Ladarske ali kresne pesmi pojo, kadar pripravljajo kres, kadar ga netijo in kadar kresovavci (kresniki ali kresnice) obhajajo okolico ali domačo vas, ko so se poprej pri kresu že dovolj napeli, naigrali in naplesali. Pred hiše zahajajo kresovavci, da si kaj nabero, š čemer se potem goste ali kar jim je sicer v korist.
Jurij Šubic. Obhod Zelenega Jurija na Štajerskem. 1890
Nekod kurijo dandanes kres, izvzemši svečane priložnosti, samo ob Ivanjem; nekdaj pa je bilo in je v nekaterih krajih še danes drugači. Žgal se je namreč tudi ob drugih praznikih, n.pr. o božiču, o veliki noči, itd. Prava ladarska ali kresna doba pak je tudi tam bila od Jurjevega do Ivanjega, kar je deloma popolnoma naturalno, ker zima vendar ne dopušča pravega kresnega veselja.
V nekaterih krajih gredo zdaj kresovat precej ko se zmrači, drugod pa nalože poprej na kakem hribcu ali razpotju blizu vasi kres in prepevajo tam do polnoči. Ko se pri kresu napojo, gredo še le kresovat pred hiše; toda v prejšnji dobi so hodile kresnice še poprej med vinogrede in na polje, in s polja so se še le vračale v vas pred hiše.
Kresnice se tako pri kajkovcih, kakor v Belih Kranjcih imenuje tudi ladanje; pesmi se zovejo kresnice ali ladanjke. »Idemo ladat sv. Ivanu, da nam da dobro leto«, pravijo v Gribljah.
Povzeto po: Slovenske narodne pesmi. Zv. 3, [Pesmi za posebne prilike. Pesmi pobožne] / iz tiskanih in pisanih virov zbral in vredil Karel Štrekelj. V Ljubljani : Slovenska matica, 1904-1907
Pri kresu.
( Št. 4985, str. 133, Stupnik pri Zagrebu)
Lepi Juraj kres nalaže
Na Jurjevo na večer.
Jednom rukom kres nalaže
Na Jurjevo na večer,
Drugom rukom venčec vija
Na Jurjevo na večer.
Tretom rukom meč povija
Na Jurjevo na večer.
Sfalilo mu malo zlata,
Malo zlata za dva lata
Na Jurjevo na večer.
Hodi, Jurek, ćaćku prosit,
Da ti dade malo zlata,
Malo zlata za dva lata
Na jurjevo na večer.
Hodi, Jurek, mamu prosit,
Da ti dade malo zlata,
Malo zlata za dva lata
Na Jurjevo na večer.
Hodi, Jurek, bratca prosit,
Da ti dade malo zlata,
Malo zlata za dva lata
Na Jurjevo na večer.
Nato skačejo punce in fantje preko ognja. Če preskočijo ogenj, jih ne bo tresla zima celo leto.
(4989, str. 136, Križevska)
Kukavica, Lado! zakukuvala,
Lado, oj Lado!
Zakukuvala, Lado! vu černoj gore,
Lado, od Lado!
Vu černoj gore, Lado! na suhom drevcu,
Lado, oj Lado!
Na suhom drevcu, Lado!
pri hladnoj vode,
Lado, oj Lado!
(4993, str. 138, iz Primostka)
Prošal je, prošal pisani vazem,
Došal je, došal zeleni Juri.
Donesal je, donesal peden dolgo mladico,
Laket dolgo travico:
Iza loga zelenoga,
Izza morja krvavoga
Po grdemu putu,
Po debelem grudju.
Voda mi je do ramenca,
Blato mi je do kolenca,
Opanci so vutli,
Blato ide nutri;
Šilo mi je u Metliki,
Dreta mi je u Lublani:
Dokler to seberem,
Opajnce razderem.
Dajte mu, dajte, pa mu pomagajte:
Dajte mu kruha, da ga ne naduka.
Dajte mu hajde, da se duma najde.
Dajte mu rži, da se duma trži.
Dajte mu škudu, da ne pojde k sudu.
Dajte mu mesa, da pojde v nebesa.
Dajte mu masti, da ga Bog počasti,
Dajte mu krajcar, da ga ne bo sprajcar.
Dajte mu špeha, da ga ne bo kreha.
Dajte mu jajc, da ga ne bo zajc.
Dajte mu pogače, da mu noga poskače!
Oj stara majka, bo li kaj?
(4994, str. 139)
Došel je, došel sv. Juraj,
Donesel je pedanj dugo travico,
Lakat dugo mladico.
Dajte mu, dajte,
Jur’ja darovajte.
Dajte mu pogače,
Da mu noge poskoče.
Dajte mu vina,
Da mu ne bo zima.
Dajte mu pleče,
Da vam kaj ne reče.
Dajte mu hajde,
Da se doma najde.
Dajte mu žita,
Da se doma pita,
Dajte mu groš,
da mu dojde još.
Dreta mi je v Ljubljani,
Šilo mi je v Metliki.
Dotle mi to zberemom
Cokle si razderemo.
Haj, haj! – –
Bo li skoro kaj?
Kako Korošci praznujejo Sv. Jurija
(št. 4997, str. 140)
Zvečer pred Šentjurjem se zberejo dečki zmrakoma zvunaj vesi s kravjimi zvonci, drugi s kozjimi rogovi in tako žvenketaje in trobentaje letijo v selo pred vrata perve hiše. Eden izmed njih je s slamo ovit, imenujejo ga sv. Šent-Jurja. Vsi vkup potle pred hišnimi vrati stoječi glasno govore ali zapojo:
Sveti Šent-Juri
Poterka na duri;
Maj eno hlačo zeleno,
Jeno rudečo.
Je še le prišel v deželo,
Je ga že vse veselo:
Tičice v germovji,
Kukovca v bukovji,
Rumene rožice lepo cveto,
Se svetga Šent-Jurja veselo.
Potlej poda Šentjurjevcam gospodinja kako jajce, ali malo masla ali zasake (zaseke) ali pšeničnega kruha, kadaj še kako klobasico. Potem se zahvaljajo, rekoč:
Bog obvari vam živino:
Vaše krave, vaše vole,
Vaše konje, vaše svinje,
Vaše kure, vaše teleta,
Pa vaše lepe dekleta:
Miši in grile pa zlodej vzemi!
Potlej pa letijo trobentaje in žvenketaje naprej od hiše do hiše. Malokje se zgodi, da bi se jim nič ne podalo, ker se obče misli, da bi pri hiši, posebno pri živini sreče ne imeli. Kjer se jim nič ne poda, rečejo sledeče:
Naj pokrepa vam živina:
Vaše krave, vaši voli,
Vaši konji, vaše svinje,
Vaše kure, vaše teleta,
Miši in grili vse naj snedo!
Ogenj naj vam vse požge,
Voda zalije,
Grom in toča pobije!
Dan po Šent-Jurji se zberejo Šentjurjevci v kaki hiši, kjer so domači z mladino najpriljudnejši, in skuhajo darove zbrane in jedo veselo, dokler je kaj.
Kako praznujejo sv. Jurija na Štajerskem
(od Mure. št. 5000, str. 141)
Na Jurjevo si mladi fantje zberejo najlepšega dečka, ga lepo s cvetjem opletejo, tako, da ni mu viditi oblačila. Ta mladenič se veli vesnik ali zeleni Juri. Vodijo ga (štirje tovariši) po vaseh popevajoči:
Zelenega Jurja vodimo,
Maslo in jajca prosimo,
Ježibabo zganjamo.
Mladoletje trosimo.
Večkrat je vesnik tudi v beršljan oblečen. Tudi še poleg vesnika hodi rabolj. Rabolj pa ni cvetje in zelene veje oblečen, ampak v slamo. Na zeleni trati se zeleni Juri in rabolj primeta in mečeta. Zeleni Juri vsegdar premaga. Tudi v kožuh je rabolj oblečen. Brez dvombe je to vojska med zimo in poletje.
(št. 5002, str. 141, iz neimenovanega kraja)
Ko se približa god sv. Jurja, obrača se mladina vsako jutro proti solnčnemu vzhodu in popeva:
Pridi, sveti Juri,
Toplo nam zakuri!
Pridi, sveti Marko,
In nam speci jarko.
Na Jurjevo, hitro po polnoči, fanti začno z biči pokati, pastirji pa v rogove trobiti, ker to, pre, copernice odganja. Žene na predvečer trgajo cvetlico, imenovano jurjevico, in jo kravam davajo, da bodo imele obilno mleka. Na Jurjevo spuščajo navadno živino najpred na pašo. Fanti si naredijo lesen ključ in vrtaje v zemljo pojejo:
Sveti Juri, to ‘maš ključ,
Odpri nam nebeško luč!
(Št. 5003, str. 142 Od Ščavnice)
Kadar smo na Jurjevo pervokrat gnali na pašo, smo pastirji pod gaber pokleknili in molili:
Sveti Velko, brani mojo belko,
Sveti Češko, daj ji vime težko,
Sveti Juri, ti pa nam zakuri,
Da ‘de solnce peklo,
Ino maslo teklo!
Letni časi
(Kumer, 1992, št. 331., str. ??, Borovlje)
Ušno je na sviet, fletno je živet,
kamor pridam, sem vasew inoj začnem pet.
Mojga petja gwas
diewa kradek čas,
slišite jo, al je za vas.
Ušno je vigred, slišimo tice pet,
one me učó, kaku mam jas živet.
Hvalijo stvarnika
za vse, kar jim da,
jas za vse, kar mene da.
Ušno je polöt, vidim rž cvetöt,
rmiene žite žet, zaliene travnče seč.
Al drjá kna viem,
pa k ženjicam grem,
pa srpe nabrusim jim.
Prišwa je jesien, grozdje vino da,
Štajarc ga na Koroško pripela.
Bom pa daw za njo,
piw ga s pamatjo,
sveti Šentjanž ga žögnow bo.
Zima mi je tudi všeč, rad mama topwo peič,
In zan dowh vöčir prav obiwno svieč.
Se pa koj naspim,
vstanem v snieg zlötim,
včasi pa na led zdrčim.
Ljuba vigred se rodi
(Kumer, 1998, št. 247, str. 448, Suha, Koroška)
Ljuba vigred se rodi
in oživlja vse stvari,
lepo ptički pojejo
in rožice cveto.
Perletijo lastovke,
lepe drobne ptičice,
žvrgolijo prav na glas,
da je zdaj veseli čas.
Pride tudi kukovca,
vsa prijazna ptičica.
Ona se tud veseli,
ker se vse ozeleni.
Zdaj golobček v luft zleti
in se tudi veseli.
Stvarniku prepeva čast,
kteri daje zemlji rast.
Prepelica se glasi
ino poje: Petpedi!
Zemlja hladna posteljca,
je vsa lepa zelena.
Vigred pa minil bo,
leto se perbližalo.
Ravno tak mladost beži
in se v starost spremeni.
Kar poletni čas cveti,
to v jeseni dozori.
In kar lepo zrelo je,
to za zimo hrani se.
Barka proti kraju gre,
zima perbližuje se.
Vse se spravlja mirno spat,
v drugo vigred vstat.
Ravno tako odleti
tud število naših dni.
Našo spanje bo pokop,
naša hiša mrzel grob.
Spali bomo le en čas,
pride vigred tud za nas.
Vstali bomo enkrat vsi
k novi večni vigredi.
Literatura:
∙ Kumer, Zmaga (1992): Slovenske ljudske pesmi Koroške. 3. knjiga, Spodnji Rož.Celovec : Drava
∙ Kumer, Zmaga (1998): Slovenske ljudske pesmi Koroške. 5. knjiga – Podjuna. Ljubljana: Kres