Medvešček, P.: Podobnik, R.: Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. – Taura, 2006
∙ Snoj, M.: Slovenski etimološki slovar. – Mladinska knjiga, 1997
∙ Šmitek, Z.: Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. – Študentska založba, 2004