Več kot 100 je že minilo od Abramove drame Umeščenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvoda pri Gospé Sveti na Koroškem okoli l. 620 po Kr. rojstvu s staroslovenskim poganskim obrednim praznikom in 600 let od zadnjega slovenskega ustoličenja koroškega vojvode, zato je prav, da se spomnimo našega rojaka in njegovo prezrto zgodovinsko delo.

Jože Abram

Jože Abram, (znan tudi pod imenom Josip Abram Trentar), se je rodil 2.2.1875 v Tupelčeh pri Štanjelu. Bil je dramatik, prevajalec, publicist in duhovnik. Veliko let je služboval v Trenti in njene lepote opisoval v Planinskem vestniku. Trenta mu je dala snov za ljudsko igro Zlatorog (nastala 1901-04), ki so jo igrali na amaterskih odrih. Po ljudski pesmi je napisal igro Rošlin in Verjanko, ki jo je uprizorilo Slovensko dramsko gledališče. Mnogo člankov je posvetil Ukrajinskemu narodu in tudi prevajal njihovega največjega pesnika Tarasa Ševčenka. Ukrajinske ljudske pesmi je Abram uporabil tudi v drami o ustoličevanju Valuka. Zelo ustvarjalna leta je preživel v cerkljanskih Novakih, kjer je pisal, pesnil in prevajal. Zaradi aktivnega raziskovanja ukrajinske kulture še danes velja za enega pomembnejših pobudnikov slovensko-ukrajinskih kulturnih stikov.

V Trenti je začel tudi zbirati etnografski material in se posvetil ustanavljanju knjižnic. Bil je izredno aktiven na različnih področjih. Ustanavljal je društva in denarne ustanove, s katerimi je poskušal pomagati ljudem iz socialnih in finančnih težav. Kot zaveden Slovenec se je začel zanimati tudi za Slovensko planinsko društvo, ki je takrat delovalo že osem let. Želel je, da bi naše planine ohranile slovenski značaj. S Kugyjevo pomočjo je za Slovensko planinsko društvo pridobival gorske vodnike. Povezal se je z Jakobom Aljažem, ki je deloval na drugi strani Triglava. Pri občini Trenta je dosegel, da je lahko poti označeval s slovenskimi imeni. Odkril je Trentarsko pot na Jalovec, ki je bila neodvisna od nemške.

Prvo svetovno vojno je preživel v Baški grapi, kjer je pomagal beguncem in drugim pomoči potrebnim. Po vojni je služboval na Sveti Luciji, današnjem Mostu na Soči, kjer se je spopadal z revščino in razvalinami soške fronte ter fašizmom in raznarodovanjem. Odprl je bogato župnijsko knjižnico, ki je postala tajna šola slovenskega jezika in je na tihem budila narodno zavest. Fašistična oblast ga je zato povsod zalezovala in poskušala moralno očrniti. Kadar mu je bilo hudo, se je zatekel v svoje gore.

Leta 1938 je pripravljal knjigo o Trenti, a jo je prekinila smrt. Julius Kugy je ob njegovi smrti zapisal: »Bil je žalosten dan zame, ko sem zvedel za nepričakovano smrt župnika Josipa Abrama. Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev. Najboljše, kar vsebuje moje zadnje delo (Pet stoletij Triglava) je Abramov izvirni spis o triglavskih bajkah, katere je kot najboljši strokovnjak do podrobnosti obvladal …«

Gojmir Anton Kos: Ustoličevanje

Leta 1912 je napisal in dve leti kasneje izdal zgodovinsko igro Vmeščanje Valuka za gorotanskega kneza in vojvoda pri Gospé Sveti na Koroškem okoli l. 620 po Kr. rojstvu s staroslovenskim poganskim obrednim praznikom. Jože Abram je poleg Frana Seleškega Finžgarja, Antona Aškerca, Janka Šande in Davorina Trstenjaka še eden izmed znanih slovenskih duhovnikov, ki so iz narodno buditeljskih razlogov promovirali staro slovensko vero in kulturo. Za mnoge tistega časa je bil edini možen vstop v intelektualne kroge preko duhovniškega stanu. Zato je marsikateri duhovnik, kljub svoji krščanski veri, promoviral slovensko vero in se pri tem marsikdaj srečeval tudi z oviri.

Prizorišče igre je knežji kamen (stol), v ozadju je krnski grad. Nasproti knežjega kamna je vojvodski prestol, ob njem proti ozadju pa stoji žrtvenik s kipom boga Svaroga. Omenjeni so bogovi: Triglav, Svarog, Daždbog, Perun, Svetovid, Stribog, Morana, Veles, Lada in Živa.Vsa imena so staroslovenska in slovanska, kar je seveda v skladu z Abramovim svetovnim nazorom. Zanimivo je, da uporablja ime gorotanski in ne karantanski. Verjetno zaradi terorije o izvoru imena po katerem naj bi ime Karantanija izhajala iz gorotanija zaradi gor. Branimir je žrec (staroverski duhovnik) in starosta županov. Mitološka imena vidimo v Vesni, ki je na čelu deklet in v Vesniku, ki je prvi med mladeniči. Rabolj je v igri predpodobnik zime (Morane). V opombi pred začetkom igre Abram poudari, da bo »predstavi in umevanju v prid, ako kdo poprej v kratkih besedah obrazloži navade pri vmeščanju in pa versko naziranje poganskih Slovenov«. Za ustoličevanje uporablja starejšo besedo vmeščenje.

Drama je razdeljena na tri slike. Začne se s smrtjo kneza, čemur sledi premislek o novem ustoličevanju kneza in obredom v čast bogovom. Kasneje po starem pravu ustoličijo novega kneza. Kmet Blažič sedi na kamnu in po obredu izroči oblast Valuku. Blažič ga vpraša, če je pravičen sodnik, varuh domovine in častilec naših bogov. Ko dobi pritrdilne odgovore, Valuk odkupi stol z lisasto kobilo in junčkom, kmet pa ga rahlo udari po licu in ga opomni na njegove dolžnosti.

Blažič:

Kdo je le-ta, ki se nam približuje?

Ljudstvo:

Deželni knez je.

Blažič:

Hahaha!O, ne poznam te v taki le obleki!-
Obleci se tako, kot bil si prej! –
Kdor hoče sem pred knežji stol stopiti,
V obleki kmečki mora to storiti! –
Obleko knežjo proč – in meč odpaši!
Tako velim – tako zakoni naši!

***

Valuk:

Bogovi priča – in ves narod znaj
Prisego, ki jo tu izrečem zdaj:
Pravičniku v zaščito bo ta meč,
Krivičniku pa bo sodnik besneč!
A proti vragu zemljo in ljudi
Bom branil ž njim do kapljice krvi! –
Če ne, – Peruna strela iz neba
Naj vame trešči in me pokonča!

V drugi sliki manjka Valuk z župani in vojaki. Kmetje med seboj govorijo o ustoličevanju, slovenski (ne)slogi in vsakdanjih problemih, med katerimi so aktualni problemi z Obri, Franki in Bavarci. Kasneje pride Valuk po knežje oblečen s gorotanskim praporjem s podobo Peruna. Sledi poroka.

Nadovid:

In pa spoštovanje in čast našim starim zakonom in častitljivim običajem!

Jelen:

Ohraniti jih moramo! Sveti nam morajo ostati!

Nenad:

V njih častimo svoje dede!

Gostiša:

Pa večne dobrotne bogove.

Blažič:

V njih bo naša zmaga! Naš jezik, naša vera in naši zakoni, te moramo ohraniti in braniti kot največje svetinje – in vsi bogovi bodo z nami! (…).

***

Negomir:

Triglav s teboj, mogočni gospodar
morja, zraku in zemlje! – Tudi ti
morja in zemelj naših in zraku,
ki kakor mati našo last objema,
mogočen bodi gospodar vse dni!

***

Budislav:

Boginja Živa v hramih naj ti biva,
Ljubezni nežne plete naj vezi,
Da vsej rodbini sreča nevenljiva
Cvetela in žarela bo vse dni.

Tretja slika. Dekleta ovenčajo z zelenjem in cvetjem kip in žrtvenik Svaroga. Vsa dekleta so okitena s cvetlicami. Na sredi med njimi stopa najlepša med njimi, Vesna, pred njo stopa druga, ki nese »kukljo«, tj. podobo Morane, boginje time, narejeno iz slame in oblečeno v ženska oblačila. Z obrednim ubitjem Morane praznujejo začetek pomladi. Obred na pomladno enakonočje v katerem najprej sežgejo, nato pa še utopijo Morano je še danes popularen pri zahodnih Slovanih.

Zbor deklet:

Morana vse hoče poledeniti,
Gore, doline, skalne višine,
Globoke potoke in bistre rečice,
Daždbog pa hoče razledeniti
Gore, doline, skalne višine,
Globoke potoke in bistre rečice.
Vesna pa hoče ozeleniti,
Gore, doline, skalne višine,
Globoke potoke in bistre rečice.

Vesna:

Kam je šla Morana?

Vse:

Daždbog jo je z ognjem prepodil,
Perun jo je s strelo ubil,
Stribog jo je z vihro v reki potopil.
V drugi sliki manjka Valuk z župani in vojaki.

Vesna:

Zapojmo slavo Perunu, ki jo je ubil!

Abram je delo ponudil Mohorjevi družbi v Celovcu. Takratni urednik Podgorc je hotel, naj Valuka zamenja za Inka, da bi bilo vse na krščanski podlagi. Janez Evangelist Krek, ki je skupaj z dr. Franom Kosom delo prebral, mu je rekel: »Če hoče podgorc Inka, naj si ga sam napiše! Meni je bolj simpatičen Valuk in pa junaška doba nekaj sto let pred Inkom. Ti ostani pri svojem!”

Jože Abram je igro napisal ob 500 letnici zadnjega slovenskega ustoličevanja ustoličenja koroškega vojvode leta 1914. Tega leta so bile tudi druge slovesnosti ob tem pomembnem obeležju. 1414 so Ernesta Železnega ustoličili kot poslednjega koroškega vojvojda. Umrl je deset let kasneje, 10.6.1424. Leta 2014 bomo praznovali že 600 obletnico!

Literatura: 
∙ Jože Abram: Vmeščenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvoda pri Gospé Sveti na Koroškem okoli l. 620 po Kr. rojstvu s staroslovenskim poganskim obrednim praznikom: Z uporabo slovenskih, zlasti pa ukrajinskih narodnih obrednih pesmi. Pevske točke priredil z uporabo ukrajinskih narodnih napevov Vinko Vodopivec. Ljubljana 1914: Tisk Katoliške tiskarne (Dostopna na tej povezavi: http://www.mediafire.com/folder/n3wjsx4vc7c8v/Joze_Abram%3A_Vmescenje_Valuka)
∙ Jožko Kragelj: Josip Abram – Trentar, Koper 2000
∙ Staroverski pomen knežjega kamna: https://staroverci.si/staroverski-pomen-knezjega-kamna/
∙ Janko Šanda: Kralj Samo, Epos v desetih spevih: http://www.staroverci.si/umetnost-poezija-kraljsamo.html