Grško mitološko izročilo na severnem Jadranu

Območje današnje Slovenije in njenega bližnjega sosedstva ni bilo nikoli vključeno v razvojni krog grške civilizacije. V dobi velike grške kolonizacije Grki tega prostora niso poselili, prišli pa so v dobi sekundarne kolonizacije (4 stoletje pr. n.št.) v njegovo bližino. Kljub temu, pa je to ozemlje obstajalo v zavesti izobraženega grškega človeka vsaj od klasične dobe dalje (od 500 pr.n.št.). To nam kaže predvsem grško mitološko izročilo, ki se navezuje na današnje slovensko ozemlje. Poleg tega pa tudi geografski opisi in grški toponimi kažejo, da so Grki to ozemlje vsaj okvirno poznali.

Mitološki izročilo

Najpomembnejše mitološko izročilo, ki se navezuje na današnji slovenski prostor je izročilo o Argonavtih.

Mit o argonavtih je v grškem mitološkem svetu postavljen v 13. stoletje pr. n.št. Kot velja za večino grških mitov, tudi izročilo o Argonavtih ni enotno. Obstaja vrsta različic o tem, po kateri poti naj bi se grški junaki vračali iz Kolhide v domovino. Ena od njih se navezuje tudi na naš prostor. Že v helenistični dobi standardni prikaz mita o Argonavtih, ki ga posreduje Apolonij z Rodosa (ok. 295-215 pr.n.št) z epom Argonautika navaja naslednjo smer povratka: Črno morje-Istros (Donava)-»Jonsko morje«-Eridanos-Rodan in skupno povsem fantazijsko razvodje rek na daljnem severozahodu, od koder teče Ren v Ocean, Pad v Jadransko morje in Rodan v »Sardinski zaliv«. Ti zapisi se opirajo na starejše zapise, povečini iz zgodnje dobe rimskega cesarstva ali v najboljšem primeru iz pozne helenistične dobe.

  1.  Neuportus kot ustanova Argonavtov

Polihistor Plinij (79 pr.n.št.) je grajal napačne predstave starejših avtorjev, npr. predstavo o jadransko-črnomorski bifrukciji in poimenovanje Istre po Donavi (en rokav Donave naj bi se izlival v Črno morje, drugi v Jadran; Istra naj bi dobila ime po Donavi, gr. Istros).

»Nobena reke se ne izliva iz Donave v Jadransko morje. Mislim, da je pisce prevaralo poročilo, da se je ladja Argo po reki spustila v Jadransko morje nedaleč od Tergesta, ne ve pa se več, po kateri reki. Prizadevnejši pisci pravijo, da so jo prenesli na ramah čez Alpe, tja pa je prišla po Donavi, nato po Savi in po Navportu, ki izvira med Emono in Alpami in je po tem dobil svoje ime.«

Postojanka Nauportus, ki se je nahajala na območju današnje Vrhnike naj bi bila hibridna beseda iz grške sestavine nays »ladja« in latinske portus »pristanišče«.

  2.  Emona kot ustanova Argonavtov

Zosim je v svoji ok. leta 500 napisani zgodovini poročilo o nastanku Emone vključil v opis Alarihovih pohodov leta 408. Njegov vir je bil zgodovinar Olimpiodor iz (egipčanskih) Teb z začetka 5. stoletja pr.n.št.:

»Sel je sporočil Stilihonu, da je bil Alarih zapustil Epir, da je prekoračil soteske, ki zavirajo prehod iz Panonije do Venetov, in se utaboril pri mestu Emona, ki leži med zgornjo Panonijo in Norikom. Tu je prav, da ne preidemo molče tega, kar v mestu spada, in povemo, na kak način je bilo ustanovljeno. Sporočajo, da so prispeli Argonavti, ki jih je Aetes zasledoval, do izliva Istra, ki se steka v Pontos. Menili so, da je prava odločitev, če plovejo proti roku reke, le s pomočjo vesel in ugodnih vetrov, dokler ne bi prispeli do bližnjega morja. Ko so ta sklep izpeljali in prispeli do tega kraja, so pustili kot pomnik svojega prihoda zasnovo tega mesta, naložili Argo na stroje in jo 400 stadijev daleč vlekli do morja in pluli do obal Tesalije, kot je zapisal pesnik Peisandros, ki je vso zgodbo vključil v delo Poroke božanskih herojev.«

potovanje_argonavtov

  3.  Poročilo cerkvenega zgodovinarja Sozomena.

Sezomen: »Argonavti namreč, ki so bežali pred Aetom, na povratku niso ubrali iste poti. Pluli so po morju nad Skitijo in po rekah tamkaj prišli v deželo Italikov. Tu so prezimili in ustanovili mesto, poimenovano Emona. Ko je prišlo poletje, so s pomočjo domačinov vlekli na stroju Argo po suhem okoli 400 stadijev in jo peljali po reki Akylis, ki se izliva v Eridan. Eridan pa se izliva v Italsko morje«

Bratož v knjigi Grška zgodovina omenja zanimivo podobnost med imenom Emona ter starim imenom za Tesalijo, od koder so izhajali Agonavti: ta dežela se je namreč imenovala Haemonia. V nekaterih antičnih literarnih virih (oziroma njihovih rokopisih) in na napisih naletimo na ime mesta v obliki Hemonia ali Haemonia. Za Emono, ki je stala na območju današnje Ljubljane ni jasen izvor imena, domneva pa se, da je staroselski, torej predrimskega izvora.

argonauts_building_emona_valvasor_xiii_9 Argonavti gradijo Emono. Slika iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske.
  4.  Ostalo mitološko izročilo

Po mitološke izročilu, ki ga sporoča geograf Strabon, naj bi Kolhidci, ki so zasledovali Argonavte, prišli med zasledovanjem do Istre in naj bi potem, ko so se jim Argonavti izmuznili, ustanovili mesto Polai (današnji Pulj), »mesto beguncev«.

***

Strabon omenja svetišče grškega heroja Diomeda ob izviru Timava, kraške reke, ki je veljala v antiki za naravno znamenitost. Kult heroja Diomeda, ki je bil dokaj razširjen med Veneti, se je uveljavil v jadranskem prostoru najverjetneje že v času vzpona Rodosa kot trgovske sile v tem prostoru med veliko grško kolonizacijo. Kult tega grškega heroja se omenja še v več krajih na jadranski obali.

***

Herodot poroča o Hiperborejcih, prebivalcih daljnih severnih dežel, ki jih moremo po skopih antičnih omembah lokalizirati v svet srednje in vzhodne Evrope. Hiperborejci so namenili prebivalcem Delosa darove, ki pa naj jih ne bi prinesli sami, temveč poslali od ljudstva do ljudstva, ki so prebivala med njihovimi selišči in Grčijo. Te vmesne postaje so bile po Herodotu Skitija, Adria, Dodona, Evboja, Andros in Tenos. Druga in najbolj zahodna postaja na poti v Grčijo je bila Adria, tj. Jadransko morje (Herodot 4,33). Stiki med Hiperborejci in Grčijo preko severno jadranskega prostora so verjetno odsev prometnih povezav, ki so potekale čez to ozemlje.

***

Bizantinski leksikograf Suidas (okoli 1000 pr.n.št.) sporoča razlagalno legendo o nastanku imena noriškega mesta Viruna (blizu Svaten, kasnejšega središča Karantanije). Le ta se naslanja na grški mit o Meleagru, ki je pokončal kalidonskega merjasca. Poročilo se v prevodu glasi:

»Virunum, ime mesta, ljudstvo Norikov. Njihovo deželo je nekoč pustošil merjasec, ki so ga bili poslali bogovi. Vsi so ga skušali pokončati, vendar bil ves trud zaman. Naposled je merjasca pokončal neki mož in ga dvignil na ramena. Podrobna zgodba se pripoveduje tudi o Kalidonu. Noričani so (tedaj) v svojem jeziku poklicali moža Berounous, to je vir unus (en mož). Od tod je mesto Berounion (=Virunim) dobilo svoje ime.«

Sklep

Grki so se za današnji slovenski prostor zanimali in je bil del njihovega geografskega znanja. Vključili so ga v svoj miselni in idejni svet. Na stare Grke spominjajo tudi nekateri toponimi grškega izvora, ki so se ohranili na Slovenskem. Bratož v knjigi Grška zgodovina omenja število 60 znanih (in le 30 lokaliziranih) antičnih toponimov grškega izvora na Slovenskem. Tak naj bi bil nedvomno Aegida (Koper, v prostem pomenu »Kozje), ki ga omenja Plinij. Anonimni geograf iz Ravene (pozno 7. stoletje pr.n.št.) je v bizantinski Italiji na podlagi poznoantičnih virov priredil geografski opis tega prostora, v katerem naletimo na nekaj grških toponimov, tako npr. za istrski mesti Piranon (Piran) in Neapolis (Novigrad). Na grško navzočnost na današnjem slovenskem ozemlju kažejo tudi redki materialni viri grškega izvora, ki pa so lahko tudi le rezultat trgovskih stikov. Za čas 7-4. stoletja kažejo na stike najdbe lončarskih izdelkov v naslednjih halštatskih najdiščih: Stična, Magdalenska gora (Grosuplje), Most na Soči (t.i. jonska keramika) ter Koritnica pri Bači, Most na Soči in Poštela pri Mariboru. Ohranjeni novci so vsi iz helenističnega obdobja starogrške zgodovine (vseh najdenih 15) in so bili dobljeni na različnih koncih Slovenije.

Današnje slovensko ozemlje je bilo skratka obrobno ozemlje helenskega sveta, do kjer je prišel vpliv grške kulture. Grki vsekakor so zahajali tudi na ta prostor, v celoti pa je bila navzočnost šibka.

Viri in in literatura:

∙ Rajko Bratož »Grška zgodovina: kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo«. Zveza zgodovinskih društev Slovenije; Študentska založba, 2010
∙ Zgodovina Ljubljane, Ljubljana 1984
∙ Nejc Petrič: Slovani v Grčiji in Mali Aziji. Slovanske starožitnosti 1-1-2016:
 https://slovanskestarozitnosti.wordpress.com/2016/01/01/slovani-v-grciji-in-mali-aziji/

Slovansko svetišče na Ptujskem gradu

Doslej znana slovanska svetišča. (mišljeno za leto 1948; Op.)

Svetišča, ki so služila Slovanom** pred sprejetjem krščanstva, predstavljajo v arheološkem pogledu vsaj doslej veliko redkost. In to ne velja samo za svetišča ter druge kultne stavbe, ampak sploh za vse objekte starih Slovanov.
Prvo odkrito slovansko svetišče, v času nastanka knjige, ki je dalo tudi arheološki dokaz, da so Slovani poznali in uporabljali svetišča, je bilo manjših dimenzij, bolj neke vrste kapela ali pa oltar s podnožjem za kip božanstva. Odkrito je bilo v Kijevu pod Desjatinno cerkvijo. Bolj zanimivo in za nas tudi bolj važno je drugo svetišče, ki je bilo odkrito v Arkoni na otoku Rujani ob Baltskem morju. To svetišče je bilo posvečeno Svantovitu. O samem svetišču, kakor tudi o tem, kako so ga Danci leta 1168 porušili nam poroča že letopisec Saxo Grammaticus. Leta 1921 ga je na temelju tega vira iskal in našel Schuchardt v notranjosti gradišča v Arkoni. Svetišče je bilo ogromno in sicer 19,5 ×19,5 m, ter usmerjeno od vzhoda proti zahodu.

Predvidevajo, da je bil Svantovitov kip 9 do 10 m visok. Zunanjost sten svetišča v Arkoni je bila okrašena z rezbarijami ali s slikami. Podobno so bila okrašena tudi nekatera druga slovanska svetišča, na primer Retra, svetišče v Štetinu itd.

arkonaArkona – svetišče po Schuchardtu
arkona2Arkona – tloris Slovanskega svetišča po Schuchardtu

Ptujsko svetišče

Svetišče stoji na zahodni planoti grajskega hriba, ki na zahodu strmo pada proti Dravi. Hrib je prav tako strm tudi na južni strani, severna stran pa je nekoliko položnejša. Ta planota je bila v srednjem veku menda viteško vežbališče, pozneje so uredili tam park. Poznejše dozidave v srednjem in novem veku so vzele planoti precej nekdanjega videza. Če pa odstranimo vse poznejše stavbe in grajsko obzidje, dobimo dokaj točno podobo zemljišča, kakršno je bilo v času, ko so tam gradili svetišče.

Stavba svetišča stoji na razvalinah nekdanje rimske utrdbe, kastela. Ko so gradili svetišče, so uničili polovico notranjega dela rimske utrdbe in precejšen del njenega obzidja. Večji del svetišča leži v severnem delu utrdbe, katere zidovi so enostavno odsekani in še danes vidni v stenah svetišča.
Oblika ptujskega svetišča je približno kvadratna v smeri od vzhoda proti zahodu. Svetišče je srednjih dimenzij in meri 11,30 × 11,90 m. Ponekod so manjša odstopanja zaradi poznejšega nasilnega rušenja ter odnašanja materiala. V sredini je vzvišen prostor kvadrataste oblike in relativno obsežnih dimenzij, saj meri 5,70 x 5,70 m, tako da je oddaljenost srednjega dela od zunanjih sten povsod ista in znaša 3,10 m. Celotna stavba zemljišča je bila globoko vkopana v zemljo.

ptujsvtSvetišče iz zahoda. V ozadju zidovje rimskega kastela. (fotografija)

Okrog osrednjega dela, ki je privzdignjen za 1,45 m od tal, so S,J,V in Z hodniki. Tla so tlakovana iz več plasti kamenja in malte, vmes je tudi zemlja. Vrhnjo plast tvorijo rečni kamni, ki so najverjetneje iz Drave. Posebno močno so bili utrjeni vogali svetišča. V severnem hodniku so izdelali vogal na vzhodni, kakor tudi na zahodni strani iz velikih neotesanih ali otesanih kamnitih blokov, ki leže na nabiti zemlji. Stene srednjega in zunanjega dela svetišča so bile grobo ometane, ponekod se je omet še ohranil. V zunanjem zidu južnega hodnika so ostanki zidov rimskega kastela. Kocka prsti, ki se dviga v sredini svetišča v velikosti 5,70 × 5,70 m, ni dosegla višine zunanjih sten, ki so bile 2 m visoke. Tega dela niso kasneje nasuli, kot bi kdo menil, ampak so ga namenoma pustili pri vkopavanju svetišča. Zgornja površina srednjega dela je bila ravna, v njeni sredini pa je bila marmorna plošča v merah 0,45 × 0,37 m ter 9 cm debela. V rimski dobi je služila drugemu namenu, kasneje pa so jo Slovani uporabili kot ostali gradbeni material, ki so ga našli na mestu. Plošča počiva na rečnem pesku, ki so ga verjetno prinesli iz Drave za posipanje zgornje površine. Plošča predstavlja podstavek za kip božanstva, kateremu je bilo svetišče posvečeno.
Vhod v svetišče je bil na zahodni strani, 2,40 m oddaljen od jugozahodnega vogla. Vhod sam je bil 0,7 m nad tlemi, tako da je bila potrebna še ena stopnica, ki pa se nam ni ohranila.

ptujsvt2Slovansko svetišče na Ptuju

Rekonstrukcija svetišča

Svetišče so porušili. Vsi hodniki so bili napolnjeni z navadnim sipom s fragmenti rimske opeke in raznega kamenja rimskih zidov, pa tudi z večjimi kosi razvalin rimskega kastela. Za inventarjem svetišča se sledi niso ohranile. V hodnikih samih ni bilo najti niti najskromnejšega slovanskega predmeta, zato ne moremo odgovoriti na vprašanje, če so bile tudi stene našega svetišča okrašene. Samo v višjih plasteh nad svetiščem se je ohranila slovanska keramika. Toda ti fragmenti so iz kasnejših stoletij, ki so sledila porušenju svetišča.
Gornji, nad zemljo segajoči del stavbe svetišča je bil lesen, zgrajen iz lesenih, v horizontalnih vencih položenih brun. Zoglenela bruna so se ohranila po vsej dolžini severnega hodnika. Sodeč po teh brunih in po ožgani zemlji nekdanjega zunanjega nivoja na zahodni strani svetišča, so ga požgali preden so ga zasuli.
Višino iz brun zgrajenih lesenih sten lahko ugotovimo samo približno. Višina privzdignjenega srednjega dela je merila 1,45 m nad tlemi hodnikov. Bila je za okrog 55 cm nižja od sten svetišča. Plošča, ki naj bi prestavljala podstavek božanstva, ni bila velika. A je na njej lahko stal kip ali preprost amorfen steber nenaravne velikosti, celo nad 3 m visok. Če postavimo, da je bil kip res tako visok, je segal zgornji del svetišča približno 2,5 do 3 m nad površino zemlje. Že zaradi oblike stavbe je svetišče pokrivala verjetno šotorasta ali pa dvokapna streha, krita s preprostimi deskami ali nemara s slamo.
Svetišče je veliko, zato gradnja sten iz vodoravno ležečih brun in tudi zaradi velikega razpona strehe ni bila lahka stvar. V našem primeru so to težavo premagali z vmesnimi stebri v hodnikih svetišča. Glavni stebri so stali na vogalih, in sicer v vsakem vogalu po eden, o čemer nam najbolje pričajo kamniti bloki. Merjenja so pokazala, da so bile razdalje med stebri vedno enake: približno 3,5 m. Po naključju so tam našli tudi kamnite kvadre, ki so služili kot podstavki. Sklepamo torej, da sta bila na vsaki strani še po dva vmesna stebra, oziroma da so stali na vsaki strani štirje stebri. S postavitvijo vmesnih stebrov pa odpade vprašanje gradnje sten iz lesenih brun v horizontalni legi zaradi velike razdalje, saj se je le ta zmanjšala na okrog 3,5 m. Na stebre so pritrdili bruna in jih med seboj tudi povezali, tako da so tekli venci vodoravno in povsod izvajali enak pritisk na zemljo. S stebri pa še ni bilo rešeno vprašanje strehe svetišča. A tudi v ta namen so postavili stebre, ki so pa stali ob srednjem privzdignjenem delu svetišča. Vse kaže, da jih ni bilo več kot štiri, in sicer po dva v južnem in po dva v severnem hodniku.

ptujsvt3

Ruski arheologi in etnografi so se v času nastanka knjige podrobneje zanimali za konstrukcijo stavbe svetišča v Arkoni v zvezi s predkrščanskimi svetišči v Rusiji. Dinces domneva, da svetišče v Arkoni ni bilo zgrajeno iz horizontalno ležečih ampak iz pokončnih postavljenih brun. To domneva zlasti zaradi velikosti svetišča samega (20 × 20 m), za katero meni, da ni moglo biti zgrajeno iz brun, ki bi bila daljša od 6 do 8 m. Možnost vmesnih stebrov zavrača, ker jih Saxo ne omenja in jih pri odkrivanju svetišča niso odkrili. Priznava pa, da je graditev sten iz pokončno postavljenih brun zelo negotova. Ker je imela stavba našega svetišča vmesne stebre, je bilo tem laže graditi z vodoravno ležečimi bruni, ki so bila komaj 3,5 m dolga.

Svetišče v Arkoni je imelo svoj žrtvenik, ki je stal izven stavbe zemljišča. Saxo piše, da so namreč enkrat na leto žrtvovali pred svetiščem. Schuchardt ni odkril niti žrtvenika niti mesta, kjer so žrtvovali. Tudi svetišče v Kijevu je imelo svoj žrtvenik; odkril ga je Chvojka in tudi Dinces je enakega mnenja. Tu je stal žrtvenik na zahodni strani in je imel obliko masivnega stebra, na katerem je bila zelo ožgana glina. Okrog njega so našli večjo množico živalskih kosti. Svetišče na Ptujskem gradu pa ni imelo žrtvenika ne na zunanji ne na notranji strani. Ostanki rimskega kamnitega postamenta na severovzhodni strani srednjega privzdignjenega dela svetišča pričajo, da so ga Slovani sicer uporabljali v nek namen, ni bil pa za žrtvenik, ker niti na njem niti v njegovi okolici ni ostankov žrtvovanja. V samem svetišču sploh ni bilo mogoče opravljati žgalne daritve, ker je bila streha prekrita. Na severovzhodnem vogalu izven svetišča, komaj 2 m oddaljeno od stavbe, je odkrito ognjišče, a četudi stoji na nekdanjem nivoju, ne spada v dobo svetišča, ampak v dobo slovanskega grobišča.

Sklep

Staroslovansko svetišče na Ptujskem gradu so zgradili na razvalinah rimske utrdbe, kastela. Kastel so zgradili sredi šestega stoletja, po porušenju rimskega limesa na Donavi. Graditeljem se je mudilo, uporabili so gradivo, ki je bilo že na mestu, kakor tudi posamezne kose že prej porušenih rimskih stavb. V nekdanjem rimskem Ptuju so odkrili tudi sledi mitreje – svetišče boga svetlobe Mitre, katerega kult so v te kraje prinesli rimski legionarji.
Novo slovansko svetišče pa ni stalo dolgo, ampak so ga razmeroma zgodaj uničili. To se je zgodilo najpozneje takrat, ko se je tistih krajih širilo krščanstvo, oziroma ko je solnograška nadškofija postavila svojo cerkev na Ptuju. Po tem datumu staroslovansko pogansko svetišče ne more več obstajati. Datiranja gradnje svetišča se ne da natančno ugotoviti, najverjetneje je iz začetka sedmega stoletja. Pri primerjavi tlorisa našega svetišča s svetiščem v Arkoni vidimo, da imata oba kvadratno obliko. Oblika zunanjih sten stavbe svetišča v Kijevu, ni znana, čeprav so tudi tam našli zoglenela bruna. Tudi če danes še nimamo dokazov, smemo vendarle trditi, da je bilo še več svetišč podobnih Svantovitovem v Arkoni in našemu v tem, da so bila kvadratnega tlorisa. V predkrščanskih časih so bila razen pri Slovanih v rabi samo še pri Keltih, v njihovih svetiščih v Franciji, Porenju in Podonavju. Bistvena razlika med našim in svetiščem v Arkoni je pač ta, da je pri nas srednji prostor – mesto za božanstvo – privzdignjen, v Arkoni pa ne.
Kateremu božanstvu je bilo posvečeno naše svetišče, najbrž ne bomo nikoli ugotovili. V virih nimamo niti najmanjšega podatka o kakem poganskem božanstvu v Ptuju. Samo v ptujskem urbarju iz leta 1322 je morda v nekem nazivu medel odsev enega izmed slovanskih božanstev, ki so ga nekdaj morda častili v Ptuju. Glasi se takole: “item Fridericus de Windisgrez habet curiam unam prope lapidem Triglaw.” Kos to besedilo tolmači kot nagrobni spomenik z upodobljenimi tremi glavami “kakršnih je najti na Ptuju in njegovi bližini”. Ko govori Niederle o razširjenosti božanstva Triglava, sklepa da ta ni bil vseslovanski bog, temveč da je imel samo lokalen pomen. Tak je bil “summus deus”, kakor ga imenuje Ebbe v Štetinu, a znana sta še Triglav v Velinu in Triglav v Braniboru, ki ga je uničil knez Pribislav.
Glede kulta, kateremu je služilo svetišče na Ptujskem gradu, ne moremo izraziti nobenega mnenja. Malo verjetno je, da je bil kult v Svantovitovem svetišču v Arkoni istoveten z našim. Kakor nam priča Saxo, je imel dostop v svetišče samo svečenik. Herbord omenja tri svetišča med štirimi, ki so stala v Štetinu, kjer so bile ob stenah postavljene mize in klopi. Tam so se shajali pomembni možje in starešine na posvetovanje. Torej so imeli poleg svečenika dostop tudi drugi, vsaj domače plemstvo. Toda vsi viri, ki o tem pričajo so iz kasnejšega časa. Zato svetišča ne moremo vzporejati z našim, ki je dokaj starejše.

Literatura:
∙ Korošec J.: Slovansko svetišče na ptujskem gradu. – Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1948
∙ Problem slovanskega svetišča na ptujskem gradu. V Zgodovinski časopis 2-3 / 1948/49. – Zgodovinsko drustvo za Slovenijo, 1950. [Uporabljeno dne 2010-09-28] Dostopno na URL: http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zcasopis/ZGODOVINSKI_CASOPIS_LETO_1948-49_STEVILKA_2-3.pdf

Opombe:
*Besedilo je povzeto po knjigi iz leta 1948, tako da so lahko danes nekateri podatki že zastareli ali napačni.
**Za Ptujsko svetišče sem vseskozi uporabljal pojem Slovani in ne Slovenci, ker ga je tako rabil tudi Korošec v knjigi, čeprav se pojem navezuje na prednike Slovencev.

Poliški tročan

Vas Police na Cerkljanskem leži na naravni polici vrh grebena med strugama potokov Poličnica in Sjaunk, ki se izlivata v Idrijco. Ta polica je južni obronek hriba Degarnik, ki se dviga nad vasjo in jo ščiti pred severnimi vetrovi. Rekonstrukcija zgodovinskega dogajanja v vasi je pokazala, da se je vas začela razvijati v zgodnjem srednjem veku, najkasneje v 9. stoletju. Ljudsko izročilo in nekatera značilna ledinska imena opozarjajo na pomembne prostorske točke. Njihova razporeditev kače strogo premišljeno ureditev prostora. Prav ta premišljenost pa nam omogoča povezati v celoto izročilo, ki se je sicer do danes ohranilo samo v drobcih. Videli bomo, da so postavljeni ideogrami izraz starega verovanja o treh temeljnih silah narave (neba-sonca-ognja, zemlje in vode), ki jih ljudje pomagajo vzdrževati v ravnovesju z vrsto obrednih dejanj. Vse skupaj pa potrjuje osupljivo cerkljansko izročilo o tročanu, ki ga je v svojih zapisih rešil Pavel Medvešček.

trocan1
Vas Police

Izročilo

“Ko je Aldo Trnovec učiteljeval v Zakojci v letih 1958-1959, je večkrat zašel tudi v Zakojško grapo, kjer je spoznal gospodarja Muščeve kmetije Janeza Krivica, rojenega leta 1899. Ko je ta nameraval orati, se je čudil kamnu, ki je stal na sredi neke njive. Gospodar je najprej ročno okopal zemljo okoli njega, drugo pa preoral. Ko mu je učitelj predlagal, naj moteči kamen odstrani, je odgovoril, da tega ne bo storil. Zakaj ne, pa ni bil pripravljen razlagati, češ da bo to hišno skrivnost zaupal le sinu, pa še njemu na smrtni postelji, kot so to pred njim počeli to njegovi predniki.”
Leta 1965 pa je Janez Obid iz Bukovega povedal: “Moj oče, ded in praded so od časov, ko so tu še tlačanili, prenašali izročilo o tročanu, ki je takrat pomenil tudi način življenja. Ko so se odločili, da bodo postavili hišo, kaščo ali hlev, so najprej poiskali tri kamne. Dva so uporabili za temelj, tretjega pa so imeli za binkl – varuha, ki so ga varovali kot skrivnost, saj je zanj vedel le gospodar – graditelj, ki je na smrtni postelji povedal bodočemu gospodarju, kje je. Tročan je bil vedno v znamenju ognja (sonca), vode in zemlje. Prenekatero kmetijo je pobralo, ker se je vedenje o hišnem tročanu izgubilo, ali pa so ga celo iz nevednosti uničili. Kmetija, hiša, kašča, hlev, kozolec ali čebelnjak so bili vedno grajeni v tročanu. Baje je takrat imela vsaka kmetija svoj binkel, vendar le ognjenega, vodenega ali zemljenega.”

Roglca

Neki domačin iz Laharn, zaselka v dolini ob poti proti Kojci, se je pozno ponoči vračal peč iz Cerknega. “U Klapih” (pod Roglco) po Želinu mu prične slediti temna postava. Prestrašen začne hiteti, postava pa za njim. Nato začne teči, večkrat menja smer teka, vendar mu spremljevalec vedno sledi. Ko pride do Reke, se pred križnim znamenjem prekriža. Takrat sliši za seboj, kako je nekaj štrbunknilo v vodo. Spremljevalec – bil je sam hudič – se je namreč pognal v Idrijco. Hiti prestrašen naprej in ko pride domov, mu je od vsakega lasu curljal znoj. Vendar ni prišel k sebi, in je po kakem dnevu umrl.

Sv. Ivan v Šebreljah

Prvi naseljenci – takrat še staroverci – so po ustnem izročilu imeli na skrajnem severnem delu planote majhen tempelj, kjer so častili boga Sonca. Danes je na tistem mestu podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika. Nad glavno oltarno sliko je na modrem polju napis: Janes Kresnik. Vsega ljudskega izročila iz vasi Police ter zgodb o tročanu tu ne bom opisal. Preberete si jih lahko v Idrijskih razgledih št. 51 in v knjigi Pavla Medveščka Let v lunino senco. Omenil bi le še Marijino cerkev v Policah. To naj bi prvotno nameravali zgraditi na Homcu, malem griču, ki stoji ob vhodu v vas. Po izročilu naj bi na prostoru, kjer stoji današnja cerkev, stala nekoč cerkev “neke druge vere”. Do dobe pred drugo svetovno vojno so ob veliki suši prirejali procesije v Police tako iz Bukovega kot iz Šentviške Gore. Daleč naokrog je bila poliška cerkev znana kot “cerkev za dež”. Pravili so, da kdor se udeleži procesije, mora vzeti s seboj dežnik.

Kamni (Šri)babe

Sredi vaškega polja v Policah stoji ob zahodnem robu poti vpadljiva naravna skala iz apnenca, ki je visoka približno 1 m, 1.5 m dolga in do 1.3 m široka. 2004 so mu iz neznanega vzroka odbili vzhodno stranico. Na severni strani ima vklesano do 30 cm široko polico sedeža, ki ga domačini imenujejo “Ta velk pačivauc”. Podobna, nižja, nekoliko ožja in bistveno manj izrazita polica je tudi na južni strani in nosi ime “Ta mihn pačivauc”. 3 m jugozahodno preko poti je drugi kamen – vrh žive skale v ovalu s premerom pribljižno 2 m, katere vrh se vzpenja do 0.5 m visoko iz okolne ravnine. Na njej je večinoma travna ruša, na sredini pa stoji na umetno zravnanem in odbitem vrhu zidana kapela. Med kapelo in cestnim robom je vidna gola skala, z odklesanim vrhom in izklesano kvadratno vdolbino, ki je najverjetneje služila kot stojišče lesenemu križu. V vdolbini je beton, ki pokriva zadnjo steno vdolbine, vpisana letnica 1899, ki pomni leto gradnje kapele. Približno 20 m severneje je ob zahodnem robu poti s travo prerasla grbina, zadnji ostanek tretjega kamna.

trocan2Trije kamni Štribabe. V ozadju za cerkvijo sv. Marije se vidi cerkev sv. Janeza Krstnika.

Pot, ki poteka skozi vas in polje, navidezno nerazumno vijuga. Če nanjo položimo vaške osi, vijuge dobijo pomen. Prilegajo se osem, ki smo jih omenili v ustnem izročilu vasi. Posamezni deli poti ležijo na oseh ali vzporedno z njimi.

trocan3Vaške osi

Razprava

Sv. Ivan v Šebreljah, Kamen na poliškem polju in Roglca tvorijo obredni kot približno 24°, z vrhom pri Roglci. V »svetih« trikotnikih se eden od kotov čimbolj približuje kotu 23.5° ± 1.5°. To je kot med Zemljino osjo in ravnino Zemljine orbite okoli sonca, kar je navidezna razlika v višini sonca v času enakonočja in obeh sončnih obratov. Ta razlika nastane, ker zemeljska os ni pravokotna na ravnino svoje krožnice okoli sonca, ampak je za omenjeni kot nagnjena. Spremenljivi odklon ± 1,5° je posledica nihanja zemeljske osi.
Obredni kot povezuje v pokrajini trojico kultnih mest, ki so posvečena protistavnima božanstvoma svetlobe (neba, toplote, poletja…) in teme (mraza, zime, smrti…) ter božanstvu, ki vzdržuje ravnovesje med prvima dvema. Po izročilu sta oba sončna obrata tista dela leta, ko imata božanstvi poletja oz. zime največjo moč. Ob pomladanskem oz. jesenskem enakonočju se menja njuna nadvlada. Eno božanstvo navidezno umre, drugo pa oživi. Ta božanstva so se pri slovanskih ljudstvih različno imenovala:

-Perun (Svetovit, Kresnik,…)
-Veles (Triglav, Dabog,…)
-Mokoš (Lada, Živa,…)

Roglca nam je v veliko pomoč. Roglca spada v skupino imen tipa Rog, Rogla, Rogatec, ki označujejo mesto božanstva zemlje, podzemlja, teme (pozneje krščanskega hudiča). Izročilo o temni pošasti U Klapih tako razlago potrjuje.
Sv. Ivan, ki po izročilo stoji na mestu starodavnega svetišča, je zamenjal božanstvo Sonca. To potrjuje tudi ime Kresnik, ki je najmočnejši v času poletnega sončnega obrata. S tem se ujema tudi ime potoka pod njem – Sjaunka, ki z imenom govori o svetlobi. Če ga vzporedimo s štajersko Sevnico z nemškim imenom Lichtenwald, je očitno, da tamkajšnji grb z drevesom in dvema ptičema kaže svetovno drevo svetlobe s soncem in mesecem. Ta dva namreč v upodobitvah na istem strukturnem mestu nadomeščata ptiča.
Procesija za dež k poliški Mariji nedvomno kažejo, da je poliški prostor povezan z vodo. Ni nepomembno, da Police obdajajo trije studenci: Koutle (izvir Sjaunka), Lašk in Na Bleku. Vsi trije so posredno ali neposredno povezani s prostorskimi osmi. Pomen izvira Na Bleku tudi tamkajšnje najdbe drobiža iz polpretekle dobe ter bronasta okrasna zaponka in železna sulična ost.
Trikot Roglca – Sv. Ivan – poliške Štribabe je veliki tročan: Roglca = zemlja, Sv. Ivan = sonce, Štribabe = voda. Poliške prostorske osi vpenjajo vaški prostor v veliki tročan. Trije kamni sredi poliškega polja – Štribabe so očitno mali vaški tročan. Preko njih se križajo prostorske osi in v tem smislu so hkrati tudi osrednja podporna os vaškega sveta. In če vemo, da so starodavna ustoličevanja poglavarjev dogajala v središču skupnosti, ki so jo zastopali, potem kamnita sedeža Štribab mnogo manj pomenita počivališču na poti s polja, ampak mnogo bolj del strukture, kakršna je nekoč stala tudi na Sveškem polju na Koroškem in služila v obredih ustoličevanja koroških knezov. Lahko se celo spogledujemo z mislijo, da so pri Štribabah nekoč ustoličevali >cerkljanskega< župana.
Prilagajanje vaške poti prostorskim osem in s tem členoma tročana – soncu (Perunu?) in zemlji (Velesu?) nakazuje, da gre za procesijsko pot, kjer so se med hojo obračali na posamezne prostorske točke in tudi tako preigravali obredne dogodke, ki so bili potrebni za dober potek leta.
Raziskava Polic nikakor še ni končana. Možna so še nova odkritja izročila, nove topografske ugotovitve, nove arheološke najdbe. Takrat bodo mogoči tudi popravki in dopolnitve zgornjih izpeljav.

trocan4
Veliki tročan

 

Literatura:
∙ Pleterski A.: Studia Mythologica Slavica 9, 2006. – ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Universita degli Studi di Udine, Dipartimento di Lingue e Civilta dell’Europa Centro-Orientale

Zeleni Jurij

V slovenskih jurjevskih pesmih so bile z likom Zelenega Jurija in kasnejšega svetega Jurija povezane predstave prihoda pomladi, prebujanja narave, odpiranja zemlje (simbol ključev), pojava zdravilne rose in vsakovrstne plodnosti. Zato so ta dogodek spremljali številni svečani obredi: kurjenje kresov, skakanje čez ogenj, petje in rajanje, obhodi, poroke, setev, krašenje pastirjev, živine in domov s cvetjem in prva paša. Ta praznik so v naših krajih praznovali 23. ali 24. aprila. Spada med najpomembnejše mejnika letnega cikla. Jurjevsko koledovanje je bilo razširjeno v vseh slovenskih pokrajinah in v hrvaških krajih v obmejnem pasu s Slovenijo. Belokranjske jurjevske kolednice se po glasbenih in besedilnih značilnostih precej razlikujejo od ostalih slovenskih in se zdijo mlajše od nekaterih hrvaških. Medtem ko so se v Beli Krajini ohranile tradicionalne kresne pesmi, so jurjevske prešle v otroško folkloro. Kljub mlademu izvoru je belokranjsko izročilo ohranilo ime Zeleni Jurij, ki ga je marsikje nadomestil sveti Jurij.

zeleni_jurijZeleni Jurij v Beli krajini.

Obred Jurjevanja in začetek novega leta

Jurjevski obredi se med seboj razlikujejo, vsem pa je skupno, da Jurij, kot predstavnik pomladi, vedno premaga nasprotnika, ki pooseblja zimo. V Pomurju je znan obred dvoboja med Zelenim Jurijem ali Vesnikom, odetim v bršljan ali cvetje, in Raboljem, oblečenim v slamo ali kožuh. Lavfarski običaj v Cerknem prav tako ponazarja boj med zimo in pomladjo in sodi v skupino vegetacijskih obredov, ki so prisotni v širšem alpskem prostoru.

Po vzhodnoslovanski ljudski tradiciji se je začetek leta povezoval s prihodom pomladi in prebujanjem narave. V Rusiji se je do 15. stoletja uradno koledarsko leto začenjalo s prvim marcem, pri južnih Slovanih pa je bil mejnik prav Jurjevo. Verjetno pa je štelo za novo leto tudi pomladno enakonočje

Sorodni mitološki liki: Jarilo, Ivan, Jarovit, Jarnik

Zeleni Jurij pooseblja sončno moč, ki spomladi prebudi zemljo in vegetacijo. Njegovo ime izhaja iz korena >jar< v pomenu mlad. Od tod ime Jarilo v pomenu pomladanski, ne pa morda v pomenu vzkipljiv, žgoč, kar velja za Jarnika, ki prav tako izhaja iz korena >jar< v drugem pomenu, torej vzkipljiv, nagle jeze.

Ko strelja na mitično sončno žival, ga ta pahne v prepad. Jarnik naj bi bil brat Vesnika (Jarila, Zelenega Jurija), brata naj bi zahrbtno ubil, od tod ime Jurij s pušo; analogno lovec ustreli Zlatoroga ipd. V slovanskih kakor tudi v slovenskem ljudskem izročilu je vlogo mitičnega strelca prevzel oziroma mu posodil ime sv. Bartolomej (Jarnik pravijo Uskoki na Gorjancih sv. Jerneju). Od tod tudi bolgarsko izročilo, da kadar pada molnija (strela), pomaga Bartolomej Eliji brusiti kopje. Jarnik je vključen v vegetativni, obnovitveni krogotok narave in ima ambivalenten značaj. Strel na sončno žival ga potrjuje kot lunarnega, nočnega, zimskega demona, ki pa je pomemben pri obnovi v življenjskem krogu predvsem kot vodnik mrtvih in s tem v zvezi kot demon neviht (ger. Odin, skan. Wodan, gr. Haron). Predstave o Jarniku so se spojile z izročilom o divjem lovcu.

Slovanski liki Jarylo, Ivan, Egorij verjetno pripadajo zgodnejši fazi jurjevske svetniške legende, saj v nekaterih obredih mladeniča lahko nadomesti tudi dekle ali ženska lutka, ki je morda spomin na kult boginje plodnosti. Po ugotovitvah V. V. Ivanova in V. N. Toporova se je Jurij, po svojem imenu etimološko povezan z močvirjem in vodo, kontaminiral z irej, vyrej, kar je pomenilo raj, ki pa tudi leži onstran vode. Ivanov in Toporov povezujeta Jurija/Jaryla z baltoslovanskim Jarovitom, božanstvom vojne in rodovitnosti, ki so ga častili 15. aprila. Jarylo je povezan s sezonskimi agrarnimi opravili, zato ni bil del ‘uradnega’ kulta, pa tudi značajsko ni tako jasno profiliran kot nekatera druga slovanska božanstva.

Jurijev praznik, ki je bil po koledarskih popravkih prestavljen na 23. ali 24. april, ločita od Kresa (24. junija) kar dva meseca, ki predstavljata obdobje od setve do žetve, zato praznika povezujejo živahno brstenje narave in kmečka opravila. V treh variantah slovenske ljudske pesmi ‘Godec pred peklom’ je namesto ‘devetega kralja’ ali ‘devetega moža’ imenovan sveti Vid. Ime Vid je metaforično povezano z vidnimi zaznavami, torej s svetlobo, ognjem in strelo. Verjetno je ostanek kulta slovanskega boga Sventovita, ‘gospodarja svetlobe’, ki se je v času pokristjanjevanja spojil z legendami o svetem Vidu. Sventovit, ki so ga proslavljali ob zaključkih žetev, je imel solarno-agrarni značaj. Tako je prišlo do delnega poenotenja jurjevskih in ivanjskih kresovanj, koledovanj in ustnega izročila v zvezi z njima.

Slovenskemu in hrvaškemu Zelenemu Juriju je podoben mitični junak, ki je bil pri vzhodnih Slovanih in Srbih imenovan Jarilo. Na človeški svet se je vračal vsako leto spomladi in se ženil s svojo izvoljenko (Perunovo hčerko), kar je prineslo blagostanje, rodovitnost in srečo. V vzhodni Sloveniji in v hrvaškem Zagorju je bila Jurijeva nevesta sestra Mara. V obredu Jarila na dan 27. aprila, kot ga poznamo iz Belorusije (iz prve polovice 19. stoletja), je bil osrednji lik mladenič v beli obleki, bosih nog, s človeško glavo v desnici in žitnim klasjem v levici, ki je vodil belega konja. Ponekod ga je zamenjalo tudi dekle s cvetnim vencem na glavi. K Jarilu so spadale vojaške in plodnostne funkcije, kar dovoljuje povezavo Jarila z bogom Gromovnikom, ki je z ognjenimi streli preganjal povzročitelja bolezni.

Poleg povezav z nebom in Soncem je bil Zeleni Jurij tudi bitje iz podzemlja: to dokazujejo že opisi njegovega vsakoletnega prihoda na naš svet, ko se dobesedno dviga iz zemlje. Njegov prihod iz podzemlja so nekateri imenovali tudi ‘hoja skozi leto’, saj je prispodoba življenja, smrti in ponovnega rojstva. Ob jurjevskih obredih so ponekod v Srbiji žrtvovali piščanca ali petelina tako, da so ga zakopali v zemljo. Da je šlo pri tem za darovanje htonskim bogovom kaže tudi dejstvo, da so obredi izvajali zvečer ali ponoči in da je bila tudi žrtvena žival običajno črne barve.

Vesne naj bi se zbirale enkrat ali večkrat na leto, plesale, pele ali pohajale. Tako naj bi se shajale v februarju, ki se po njih imenuje vesnar, največkrat okoli godu svetega Matije (24. 2). Po izročilu s Krna naj bi v skupinah vršale, prebujale naravo in prinašale plodnost. Gorje tistemu, ki bi ga povozile ali opazile, da jih opazuje.

Zeleni jurij, gospodar volkov

Ob vsakoletnem pomladnem ponovnem rojstvu Zeleni Jurij zaveže volkovom gobce in s tem ukroti demonsko požrešnost zimske polovice leta. Po eni strani je torej zaščitnik ljudi in živine, po drugi pa varuh koledarske doslednosti. Pri Slovanih je bila razširjena predstava, da v zimski dobi lačne trope volkov vodi siv in šepav volk ali šepav starec. Obe značilnosti, šepavost in živalska podoba, naj bi kazali na boga smrti in podzemlja, Velesa, Zeleni Jurij pa naj bi med prihodom iz podzemlja na naš svet prevzel njegove lastnosti.

Na podlagi analize jurjevskih besedil so dejanja zapiranja gobcev volkovom in njihovega odganjanja na Jurijevo nekateri etnologi pripisali Jarylu/Juriju, praslovanskemu vegetacijskemu božanstvu plodnosti. Na Jurijevo naj bi se vegetacijsko božanstvo vrnilo iz Velesovega sveta mrtvih v svet živih. Toda Jurija in sv. Jurija pri vzhodnih Slovanih, Hrvatih in Bolgarih najdemo tudi kot gospodarja volkov. Jurij kot lik plodnosti je morda isti kot Jurij gospodar volkov. Po mnenju nekaterih etnologov je Perunov sin, ki so ga ob rojstvu (na dan novega leta) koledniki (Velesovi predstavniki) odnesli v Velesov svet mrtvih, od koder se je naslednje leto pomladi spet vrnil v svet živih. Jurij torej le začasno umre.

Gromovnikov sin

Perun pošlje svoja sina pomladi na Zemljo v obliki nevihtnih strel, da oplodi zemljo in obudi novo življenje. V letnem ciklu se prve nevihte povaljajo pomladi, po mrtvem zimskem obdobju. Strela oplodi zemljo in ji da moči in duha, da se začne nov letni ciklus. Strela je značilno orožje boga Gromovnika, s katerim se bori proti htonskim sovražnikom.

Kolednice so bile del novoletnega dogajanja – govorile so o rojstvu in odhodu Perunovega sina Jurija na drugi svet. Glede na to, da so povezane z zadnjim dnevom paše (jeseni), bi lahko domnevali, da je bil Perunov sin v resnici odpeljan v Velesov svet na zadnji dan paše jeseni.

Mit o Juriju, ki je povezan z gospodarjem volkov, je samo del mita plodnosti, predstavlja njegov živinorejski oziroma pastirski aspekt. Drugi del mita sodi namreč že v rekonstruiran mit plodnosti, ki se smiselno povezuje s prvim dnevom pomladi in hkrati s prvim dnevom paše na prostem. Celotna živinorejska/pastirska različica te zgodbe Mencejeva razlaga takole: na dan novega leta (jeseni, na zadnji dan paše) se Perunu rodi sin Jurij/Jarylo. Ponj pride Veles, gospodar volkov, skupaj z volkovi. Vzame ga s seboj na drugi svet – eden volkov ga namreč požre (ali pa morda kar Veles sam), kar pomeni, da Jurij začasno umre, gre na oni svet. Jurij ostane na drugem svetu pri bogu smrti in živine Velesu do pomladi. Medtem je živina na varnem v hlevih, volkovi spuščeni, saj zimski polovici leta vlada Veles. Na Jurijevo se vrne z drugega sveta z močmi, ki so tipične za gospodarja volkov ter zapre volkovom gobce in jih prežene. Pravi gospodar volkov, bog drugega sveta in živine, Veles, je prisoten torej le v jesenskem delu mita, medtem ko je pomladi prisoten gospodar volkov – Jurij.

Tudi na podlagi primerjav s starejšimi viri lahko potrdimo, da je bil motiv gospodarja volkov in obenem tudi vegetacijski aspekt mita plodnosti o umirajočem in vračajočem se pastirju (vegetacijskemu božanstvu) mit in obred tretje funkcije po Dumezilu (glej Zapisi > Trojnost), torej predvsem gospodarski mit in obred, kakršne so poznali Indoevropejci, čeprav vzporednice najdemo tudi pri neindoevropskih ljudstvih.

Zeleni Jurij, desetnik

Deveti, deseti, dvanajsti, trinajsti pa tudi sedmi otrok istega spola, naj bi bil po ljudskem izročilu bodisi božanstvo, demonsko bitje, jasnovidec ali vrač, hkrati pa tudi žrtev, desetina, nekemu boštvu. Po desetnico pride v nekaterih pesmih oziroma pripovedih bela žena, Marija ali vila. Ko se desetnica čez mnogo let vrne v rodno vas, je nihče ne prepozna, nočejo je sprejeti v hišo, posledica je nesreča: smrt matere ali nevihta s požarom.

V slovanskih ljudskih pesmih morata desetnica oziroma desetnik po svetu. Usoda desetega otroka, namenjenega božanstvu, ki odloča o rojstvu in o smrti, je, da tava po gozdu in po tujih krajih. V slovenskem pripovednem izročilu s Pohorja deseto sestro imenujejo kar smrt. Na Gorenjskem so ji dali ime rojenica, desetemu bratu pa rojenjak. Dvanajstega brata so imeli na Primorskem za Kresnika, njegova usoda pa je sorodna Jurijevi.

Desetnik in desetnica sta se danes ohranila v ljudskem izročilu Slovanov, Baltov in Ircev. Desetnici je usojeno, da pripada boštvu, ki skrbi za rojstvo in smrt, torej za ciklično obnovo. Te lastnosti so imela božanstva, povezana s kultom rodovitnosti, kot so bila v antiki Hekate, Diana, Artemida, keltska De Ana, slovanska Mokoš, Pehtra ipd.

Raziskave ljudskega bajeslovnega pesemskega in pripovednega izročila so pokazala, da je kot desetnik zaznamovan tudi Zeleni Jurij, boštvo, ki naj bi prineslo pomladno obnovo in rodovitnost. Kot desetnica nastopa tudi njegova sestra Marjetica, posvečena ženskemu boštvu rodovitnosti (Vesna). Lik desetnika in desetnice, kakor tudi devetega brata v slovanskem in baltskem izročilu ima, kot sta ugotovila Radoslav Katičić in po njem Vitomir Belaj, pomembno vlogo v praslovanskem rodovitnostnem ritualu oziroma praslovanskemu mitu o dvoboju med Perunom in Velesom (glej Glavni mit slovanske mitologije).

Deseti brat gre v desetino, ko se vrne pride do incestne zveze. Deseti brat in njegova sestra skleneta poroko, ki je veljala za božansko, sveto. Po tem gradivu sodeč, naj bi imelo praslovansko božanstvo Perun devet oziroma deset sinov.

Desetnik torej v resnici pooseblja desetino, dar, in to na simboličen način tudi v rodovitnostnem mitu. Ljudske pesmi o devetem otroku, Perunovem otroku – Juriju, ki hodi po svetu in sreča na polju svojo sestro, ki je po nekaterih variantah tudi deseta po vrsti – bi potemtakem bile odlomek kozmološkega mita oziroma pesnitve, k ise je pela ob določenem času, da bi priklicali obnovo narave. Med paroma Perun in Mokoš ter Jurij in Marjetica obstaja tesna povezava. Desetnik in desetnica sta v ljudskih pesmih desetina, namenjena božanstvoma oziroma poosebljata božanstvi sami. Sčasoma se je desetništvo ohranilo le kot spomin na davek, dar.

Po I. Grafenauerju odseva v baladi o Desetnici, ki je slovenska posebnost, indoevropski nazor o potomstvu. Po starodavnem prepričanju >vse deseto< od tega, kar človek pridela, priredi ali upleni, kakor tudi deseti otrok istega spola, pripada bogovom. Domnevajo, da so ponekod res žrtvovali otroke, pozneje so takšno žrtvovanje nadomestili z izgnanstvom ali z oddajo desetega otroka cerkvi.

Evropska praznovanja pomladi

Praznovanja pomladi so (bila) v Evropi zelo raznolika. V večini nastopa drevesni duh v podobi drevesa, lutke ali mladeniča oblečenega v zeleno listje. Njegova skrb je vsakoletna oživitev narave in s tem zmaga nad mrtvim zimskim časom. Prav to pa je tudi pomen pusta – zaključek zime in začetek novega življenja v okviru naravnega cikla.

V povezavi s pustom je tudi ubijanje Smrti, lutke, ki predstavlja starko. V nekaterih poljskih predelih Gornje Šlezije se lutka, ki predstavlja starko, imenuje Marzanna (Morana), boginja smrti. Naredijo jo v hiši, ki jo je smrt zadnja obiskala, in jo na drogu odnesejo na rob vasi, kjer jo odvržejo v ribnik ali pa jo kako drugače pokončajo. V opisanem praznovanju je zaigrana vrnitev pomladi, poletja in življenja, ki sledijo izgonu Smrti.

Postavlja se vprašanje, čemu je potrebno like, ki predstavljajo rastlinstvo in pomlad (Pust, Zeleni Jurij), ubiti? Zakaj ubiti duha rastlinstva v kateremkoli obdobju leta, še posebej pa pomladi, ko je njegova naklonjenost najbolj potrebna? James Frazer je menil, da je božansko življenje, utelešeno v snovnem in umrljivem telesu, v nevarnosti, da se omadežuje in spridi spričo slabosti krhkega človeškega telesa, v katerem je začasno spravljeno. Da bi ga obvarovali pred pešanjem, ki ga je neizbežno deležno, ko se njegova človeška utelesitev postara, ga je treba ločiti od nje, še preden se pokažejo prvi znaki razkroja, da se lahko neokrnjeno prenese na naslednika. Zato je treba starega predstavnika boga ubiti in božjega duha iz njega prenesti v novo učlovečenje. Ubijanje boga je potemtakem samo nujen korak k njegovemu ponovnemu oživljanju oziroma vstajenju v boljši obliki.

jurjevanje_nekoc
Oglejte si kako je Jurjevanje izgledalo nekoč v Vinici.

Literatura:
Mencej, M.: Gospodar volkov v slovanski mitologiji. – Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, 2001
∙ Frazer, J. G.: Zlata veja: Raziskave magije in religije. – Nova revija (Zbirka Hieron), 2001
∙ Šmitek, Z.: Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. – Študentska založba, 2004
∙ Kropej, M.: The tenth child in folk traditon. – Studia Mythologica Slavica 3, 2000. ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Universita degli Studi di Udine, Dipartimento di Lingue e Civilta dell’Europa Centro-Orientale
∙ Baš, A., urednik: Slovenski etnološki leksikon. – Mladinska knjiga, 2004
∙ Toporov, V. N.: Predzgodovina književnosti pri Slovanih : poskus rekonstrukcije : (uvod v preučevanje zgodovine slovanskih književnosti). – Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, 2002

Vegetacijski mit: Jurijeva hoja skozi leto

Božič: Jurijevo rojstvo in odhod na drugi svet (zima)
Jurjevo: Jurij prinese pomlad (vesna)
Ivanje: božja svatba (leto)
Smrt brata in sestre: Mara postane Morana (jesen)

Zeleni Jurij je v slovenskem in slovanskem panteonu gotovo ena najbolj zanimivih mitoloških figur. Čeprav imamo na Slovenskem bogato izročilo o njem, je bil do sedaj malo raziskan. Na prvi pogled je zeleni Jurij precej enostavni mitološki lik, ki prinaša pomlad, a v sebi skriva mnogo bolj zapletene funkcije boga vegetacije. O zelenem Juriju, Perunovem desetemu sinu smo že pisali v članku Zeleni Jurij, Perunov sin (glej Bogovi > Zeleni Jurij, Perunov sin), vemo pa tudi, da so zelenega Jurija imenovali tudi Šentjur, Šent-Jurij, Jurij, Juraj, Jurek pa tudi Vesnik. Predstavljali so si ga kot v rastlinje ovitega mladeniča ali pa kot jezdeca na zelenem ali belem konju. Jurjevo je namreč najvažnejša meja med zimsko in letno polovico leta. Zeleni Jurij je ljudem po dolgi, mrzli zimi prinesel toploto, sonce in pomlad. Ker prinaša sonce in svetlobo, je blizu tudi slovanskemu bogu Svetovidu. Morda je stopil na mesto slovanskega Daboga oziroma Dažboga, ki je bil bog volkov pri Srbih, sicer pa je tako kot sv. Jurij varuh čred. Vitomir Belaj je na podlagi vseh slovanskih jurjevskih pesmi rekonstruiral celoletni ciklični potek Jurijevega obhoda v tostranstvu in onstranstvu.

Božič: Jurijevo rojstvo in odhod na drugi svet (zima)

Iz jurjevskih obrednih pesmi je znano, da se Jurij rodi na novega leta dan, to je na zimski kres. Očitno gre tu na neki ravni za isto božanstvo kot je mlado sonce Božič, Svarožič. Na višji ravni pa pride do enačenja z Perunom in Svarogom. To nam sporočajo božične kolednice. Kolednica (tisti, ki so koledovali, so se imenovali koledniki) etimološko pomeni začetek meseca. Rimljani so praznovali kalendae prvega meseca v letu, najprej v marcu, kasneje pa januarja. Nekdaj so menili, da je Koleda neko praslovansko božanstvo, Davorin Trstenjak pa je Koleda vzporedil z indijsko boginjo Kalanda. Kasneje so te povezave zavrnili, zanimivo pa je, da v Dalmaciji koledan pomeni kresove, ki se jih kuri na zadnji dan v letu, na božični večer in v ivanjskem obdobju, na poletni kres. Najstarejšo slovensko kolednico je zapisal Primož Trubar 1575:

Mi smo prishli pred vrata,
Da bila boshya slata.

»Mi« so v pesmi koledniki. Ti so bili tudi našemljeni, kar je ostanek verovanja o prihodu duš iz onstranstva v svet živih na novoletno slavje. Koledniki so predstavniki sveta mrtvih, se pravi Velesovega sveta. Iz dveh pesmi vidimo, da so koledniki prišli po Jurija, prva je slovenska, druga pa hrvaška:

Če nam ne bo vsega tega,
Vsega tega gotovega,
Čmo vam zeti mladga sina,
Mlad ga sina za kresnika.
Čmo ga peljat v zelen travnik,
Zelen travnik, pomoravnik,
Dej, Bog, Marija, dej dobro leto!

Ak nas ne te darovali,
Mi vam bumo sinka krali,
Sinka krali, otpelali,
Otpelali med rožice,
Med rožice, fijolice,
Među rajske djevojčice.

Še ena koledniška pesem, ki jo je zapisal Štrekelj, in nam izvrstno kaže staroverski pomen prehajanja svetov:

Smo prišli pred vrata,
Bog otu, da b le zlate!
Oh Marija, oh Marija!
Sma z jenega ljeta v druga šli,
Bod bug per nas noj Marija!

»Z jenega ljeta v druga šli« pomeni prehod svetov, torej iz onstranstva v svet živih. Zlata vrata so pa oznaka za mitska vrata. Sicer pa je zlata barva povezana tudi s Perunom. Gospodar hiše, pred katero pridejo koledniki, predstavlja samega Peruna, njegov sin, po katerega pridejo Velesovi odposlanci, pa je gromovnikov sin, torej Jurij. Perun ima več sinov, ponavadi devet, deset ali kakšno drugo mitično število. Jurij pa je njegov najmlajši sin, mladi bog, Božič. Tudi Veles ima več otrok, gotovo več hčera, saj so v prvi hrvaški kolednici imenovane »rožice«, »fijolice« in »rajske djevojčice«. Mladega boga se večkrat primerja kot nasprotje nečesa starega, na primer: stari badnjak (ogenj, ki je gorel na sveti večer pred Božičem) – mladi Božič; Oče – sin; Oče Svarog – sin Svarožič. Novoletni obredi pa se v ogromnem prostoru Slavije dogajajo v obdobju od Božiča pa do Velike noči. To verjetno kaže, da se je novo leto v različnih krajih obhajalo ob različnem času. V makedonskih pesmih se dete (Božič, Jurij) rodi na Veliko noč, ne glede na to, da Jurij nima nobene povezave z Veliko nočjo. Na Veliko noč pa je v nekaterih pesmih rojena Mara:

Родена е Mapa нa дeн
Beликден
Излеглa е Mapa нa дeн Beликден,
Бpe кaк гa виде jacното слунце
Бpe грмнa грмнa у се тресна
Oт аснина без облаци …

 V prvotnem mitu so koledniki morali na zemlji delati natanko tako, kot bogovi na nebu. S tem so ohranjali ravnovesje in kozmos. Ljudje so z obredi oponašali tisto, kar so delali tudi bogovi.

 

Jurjevo: Jurij prinese pomlad (vesna)

Na Jurjevo se Jurij vrne v deželo, da prinese pomlad, vegetacijo, z drugimi besedami novo življenje. To je izpričano v mnogih pesmih. Dve jurjevski pesmi, ki ju je zapisal Štrekelj:

Sveti Šent-Juri, potrka na duri
Ma jeno hvačo zeleno, jeno rudečo.
Je šele peršu v deželo
Je ga že vse vesevo.
Tičice v grmovji,
Kukovca v bukovji.
Rumene rožice lepu cveto,
Se svetga Šent-Jurna veselo.

Prošal je, prošal, pisani Vazum,
Došal je, došal, zeleni Juri.
Donesal je, donesal
Peden dolgo mladico,
Laket dolgo travico;
Iza loga zelenoga,
Iza morja krvavoga
Po grdemu putu
Po debelem grudju.

V nekaterih pesmih je šel Jurij na pot iz za rdečega morja, ki je krvavo, in skozi zeleni gozd. Pot je težka, grda in utrudljiva. Vodi skozi blato in vodo in ga pripelje na ravno polje. Hoja po blatu in vodi nam pove, da to ni Perunov svet, saj je Gromovnik na suhem. Torej je prišel iz onstranstva, Velesovega sveta, saj so voda, blato in vlažnost htonski atributi. Še posebej nam podzemni svet označuje besedna zveza »iza morja«, saj je bil po ljudskih predstavah svet mrtvih onstran morja. V neki ukrajinski pripovedki je ohranjen rek »ključi od vyreja«, v neki ruski kroniki pa je bilo zapisano »ptice grejo iz irja«. To je svet, kamor gredo ptice pozimi. Iz vireja se vrnejo spomladi. Slovensko temu rečemo raj, pokojne pa imenujemo rajnike. Slovanski vyrej/virej je Velesov svet, kjer ni nikoli zime, trava pa je vedno zelena, saj ima dovolj vlage. To so indoevropske livade in pašniki, po katerih hodijo duše pokojnih. Od tam je vsako pomlad na Jurijevo prišel Jurij (isti koren imena, kot vyrej!), postal jar – pomensko mlad – in prinesel na naš svet plodnost in v zemljo vlago. Iz korena *jarъ izhajajo tudi nemški Jahr in angleški year »leto«. Jurij je skratka bog, ki hodi skozi leto.

Zeleni Jurij je v obrednih pesmih bog vegetacije, ki prinese pomlad. Zanimive so paralele s svetim Elijom (sv. Elija je s prihodom krščanstva zamenjal Peruna):

A cвятой Илья
По межам ходил,
По межам ходил,
Житушуко родил.

Poleg tega, da prinese pomlad, pa se Jurij na jurjevo spozna tudi z Maro, za katero pa ne ve, da je njegova sestra, Perunova hčer. Ime Mara je prisotno v pesmih vseh slovanskih in baltskih narodov kot standardno ime za nevesto. Tako pa je bilo ime tudi Perunovi hčeri, zato lahko sklepamo, da gre za eno in isto osebo. V prvem delu hrvaške pesmi se predstavljajo jurjaši, v drugem delu pa vidimo, da je imela Mara zlato jabolko. Jabolko je simbol ljubezni in znak pristanka na poroko.

Ovo se klanja zeleni Juraj – Kirales!
Zeleni Juraj, zeleno drevce – Kirales!
Zeleno drevce zelenoj hali,
Zelenoj hali, jukuni kapi,
Jukuni kapi, jubričkoj sablji,
Juričkoj sablji, u bačkom pasu,
U bačkom pasu, u plavi čižmah.

Kukuvačica zakukuvala,
U jutro rano v zelenom lugu,
V zelenom luhu, na suhom drugu,
Na suhom drugu na rakitovom,
Na rakitovom i na borovom.
To mi ni bila kukuvačica,
Već mi je bila mlada nevjesta.
Mlada nevjesta po gradu šeće,
Po gradu šeće, deverke budi,
Dever ne verek kako brajenek.
Stante se gore mlade snašice,
Pak nadielite nas djevojčice.
Nas djevojčice, zelena Jurja.
Sve su djevojke zamuž otišle,
Samo ostala Mara djevojka,
Mara imala zlatnu jabuku drže,
Komu jabuka, temu djevojka,
Juri jabuka, Juri djevojka,
Jura ju tače u ravno polje,
U rano polje, u crne gore – kirales!

Zveza med Jurijem in Maro je torej incestna zveza, ki je dovoljena samo bogovom. Incestna zveza je očitna tudi v belokranjski pesmi:

Na gorici ogenj gori
Okol ognja lepoj kolo
Devojačko in junačko.
V kolu mi je brat, sestrica,
Bratec kolo sponehuje,
Sestrica ga pogleduje.
»Oj sestrica, lepa si mi,
Bila bi si lepa gliha!«
»Ne govori, bratec, toga,
Od ljudi je presramota,
Od Boga je pregrehota.«

 

Jurij je Perunov sin Božič, ki so ga koledniki odpeljali na Novo leto v Velesov svet. Pri Velesu je Jurij odrasel kot njegov sin in samo kot sin tako velikega boga, kot je Veles, je lahko dobil roko Perunove hčere. Velesove hčere, rajske djevojčice, so mu sestre. Ena od njih se imenuje Jelica in ta ga je pripravila za potovanje prek morja po nevesto. Seveda Jurij ne ve, da je Mara njegova sestra. Verjetno sta oba rojena na isti dan, kar pomeni, da sta dvojčka.

Čeprav naj bi Jurij prijezdil na konju, se v pesmih vedno poje, da hodi in ne jaha. To ima najverjetneje obredni pomen in podlago v mitu, v katerem je konj tesno povezan z bogovi. Bog vegetacije se namreč v mnogih mitologijah poistoveti s konjem. V nekem ruskem svatbenem obredu je bil konj izenačen z ženinom, kar naredi razumljivejše tudi pesmi, kjer Jurij ne jaha, temveč hodi, saj ne more jezditi samega sebe.

Ivanje: Božja svatba (leto)

Novoletne in jurjevske pesmi najavljajo svatbo med Jurijem, ki ima tokrat ime Ivan (tudi Ivo, Janez, Kresnik) in Maro. Svatba je nedvomno ključni trenutek mitskega življenja, saj na zemljo prinese rodnost (glej Zapisi > Staroverski pomen knežjega kamna). Incest je seveda dovoljen zgolj med bogovi. Podobne zveze poznamo tudi pri ostalih narodih; pri Grkih Zeus in Hera, zveza med Yame in Yami v indijskih Vedah, egipčanski Oziris in Izida. Na astralnem nivoju predstavljata zvezo med Jurijem in Maro Mesec in Sončeva hči, ki sta v nekaterih mitologijah tudi brat in sestra.

Poroka med bratom in sestro se zgodi na Ivanje, 24. junija. To je datum poletnega kresa, poletnega sončnega obrata, ko je dan najdaljši in noč najkrajša. To je tako rekoč pol leta po badnji noči, po Božiču, ko se je Jurij rodil in odšel na svojo pot. Na Ivanje so se od nekdaj kurili kresovi, poznamo pa tudi ladarice ali kresnice, kot so imenovali skupine punc, ki so na ta dan hodile od hiše do hiše, in pletle vence iz cvetja in zelenja. Vence so nosile na glavi, z njimi pa so okrasile tudi živino. S tem dnevom pa je povezano tudi veliko šeg in verovanj. Znano je reklo, da se je potrebno na Ivanje okopati v vodi. Zaradi tega je v Dalmaciji Ivanje dobilo ime sv. Ivan Kupavac. Temu odgovarja tudi rusko ime za Ivanje: Иван Купало. Ivana vodi pot do neveste preko zlatega mosta.

Delaj, Mare, čagoder ti drago,
Ovo ti je Karloviću Ive.
Sada skoči va jezero mutno,
Sada zovi devet bratac svojih.
Pak ju ljubi tri dni i tri noći.
Ljubil ju je i ostavil ju je
Kakonoti livadu zelenu,
Pokošenu pak i ostavljenu …

Lepa Mara rože brala
Na ivanjsko navečerje
Oj lado, lado, oj, Ivo, lado
I od roža venca pljela
Za Ivana svevišega,
Oj lado, lado, oj, Ivo, lado
Koji nosi žarko sonce
Žarko sonce i meseca.
Oj lado, lado, oj, Ivo, lado
Z dsnom rokom ognja kuri
A sa levom deklu grli.

Kraj božanske svatbe je na steblu sveta (arbor mundi) ali pod njim. Štrekljeva pesem iz Bele Krajine:

Pred hišo vam lipa hruška,
I pod hruško lipa senca,
V leti senci posteljica,
Z belo rjuho pregrnjena,
Pregrnjena, pogrnjena.
Na njoj leži lipo telo,
Lipo telom lipi Janez.
I vuz njega njeg’va draga,
Njeg’va draga, lipa Mare.

V ljudskih pesmih verjetno vseh slovanskih narodov, posebno pa v pomladnih obhodniških in svatbenih, se pojavlja tudi ime Lado ali Lada. Te pesmi govorijo večinoma o ljubezni in sklepanju zveze med mladeničem in mladenko. Zato so nekateri v Ladi videli slovansko boginjo ljubezni, četudi to ni potrjeno. V nekaterih pesmih se omenja tudi Vid (in na to vezani vsi kresni običaji), to pač zaradi tega, ker je bilo Vidovo v julijanskem koledarju ravno na poletni kres. To se vidi v pesmi, ki ji je zapisal Primož Trubar.

Šent Vid ima dan nerdalši,
Lucija pa ner ta kratši,
Spet Vid ima nuč nermanšo,
Šent Lucija pak nerdalšo.

Poroka med dvojčkoma, bratom in sestro pa se je ohranila tudi v poimenovanju hribov in nekaterih skal, ki jih ljudstvo naziva Kamniti svati. V Sloveniji poznamo skale Kamnite svate blizu Ribnice (glej Zapisi > Skalnate Babe in Dedci), v hrvaškem Zagorju je nek hrib imenovan Kameni svatovi, podobno poimenovane hribe pa poznamo tudi v Bosni in Hercegovini, Makedoniji, na Češkem in zagotovo še kje. Ljudsko izročilo povezano s Kamnitimi svati pravi, da sta se brat in sestra hotela poročiti, nakar je oče vse skupaj preklel, tako da so vsi, s svati vred, za vedno okameneli v hribu. Slovenske skale Kamniti svatje so sicer nastale zaradi nevestinega preklinjanja sonca, domnevamo pa lahko, da je bil povod za poimenovanje tudi pri nas isti mit. Pomembni elementi tega izročila so incestna zveza (poroka brata in sestre), kletev in kazen z udarcem groma. Vse to kaže na mit o ženitvi božanskih dvojčkov, torej na svatbo med Jurijem in Maro, ki sta otroka gromovnika Peruna.

Smrt brata in sestre: Mara postane Morana (jesen)

Mara (njeno krščansko ime je Marija, sicer pa je pomensko podobno; glej tudi Bogovi > Morana) je hči Gromovnika Peruna in Sonca. Torej je Mara Sončeva hči, kar morda pomeni tudi Zarja, Zora. Perun ima poleg devetih sinov še sina Jurija in hčer Maro. Če je Sonce žena gromovnika Peruna, bi lahko s Soncem povezali tudi Mokoš, ki je rekonstruirana kot Perunova žena (glej Bogovi > Živa). Marino ime izhaja iz indoevropskega korena mer, ki pomeni umreti. Podobno IE mor pomeni smrt. Njeno ime ni naključno povezano s smrtjo, saj na koncu res ubija in sicer Jurija. Mara je devica, kar je praslovansko pomenilo isto kot mladenka. Ivan (Jurij) kasneje Maro izkoristi in prevara, zato se mu Mara maščuje tako, da ga ubije. Ubije ga z očetovim orožjem, s strelo. Uboj Jurija je opisan v sledečih pesmih, le da Jurija pooseblja konj:

U polju se prah podiže
Ni od vjetra ni od vihra,
Neg od jada lijepe Mare
Gdje joj hrabrov konj pobježe.
Za njim Mare pjehom pješi:
– Ustan, doro, ranjen stao!
Strjelice te ustrijelile
Kroz sve tvoje četir noge,
Kroz sedalce, pa u srce!

Oй, братци мои, вы родиты!
Oй, пойдите вы на конюшенькю,
Oй, возмитя вы коня сивова,
Kоня сивова, сивогривога,
A убейтя яго на полуверсты,
Hа полуверсты до полусмерти.

Jurij se v nekaterih ljudskih pesmih poistoveti z mesecem. Mesec pa je nestalen, se pomlajuje in raste. Zato ga Mara ali njen oče gromovnik Perun oziroma njeni bratje ubijejo. Mara s tem postane grda Morana, boginja smrti. Umreti pa mora tudi sama, saj lahko živi najdlje eno leto. Ime Morana nosi enak pomen kot Mara, to je smrt oziroma moriti. Uboj Jurija (oziroma meseca na astralnem nivoju) nam opisuje baltska pesem (v hrvaškem prevodu):

»Mjesec je sunčicu vodio
U prvo prolječe.
Sunčica se rano probudila,
Mjesečac se odvojio.
Mjesec se sam šetao
U Zorico se zaljubio.
Perkuns, žestoko se ljuteći,
Mačem ga je rasjekao.
-Zašto si se odvojio od Sunčice?
U Zoricu se zaljubio?
Sam po noći šetao?

Marina smrt je opisana v obredih (v glavnem se dogajajo v predvelikonočnem času, pri vzhodnih Slovanih pa je običaj znan kot maslenica, to je boj med Jarovitom in Morano oziroma med pomladjo in zimo), ko ubijajo slamnato lutko, ki ima podobo ženske, predstavlja pa zimo ali smrt. Uničijo jo tako, da jo zakurijo ali vržejo v vodo. Lutka je znana pod imenom Morana, Morena, Marzena, Smrt, Smrtka ipd. Glede na to, da Mara preživi Jurija, se njena smrt časovno ne izide, saj v prej omenjenem pomladnem običaju umre že pred svatbo z Jurijem. Morda so običaji ubijanje lutke Morane kasnejšega nastanka, ko se je recimo Mara poistovetila z zimo in so jo simbolično ubili in s tem premagali zimo, bolj verjetno pa je, da Mara – tako kot Jurij – lahko večkrat simbolično umre. Jurij in Mara lahko še enkrat umreta na jesensko Jurjevo (znano pri vzhodnih Slovanih) 26. novembra, najverjetneje pa Mara dokončno umre takrat kot Jurij, na božični večer. Na zadnji dan v letu je ponekod gospodar lomil kruh in ob tem nagovarjal Deda Božiča naj pride na večerjo. V Ukrajini se je zadnji snop žita imenoval ded. Za Božič pa so ta zadnji snop dali na ogenj in ga skurili. Ime Ded Božič kaže na to, da bi lahko šlo za isto osebo, ki so jo koledniki na začetku leta odvedli na pot in se sedaj vrača kot starec, ded. Tudi panj, ki je v božičnem času gorel na domačem ognjišču so imenovali ded, poleg tega pa poznamo še nekatere božične običaje pri Rusih v katerih ubijajo (kurijo) deda. Če se bog vegetacije na zadnji dan leta imenuje ded, potem lahko to navežemo tudi na Maro, ki bi se potem imenovala baba. Bab in Dedcev pa imamo mnogo tudi v ljudskih pesmih, poimenovanjih za skale in ostali folklori. Na zadnji dan leta torej brat in sestra oziroma dvojčka umreta, nato pa se na novo leto zopet rodita, da gresta vsak na svojo ciklično pot.

Sklep

Jurij ni ena od inačic gromovnika Peruna, kot se je nekdaj domnevalo, temveč njegov deseti, izgubljeni sin. Bistvo mita o Juriju je njegov povratek na svet na začetku pomladi, njegova svatba z Maro, ki mu je pravzaprav sestra. Čeprav je podoben očetu, se od njega tudi loči, na primer Perun ubija s kameno strelo, Jurij pa s kovanim mečem. Življenje Jurija in Mare je ciklično, odgovarja koledarskemu letu dni. Običaji v katerih nastopata, pa so preslikava narave na ljudi. Svarožič, Božič, Zeleni Jurij, Ivan Kupalo, Kresnik, Svetovid in Ded Božič so očitno samo posamezni aspekti boga vegetacije. Zadnjič v letu se pojavi bog vegetacije na božični večer, kjer ga simbolično ubijejo (zažgejo), nato pa se drugi dan na novo leto spet rodi in zopet krene na svojo ciklično pot. Zeleni Jurij je protagonist mita, ki ga poznajo skoraj vsa ljudstva sveta in se pojavlja v vseh starih mitologijah. Mnogokrat ga predstavlja tudi konj, njegovo žrtvovanje pa zagotavlja plodnost in rast vegetacije. Tako kot je potoval Jurij, pa je potovala skozi čas tudi Lepa Vida. V pesmih zvemo, kako poosebljeno Sonce na povratku iz »onega sveta« pripelje Vido nazaj na naš svet. Po isti poti pride tudi Jurij.

Arhetipski konj je simboliziral sonce in hkrati prinašal življenje in smrt. Vsi štirje mejniki leta, sončna obrata in enakonočji, so zaznamovani s konjem. Nekateri božični običaji so povezani s konjem, dan po božiču pa je še Štefanovo, ki je konjerejski praznik, sv. Štefan pa je zavetnik konj. Vemo tudi, da svetnik Štefan ni imel nobene povezave s konji, temveč je očitno stopil na mesto prejšnjega zavetnika konj. Obnovitveni proces potrjujejo tudi pustne maske. Znano je, da je najstarejša pustna maska na slovenskem prav Rusa – kobila, ki so jo, na primer v Ščavnici vodili po vasi in nazadnje vrgli v vodo, da bi s tem izprosili milost konjem, kot poje ljudska pesem. Šege na Jurjevo so tesno povezane s konji, ta dan pa predstavlja tudi konjerejski praznik. Na poletni kres se navezuje Kresnik – kraljevič na konju. Kresnik je rojen zaznamovan s konjskimi kopiti. Ob poletnem kresu je tudi čas Svetovida, zanj pa je znano, da je v templjih imel svojega belega konja. Konec poletja poznamo Jurijevega brata, Jarnika s puško, ki strelja na belega konja, zlatoroga ali gamsa, simbola sonca. V slovanskih kakor tudi v slovenskem ljudskem izročilu je vlogo Jarnika (njegovo ime prav tako izhaja iz korena »jar«, le da ne pomeni mlade rasti, temveč ima pomen »vzkipljiv, žgoč«) prevzel oziroma mu posodil ime sv. Bartolomej. Iz tega imena izhaja ime Jernej, ki goduje 24. avgusta. Vsi štirje mejniki so povezani s konjem in vegetacijskim bogom, ki se ob različnih delih leta predstavlja z različnimi imeni.

Literatura:
∙ Belaj, V.: Hod kroz godinu: pokušaj rekonstrukcije prahrvatskoga mitskoga svjetonazora. – Goleden Marketing – Tehnička knjiga, 2007
∙ Kropej, M.: Dapid, R.: Kole, kole, koledo, leto lepo mlado: slovenske ljudske pripovedi ob letnih mejnikih. – Didakta, 2010
∙ Kropej, M.: The Horse as a Cosmological creature in the Slovene Mythopoetic Heritage. – Studia Mythologica Slavica 1, 1998. – ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje
∙ Kuret, N.: Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. – Mohorjeva družba, 1965-1971
∙ Đermek, A.: Slavenski mitski trokut i legenda o Kamenim svatima. – Studia Mythologica Slavica 12, 2009. – ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje
∙ Štrekelj, K.: Slovenske narodne pesmi. – Cankarjeva založba, 1980
∙ Милојевић, М. С.: Песме и обичаји укупног народа српског. – [Uporabljeno dne 2010-07-25] Dostopno na URL: http://www.svevlad.org.rs/predanje_files/kupalo.html

Nikrmana

V več kot tisočletni evoluciji slovenske vere so se nekateri bogovi pozabili, drugi so padli na raven navadnih duhov, besov ali škratov, tretji pa so se preobrazili ali na novo oblikovali. To je povsem naraven proces, saj rodna vera ni statična in knjižna religija, kot monoteistične religije, ampak gre za »živo tradicijo«, ki se prilagaja družbi, okolju in trenutnim potrebam. K temu pa je močno pripomogla še duhovna okupacija rodnoverstva s strani rimokatoliške cerkve. Zato nekatere bogove, ki so se do danes ohranili v ljudskem izročilu ne moremo dobiti v starih kronikah, po drugi strani pa se bogovi, ki so znani iz starih virov, niso ohranili v ljudskem spominu.

Nadaljuj z branjem “Nikrmana”