Slavo Batista ob kipu Peruna (Gromovnika) (Foto: Tina Umer)

Tik ob cesti med Dekani in Rižano se za robidovjem in akacijami skriva majhna dolinica. Na jasi, obdani z gozdom, rastejo stare jablane z votlimi debli, poraščenimi z mahom, ki dajejo občutek, da sodijo v oddaljen čas, ki pripada bajkam.

Pa naj se bralci ne obregnejo, češ da je to pravljica. Svetišče, ki je plod trdega dela Slava Batiste, je zatrdno resnično, kamnito, če smo natančni. In tudi staroslovanski bogovi so resnični, ne glede na to, če nanje gledamo kot na stvarnike našega naroda ali kot na stvaritev naših prednikov. Kakorkoli je že bilo, svetišče stoji in pripoveduje zgodbo o naši preteklosti in o preteklosti Slava Batiste.

Slavo je bil rojen v Zarečici, vasi blizu Ilirske Bistrice. V drugi svetovni vojni je bil kurir. Po izobrazbi je fitopatolog. Po duši pa umetnik. Ukvarja se z glasbo, izdeluje in rekonstruira ljudske inštrumente in z družino igra stare ljudske pesmi, tako kot so pri nas odzvanjale pred prihodom harmonike. Slavo pa je tudi kipar. Rezlja v kost in les, kleše kamen, izdeluje droben nakit in ustvarja velike skulpture.

Že kot otrok je Slavo spoznal staroslovansko mitologijo in jo preko zgodb in pripovedi vzljubil. O njej mu je največ pripovedoval Alojz Kraševec, njegov ojče (ujec – stric po mamini strani), ki je bil duhovnik.

»Proučeval je stare potopise in iskal odseke, v katerih so tujci pisali o slovanski mitologiji. Znal je povedati zanimive zgodbe. Kot otroka me je zaskrbelo in sem ga, glede na to, da je bil duhovnik, vprašal, če so vsi ti ljudje šli v pekel, saj so častili napačne bogove. Nasmehnil se mi je in mi povedal, da so vsi bogovi isto, vseeno je, katerega slaviš,« je povedal Slavo.

Tako je od otroštva brez strahu sprejemal informacije in si slikal podobe veličastnih bogov.

Otroška domišljija se je skozi leta obrusila ob ostroumnih čereh umetnikovih misli in porodila se je želja po ustvarjanju. Malo je ljudi, ki pozna ta pomemben kamen našega zgodovinskega mozaika. Slavo je želel svoje znanje predati naprej. Pa ni bil primeren čas. V komunizmu so bili bogovi pozabljeni in tudi pozneje se ni nihče zmenil zanje. Tako si je umetnik pridelal majhno dolinico, očistil jablane izpod bršljanov in robid ter pričel tolči v kamen, skrit v objemu dreves.

»Veliko ima pri tem Franjo Ledić (avtor treh knjig o staroslovanski mitologiji). Skupaj sva po Istri iskala ostanke stare vere in tedaj sem mu povedal, da si želim izklesati svetišče naših bogov. Ko je ležal na smrtni postelji, me je prosil naj mu obljubim, da se bo to svetišče zares rodilo. In tako je tudi bilo.«

Z dletom in kladivom je Slavo klesal in še kleše kipe bogov. Uprizarja jih na podoben način, kot so to počeli naši predniki.

Tu velja opozoriti, da se je staroslovanska mitologija raztezala preko velikega ozemlja in obsegala pisano paleto bogov, ki niso bili enotno čaščeni na celotnem območju. Ne da se zarisati skupnega olimpa, ki verjetno tudi nikoli ni obstajal. Geografska raznolikost pokrajine je Stare Slovane soočala z različnimi problemi, zato so častili vsak svoje, potrebam primerne bogove.

»Ker svetišče ustvarjam na tem ozemlju, klešem kipe bogov, ki so bili čaščeni na naših tleh,« je povedal Slavo.

Najprej je nastal Radogost, bog gostoljubja.

Radogost, kamen , Slavo Batista, 1996 (foto: Jože Kos Grabar)

Upodobljen je s hlebcem kruha in skodelico soli, hrano, ki je pričakala gosta kot znak, da ga je gostitelj sprejel v božjem imenu. Na določenih upodobitvah ima Radogost v roki tudi sekiro, ki priča o tem, da je tisti, ki nekoga sprejme v Radogostovem imenu, moral biti pripravljen svojega gosta braniti za ceno lastnega življenja. »Ojče mi je pripovedoval o potopisu trgovca, ki je večkrat prečkal slovansko ozemlje. Prikupil se je nekemu kmetu z darili in ta ga je sprejel v Radogostovem imenu. Ko je trgovec prenočeval pri gostitelju, se je v vas prikradla tolpa razbojnikov, ga oropala in odpeljala njegovo hči, ki je potovala z njim. Velika sramota je padla na kmeta in na celo vas. Kljub nevarnosti so se vsi vaščani zbrali, izsledili tatove in uspeli trgovcu vrniti tovor ter otroka. Tako so pokazali spoštovanje božanstvu. Trgovec je iz hvaležnosti vso svojo lastnino razdelil med vaščane in se v vas večkrat vrnil z darovi.

“Radogosta pa se je mnogokrat spomnila tudi moja mama. Kot je bilo v staroslovanski mitologiji v navadi, je gostom ponudila kruh in sol. Kot so to počeli naši predniki, je rekla. A ta pogostitev ni pričakala vsakega, temveč le tiste, ki so ta običaj že poznali.«

Skrit med bambusi v kotu sadovnjaka na svojem kamnu ždi stvor, pol žaba pol človek. S trizobom Vodan varuje majhen ribnik. Demon voda je dober in pripravljen pomagati poštenim ljudem, nad lažnivce in pohlepneže pa izlije svojo demonsko jezo. Kipar mu je nadel podobo, ki si jo je izrisal v otroštvu, ko ga je oče svaril, naj ne hodi v bližino tolmunov, saj ga tam lahko vzame vodni mož, Vodan.

Vodan, kamen, Slavo Batista, 2003 (foto: Jože Kos Grabar)

Slavo pa je za Vodana slišal tudi od svoje mame, ki mu je pripovedovala zgodbice o tem žabjem bitju. »Pripovedovala mi je, da je dekle šlo po vodo. Ko je gledalo svoj odsev na gladini tolmuna, je ponesreči brcnilo vedro, ki je potonilo v globino. Jokalo je, saj se je balo brez vedra domov. Vodan ji je prinesel vedro z zlatniki ter ji naročil, naj si da sešiti najlepšo obleko. Tudi njemu je lepo, ko se urejena ogleduje v vodi. Ko je dekle to povedalo svoji sosedi, je ta nemudoma tekla do tolmuna in vanj vrgla svoje vedro. Zaslišala je bobnenje, Vodan je iz vode vrgel uničeno vedro, dekle pa je v strahu zbežalo domov.«

Poznana je tudi različica zgodbe, ko dečku pade v tolmun sekira, s katero naj bi nasekal drva, da ne bo zeblo njegove družine. Fantič objokan sedi ob vodi, ko se mu prikaže Vodan. Deček demonu zaupa svojo tegobo. Ta se potopi in mu prinese zlato sekiro. »Všeč mi je, a ni moja. Moja je železna,« pravi fant. Vodan ponovno izgine v vodo in s seboj prinese izgubljeno sekiro, jo vrne dečku in mu kot nagrado za poštenost podari še zlato. Ko za to izve sovaščan, v tolmun vrže svojo sekiro in počaka na povodnega moža. Vodan mu ponudi zlato sekiro, pohlepnež jo pograbi in hoče oditi. Demon se raztogoti in moža ter sekiro potegne v globino.

Vodana lahko najdemo tudi v eni od različic zelo stare slovenske pesmi Ena ptička. Peli so jo na brkinskem področju in Slavo jo je slišal že v zibelki, ko jo je prepevala njegova mama. Prvi dve kitici se glasita:

Ena ptička priletela,
ena drobna ptičica.
In je prav lepo zapela
od Vodana in Svet’ga Urbana z jezera.

Navkljub krščanstvu se je poleg svetnika ohranilo tudi ime demona.

Gospodar voda je bil vsekakor pomembno božanstvo v sušni Istri. O njegovi prisotnosti v teh krajih priča kraj Vodnjan.

Ko sonce posije preko krošenj jablan, zablestita sončni božanstvi Svarog, na našem področju glavni bog, in Svarožič, Mlado sonce. »O Svarogu ni kaj dosti povedati, bil je vrhovno božanstvo upodobljeno z rogovi, simbolom moči in plodnosti. Svarožič pa nam je bil dosti bližje.« Nam razlaga kipar.

Svarog, kamen, Slavo Batista, 1998 (foto: Jože Kos Grabar)

Svarožič, ki vsako leto po najdaljši noči prinese svetlobo, je bil zelo pomemben lik. Staroverci so 21. decembra, za zimski solsticij, ob mraku prižgali kres in vse do vzhoda čakali ob njem ter s svetlobo bodrili Mlado sonce. Tako so mu pomagali ob ponovnem rojstvu v novem krogu življenja. Kip Svarožiča je nekaj let čakal na postavitev, saj je bila postavitev kar velik podvig. Na koncu je bil postavljen leta 2014.

Slavo ob postavljenem kipu Svarožiča leta 2014 (Foto: družina Batista)

»Za Božič smo seveda šli k polnočnici. Najbolj sem se veselil poti do cerkve. Že kakšen teden pred tem smo si začeli pripravljati bakle, s katerimi smo si razsvetljevali pot. A v tem času nismo slavili le rojstva Jezusa. Na polnočnico nismo odšli vsi, nekdo je moral ostati doma in skrbeti, da ogenj na ognjišču ne ugasne. Plamen je moral goreti do jutra. Ko smo prišli od maše, smo ob ognju prebedeli noč. Pred sončnim vzhodom smo odšli na Birtov vrt ( vrt sovaščana, kjer se je lepo videl sončni vzhod). Tu se je zbrala skoraj vsa vas in skupaj smo počakali rojstvo Mladega sonca. Koledo, koledo, smo mu vzklikali v pozdrav. Bilo je čudovito. Teh občutkov se ne da opisati, potrebno jih je doživeti. Ni šlo za prav staroslovanski obred in nismo govorili o Svarožiču. Bil je tihi dogovor, običaj, ki pa je vsekakor izviral iz staroslovanskega slavljenja rojstva Svarožiča, mladega sonca.«

Med drevjem opazimo tudi nevihtni obraz Peruna ali Gromovnika, boga strele in groma. Na določenih področjih so ga častili kot vrhovnega boga. Bil je tudi varuh zakona, pogodbe, sklenjene v Perunovem imenu, so bile obvezujoče. Slabe ljudi naj bi kaznoval z bliski in požigom njihovih domov. Nekateri so mu pripisovali tudi odgovornost za rodnost polj in področje vojskovanja. Četudi je imel na različnih področjih različne naloge, je to eden redkih bogov, ki je bil prisoten na celotnem območju staroslovanske mitologije.

Perun, kamen, Slavo Batista, 1999 (foto: Jože Kos Grabar)

Perunov dan je 20. julij, v krščanstvu ga je zamenjal sv. Elija.

V Prekmurju je veljalo, da hudo uro pošilja Perun, zato ob nevihtah še danes pravijo, da Perun bije. Ime tega boga nosi roža perunika, pa tudi 880 metrov visok hrib Perun v Istri.

Svoje mesto v svetišču si je izborila tudi Voloska, boginja živine in domačije. Zanimivo je, da je za njeno področje najprej odgovarjal Volos, njen mož. A so se ljudje v naših krajih vse pogosteje obračali nanjo, dokler ni lik njenega soproga stopil v ozadje.

Voloska, kamen, Slavo Batista, 2001 (foto: Jože Kos Grabar)

»Prijatelj, dr. Juriševič iz Golca, mi je pripovedoval, da je bil kult Voloske živ vse do prve svetovne vojne. Častili so jo po celem območju Čičarije, vse do Reke. Z očetom sta se na določen dan, kot vsi vaščani, odpravila do kamna, ki je služil kot oltar, ter s seboj odnesla daritev. Kar v žep sta spravila pest pšenice ali drugih semen. Dostikrat so ljudje darovali tudi jajca. Ko sta daritev položila na kamen, sta rekla nekaj takega: V tvojo čast in tebi v zahvalo, ker si mi očuvala živino in se priporočam, da boš zame skrbela še naprej.« Tako se je spominjal Slavo.

V Istri je kraj Volovsko nad Reko, ki je odsev pozabljenega božanskega para.

Nižje ob potoku se skriva Kurent, edini leseni kip v starem sadovnjaku. Bajno bitje, ki se je ohranilo vse do danes. Imenuje se tudi Korant, Korent, Kurant, Karant ali Korat.

Kurent na posestvu Slave Batista (Foto: Primož Kuštrin)

Njegova naloga je s hrupom in plesom pregnati zimo. Simbolizira moč, radost do življenja in plodnost, je božanstvo veselja in vina. Veseljak, ki zaživi predvsem v pustnem času, s čarobnim glasom vse ljudi in celo Smrt prepriča, da zaplešejo.

»Kot otrok Kurenta nisem poznal, pri nas smo imeli Zvončarja. Bil je glavni lik pustne povorke, našemljen je bil v kožuhovino, na glavi je nosil kravje ali volovske rogove, na verigah so mu viseli zvonci, v rokah pa je držal bačuko. To je palica, v katero je izrezljan spačen obraz. Z njo je odganjal zle duhove in zimo daleč stran od ljudi in živali. Povorka je hodila od hiše do hiše. Zvončar je tekel okoli poslopja in mahal z bačuko, potem je šel v hlev in se dotaknil vsake živali. Hvaležni kmeti pa so povorki dajali darila. Zgodilo se je, da je Zvončar izpustil eno od hiš, kar je povzročilo veliko razburjenje. Moral se je vrniti in opraviti obred tudi na pozabljeni kmetiji, sicer bi prišlo do hudih zamer. Ljudje pustne povorke niso jemali zgolj kot šego in šalo temveč kot resen in pomemben obred. Po vojni je pustna povorka v taki obliki zamrla.«

A svetišče še zdaleč ni končano, še je bogov, h katerim so se obračali naši predniki. Poležen na zemljo v hladu gozda potrpežljivo čaka Triglav, trenutni umetnikov projekt. Tri glave nadzirajo tri svetove. Prvi par oči je uprt v tla in opazuje podzemlje. Druga glava zre na naš, zemeljski svet, tretja pa strmi v nebo. Božanstvo, ki naj bi jezdilo na črnem konju, se je podpisalo na naše ozemlje z najvišjo slovensko goro Triglavom, s Tolminskim Triglavom in jamo Malo Triglavco pri Divači. Slavo ima še mnogo zamisli.

Anja Avdič Batista

Glej še:
∙ »Mitologija ne pozna meja«: Intervju s Slavom Batisto na naši strani
∙ Portret Slava Batiste na RTVSLO: “Bil sem kot kralj”.