Veles (oziroma tudi varianti imena: Volos, Volin) je praslovansko božanstvo, ki ustreza funkciji rogatega htonskega božanstva. Funkcionalno je Veles bog živine, konjev in podzemlja, ki razsoja o nadaljnji usodi duš umrlih. Nastopa pa tudi kot bog bogastva, pesnikov in umetnosti na splošno. Kot Volos pa nastopa v prav svojevrstni agrarni funkciji varuha živine in pastirjev.

Ime božanstva izhaja iz  indoevropskega izraza *Welņos. Koren *wel- ni zadovoljivo pojasnjen. Verjetna možnost je, da je koren izraza povezan z volno. Vzporednice najdemo pri drugih narodih. Tako je soroden z litovski velinas (v pomeni hudič), vele v litovščini pomeni  dušo umrlega, soroddna je tudi germanska Wallhala, ki je prav tako kraj umrlih. Soroden je tudi z keltsko prerokinjo Veledo, staroirski izraz felmac pa pomeni glasbenika oziroma poeta. Po raziskovalki Indoevropske kulture Mariji Gimbutasovi bi lahko bilo ime Veles sestavljeno iz vel in es, pri čemer naj bi bil es soroden keltskemu es iz imena volovskega božanstva Esus, nadalje vedskemu izrazu asura in nordijskemu izrazu aesir.

Velesa lahko primerjamo s skandinavskim demonom Volsijem, grškemim Priapujem, z baltskim demonom Velnsom/Velniasom, podoben pa je tudi grškima Panu in Hermesu. Po imenu je soroden indijskemu Vali, ki vlada Panijem in tudi Varuni. Glede na manifestacijo kot kača oz. zmaja, bi lahko vzorednice imeli tudi v nordijskem Jörmungandru, egiptovski kači Apofisu, vedski kači Vritri, mezopotamski kači Tiamat, hebrejski pošasti Leviatanu in grškemu Tifonu.

Perunov nasprotnik v Glavnem mitu

Veles igra pomembno vlogo kot Perunov nasprotnik v temeljnem oz. glavnem mitu, pri čemer pa seveda ne gre za znano krščansko nasprotje med ”bogom” in ”hudičem”, ampak za osmišljeno predstavo ravnovesja vesoljnih principov, kakor so jih razumeli naši predniki. Posledično tudi njunih svetišč ni bilo na istem mestu, ampak praviloma na isti geografski lokaciji, kjer je Perunovo svetišče bilo na višini, Velesovo pa v nižini. Slovanski narodi so si svet (in/ali vesolje) predstavljali kot drevo, v krošnji katerega je kot sokol upodobljen Perun in Veles pri koreninah kot kača, volk ali medved.

Perun (konjenik s kopjem) premaga Velesa (tokrat v živalski podobi medveda), relief na cerkvi v Žrnovnici, Hrvaška, 8. stoletje.

Pri Baltskih narodih najdemo obliki Vels in Velinas, ki je tudi nasprotnik gromovnika Perkūnasa. Tako lahko opazimo, da sta ne samo ta dvojica bogov bila izoblikovana že v balto-slovanski fazi, ampak da je bila tudi njuna medsebojna povezanost v omenjenem temeljnem mitu. Ker najdemo isto vsebino boja med gromovnikom in njemu nasprotnem zmajem tudi v primeru Velesove etimologije v vedskem Vali in ostalih evropskih narodih (Zeus – Tifon, Thor-Jörmungandr, itd.), pa lahko vidimo, da gre brez dvoma za še starejši mit, ki izhaja že iz praindoevropske mitološke tradicije.

V času po pokristanjenju slovanskih narodov je Veles postal demoniziran in predstavljen kot sam ”hudič”. Kot zelo razširjeno in prominentno božanstvo je o njem ohranjenih veliko njegovih sledi, pa naj si bo po imenih mest (Veles, Velesovo,…) ali pa v ljudskem slovstvu in šegah. Še vedno ohranjen izraz ”presti črno volno” je aluzija na čarovništvo, še bolj očitno pa na Velesa. Na Hrvaškem je znan običaj, ko potujoči pevci ne bodo pričeli s petjem, dokler se ne polije kozarec pijače po koreninah drevesa.

Na kult Velesa spominjajo tudi topinimi. Na levi gora Wołoszyn v Tatrah na Poljskem levo pa gora Velež nad Mostarjem.

Veles na Slovenskem

Božanstvo je zanesljivo dokumentirano v ohranjenih virih pri Vzhodnih Slovanih, kar pa ne pomeni, da ga Slovani na zahodu in jugu niso poznali. Pri Slovencih je vloga Peruna v veliki meri prešla na Kresnika, ki je njegov apletiv. Prav tako je Velesova vloga prešla na Kresnikovega nasprotnika, ki imajo različna apelativna imena – Trdoglav/Krutoglav/Potoglav/Trot. Slednja bitja imajo pomembno vlogo pri prisegah, saj si lahko tako kakor Veles vzame dušo kršitelja prisege. Kresnikov nasprotnik je tudi troglavi Pegam. Tako imamo glavni mit oz. boj med božanstvoma ohranjeno v slovenski pesmi Pegam in Lambergar. Prav tako imajo Velesu istovetni Kresnikovi nasprotniki imajo pogosto tudi imena, ki so povezana z besedo Veles, npr. velikan iz Velenja, velikan Vouvel, kačji kralj Babilon, ostala imena zanj pa so pri Slovencih verjetno Črt, Ses, Vož, Zmaj.

Z Velesom je morda povezana slovenska ljudska pesem, pri kateri so pastirji, ko so prvič gnali na pašo, pod gabrom molili:

Sveti Velko, brani mojo belko,
sveti Češko, daj ji vime težko,
sveti Juri, ti pa nam zakuri.

V tej pesmi lahko prepoznamo 3 slovanska božanstva, seveda v pokristjanjeni obliki: Velesa (Velko), Peruna (Češko) in Jarila (Jurij). Vlado Nartnik je pokazal, da pesem Kaznovana birtinja, ki govori o dvojici ”svetnikov” Peregrinu in Valentinu dejansko govori o funkcijah Peruna in Velesa, na imena božanstev pa spominjajo tudi v pesnitvi izbrana imena ”svetnikov”.

Božanstvo podzemlja in krščanska inkulturacija

Kraj posmrtnega življenja se je pri Slovanih pred nastopom krščanstva imenoval navje. Beseda pomeni bivališče umrlih oziroma duše nekrščenih otrok. Slednji pomen je beseda seveda dobila kasneje pod vplivom krščanstva.  Za kraj posmrtnega življenja se danes uporablja tudi besede onostranstvo in raj. Sam izvor besede raj je prav tako predkrščanski, uporablja pa se tudi beseda rajnik za pokojnika. V pripovedkah največkrat zasledimo stalno besedno zvezo ”na drugi strani morja, vode ali gora”. Z novo vero je navje zamenjal pekel. S tem se je še dodatno utrdilo prepričanje, da je bila stara vera neprava, saj je bil Veles izenačen s hudičem, ki vlada nespokorjenim dušam v peklu. Zanimiv je tudi izvor besede pekel, ki je praslovanska, pomeni pa smolo oziroma katran. Pomen besede se je razvil skladno s predstavo, po kateri pogubljene duše v peklu trpijo kotlih z raztopljeno smolo.

Med svetniki je Velesa morda zamenjal tudi sv. Blaž oziroma pri pravoslavnih Slovanih Vlasij, ki je na slovenskem, pa tudi drugod, zaščitnik živine. Z živino se povezujejo tudi predstave o onstranstvu, kjer naj bi se na livadah pasle črede živali. Morda je Velesa prekrilo tudi čaščenje svetega Štefana, ki je bil zaščitnik konjev in živine. Cerkev je slednjemu dodelila vlogo, ki je nadomestila neko starejšo indoevropsko božanstvo. Pa čeprav v njegovem življenju ni ničesar, kar bi dokazovalo njegovo zaščitništvo konjev in živine. Pomemben je njegov god, ki je sovpada s praznovanjem germanskega boga Freja ter njegovega slovanskega ustreznika Velesa. Zanimivo je, da so po legendi krsto sv. Štefana vlekli konji.

Volčje noči in gospodar volkov

Ni potrebno posebej omenjati, da je Štefanovo na koledarju blizu zimskemu kresu. Dneve največje teme in mraza med 24. decembrom in 6. januarjem so naši davni dedje imenovali »volčje noči«. To je skrivnosten čas okoli zimskega kresa, ki obsega dvanajst dni od božiča do 5. januarja, ko so naši daljni predniki obhajali tretji božič – t.i. praznik Pernahti. Osnovne teme tovrstnih praznovanj so bile boj človeka s temo in mrazom, čaščenje življenja, zaščita pred zlimi silami in bitji, ki v teh večerih in nočeh obiščejo zemljo. V tem času imel največjo moč tudi hotična božanstva kot je Veles. V tem času so vpadali tudi lačne zveri kot volkovi na drobnico. Tukaj se kaže še ena manifestacija božanstva kot gospodarja volkov v mitološkem ciklusu. Ta mitološki cikel najdemo pri vseh Slovanih. Sivi šepavi volk iz tega cikla, ki naj bi vodil trope lačnih volkov, naj bi kazal prav na boga smrti in podzemlja- Velesa.  Raziskava dr. Mirjam Mencej je pokazala, da je Gospodar volkov v slovanski mitologiji najverjetneje Veles, med tem ko volčji pastir Sv. Jurij (Jarilo, Jarovit) ni manifestacija Peruna, ampak mitološko bitje, ki je prisiljeno nastopati v vlogi namestnika Gospodarja volkov.

Viri in literatura:
∙ Kropej M.: Od ajda do zlatoroga: slovenska bajeslovna bitja. Ljubljana-Celovec-Dunaj, Mohorjeva založba, 2008
∙ Mencej M.: Gospodar volkov v slovanski mitologiji. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 2001
∙ Nartnik V.: Pogansko bajeslovje slovanskega vzhoda in zahoda v luči slovenskih ljudskih pesmi. Iz: Studia mythologica Slavica 1/98.    Ljubljana/Pisa, Založba ZRC. Str. 63-64.
∙ Nikolai M.: Mythologica slovenica: Poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila. Trst, Mladika, 2002
∙ Šmitek, Z.: Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. – Študentska založba, 2004
∙ Ovsec, D. J.: Slovanska mitologija in verovanje. – Domus, 1991
∙ Kelemina, J.: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. – Družba sv. Mohorja, 1930