Kljub svojim letom Slavo Batista (*1927) nemalokrat radostno zaigra na svoje piščali, meh ali katerega izmed mnogih drugih inštrumentov nastalih v njegovi delavnici. S hčerjo Ireno, vnukom Vidom in vnukinjo Metko še vedno gostuje tudi na odrih. Igra na dve piščali, še s tretjo vnukinjo Anjo se pošali. Ohranil je pronicljiv smisel za humor, ki ga vestno vključuje v obujanje spominov na preteklost. Je ljudski glasbenik, zbiralec ljudskega izročila, kipar in še bi lahko naštevali Slavove aktivnosti, s katerimi se je ukvarjal v svojem aktivnem življenju. Mi smo se s Slavom pogovarjali o staroverstvu, še en intervju pa bi lahko opravili zgolj na temo njegovih partizanskih let ali pa njegovih umetniških izdelkov. Nastopil je tudi v več igrano-dokumentarnih filmih Jadrana Strleta, med njimi v filmu Iskanje slovanskih bogov in v filmu Poganski ogenj. Največ prijateljev stare vere pa ga gotovo pozna po njegovem »staroslovanskem gaju« bogov v dolini Rižane.

Slavo med igranjem na piščali

Pustni čas je že za nami in s tem tudi čas Kurentov, ki ste jih najpogosteje upodabljali. Kje ste prvič slišali za Kurente?

Naredil sem mnogo mask Kurentov, te maske so me vedno zelo privlačile. V Markovcih pri Ptuju je pred osnovno šolo moj kip Kurenta visok sedem metrov.
Mi Kurenta nismo poznali, pri nas je bil Zvončar. Poznal sem Kurenta iz očetovih pripovedovanj, pokazal pa mi je tudi njegovo sliko v časopisu. Za Zvončarja imam narejeno tudi idejno skico, ki je podobna Kurentu, le da nima tako bogate maske. Prav tako ima zvonce, poleg tega pa še bačuko*. Zvončar je v pustnem času preganjal zle duhove. Ko je prišel k nam, sem opazil, da se Zvončar vsake krave dotika z bačuko. Sem vprašal mamo, zakaj to dela. Da bomo imeli več teličkov, je rekla. Ojoj, njo se je tudi dotaknil, ampak nas je bilo že dovolj sedem! Jaz se tega tako živo spominjam… Se spominjam Zvončarja, ki je prišel, pa je imel za bačuko en kamen zataknjen. Ta kamen je bil kot ena lobanja. Tak kraški kamen, usta in dvoje oči.

Ljudje vas poznajo pod različnimi imeni…

Ej, to sem pa žalosten. Jaz sem Lojze… to je isto kot Vekoslav, kratko Slavo, so me klicali. Krstno ime mi je Rafael. Partizansko ime pa je bilo Adam. Ja! Zadnje ime sem dobil, ko so nas partizani povabili, da si damo ilegalna imena. Pred mano je bila ena punca, ki je veljala za zelo hrabro borko. Bila je znana borka, kakšnih deset let starejša od mene. Tako lepa! Še se je spominjam, vsa je bila pegasta. Jaz pa sem bil tako zatrapan vanjo… Je rekla: »Eva«, jaz pa sem bil za njo na vrsti: »Adam!«, sem rekel. Takrat sem imel 15, morda 16 let…

Prve zgodbe o stari veri ste slišali še ko ste bili otrok?

Jaz sem te zgodbe poslušal že kot otrok v Zarečici pri velikem ognjišču. Iz cele vasi so prišli sosedje in vaščani. Govorili so razne reči in veliko se je nanašalo na mitološke zgodbe, npr. o Vodanu, cel kup zgodb, ali pa na primer o Radogostu. O Vodanu so govorili, ko so pripovedovali o izvirih, kamor so hodili po vodo. Tudi moja teta je hodila k izviru po vodo in jo nosila domov. Ena taka zgodba pravi o dekletu, ki je šlo po vodo. Ko se je ogledovalo v vodi ji je vedro padlo v vodo. In je prosila Vodana, da ji prinese vedro, ker je slišala, da pomaga dobrim ljudem. Vodan ji je prinesel vedro in v njem pest zlatnikov in ji rekel, naj gre na ples, naj si kupi najlepšo obleko iz najboljšega platna – to so bile take štorije – in naj čevljarju naroči najboljše čeveljčke. Potem pa naj se mu pride nazaj pokazati, ker da ima rad lepa dekleta. Tako je storila. Ko je opravljeno deklico videla soseda, jo je vprašala, kje je vse to dobila. Dekle ji je povedalo svojo zgodbo, na kar je soseda takoj vzela vedro in ga nesla vreč v vodo. Vodan pa ji je vrgel vso stolčeno vedro nazaj.

Zgodbe pa vam je pripovedoval tudi vaš stric, ki je kljub duhovniškemu poklicu dobro poznal staro vero in ji ni nasprotoval.

Stric je gledal na mitologijo z veliko simpatijo. Še danes ne dobite takih duhovnikov, oni bodo rekli, to je paganstvo, greh in ne vem kaj še vse. Z veliko vnemo in simpatijo jo je raziskoval, ker je vedel, da je to nacionalnega pomena, da je to pravzaprav osnova nekega naroda. Ni naroda na svetu, ki nebi imel svoje mitologije. Stric mi je povedal izredno veliko zgodb o Radogostu. On je to črpal od tujih pisateljev, ker naši so bili podvrženi novi veri. Pravil je, da za eno in isto stvar dobimo različne interpretacije, saj če je bil nekdo od duhovščine poslan, je to napisal povsem drugače, kot nek tujec. Poznal je jezike, literaturo in mu je bilo zato čtivo dostopno, rad se je s tem ukvarjal, ker je bil nagnjen k temu. Nekatere zgodbe pa je slišal tudi med ljudmi. Jaz sem kot majhen vse to hotel vedeti in mi je pripovedoval. Tako lepo je znal povedati, da sem na pravilen način dojel. Stric je pravil, da ko so tujci ugotovili, da naš narod živi po veri in da se trdno tega drži, so hoteli to izkoristiti. Če so nekoga sprejeli pod bogom Radogostom, bogom gostoljubja, je bil sprejet po veri in je bil naš narod nato dolžan tega človeka za vsako ceno braniti, tudi za ceno svojega življenja. Ko so tujci potovali tu čez, so zaradi varnosti naše prebivalstvo tudi podkupili, da so dobili varstvo njih in njihovega boga.

Veliko župnikov se je tako kot vaš stric zanimalo za staro vero. Marsikateri med njimi je za to tudi veliko naredili, npr. Janko Šanda je napisal najdaljšo slovensko pesnitev Kralj Samo, v katero je vključil staroverske bogove, Fran Saleški Finžgar je napisal Pod svobodnim soncem, Davorin Trstenjak pa je slovensko mitologijo raziskoval in objavil knjigo Triglav, mytologično raziskovanje. Na drugi strani pa mnogi župniki še danes nasprotujejo stari veri.

Ja, je prišel en župnik k meni v Rižano. Je rekel, a vas to zanima? Ja. Ampak, jaz kot duhovnik, to ne odobravam, to je paganstvo! Sem rekel, veste, jaz sem imel strica, ki je bil duhovnik in jaz teh kipov ne bi naredil, če mi ne bi ta stric tako nazorno in lepo znal povedati zgodb iz stare mitologije. Tako, da veste, s takimi nameni mi ne hodite. Tako sem bil nervozen. Kako mora, saj je vendar izobražen, pa saj se gre za našo identiteto. Italijani se ponašajo s svojo mitologijo, vsi se ponašajo, ker je tako pristna… Isto moja teta, ko sem to delal, je prišla, pa mi je rekla, jaz sem tako žalostna, da to počneš. Zakaj? Pa to je vendar paganstvo. Mi se moremo držati krščanstva. To je težko, eni tega ne razumejo.

Kdaj pa ste začeli raziskovati Istro?

Leta 1957 sem začel sistematično raziskovati Istro, predvsem slovensko Istro pa tudi hrvaško. Tukaj ni bilo meje, je nastala kasneje, mitologija ne pozna meja. In takrat sva raziskovala skupaj z mitologom Franjom Ledićem**, ki se je ljubiteljsko ukvarjal s tem. Vedno je pravil, da je Istra nekaj posebnega. Sklenil je, da bo eno knjigo posvetil samo Istri, samo na žalost je bil prestar in ni utegnil tistega narediti, kar je z mojo pomočjo zbral. Jaz sem ga vozil od vasi do vasi, od zaselka do zaselka in spraševala sva take starce, kot sem sedaj jaz, če se spomnijo, kako in kaj je bilo, npr. ta monolit, ki je v Krkavčah. Je znal starček povedati, da se še spominja, kako mu je govoril ded, da so na monolit skrivaj polagali roke, ker če jih je kdo videl, jih je duhovnik javno na prižnici ozmerjal. To je bila včasih huda reč. To ni tako daleč nazaj.

Tudi Volosko so častili v Istri…

Ženske so se oprijele ženske boginje Voloske, ker je bilo bolj sprejemljivo. Obstajal pa je tudi njen mož, bog Volos. Ženska je tista, ki podpira tri vogale, četrtega pa osel. Pod goro Perun v Istri je tudi vas Voloska, tako kot je tudi vas Vodnjan v Istri. Ime je nastalo zaradi božanstva, Vodan. Tudi naša pesem, ki jo še vedno rad pojem, pripoveduje o Vodanu. Ta pesem, tako pravijo etnomuzikologi, je bila pri nas peta že v 12. stoletju.

“Ena ptička priletela
ena drobna ptičica
je prav lepo zapela
od Vodana in od
Svetega Urbana z jezera…”

Praznovanja posvečena Voloski so bila še pred prvo svetovno vojno. V Čičeriji sem videl 40-50 cm trhlo figurico prsate ženske, ki je imela eno piščal, petelinčka ali kurico in so mi znali povedati, da je bil do prve svetovne vojne poseben dan, ki je bil posvečen Voloski.

Slavo ob svojem kipu Svaroga

Eno od imen krkavčanskega kamna pa je bilo tudi Triglav.

Ledić je pravil, da je nekje na hrvaškem hrib Triglav, pa sem že pozabil kje. Še danes veliko stvari ni raziskanih. Jaz sem hodil vsak dan, danes ne morem več, stare ljudi spraševat. Prišel sem k eni ženski, ki je pravila, da so še vedno imeli staro vero, kljub temu, da so bili krščeni. To je bilo tako rekoč včeraj.

Moja mana je bila zelo verna ženska, vseeno pa se je tega držala; ko smo prišli od polnočnice ni šel nihče spat. Usedli smo se za panj okoli ognjišča in čakali, da je sonce vzšlo. Od naše hiše se ni dobro videlo vzhoda sonca, zato smo se vsi vaščani dobili na vrtu neke druge hiše. Tam se je lepo videlo, kako je sonce vzhajalo. To je bilo v moji vasi, Zarečici. Noben ni nič govoril, da je to staro, da je pagansko. Ni bilo vedno tako lepo videti, so bili tudi slabi dnevi, ko ni bilo videti sončnega vzhoda. Vendar, če je bil sončen dan, je bil to največji praznik, pa ne zato, ker je bil Božič. To so imeli vsi nekje daleč v podzavesti, ta zapis in to spoštovanje do tega dogodka, pomlajenega sonca.

Pri krkavčanskem kamnu se je praznoval praznik posvečen mlademu soncu, Svarožiču, to je bil Vid, sin Vide in Svaroga, kasneje se ga je oprijelo ime Svarožič. Vid je bil najmlajši sin, tako pravi legenda in bil je darovalec svetlobe in toplote. Vid ni bog sonca. Prav tako koledništvo, ki ga je krščanska vera spravila v svoje kolesje, koledništvo je to mlado sonce. Nekdaj so bili ljudje zelo odvisni od vremena. Ledić je rekel, da je bil prav Istrijan zadnji, ki je poleg krščanske vere častil tudi staro vero. Tudi na ognjišče so dali primeren kos lesa, panj, in je zdržal celo noč in če so imeli srečo, da je bil dan jasen, kar je bil največji praznik, so šli ven in vzklikali »Koledo, Koledo«. In s tega je nastalo koledništvo.

Danes naši izobraženci v večini nočejo s tem imeti nič. Drugi narodi se ponašajo s svojo mitologijo, naši pa ne. Čeprav je tako izvirna. Človek se je izmislil tako mitologijo, kot jo je potreboval.

Tudi v šolah se še vedno ne uči kaj prida o naši mitologiji.

Nič, nič. Jaz sem se celo življenje s šolniki kregal zaradi tega. Ena zelo izobražena pisateljica je bila enkrat pri meni, pa sem jo vprašal, zakaj je tako in mi je rekla, veš, to je politična stvar.

Kako pa sta srečala s Franjom Ledićem?

Ledić je mene našel, ker je slišal, da nekdo v Istri raziskuje mitologijo. Tako sva prijateljevala in jaz sem ga vozil naokoli po Istri. Ledić je trdil, da so tukaj ohranjeni zelo pristni ostanki stare vere. Jaz sem ga peljal v Krkavče, takrat je krkavčanski kamen ležal po tleh, on je takoj rekel, za božjo voljo, nikoli si nisem mislil, da bom tako pristne dokaze tu videl. Tam se vidi silhueto otroka, še nerojenega otroka, gre za mlado, pomlajeno sonce. Ledić je bil režiser in igralec in je zato veliko potoval po svetu. Mislil jestaroslovansko mitologijo in je te kraje povsod obiskoval, Arkono, pa Češko, Poljsko … Ko se je Ledić čutil slab, tako rekoč umiral, mi je sporočil, naj pridem k njemu. Z mojo pokojno ženo sva šla tja do njega. In mi je tam pri postelji rekel, Slavoj, ti si meni pravil, da se boš lotil teh božanstev. A mi obljubiš, boš res to naredil? Sem rekel, Franjo, bom! Moja žena pa me je stalno opozarjala, čuj, kdaj boš začel te bogove delat, ti si človeku na smrtni postelji obljubil. To moraš izpolnit, to je tvoja dolžnost. Če si kaj vreden, se loti takoj. Sem rekel, pa saj bom. Tako so v naslednjih letih nastali Radogost, Svarog, Perun, Vodan, Voloska in Kurent.

Imeli pa ste idejo, da bi bili kipi bogov dostopni javnosti, nekakšen park slovanske mitologije.

Sem šel vprašati na občino za tisti prostor, ki je še sedaj prost. Tisti, ki je bil odgovoren za kulturo, je bil domačin, Istrijan in sem mislil, da bo imel posluh. Pa je rekel, tovariš Batista, tiho bodi, da te ne zapremo. Mi smo končali z bogovi. O tem nič ne govori. Sem takoj vedel, da nimam kaj za pričakovati. To so povezovali z neko ideologijo, ki pa je povsem nekaj drugega.

Kateri pa je bil prvi kip, ki ste ga izklesali?

Prvi je bil Radogost. Nisem se jaz tako odločil, kamen sem tak dobil. Iz tega kamna nisem mogel delati Svaroga. Kamen kliče po tem, kaj ven narediti. To je težko sploh povedati, to moraš v sebi občutiti in ko dobiš to govorico misli, potem se lotiš in nastane tako, kot ti želiš. Ker kamen veliko pomeni. Ležijo tam po tleh veliki kamni, ampak ni nič iz njih, jaz iz njih ne morem nič narediti.

Volosko sem naredil takšno, med volovjimi rogovi. Imam tudi idejno skico Vesne, Žive, samo ne dobim kamna. Jaz ne morem delati, če me kamen ne privabi, težko je to dopovedati, ampak je resnica. Imam pa en kamen, ki bi bil pravi, ampak ga čuvam… Skico imam tudi za Martina Krpana, tega tudi ne bom nikdar naredil.

Bogove ste torej ustvarili po svojih predstavah?

Svarog je za našega človeka pomenil mogočnost, eno veljavo, vsestranskost in jaz sem si ga pač tako zamislil. Nemogoče bi bilo drugače. Tudi Vodana, točno takega sem naredil, kot se mi je ustvaril v podobi, ko mi je oče o njem pripovedoval. Oče mi je vedno rekel, mulc, ne motaj se tam okoli tolmuna. Tam so bile nevarne vode. Vsako leto kakšnega požre tista voda. Jaz sem rekel, Ate, ma kakšen je ta Vodan? Je rekel, jaz ga pravzaprav nikoli nisem čisto videl, samo pravijo, da je ogromen, da ima velika usta, kot ena žaba, taka da bi tebe kar celega lahko požrl. Nima rok, ampak žabje krake in ves je poraščen s travo in mahom. Točno tak lik je takrat nastajal v moji fantaziji in takega sem ustvaril.

Ni važno samo, da narediš kip. Treba je vedeti, kako so takrat videli bogove, kako so si jih predstavljali. Meni bi bilo dosti lažje narediti enega lepega fanta. Druga stvar je, da mora biti simbolika zelo močna, ampak to je težko, ker ljudje ne poznajo mitologije. Tako je nek novinar prišel s skupino ljudi in je potem zapisal, ko boste prišli k gospodu Batisti v Cepke, vas bo sprejel bog Radogost s skodelico črne kave. Banalno, da bolj ne more biti. Kako mora biti en novinar tako bedast, da zblodi črno kavo s kruhom in soljo.

Triglava ni enostavno prikazati. Triglav zajema celotna božanstva, ena glava je gledala v podzemlje, druga naravnost in tretja gor v nebo. Še sam ne vem, kako bodo videti trije obrazi na kipu in kako bom to naredil.

Kdaj pa ste se začeli ukvarjati z glasbo?

Krave sme nehal pasti, ker sem postal kurir. Sorodnik je živel v Jugoslaviji, kamor so zbežali iz Italije. Tam pri Bistrici je kupil zemljo. On je postal funkcionar in mene kot mulca je izkoristil za kurirja. Tako sem že pri 14 letih postal kurir in to bil celo vojno. Že med vojno sem igral violino. Sam sem se navadil, malo pa me je ena nuna učila. Ljudske pesmi, ki smo jih poznali, smo predelali v partizanske.

Vsi so me nagovarjali naj grem glasbo študirati. Imel sem komaj osnovno šolo in nekaj nadaljevanja. Igral sem pa odlično violino in note sem poznal. Šel sem na sprejemni izpit. In sem ga naredi. Ko sem prišel domov, sem pokazal potrdilo o opravljenem izpitu za glasbeno akademijo. Oče me je pogledal, dobil povsem solzne oči in rekel: Ma sinko, to počnejo samo Cigani. Meni se je takrat svet podrl, ne morem opisati, kako mi je bilo težko, ko sem videl očetove solzne oči. Takoj sem sklenil, ne, tako pa ne. In sem šel študirat kmetijstvo, kot je on želel.

Doma so mi rekli, veš Slavc, da si ti prej na orglice igral, kot pa govoril in hodil. Baje da je bilo res. Tega se jaz ne spominjam, samo pripovedujejo, da je bilo res. Sosedi so imeli eno vaško gostilno, tam so imeli ene orglice. Meni je to bilo všeč, jaz sem bil rojen tako, da mi je bilo všeč. Tam sem se drl, dokler nisem dobil orglic, to sem tudi hotel, potem so pa ugotovili, da pravilno igram melodijo, pa so me postavili gor pred ostale, da sem zabaval publiko.

*Bačuka je lesena palica z naravno oblikovano podobo antropomorfnega obraza. Lahko je tudi umetno narejena bačuka, njen namen je prinašanje plodnosti.

**Franjo Ledić (1892-1981), pionir filma na hrvaškem in v Jugoslaviji. Izdal tri knjige o slovanski mitologiji, Priče i pjesme trojice (Zagreb: Lykos, 1954), Mitologija Slavena: tragom kultova i vjerovanja starih Slavena (Zagreb: vlastita naklada, 1969-1970) in Divovske legende (Zagreb: vlastita naklada, 1973)

Pripravil Nejc Petrič
Sečan 2012

Portret Slava Batiste: “Bil sem kot kralj”.