Mokoš

Ljudje so že v paleolitiku poznali kozmogonične mite in mite o nastanku (človeka, divjadi, smrti itd.). Religijske ustvarjalnosti ni vplival empirični pojav poljedelstva, ampak skrivnost rojstva, smrti in ponovnega rojstva, kot je razvidno v prehajanju rastlinstva. Plodnost zemlje je bila povezana s plodnostjo ženske, uravnavala je tudi izvor življenja, prehrane in smrti. Zemlja je bila torej izenačena z žensko. Vsem ljudstvom skupna in univerzalna ideja ženskega mitološkega lika je prazgodovinska ideja Matere zemlje, ki jo povezujemo z vodo, smrtjo, rodovitnostjo, porodom in materinstvom. Tudi arheologinja Marija Alseikaite Gimbutas je z raziskavo primerov prazgodovinskih figur ugotovila, da je bilo med paleolitikom in neolitikom pa tudi kasneje v ospredju razširjeno čaščenje praboginje matere zemlje. Njena podoba je razvidna v različnih variantah (med drugim v podobi kače ali ženske figure s poudarjenimi atributi – imenovane tudi Venere). Z vodo pa je posredno povezana tudi luna, ki je še en ženski simbol. Lunine mene, ki kot vemo vplivajo tudi na plimo in oseko, lahko paralelno vidimo tudi kot ženski mesečni ciklus. Če nadalje razvijamo to našo misel, bi lahko rekli, da je ženska boginja lunarno božanstvo.

V slovanski mitologiji se lik Matere zemlje pojavi v različnih mitoloških likih, ki jim je skupna povezava z vodo, plodnostjo, porodništvom ter ženskimi opravili. Polabski Slovani so poznali boginjo Živo, v Kijevski Rusiji pa je bila edina ženska predstavnica panteona Mokoš, Perunova žena. Obe ženski boginji, tako Živa kot Mokoš, sta močno povezani z vodo. Voda kot simbol plodnosti in življenja je izrazito ženski simbol. Kot sta ugotavljala že Ivanov in Toporov se je balto-slovansko čaščenje Matere zemlje (Mать сыру землю, Mati vlažna zemlja) pozneje preneslo na Mokoš. Zanjo ne manjka jezikovnih razlag, saj so si jo mnogi raziskovalci mitologije razlagali povsem različno. Njen izvor nekateri iščejo v grški mitologiji, drugi celo v finski. Ime bi lahko izviralo iz litovskega makstyti, “plesti”, maks, “vreča”, “torba” s čimer je povezana tudi vseslovanska in praslovanska beseda mošna, mošnjiček, torba. Koren mok pomeni “moker, vlažen, močiti”. Na severu Rusije so si Mokoš predstavljali kot žensko z veliko glavo in dolgimi rokami, ki ponoči prede. Upodabljali so jo s poudarjenimi prsmi, dolgimi razpuščenimi lasmi itd. Z njo, njenimi opravili in njenim dnevom (petek) so bile povezane tudi številne prepovedi (npr. prepoved puščanja kodelje, tkanja, pranja perila, spolnih odnosov itn.) in posebni predpisi pri delu. Mokoš živi v ruskem ljudskem verovanju kot bitje, ki v času velikega posta vznemirja predice in tkalke, varuje in striže ovce. Mokoš je prvo polovico leta žena Peruna, drugo pa Velesa. Radoslav Katičić je v svoji rekonstrukciji ugotovil, da Mokoš v vlogi gospodarice čuva vhod v svet mrtvih, dovoljeno pa ji je tudi prosto sprehajanje po prostoru skozi celo leto. Mokoš tudi daruje in odvzema človeška življenja.

Mokoš kot jo je upodobila akademska slikarka Andrejka Čufer na poštni znamki. 

V preteklosti so v Sloveniji ženski mitološki lik že povezovali predvsem z boginjo Živo, o kateri pa nimamo nobenih pisnih ali ustnih dokazov. France Prešeren je v pesmi Krst pri Savici na Blejski otok postavil Živin hram, kar pa je plod romantične dobe. Za romantično umetniško idejo staroslovanske boginje Žive se je zgledoval po antični Veneri, upošteval pa je še Valvasorjeve in Linhartove zapise o starih slovanskih bogovih. Po Linhartovi literarni konstrukciji, ki jo je idejno povzel po Brezkerfeldu, naj bi po njegovi navedbi na otoku stal Radegastov tempelj do katerega je bil speljan lesen most, kar najverjetneje izvira iz učene literature, saj gre verjetno za prevzem Helmoldovega opisa Radegastovega svetišča v Retri (do katerega je prav tako potekal leseni most), katerega je že pred njim v svojem delu omenil tudi Valvasor.

Zanesljivo pa lahko z Mokošo povezujemo močvirski ptici mokuž (rallus aquaticus) imenovano tudi mokoš ali mlakoš in mokožko (grahasta tukalica; la: porzana porzana), potok Mokoš v Prekmurju ter vas Makoša pri Ribnici. Vas je zgodovinsko znana tudi kot Makusche, Makoše, Makoš. Podobne toponime najdemo tudi pri drugih južnih Slovanih. Na Hrvaškem je v bližini Reke poznana vas Mokošica, pri Dubrovniku pa je vas prav tako imenovana Makoše. V Bosni in Hercegovini se v bližini vasi Ravno nahaja hrib, poimenovan Mukušina. Južno od Mostarja leži hrib Mukoša. Podobno kot slovenski potok Mokoš pa se vas blizu Zagreba imenuje Mokos. Razširjenost toponima dokazuje, da ne gre za osamljen primer. V Ruskem izročilu je Mokoš vplivala tudi na nastanek meja zgrajenih objektov, kar verjetno tudi pojasnjuje nastanek tovrstnih krajevnih imen.

Vas Makoše ob Ribnici.

Ob prihodu krščanstva so adute in podobo ženskega mitološkega lika nadomestile: sv. Marija, sv. Ana, sv. Petka ter sv. Marjeta, ki so jih pogosto častili, kot ugotavlja Pleterski, na mestih, ki so povezana z vodo. Pri vzhodnih Slovanih je sv. Petka (14. oktober) posebej v čislih kot zaščitnica ženskih opravil, zato je tega dne prepovedano ženskam presti in tkati. Sv. Petka se pri vhodnih Slovanih očitno pojavlja kot naslednica Mokoši. V slovenskem ljudskem slovstvu se ženski mitološki lik pojavi kot žena ali sestra Kresnika, imenovana Marjetica, Alenčica, Deva itd. Slovenci poznamo tudi Matoho ali Matogo, ki naj bi po ljudskem izročilu pomenila veliko oz. staro mater oz. nekakšno strašilo. Aduti, ki jih pripisujemo Mokoši, so se na Slovenskem dobro ohranili tudi v izročilu o prazgodovinski Babi, Pehti, Torki in sorodnih bajeslovnih bitjih. Torka denimo podobno kot Mokoš prede na tistih kolovratih, na katerih je gospodinja pozabila prejo. Gospodinjo, ki prekrši prepoved preje med kvaternimi dnevi lahko tudi kaznuje ali ubije.

Pripovedno izročilo v kateri bi nastopala Mokoš se v Sloveniji ni ohranilo, toda njeno prisotnost nedvomno potrjuje mitološko izročilo. V Ribnici se je denimo, v neposredni bližini vasi Makoša, ohranilo ljudsko izročilo o cerkvi Sv. Ane, ki leži na hribovju Mala gora. V ribniškem izročilu svetnici pripisujejo zavetništvo rodovitnosti, poroda, lepega in grdega vremena. Svetnica je med drugim tudi zavetnica mater, gospodinj in obrtnikov. Lokalno izročilo iz Ribnice opisuje svetnico kot utelešen lik, ki prebiva v jamah, hodi po dolini in prinaša otroke. Otroci so se po ljudskem izročilu rojevali v vodnjaku pri cerkvi sv. Ane ali kraških jamah, kar potrjuje pomembno povezanost izročila z vodo in onstranstvom. K cerkvi sv. Ane so neplodne ženske še v prejšnjem stoletju hodile na romanje prosit za nosečnost. Lik svetnice so pri Novi Štifti imenovali tudi Sveta žena ali Babca. Izročilo spominja na že naveden lastnosti Mokoši, ki je žena, zavetnica vode, ima ključ do onstranstva (jama, gora, voda), dovoljeno pa ji je tudi prosto sprehajanje po prostoru skozi celo leto.

Dodatno je potrdil kult vodnega božanstva na Blejskem otoku arheolog Andrej Pleterski. Odkril je tri prostorske točke, ki povezujejo sveti trikotnik. Poleg Blejskega otoka sta še Gradiška ter Dobra gora. Poleg otoka, kjer naj bi najverjetneje častili žensko božanstvo so na Gradiški Velesa ter na Dobri gori Peruna. Raziskave so pokazale, da je bila prvotna stavba obrnjena proti Gradiški. Prav tako so bili obrnjeni grobovi iz 7 st. in kasnejši. Obrnjeni so bili proti Velesu, čuvarju vseh rajnih duš v navju.

Literatura:
Belaj, Vitomir in Belaj Juraj (2014): Sveti trokuti : topografija hrvatske mitologije. Zagreb : Ibis grafika : Institut za arheologiju: Matica hrvatska.

Češarek, Domen (2016): Mala gora pri Ribnici – mitološko izročilo v prostoru. Studia Mythologica Slavica, 19, 125–168.
Gimbutas, Marija (1984): The goddesses and gods of Old Europe : 6500–3500 BC : myths and cult images. London: Thames and Hudson.
Hrobat, Katja (2010): Ko Baba dvigne krilo. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Katičić, Radoslav (2011): Gazdarica na vratima : tragovima svetih pjesama naše pretkršćanske starine. Zagreb : Ibis grafika ; Mošćenička Draga.
Kelemina, Jakob (1997): Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom. Ljubljana: Dan.
Kropej, Monika (2008a): Od ajda do zlatoroga : slovenska bajeslovna bitja. Celovec ; Ljubljana ; Dunaj : Mohorjeva.
Kropej, Monika idr. (2008b): Podoba ženskega boštva v ljudskih verskih predstavah in šegah od starih verovanj do sodobnih čaščenj. Čar izročila. Ljubljana: Založba ZRC.
Kuret, Niko (1989): Praznično leto Slovencev : starosvetne šege in navade od pomladi do zime – I. Ljubljana : Družina.
Marinčič, Marko (2009). Živa, Göttin der Liebe, die slowenische Venus. Studia Mythologica Slavica, 12, 401–411.
Ovsec, J. Damjan (1991): Slovanska mitologija in verovanja. Ljubljana : Založba Domus.
Pleterski, Andrej (2014): Kulturni genom. Ljubljana : Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU.
Peteršnik, Maks (1893): Slovensko-nemški slovar. Ljubljana : Knezoškofijstvo.
Toporov, Ivanov, Vjačeslav Vs., Vladimir N. (1983): K rekonstrukcii Mokoši kak ženskogo personaža v slavjanskoj versii osnovnogo mifa. Balto – slavjanskie issledovanija 1982, 175–197.
Toporov, Ivanov (2002): Predzgodovina književnosti pri Slovanih : poskus rekonstrukcije. Ljubljana : Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta.

Deli

Z nadaljevanjem obiska se strinjate z uporabo piškotkov več informacij

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close