Ladarske ali kresne pesmi pojo, kadar pripravljajo kres, kadar ga netijo in kadar kresovavci (kresniki ali kresnice) obhajajo okolico ali domačo vas, ko so se poprej pri kresu že dovolj napeli, naigrali in naplesali. Pred hiše zahajajo kresovavci, da si kaj nabero, š čemer se potem goste ali kar jim je sicer v korist.

Kresnice leta 1914 v Beli krajini

Nekod kurijo dandanes kres, izvzemši svečane priložnosti, samo ob Ivanjem; nekdaj pa je bilo in je v nekaterih krajih še danes drugači. Žgal se je namreč tudi ob drugih praznikih, n.pr. o božiču, o veliki noči, itd. Prava ladarska ali kresna doba pak je tudi tam bila od Jurjevega do Ivanjega, kar je deloma popolnoma naturalno, ker zima vendar ne dopušča pravega kresnega veselja.

V nekaterih krajih gredo zdaj kresovat precej ko se zmrači, drugod pa nalože poprej na kakem hribcu ali razpotju blizu vasi kres in prepevajo tam do polnoči. Ko se pri kresu napojo, gredo še le kresovat pred hiše; toda v prejšnji dobi so hodile kresnice še poprej med vinogrede in na polje, in s polja so se še le vračale v vas pred hiše.

Kresnice se tako pri kajkovcih, kakor v Belih Kranjcih imenuje tudi ladanje; pesmi se zovejo kresnice ali ladanjke. »Idemo ladat sv. Ivanu, da nam da dobro leto«, pravijo v Gribljah.

Povzeto po: Slovenske narodne pesmi. Zv. 3, [Pesmi za posebne prilike. Pesmi pobožne] / iz tiskanih in pisanih virov zbral in vredil Karel Štrekelj. V Ljubljani : Slovenska matica, 1904-1907

Vabilo na kres.

(št. 5005, str. 143, iz Bereč vasi, suhorske župnije v Belih Kranjcih)

Dandanes pojo te pesmi, ko so se kresnice vsele h kresu. Da nekdaj ni bilo tako, kaže njih vsebina. Od kresa v vas je predače. Gotovo se jih prej pele neke kresnice ali kresniki po vasi v tem, ko so drugi ogenj zanetili ali podkurili.

Oj Ive, k nam na kres!
Saj ste s’noči obečali,
Da b’ste z nami kresovali,
Oj Ive, k nam na kres.

 

(št. 5007, str. 144, iz Rosalnic)

Rosavničke kresnice se vračajo, obhodivši vse hiše po vasi, h kresu, pa popevajo ondi, vabeč dečake in dekliče na kres, tako:

1. [Moškemu]

Oj Ive, k nam na kres!

Snoči si nam obečal,

Da boš z nami kresoval;

Oj Ive k nam na kres!

Saj nisi stari dede;

Da bi doma pekel hlebe:

Oj Ive, k nam na kres.

B.[Ženski]

Oj Bara, k nam na kres!

Snoči si nam obečala,

Da boš z nami kresovala;

Oj Bara, k nam na kres!

Saj nisi stara baba,

Da boš doma varovala:

Oj Bara, k nam na kres!

Tako zovejo vse dečake in dekliče po vrsti.

Pesmi, ki se pojo h kresu grede.

Lepi Ive kres nalaže.

(št. 5012, str. 146 iz Drašič)

Zunaj vasi so preje zakurili kres, a ko so šli h kresu, so popevali tako:

Dober večer, vsi kresniki,

Vsi kresniki in kresnice!

Lepi Ive kres nalaže,

z eno roko kres nalaže,

I s to drugo venčec vije.

 

(št. 5013, str. 146, okolica Križevcev)

Lep nam Ivo kres nalaže

Na Ivanjsko na večerje:

Oj Lado, Lado, oj Ivo Lado!

Z desnum rukum kres nalaže,

Z levum rukum šaltvum igra.

Njega majka domov zvala:

»Hodi, Ivan, na večerju!«

»«Večerjajte, ne čekajte!

Divojke su v kolo došle,

Vse divojke i snašice:

Ja jim moram nadigrati,

Nadigrati, nadplesati!«

 

Pesmi, ki se pojo pri kresu.

 

Brat in sestra.

(št. 5014, str. 146, iz Drašič)

Ko so prišli h kresu, so peli kot prvo to le pesem:

Na gorici ogenj gori,

Detel ga prerašča.

Okol ognja lepoj kolo,

Detel ga prerašča,

Devojačko i junačko,

Detel ga prerašča.

V kolu mi je brat sestrica,

Detel ga prerašča.

Bratec kolo sponehuje,

Detel ga prerašča:

Sestrica ga pogleduje,

Detel ga prerašča.

»Oj sestrica, lepa si mi,

Detel ga prerašča:

Bila si bi lepa gliha!

Detel ga prerašča.«

»Ne govori, bratec, toga,

Detel ga prerašča:

Od ljudi je presramota,

Detel ga prerašča,

Od Boga je pregrehota!

Detel ga prerašča.«

opomba: sponehuje=ustavlja.

 

Pesmi, ki se pojo od kresa grede

Zorja prstan pogubila.

(št. 5040, str. 156, iz Drašič)

Ko so šli od kresa, so (prej) popevali kot prvo to le pesem:

Zorja prstan pogubila

Maj vodo, maj goro,

Maj tem drobnem kamenkom.

Pošlji čačko, naj gre iskat

Maj vodo, maj goro,

Maj tem drobnem kamenkom.

Šel je iskat, ni ga našel

Maj vodo, maj goro,

Maj tem drobnem kamenkom.

Zorja prstan pogubila.

Pošlji majko, najgre iskat,

Šla je iskat ni ga našla.

 

Zorja prstan pogubila.

Pošlji bratca, naj gre iskat,

Šel je iskat ni ga našel.

 

Zorja prstan pogubila.

Pošlji sestro, naj gre iskat,

Šla je iskat, ni ga našla.

 

Zorja prstan pogubila,

Pošlji dragog, naj gre iskat,

Šel je iskat, našel ga je!

 

Kresne pesmi, ki se pojo pred hišami.

Ko se kresnice povrnejo od kresa v vas, preko polja in vinogradov (dandanes pak ne hodijo več povsod tje), zapojo ali so zapele pred vsako hišo kako pesem. Te se v isti vasi ne ločijo mnogo glede vsebine. Sestavljene so navadno iz štirih delov. Najprej pozdravijo; tak pozdrav je uvod vsej pesmi. Poje se na primer:

 

Bog daj, Bog daj dober večer,

Naša ljuba majka!

Za pozdravom prihaja pohvala pozdravljenca, njegovih ljudi in njegovega stanja:

Pred vrati vam oreh zrasal,

Pod njim vam je lipa senca,

Z belim ruhom pregrnena itd.

(št. 5088, str. 177, iz Metlike)

Boga daj, Bog daj dober večer,

Hišni oča, hišna mati!

   Daj jim Bog, Marija, daj jim dobro leto!

 

Mi smo danes k njim pritekli,

Dober večer jim prinesli.

 

Mi smo prišlo, da b’ nam dali

Vedro vina, dva cekina.

 

Če nam ne dajo vsega tega,

Čemo jim vzeti mlad’ga sinka,

Mlad’ga sinka za krsnika.

 

Čemo ga peljat’ na zelen travnik,

Zelen travnik, pomoravnik.

 

Čemo mu splesti zelen krancelj,

Zelen krancelj, pomorancelj.

 

Čemo s sežnjim poigrati,

Kak se mati s tem detetom,

Kak se kočka s tem piščetom,

 

Kak se golob z golobico,

           Kak se hčerka z jabočico.

 

(št. 5094, str. 179, iz Boršta, podzemeljske župnije)

 

Bog daj, Bog daj dober večer,

Za večerkom bolje jutri!

 

Pri vas lepo pometeno:

Pomela je lepa Anče,

Pomela je, razmela je.

           

Mi smo nocoj malo spale,

Vaš’ga polja varovale,

Bolj vašega, neg’ svojega.

 

Izrasel je mladi junak,

Mladi junak, lepi fantič.

Treba ga je oženiti

Z jenom mladom devojčicom,

Z lepo tanko in visoko,

Z lepo belo in rumeno.

         

Dajte, dajte našo pravdo,

Dajte, dajte, ne štentajte!

Ak’ ne daste naše pravde,

Zet’ vam čemo mlad’ga sinka,

Mlad’ ga sinka za kresnika,

 

Odpeljat’ ga v zelen travnik,

Splest’ mu čemo zelen krancelj!

Ko so kresnice obdarovali, zahvalile so se tako:

Lepa fala na tom daru,

S kojin ste nas darovali!

Mi se od vas potočimo,

 

In vas Bogu izročimo.

Daroval vas Bog, Marija,

Bog, Marija, sveti Ivan!

 

(5095, str. 180, iz Crkvišč)

 

Bog daj, Bog daj dober večer,

Za večerkom bolje jutro!

 

Ovdje mi je složna braća,

Ona rada Boga moli,

Da bi Bog dal dobro srečo,

Dobro srečo, lepo zdravlje.

Ona rada k maši hodi,

K maši hodi, Boga moli,

Da b’ jim Bog dal dobre voli,

Lepe voli rogovite,

Da si polje izorajo,

Izorajo, preorajo.

Ovde lepo pometeno,

Pometeno, razmeteno:

Pomela je lipa Mare,

Razmela je lipa Kate.

Izašla mi lipa dane

Izza loga zelenoga.

 

Mi smo nocoj malo spale,

Vaš’ ga polja varovala:

Varoval ga Bog, Marija,

Bog Marija, sveti Ivan!

 

Mi se od vas potočimo,

In vas Bogu izročimo.

Lipa hvala na tom daru

Ker nas jeste darovali:

Daroval vas Bog, Marija,

Bog, Marija, sveti Ivan!

Čemo zeti mlado hčerko,

Č’mo jo peljat v zelen travnik,

V zelen travnik, podboravnik.

Čemo plesti lipi venac

‘Se iz rožic, iz galtrožic.

 

Pred hišo vam lipa hruška,

I pod hruško lipa senca,

V leti senci posteljica,

Z belo rjuho pregrnjena,

Pregrnjena, pogrnjena.

Na njoj leži lipo telo,

Lipo telo, lipi Janez.

I vuz njega njeg’ va draga,

Njeg’ va draga, lipa Mare.

 

Ovde raste lip javorek:

Bi ga treba oženiti

Z jeno lipo divojčico,

Z lipo tanko i visoko,

Z lipo belo i rumeno!

 

(št. 5101, str. 184, iz Gribelj, podzemeljske župnije)

 

»Oj divojka, divojčica,

Gde si krilce orosila?«

»Tamo doli zelen borek,

Zlato reso trgujući.«

Natrgala zlat voziček,

Polala ga van v gradiček.

Va tem gradu devet bratcuv

I med njimi jena sestra.

Ona ima troje prosce.

Prvi jeso od gospode,

Drugi jeso od miseca,

Tretji jeso od sunašca.

Bratci so se spominjali,

Kom’bi bolje sestro dati:

»Gospoda su preohala,

Preohala, pregizdava;

Misc mi se premlajuje,

Premlajuje, prestaruje;

Bolje suncu neg’ misecu:

Sunašce je se jednako,

Lipo sije, ljudi grije.«

 

(Št. 5125, str. 195, Zagorska)

 

Stoji nam pole široko,

Lado je, Lado, lepi hlad!

Jeli so v gradu gaspada?

Lado je, Lado, lepi hlad!

V gradu so, v gradu, gaspada,

Lado je, Lado, lepi hlad!

Da bi jim Ježuš zdravje dal,

Lado je, Lado, lepi hlad!

Blažena deva Marija!

Lado je, Lado, lepi hlad!

 

(št. 5126, str. 195, iz Zamladinca)

 

Bele vile kolo vile

Okol grada grofovoga.

Grofi su se spominali,

Š čim bi vile daruvali:

»Hočemo je z lepem darem,

Z lepem darem, cvancigarem.«

»Fala, fala, ma gospoda,

Nad tem njevem lepem darem,

Ki su dali, daruvali!

Podaruj nje mili Bože,

Mili Bože i Marija,

I Marija milostivna

I denešni sveti Ivan!

Sveti Ivan, pomozi nam!

I mi od vas i Bog pri vas,

Vam na domu dobro zdravlje,

Nam na putu dobro sreču!

Kletva kresnic, ki ne dobe nobenega daru

(št. 5127, str. 195, iz Metlike)

 

Vaša vrata polna blata,

Vaši hiši sami miši,

Na vašem vrti sami krti!

Da b’ imeli tol’ko straha,

Kok je na vaši peči praha!

 

Drugačni ostanki kresnih pesmi.

Oj čakaj, čakaj, sonce!
(št. 5129, str. 196, Ziljska)

Da je kres se kresoval k česti sonca, kaže tudi to, da je bila nekada pri Zili u običaju stara, stara pesem od sonca, jaz sem samo začetek zbrati mogel, glasi ovako se:

Zarja mi gore shaja,

Ljepa zarja mi gore gre,

Za zarjo mi gre sončice,

Oj rumeno sončice!

 

Le čakej, čakej, sonce,

Ti rumeno sončice,

Jes ti man vliko povedati,

Pa še vliko več prašati.

 

»Jes pa ne mo čakati,

Man masa vliko obsevati:

Vse dolince in hriberce,

Tudej vse vboje sirotice.

 

So zjutra tovn vignani,

Tovn na mrzvo roso,

————————-

————————-

Al jes sgoda sijan,

Se djekle krjegajo,

Al jes pozdo shajan,

Mi pastirji jočajo.«

———————–

Le sjej, le sjej, ti sonce,

Oj rumeno sončice!

———————–

(št. 5130, str. 196, Ziljska)

Zarja mi gore shaja,

Ljepa zarja mi gore gre,

Za zarja mi gre sonce,

Oj r’mjeno sončice.

 

Le čakej, čakej, sonce,

Oj r’mjeno sončice,

Jas ti man w’liko powedati,

Pa še w’liko weč prašati.

 

»Kas pa ne mo čakati,

Man w’liko obsjevati,

Vse dolince ino hriberce,

Tudi vse vboje s’rotice.

 

sa zjutra tov’n wygnani

(št. 5141, str. 200, iz Krope)

 

Le seji, seji, solnčice,

Ti solnce rumeno!

»Kako bom sijalo solnce,

Ker sem močno žalostno!

 

Če zjutraj zgodaj gori grem,

Me dekle kolnejo.

Če zvečer pozno doli grem,

Pastirci jokajo.

 

Oh deklica ti ajdovska,

Ne kolni ti mene,

Bogu ti čast in hvalo daj,

Da vidiš me vselej!«

 

Kaj raste brez korenja?

(št. 5152, str. 203, Štajerska)

Nekdaj so Slovenci okoli kresa plesali in so popevali:

Kaj raste brez korenja?

Kamen raste brez korenja.

Kaj cvete brez cveta.-

Let’ kolo, let’,

Cvet’, praprot, cvet’,

Škrop’, dekle, škrop’,

Hoja, hajsa, hop!

 

Kresne drobtine

(št. 5153, str. 203, Štajerska)

Pri velikonočnem kresu slovenski fantje polivajo dekleta in dekleta fante in pojejo:

Ljub moj fant je jak,

On je lep mijak:

Moja pa deklica

Čvrsta kopalica.

 

To se godi tudi o Janževem kresu, letnem solncevratu. Dekleta pojejo:

Sveti, sveti, svetli kres!

Vrti, vrti mladi ples!

 

In med plesom fantič poliva deklice, deklica pa fante.

Kresnice in žlahtni gospod

(Kumer, 1968, št. 277, str. 288-289, zapisal Jožef Rudež, 1819 v Ribniški dolini, Dolenjska)

Kresnice kresujejo,

en velik oginj kurijo.

K njim je prijezdil

en žlahtni gospod.

»Bog daj dober večer, kresnice!«

Dale so odgovor: »Bog vas sprimi,

žlahtni gospod.«

Tako je rekil žlahtni gospod:

»Katera zna najlepše peti,

tista bo moja gospa.«

Tako narprva govori:

»Jes sim enga vervalterja hči,

al peti narlepši znam.«

Tako druga govori:

»Jez sim enga šriberja hči,

pa peti najleši znam.«

Tako pa tretja govori:

»Jez sim enga rihtarja hči,

Tako četrta govori:

»Jez sim enga burgarja hči,

pa peti narlepši znam.«

Tako pa peta govori:

»Jez sim enga župana hči,

pa peti narlepši znam.«

Šesta pa tako govori:

»Jest sim ena vboga sirota,

nimam očeta ino matere,

nimam brata ne sestre

ino žlahte nobene,

pet pa čist nič ne znam.«

Tako je rekil žlahtni gospod:

»Podej, sirota, belo roko!

Do zdej si bilo sirota,

od zdej pa boš moja gospa.«

Za se jo na konja posadi

ino od njih preč zderči.

(povzeto po: Kumer, Zmaga (1968): Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini. Maribor: Obzorja)