V torek, 5. rožnika 2018, je do nas prišla žalostna vest, da se je poslovil kipar, ljudski godec, zbiratelj ljudskega izročila in predvsem izjemno srčen mož, Slavo Batista. V dolgem in plodnem življenju je bil Slavo še marsikaj drugega, kot le zgoraj našteto, saj je bil – nomen est omen – zaradi svojega ustvarjanja širše poznan. Od nas se je poslovil v 91. letu starosti, kljub visokim letom, pa smo ga občasno, čeprav vedno redkeje,  vseeno  videvali skupaj s svojo družino po koncertnih odrih.

Vsem tistih, ki jih zanima duhovnost prednamcev, je Slavo postal znan po izklesanemu panteonu slovanskih bogov na svojem počitniškem domu v dolini Rižane, kamor je rad zahajal ob poletni vročini. Nekajtonski kipi bogov prevzamejo vse, ki smo o mitoloških predstavah starih Slovanov prebirali v knjigah, saj nam je Slavo to abstraktno zgodovino približal na zelo – njemu zvest  – izviren način. Za panteonom bogov, ki so prava senzacija skrita za primorskim grmičevjem streljaj od glavne ceste, se skriva daljša zgodba njegovega raziskovanja in zbiranja ljudskega izročila. Ob raziskovanju zgodovine Istre se je spoznal s sorodno dušo, kot je bil hrvaški umetnik Franjo Ledić (1892-1981), ki je amatersko raziskoval mitologijo in je mnoga nekdanja kultna mesta starih Slovanov po vzhodni Evropi tudi obiskal (Arkona, Ščečin idr.). Skupaj z Ledićem sta raziskovala med drugim tudi Krkavčanski kamen, kjer sta slišala o čaščenju kamna na zimski sončni obrat ter o župnikovemu hudovanju nad vaščani, ki so skrivaj polagali roke na kamen. Svoje raziskovanje slovanske mitologije je Ledić objavljal v desetletjih po drugi svetovni vojni, ko je bilo teh raziskav občutno manj, kot jih je danes.

Ledić je očitno v Slavu videl tistega človeka vrednega zaupanja, da mu preda želje po dokončanju dela, ki ga je začel pred njim. Slavo se mu je zaobljubil in nelahko obljubo tudi izpolnil, ki jo bodo še generacije občudovale v njegovih Cepkih. Ni ga ustavila niti odklonitev ideje, da bi postavil kipe v koprskem parku, ko so ga takratni tovariši odslovili z levo roko, naj bo tiho, ker so oni opravili z bogovi, sicer ga bodo še zaprli.

Izjemnega sogovornika in ustvarjalca, ki ga je vredno predstaviti javnosti, je v Slavu videl tudi pokojni režiser Jadran Sterle (1949-2014) s katerim sta postala tudi prijatelja. Batistovo ustvarjanje je predstavil v dokumentarnem filmu Iskanje slovanskih bogov (2003), ki pa mu je sledila še serija drugih filmov o staroverstvu v zahodni Sloveniji (Sveta voda Uročka, Jelenk – sveta gora starovercev idr.). Slavo je z družino nastopal kasneje tudi v drugih dokumentarnih filmih Jadrana Sterleta, večkrat pa je z družino koncertriral na premiernih predstavitvah Sterletovih filmov.

Kot Istranu mu je bilo vedno blizu, da se predstavi tudi malo znano, a toliko bolj pomembno istrsko dediščino. Poleg staroverstva je prav tako vneto raziskoval glagolico, ki je bila nekdaj razširjena tudi po slovenski strani Istre (kot tudi na Bledu in na Ptuju), če tudi so o tej tudi slovenski pisavi skoraj vsi pozabili. Zavedal se je dragocenosti glagolskih spomenikov in želel si je, da bi bila rojakom bolj poznana.

Njegovo dolgo in ustvarjalno življenje je bilo prebogato zgolj za ta skromen opis njegovega delovanja na področjih, kjer so se srečala naša skupna zanimanja in ga je zato društvo pred leti soglasno sprejelo za častnega člana. V spominu nam bo vedno ostal poleg vsega naštetega tudi po svoji iskreni sproščenosti: imel je čudovit smisel za humor in vedno na zalogi nekaj šal. Čeprav je to sestavek v njegov spomin, se mi vedno znova ob spominu nanj prikrade na usta nasmeh. Pogrešali te bomo!

Nejc Petrič

Med jablanami in staroslovanskimi bogovi – Kipar Slavo Batista: https://staroverci.si/med-jablanami-in-staroslovanskimi-bogovi-kipar-slavo-batista/

Mitologija ne pozna meja: https://staroverci.si/mitologija-ne-pozna-meja-intervju-s-slavom-batista/

Portret Slava Batiste na RTVSLO: “Bil sem kot kralj”.