Pravo je sistem pravil, ki se pojavi že pri prvih človeških skupnostih in dobro dokumentirano že pri prvih civilizacijah. Predstavlja sistem družbenih dogovorov, ki ureja odnose v določeni družbi oz. skupnosti in določa dolžnosti, pravice in kazni za kršitev teh pravil. S tem zagotavlja, da se posamezniki volje določene skupnosti. Pravo kot ga poznamo danes temelji na Rimskem pravu, ki je v svoji historični perspektivi pravo rimskega ljudstva in (pozneje) rimske države, ki je zajemala tudi današnje slovensko ozemlje. Kontinuiteto je prekinila selitev narodov v pozni antiki, ki so s seboj prinesli svoja plemenska prava. Ta del predstavlja tudi slovanski del naših prednikov, ki je imel svoje nenapisano plemensko pravo, ki se je ob stalni naselitvi pričelo izgubljati zaradi kulturnih, političnih in civilizacijskih tokov skozi stoletja. Zaradi pokristanjevanja, tuje kolonizacije slovenskega etničnega prostora in vpeljava fevdalizma, so jo pričela izpodrivati tuja prava med katerimi je spet prevladalo Rimsko pravo. Slednja je še posebej prišla nazaj do izraza od konca 13. stoletja dalje, skladno z razmahom trgovine in razvojem instituta zasebne lastnine. Kljub temu se je v slovenskem ljudskem izročilu ohranilo mnogo staroslovenskih pravnih prvin in starožitnosti iz plemenske dobe, ki imajo tudi mitološki aspekt in vse še zdaleč niso raziskane. To so pravni motivi v obredih, ustnem izročilu, povedkah, artefaktih in tudi posredno v formalni obliki v listinah, knjigah ter drugih zgodovinskih virih.
SLOVENSKO PRAVO – INSTITUTIO SCLAVENICA
Plemenska prava so obsegala pravila, ki so veljala med pripadniki posameznega plemena. Pojavljala so se predvsem v razvitejših stopnjah plemenskih družb in ob začetkih državne organizacije, ki se po navadi oblikuje ob stalni naselitvi. Plemensko pravo je bilo poleg noše (“kmečka” obleka pri ustoličevanju), orožja in obredov posebno znamenje za razpoznavanje plemenske pripadnosti.
V zgodnjem srednjem veku je veljalo osebno načelo, po katerem je vsak član plemena živel po svojem plemenskem pravu, če tudi so različna plemena živela precej pomešano. Tako so imeli tudi naši predniki svojo nenapisano slovensko pravo, ki je bila edinstvena oblika vladavine ljudstva, izpričana v zgodovinskih virih kot Institutio Sclavenica, Slavica lex in consuetudinem Sclavorum. To je predstavljalo pravice ljudstva kot nosilca suverenosti, ki izvirajo iz starodavnih izročil. Slovensko pravo (institutio Slovenica), podobno kot sploh plemenska prava, ni bilo po pravnih panogah urejen pravni sistem, temveč si ga je treba predstavljati kot posamična pravila o zelo različnih zadevah. Institutio Sclavenica ni bila nikdar zapisana ali pa nam zapis ni ohranjen. Eden izmed glavnih razlogov za to, da ni zapisa ali da zapis ni ohranjen, je nedvomno v tem, da so na slovenskem ozemlju pomembnejši samostani (kjer so tedaj že gojili pisanje) nastali v času, ko je doba plemenskih prav minevala ali pa že minila. Zato je tudi iz maloštevilnih ohranjenih listin težko rekonstruirati njegovo vsebino. Eno izmed takih prav je dvanajstina, ki je posebej dokumentirana v listini iz Nem iz leta 1077. Najstarejši ohranjeni dokument, ki priča o obstoju te slovenske pravne inštitucije je iz 8. stoletja. Gre za listino bavarskega vojvoda Tassila, ki omenja 30 Slovencev v imenu katerih je zaprisegel župan Physso (“XXX Sclavos, quos coniuravit ille iopan qui dicitur Physso”). Tako se lahko pravo delno rekonstruira na podlagi zapisov v listinah in glede na ohranjenost v praksi pri nižjih družbenih nivojih – vaških skupnostih (srenji), kjer je narod izvolil svoje predstavnike, ki so sestavljali dvanajstijo, ki je urejala sožitje med pripadniki vaške skupnosti. Na čelu vaške skupnosti je bil prav tako izvoljeni župan. Odločitve dvanajstije so sprejemali z glasovanjem, posamezne glasove pa so zabeležili tako, da so jih vrezali na palico imenovano rovaš. Več dvanajstij se je običajno sestajalo na večah pod vaškim drevesom, kjer so sprejemali odločitve pomembne za širšo skupnost. Tam so običajno svoje sklepe potrdili z javno prisego, ki se je v slovenščini sprva imenovala rota. Šele po pokristjanjenju je pravni izraz zamenjala v prisego. V Beneški Sloveniji je v 19. stoletju obstajalo in delovalo še 36 podobnih dvanajstij. Zato lahko predvidevamo, da so naši predniki na takšnih srečanjih, sodiščih, razpravah oz. večah lahko v predkrščanskem času izvolili in potrdili svojega vojaškega vodjo. Izvoljeni vladar je sprejel oblast iz rok ljudstva na ustoličevanju.
USTOLIČEVANJE
Eno najbolj znanih pravnih starosvetnosti naših prednikov je gotovo ustoličevanje karantanskih knezov in kasneje koroških vojvod, ki je edinstven obred predaje oblasti iz rok ljudstva. To je potekalo v času, ko je kronanje evropskih kraljev in cesarjev potekalo na zlatih prestolih v zlatih oblačilih in z zlatimi insignijami pod svodi katedral z ljudstvom pred vrati. Slovensko ljudstvo pa je pred več kot tisoč dvesto leti ustoličevalo svoje kneze na odprtem sredi Gosposvetskega polja. Obred simbolnega pomena, katerega korenine segajo v čas Karantanije, je potekal v slovenskem jeziku in je predstavljal unikum v srednjeveški Evropi. Vzporedno s političnimi in družbenimi spremembami se je postopoma razvijal in spreminjal. Omenjen je v več zgodovinskih virih, podrobneje pa je opisan v vrinku v Švabskem zrcalu (Schwabenspiegel, 1275/76), Rimani kroniki (Steirische Reimchronik, 1306−1308) Otokarja iz Geule, in delu opata Janeza Vetrinjskega Liber certarum historiarum (1340−1343).
Gojmir Anton Kos: Ustoličevanje
Obred ustoličevanja je potekal tako, da so se na Gosposvetskem polju se je na dan ustoličevanja novega kneza zbrala velika množica. Na knežjem kamnu je sedel svobodni kmet. Prihodnji vojvoda se mu je približal slavnostno oblečen in obdan s spremstvom. Preden je prišel do knežjega kamna, je moral odložiti plemiško obleko in obleči preprosto kmečko nošo iz domačega sukna, trde čevlje in klobuk. V levi roki je držal palico, z desno pa vodil dve živali – lisastega vola in lisasto kobilo. Vojvoda, oblečen v kmečko nošo, je s svojim spremstvom stopil pred ustoličevalca (ta je pripadal koseški družini, katere funkcija ustoličevalca je bila dedna), sedečega na vojvodskem stolu, ki je v eni roki vodil bika, v drugi pa kobilo. Okoli so bili zbrani tudi predstavniki ljudstva in sodni prisedniki. Ustoličevalec je vojvodove spremljevalce vprašal, kdo je ta, ki prihaja, ali je svobodnega stanu in krščanske vere, ali je pravičen sodnik in bo skrbel za blagor dežele, oni pa so mu odgovorili pritrdilno. Kmet je nato kneza lahno udaril po licu, vzel vola in kobilo in se umaknil s knežjega prestola. Novi knez je sedel na kamen, zamahnil z mečem na vse štiri strani neba in obljubil, da bo ljudstvu pravičen sodnik. Nato je iz kmečkega klobuka izpil požirek vode v znamenje treznosti in v potrditev, da je zadovoljen s tem, kar daje domača zemlja. Nato so mu podložni fevdalci zaprisegli zvestobo, on pa jim je podelil fevde.
Ustoličevalni obred najverjetneje ni bil v navadi samo na Koroškem amapk tudi drugod po slovenskem etničnem prostoru in navsezadnje tudi pri drugih slovanskih ljudstvih. Kosez Logar pod Marječkom je moral še do 18. stoletja peljati v Ljubljano slovesno okrašenega vola, kadar je deželni knez prišel v deželo, prvotno gotovo le ob prihodu za dedni poklon. Kosez v skupini, ki ji je pripadal Logar, se je imenoval Kamnar. Kamen, dedni poklon, okrašen vol in sprevod močno spominjajo na ustoličevalni obred na Koroškem. Ustoličevanje kneza na Gosposvetskem polju je s pravno simboliko tako zelo bogato, da bi mu težko našli primerjavo. Kmečka noša, živali, požirek vode iz klobuka – vse to ga je opominjalo, da je izšel iz ljudstva in da ga knežje dostojanstvo ne ločuje od ljudstva, ki mu je zaupalo oblast.
KNEŽJI KAMEN IN VOJVODSKI PRESTOL
Z ustoličevanjem sta simbolno povezana dva artefakta, knežji kamen ter vojvodski stol. O tem smo nekaj že pisali v članku Staroverski pomen knežjega kamna (glej Staroverski pomen knežjega kamna). Znano je, da so kamni in stebri, na katere se veže ustoličevanje, v predstavah nekdanjih ljudstev stali v središču njihovega plemena, bili so njihov popek sveta, kraj pravnih običajev in s tem tudi središče pravne skupnosti. Raziskovalec Andrej Pleterski ugotavlja, da takšni artefakti zaokrožujejo mitično pokrajino in jih lahko razumemo kot simbolno središče staroslovanskih žup. Z njimi so zgodnji vladarji prostor simbolno uredili tako, da so na eni strani zadostili verovanjskim potrebam ljudstva, na drugi pa poudarili svojo odličnost in izjemnost s prostorsko povezavo. Tako so se lahko pohvalili z močjo obnoviteljev ravnovesja, plodnosti in blaginje ter z izbrano prostorsko postavitvijo kamna vzdrževal kozmično ravnotežje, ki je označeval začetek leta in kazal izvor knežje družine.
LISASTI VOL IN LISASTA KOBILA
Živali, ki so se pojavljale pri obredu na Koroškem, se pojavljajo tudi drugod ob podobnih priložnostih, ne samo kot spomin na obredne žrtve (kar tudi ni redkost), temveč kot del državnopravne slovesnosti.
Lisasti vol in kobila na risbi Ustoličenje vojvode na Gosposvetskem polju. Risbo Dragotina Humka objavil Zvonček, 1. aprila 1914. Foto: Mestna knjižnica Ljubljana
Konji so imeli prav tako poseben pomen v mitologiji različnih kultur po vsem svetu. Pogosto so povezani s sončnim kolesom, bojevitostjo in tudi s plodnostjo. Beli konj je imel posebno mesto in ga najdemo izpričanega kot sveto žival v staroslovanskem svetiču na Arkoni. Takšen konj najverjetnje po zunanjosti ni bil čisto beli konj ampak sivi konj, ki je imel lisasto podobo. Obred pri katerem prisostvuje konj spominja na žrtvovanje iz starejših časov. Primerjalna mitologija pa dokazuje, da izhajajo iz skupnega indoevropskega rituala. Dokaze najdemo pri Keltih, Nordijcih in Rimljanih. Najbolj pa je znan vedski ritual Ashvamedha s katerim so indijski kralji dokazovali svojo vladarsko suverenost. Konj, ki ga spremljajo kraljevi bojevniki, se je lahko svobodno premikal v obdobju enega leta. Če ga niso uspeli ubiti nasprotniki se je ob njegovem žrtvovanju kralj razglasil za nespornega vladarja.
Prav tako ima poseben simboličen pomen vol oziroma bik, ki je predstavljal telesno moč in prav tako plodnost. Podoba starodavnega utelešenjaživljenske moči oz. sile. Govedo je bilo največkrat lunarna živali, saj rogovi med drugim predstavljajo polmesec. Tudi v slovenskem ljudskem izročilu nastopa v različnih mitih povezanih z luno.
KLOBUK
Tudi klobuk, s katerim je karantanski vojvoda smel stopiti pred vladarja, pravna starina oz. simbol s starodavnim izročilom. To je bila nedvomno predstava, da pokrita glava izraža častni položaj. Dokaz najdemo že v Švabskem ogledalu (Schwabenspiegel, 1275) kjer je navedeno, da med obredom ustoličevanja na Gosposvetskem polju nadenejo novemu vojvodi siv slovenski klobuk s sivo vrvico (v kroniki poimenovn windischer Hut). Podoben klobuk je kasneje uporabljalo germanizirano slovensko plemstvo in tudi germansko plemstvo kot je recimo koroški vojvoda Henrik, ki je uporabljal na pečatu klobuk (brez vrvice s šopom petelinjih peres). V kneževini Karantaniji in kasnejši vojvodini Koroški, so Slovenski klobuk in kmečka oblačila, zlasti značilen siv slovenski plašč za razliko od drugih evropskih dežel bila dostojna za vladarja. Klobuk, ki ga med ustoličenjem posadijo na glavo novemu vladarju ima podoben pomen kot pri drugih narodih krona. Predstavlja pravo vladarsko insignijo, ki jo mora slovenski karantanski knez in kasnejši koroški vojvod nositi tudi pred cesarjem. S svojo posebno in značilno obleko ter pokrivalom namreč predstavlja svoj narod, starodavno pravico in dostojanstvo svoje dežele. Pred cesarjem ima pravico, da svojega klobuka ne sname, kar prav tako predstavlja posebnost srednjeveške Evrope. Enako pravico, ne sneti svojega klobuka pred svojim vojvodom je imel v Karantaniji tudi slovenski kmet. Takšen klobuk se je ohranil v grbu Slovenske krajine v podobi črnega slovenskega klobuka z rdečimi trakovi na rumenem (zlatem) ali belem (srebrnem) ščitu.
Grb Slovenske krajine (Grb Slovenske krajine 1687-1688; Janez V. Valvasor, Opus insignium armorumque – Das grosse Wappenbuch, 1687-1688)
V srednjem veku so bili klobuki označevalci socialnega statusa in se uporabljali za določanje družbenih skupin. To pa verjetno izhaja iz starejših predstav, saj najdemo klobuke upodobljene že na situlah iz časa starejše železne dobe. Že v antiki so ga nosili svobodni državljani in ga imenovali pileus. Sužnjem in osvobojencem so ga podarjali kot znamenje svobode. V srednjem veku je bil klobuk poleg krone in mitre znamenje pravnega položaja in je služil kot pokrivalo uglednim svobodnim možem. Da je imel klobuk pomembno vlogo v mitskih predstavah, je tudi edini večji ohranjen staroslovanski idol poimenovan Zbruch idol, ki so ga našli v reki Zbruč v Ukrajini. Ta predstavlja štiriglavega boga Svetovida, ki na glavi nosi klobuk.
VEČA
Prvotna beseda, ki je označevala javne zbore s pravnimi pristojnostmi, je splošno slovanski izraz veče, veča. Beseda je v starejši slovenščini večkrat izkazana, v novem veku pa je šla skoraj popolnoma v pozabo, razen če se je ohranila v besedi svèt in iz njega izvedenih besedah, kot npr. posvetovanje. Ustrezna latinska beseda se glasi “plactium” (iz nje izhaja npr. francoski “plaid“), nemška pa “taiding“.
Veča je sicer pogosteje rabljena v pomenu dajatve, ki so jo zbirali ob večah, ni pa nikakršnega dvoma o tem, da je pomen dajatve drugoten in da gre prvotno za zbor. Tako je upravičeno mnenje, da ustoličevanje karantanskega kneza izhaja iz prvotne volilne veče in verjetno je tudi sam ustoličevalni obred potekal na zborovanju, ki je imelo značaj veče. Tako bi bila najstarejša slovenska veča nekaj podobnega kot državni zbor.
ROVAŠ
Na mnoge ljudske običaje in starine se nam je do danes ohranil spomin le še v rekih. To velja tudi za rovaše. Izraz rovaš (tudi raboš, roš) po izvoru ni slovenska beseda in je razširjen tako med Slovani kot tudi drugimi ljudstvi, npr. v nemškem govoru v obliki rabisch, v italijanščini prevladuje oznaka scontrino (od scontrare, primerjati, namreč oba dela dvodelnega rovaša), ki se je zelo uveljavila pri zahodnih Slovencih v obliki škontrin. V moderni italijanščini pomeni scontrino potrdilo.
Po obliki je rovaš veja, zlasti leskova, lahko tudi palica ali lesena deščica, na katero zarežejo določena znamenja, praviloma sestavljena iz premic, saj se ta oblika najlažje zareže z nožem. Pri nekaterih vrstah rovašev, ki dokumentirajo obveze, se veja, palica ali deščica še prekolje (redkeje razžaga) na dva ali več delov, tako da so vrezani znaki na vseh delih. Tak rovaš lahko imenujemo razklani rovaš (dvo-, trodelen), v nasprotju z nerazklanim, enojnim rovašem. Slovani oba dela rovaša imenujejo koklja in pišče, toda med Slovenci takšno poimenovanje ni ugotovljeno. Znamenja, ki se zarežejo v rovaš, so v slovenščini preprosto “zareze”. V nasprotju z ostalimi ljudstvi, ki so uporabljala rovaš, je bila pri Slovencih njegova uporaba najbolj vsestranska. Nekdaj je bil rovaš glavna “knjigovodska knjiga” ali “beležnica” slovenskega kmeta. Uporabljali so jih za glasovanje pri sodnih zborih, volitvah županov, pri zadolževanju, v dokaz izvršenih storitev, pri žrebanju in še za mnoge druge potrebe.
Rovaš iz Velikega Brebrovnika na Štajerskem (Foto: Slovenski etnografski muzej)
Najstarejše poročilo o rovaših izvira iz 16. stoletja in se nanaša na glasovalni rovaš pri županskih sodiščih v srednji in severozahodni Istri, ki je bila tedaj pod Kranjsko in kjer v tem času jezikovno-nacionalnih mej ni mogoče točno začrtati. V kranjskem delu Istre sodišču za manjše ozemlje navadno ni predsedoval graščak ali kak drug zastopnik gosposke, temveč župan. Ta, iz prebivalstva izbrani (gotovo voljeni) predsednik pa ni sam odločal o sodbi, temveč je samo vodil obravnavo ter je po končanem razpravljanju povzel glavno vsebino pravde in označil dva načina rešitve. Med tema dvema rešitvama so nato izbrali njegovi prisedniki, “sodci”, prav tako ljudje iz ljudstva, ki so glasovali na prav izviren način, na rovaš. Predsednik sodišča je na palici zarezoval glasove prisednikov v prid enemu ali drugemu načinu rešitve. Deželni stanovi Kranjske so se leta 1528 in še pozneje pri vladarju pritoževali nad takšnim sodstvom sodstva in nam s tem ohranili najstarejši zgodovinski podatek o glasovalnih rovaših in verjetno o rovaših v tem delu Evrope sploh.
Ljudske pismenke na rovaših so preproste in na zunaj podobne rimskim. Številke od 1 do 4 se označujejo z ustreznim številom črt, višje enote pa po pravilu “kljuka pet, križ deset”. Nekateri etnologi na podlagi široke razpredenosti te vrste črk pri zelo oddaljenih narodih domnevajo, da je ta črkopis še starejši od rimskega. Pri zaporednih dobavah in štetju na rovaš se delajo le preproste zareze in včasih za vsako deseto poševen križ. Ni izključeno, da prav iz take starejše rabe poševnega križa izhaja znamenje za številko 10.
Poleg rovašev je na Slovenskem znanih še nekaj drugih zapiskov na les. Tako hrani Slovenski etnografski muzej leseno pratiko, na kateri so z malimi zarezami ob robu označeni dnevi. Nedelje so zaznamovane s križci. Za Veliko noč je zareza nekoliko povečana. Tako lahko ugotovimo, da je bila Velika noč 18. aprila, kar bi ustrezalo eni od naslednjih letnic: 1568, 1604, 1688, 1756, 1824. Pri posameznih dnevih so vrezane številne figure, možici, živalce, krogi in razne geometrične oblike, katerim konkretnega pomena ni še nihče določil.
KRAMOLA – upor/vstaja
Pojem kramola je danes med Slovenci skoraj povsem neznan čeprav se je izrazil ohranil do 19. stoletja in ga najdemo v Slovensko –nemškem slovarju Maksa Pleteršnika. Izraz kramola v pomenu “upor, vstaja” najdemo zapisan v latinsko pisanih virih iz 9. stoletja in se nanašajo na slovenske staroverske upore proti krščanstvu v drugi polovici 8. stoletja. Tako je v spisu Conversio Bagoariorum et Carantanorum (op. 8) omenjena »carmula«, enako pa tudi v spisu Vita S. Virgilii. Po smrti karantanskega kneza Boruta leta 750, so bili v slovenske dežele načrtno poslani krščanski misijonarji in nato zgrajene tudi prve krščanske cerkve. Slovenski staroverci so vzpostavitviji institucionalnega krščanstva ostro nasprotovali in so se mu organizirano uprli. Takratni upori so v virih, zapisanih v latinščini, imenovani »carmula«. Zgodovinski viri nam poročajo o najmanj treh kramolah oziroma vstajah proti uvajanju, tako verskega institucionalnega krščanstva in s tem tudi proti elementom drugačnega družbenega reda, ki se je počasi vzpostavljal v Evropi – fevdalizmu. Oboje je namreč bilo tesno medsebojno povezano in v nasprotju z obstoječo družbeno ureditvijo slovenskega prava. Takšni upori oz. kramole so trajale vse do konca 9. stoletja, v omejenem smislu pa tudi še v obdobju slovenskega kneza Ljudevita Panonskega, s katerim se je proti Frankom, Bavarcem in Langobardom bojeval tudi del slovenskih Karantancev.
Beseda pa naj bi bila sposojenka iz prevzeta iz stare visoke nemščine, kjer karmula prav tako pomeni “upor, vstaja” in kasneje prevzeta v slovanske jezike iz stare cerkvene slovanščine (крамола: v pomenu upor) in drugih slovanskih jezikov kot je v bolgarščini (arhično za glasen prepir, pretep, razgarajati) in tudi v sodobni ruščini, kjer ima arhaičen pomen kot sta vstaja in upor. Beseda se je zaradi pomenske spremembe ohranila tudi slovenskem kramelj “zaupen pogovor” in v glagolu *kramljati” ter v priimku Kramolc.
PREDKRŠČANSKO ŽENITNO PRAVO
Gradivo o ženitnem pravu v ljudskem leposlovnem izročilu je bogato, toda večji del ga je težko postaviti v določen čas in še teže v določen kraj. Nekateri motivi segajo tudi v bajeslovje: poroka z lastno sestro je dopuščena le med bajeslovnimi bitji in sicer v pripovedkah o Kresniku, ki ugrabi sovražniku svojo lastno sestro Devo ali Vesno in se z njo poroči. Toda tudi tu prihaja — verjetno kot novejši vrinek — do izraza mnenje, da je to prepovedano: kača, ki ji je Kresnik ugrabil svojo sestro, ga svari, češ da mu ne bo v prid, če jemlje svojo lastno sestro. Isto prihaja do izraza v sorodnih pesmih o Trdoglavu in Marjetici, v kateri Trdoglav kraljiču pravi: “Saj ti ne bo nič nucala, ker je prava sestra tvoja: – nikar ne stor’ greha tega — de b’ jo za ženo vzel”.
V zvezi z zakonsko zvezo je tudi dokazan pogreb vdove ob pravkar preminulem možu, kar je staroslovanski običaj. Vendar običaj pri Slovanih ni zapustil spomina v ljudskem jeziku, saj je bil gotovo preveč nesprejemljiv za poznejšo miselnost. Pojav je bil dokumentiran v Panoniji v 10. stoletju. Samomor ali usmrtitev vdov je bil znan že starim Tračanom, različni pisci pa ga omenjajo za zahodne in vzhodne Slovane. Za tisti del Južnih Slovanov, ki so se naselili ob Spodnji Donavi, nam v začetku 7. stoletja Strategikon poroča: “in poštenost njihovih žena je močnejša od vsake človekove narave, tako da jih večina enači moževo smrt z lastno smrtjo in se prostovoljno zadavijo, saj življenje v vdovščini ne štejejo za življenje”.
Medtem ko imajo panonsko-slovenski grobovi iz 9. stoletju v Zalavarju na Madžarskem krščanski značaj, so se tisti Slovenci, ki so ostali v Panoniji tudi po prihodu Ogrov, očitno vrnili nazaj v poganstvo. Ne le da so v 10. stoletju grobni dodatki zopet postali številnejši, temveč so postavljali tudi dvojne grobove zakoncev, v katerih je bila žena v simbolno ponižni drži pokopana ob moževem truplu. Menijo, da gre za oživitev samomora ali usmrtitve vdove, torej šege, ki je bila znana tudi med panonskimi Slovani oziroma Slovenci. Ta poganski običaj pa ne priča toliko o poštenosti, zvestobi žena, kakor je trdil pisec Strategikon, temveč bolj dokazuje brezupni položaj vdove, na katerega isti pisec namiguje. Najbrž nam ta šega dopušča tudi sklep, da so ženo imeli za moževo lastnino, ki mu je morala slediti na drugi svet, da bi mu tudi tam služila. Čeprav je šega trdno dokumentirana, je ne moremo posploševati.
ROTA
Rota je v slovenščini prva dokumentirana staroslovenska beseda, ki pomeni prisega. Poznajo jo že Freisinški (Brižinski) spomeniki in je navedena na treh mestih. Med grehi navajajo “nepravdno roto”, rote, ki se jih nekdo ne drži, in “zpitne rote”. Beseda je skupno slovanska in najverjetneje prihaja iz indoevropskega uere v pomenu govoriti. Slovansko roto so nekateri pomensko razlagali kot zbor, na katerem so udeleženci pri prisegi stali v krogu (kolesu, prim. lat. rota — kolo!). Zanimivo je, da je nedaleč od kraja karantanskega ustoličevanja zaselek, ki se imenuje Rotišče (nem. Rotheis), torej kraj, kjer se opravlja rota. Josip Šašel je roto, ki jo je moral karantanski knez opraviti na knežjem kamnu, povezal z obrednim pomenom kamnov sploh, s katerim je mogoče razložiti pogostost besede kamen v krajevnih imenih. Ime Rottenstein , ki ga imajo štirje kraji na Koroškem, tolmači kot rotni kamen, pri tem pa po Helmoldu navaja podatek, da so se Slovani rotili pri drevesih, studencih in kamnih.
Nepravdna rota omenjena v Brižinskih spomenikih (Vir slike: http://www.nuk.uni-lj.si/bs.html)
O tem, kakšna je bila prvotno staroverska rota, si moremo ustvariti predstavo s pomočjo gradiva, povezanega tudi s slovenskimi oficirji v Vojni krajini. Gre za tri zaprisege, ki so označene kot vlaška rota, dve v srbohrvaščini z nekaj značilnimi slovenizmi in nemški prevod. Vsi trije zapisi so nastali približno okoli leta 1700. Brez dvoma je zapis nastal na območju enega izmed deželskih sodišč blizu Gorjancev. Drugi slovanski zapis in nemški prevod sta tiskana v pravnem redu o avstrijskem pravu za vojaške potrebe. Izdajatelj te knjige priporoča, naj se besedilo rote uporablja za zaprisego pravoslavnih Ilirov in Vlahov. Ljudje teh krajev da malo poznajo krščanstvo in jih je moč z lahkoto pregovoriti h krivi prisegi. Priporočeni obrazec, da je močnejši od uradnega; za ponazoritev trditve avtor navaja primer, pri katerem naj bi si priča premislila, ko naj bi svojo izjavo podkrepila po tem obrazcu. S takimi razlogi skuša pisec upravičevati uporabo besedila, ki se m je zdelo kaj nenavadno. Potek zaprisege nemško besedilo opisuje takole: “Za to prisego vzemi nekaj zrn raznih vrst žita, kot pšenice, rži, ječmena, prosa, ovsa, pire itd. Vse te vrste žita položi pod plužno železo, po slovensko črtalo, obtoženec pa mora z desno nogo stati na železu in s tremi dvignjenimi prsti priseči in ponavljati neke besede.” Tu sledi “slovansko” besedilo v latinici. Pravopisno je pod vplivom madžarščine, tiskano pa je z mnogimi napakami.
Prisežnik, stoječ posredno na žitnih semenih, navaja kot kazen za krivo prisego zatrtje deveterega (magično število!) semena — seme srca, konja, vola, ovce, koze in sploh živine, s katero živi, tudi seme kruha, ki se seje in od katerega se hrani. Vse naj se mu spremeni v kamen, železo in grčo. Do smrti se odpoveduje kumstvu, tovarištvu in prijateljstvu. Na tem svetu ne bo imel obraza, vrh tega pa naj ga trešči nebeška višina in požre peklenska dolina. Strela in pekel sta v roto verjetno prišla šele pod krščanskimi vplivi, vendar pa je vera v posredovanje višjih sil nedvomno zelo stara.
Poganski element rote izvira iz družbe, ki je gojila kult rodovitnosti, glavna kazen pa je neplodnost vsega, od česar morebitni krivoprisežnik živi, in odpoved družbenim zvezam. Stanje na črtalu — verjetno je bil mišljen lemež — pa je poznejši pridruženi element in nedvomno izvira iz srednjeveške božje sodbe, pri kateri je moral obdolženec hoditi po razbeljenih lemežih. Ideja božje sodbe tiči tudi v sklicevanju na nebo in pekel. Vlahi so bili živinorejci in so v Vojno krajino prišli v glavnem kot Uskoki s turškega ozemlja. Izvirali so iz — večinoma poslovenjenih — staroselcev ali Slovanov, ki so prevzeli vlaški način življenja. Vse kaže, da so Vlahi hkrati s poslovanjenjem prevzeli ne samo jezik, temveč kljub pokristjanjevanju tudi slovanski način priseganja pri deveterem semenu.
Z roto pri deveterem semenu si lahko ustvarimo vsaj približne predstave o obliki poganske prisege tudi pri slovanskih prednikih Slovencev. Poleg tega je bil njen zapis gotovo delo slovenskega oficirja v Vojni krajini. Bistvena je vsekakor gotovost, da nam je ohranjen obrazec, v katerem se pod slovanskim imenom rota združujejo močni elementi poganskega kulta rodovitnosti s spomini na srednjeveško božjo sodbo in očitno dodanimi krščanskimi elementi.
Poganskega izvora je tudi običaj, po katerem so kupne pogodbe potrjevali tako, da je pogodbenik slekel kožuh, njegov sopogodbenik pa je z roko udaril po njem — na kosmato. To naj bi bila prisega pri bogu živine Velesu, medtem ko naj bi bil spomin na Peruna ohranjen v izrazu “gromska strela”.
DESETNIŠTVO
Razlage posameznih pojavov in motivov včasih segajo v zelo odmaknjene čase. Nekatera mesta v ljudskih pesmih naj bi izvirala še iz dobe materinskega prava (matriarhata), vendar pri Evropejcih tega načeloma ni moč konkretizirati.
S področja rodbinskega prava pozna izročilo desetega brata ali desetnico. Po ljudskem izročilu gre, kogar zadene ta usoda, po svetu. Ni dvoma, da gre za prastaro verovanje. Za Slovence v listinah ni izpričano, da bi poznali očetov ius vitae ac nescis (pravico do življenja in smrti) ali pravico do prodaje otrok v suženjstvo. Take pravice naj bi po nekaterih trditvah poznali severni Slovani. Vendar se tudi v naših narodnih pesmih zasledi rahle spomine na omenjeno pravico roditeljev. Prva sled naj bi bila pesem o Trdoglavu (Triglavu?), v kateri naj bi bil govor o taki očetovi pravici. Druga sled naj bi bila v pesmih o desetnicah in desetih bratih, kjer utegne v odslovitvi desetega brata ali desete sestre brez pravega vzroka tičati spomin na pogansko žrtvovanje otroka. Pokristjanjevanje naj bi take mistične pojave odpravilo (o desetništvu glej Zeleni Jurij).
Literatura:
∙ Kambič, M.: Dednopravni položaj hčera po statutih piranskega komuna : recepcija ali kontinuiteta rimskega prava. Acta Histriae, 2010, letn. 18, št. 4
∙ Kos, F.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, Prva knjiga (l. 501-800), Ljubljana : Leonova družba, 1902, št. 234, str. 272
∙ Kunaver D.: Slovensko ljudsko pravo: https://www.vzajemnost.si/clanek/174505/ustolicevanje-slovenskih-vojvod/
∙ Ljudmil Hauptmann, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), Razred za zgodovinske in družbene vede, Inštitut za zgodovino, sekcija za občo in narodno zgodovino, Ljubljana 1954
∙ Pleterski: Kulturni genom. Prostor in njegovi ideogrami mitične zgodbe —Studia mythologica Slavica – Supplementa Supplementum 10, 2014
∙ Vilfan, S.: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. — Cankarjeva založba, 1996
∙ Slovenska heraldika: Grb Slovenske krajine (marke): http://www.grboslovje.si/arhivkranjska.php
∙ Vilfan, S.: Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije. – Slovenska matica, 1961
∙ Šavli, J.: Slovenska država Karantanija : Institutio Sclavenica, Bilje : Založba Humar, 2007, str. 207
∙ Škrubej, K.: Ritus gentis Slovanov v vzhodnih Alpah: model rekonstrukcij pravnih razmerij na podlagi najstarejšega jezikovnega gradiva. — Založba ZRC, ZRC SAZU: Pravna fakulteta, 2002
∙ Kelemina, J.: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. – Družba sv. Mohorja, 1930
∙ Narodopisje Slovencev. – Klas, 1944-1952