V slovenskem ljudskem izročilu se boginja Morana v prvotni obliki ni ohranila. Prepoznamo pa jo v bajeslovnem bitju Mora, kjer se je ohranil koren imena nekdanjega božanstva. Morana je vseslovanska boginja smrti in zime, v izročilu se pojavlja še kot Morena, Marzena in Mora. Morana je slovanska staroverska poosebitev smrti, kot je pri Grkih Persefona, pri Rimjanih Prozerpina in pri Keltih Morigen ali Morgana.

Mora po ljudskem verovanju ponoči tlači človeka in škoduje živalim. Mora pomeni tudi »težke sanje«, beseda pa je še vedno prisotna v reku »tlačila ga je mora«. Domnevamo lahko, da je mora v pomenu slabih sanj kasnejšega nastanka in da izhaja iz demona More, ta pa je ostanek nekdanje boginje smrti. Moro so si predstavljali kot visoko žensko v belem, ki je lahko poljudno spreminjala svojo obliko, najpogosteje v konja ali volkodlaka, zaradi česar jo lahko označimo za htonsko bitje.

Mora, trutamora ali morska noga je tudi šest listni znak, ki so ga ljudje vrezovali na hišna vrata ali zibelke, da bi z njim to bajeslovno bitje odgnali. S tem namenom so vrezovali tudi pentagrame (v tej vlogi se tudi pentagram imenuje trutamora) in druge znake.

Pentagram vrezan na zibelki kot zaščita pred Moro.

Ime izvira iz indoevropskega korena mor-, kar pomeni smrt. Iz tega korena izhajajo tudi nekateri hidronimi, kot Sta reki Mura in Morava na Balkanu. Reke in morja oziroma voda sama so v indoevropskem izročilu predstavljali mejo med svetom živih in onostranstvom. Morje je tako kot navje nekdaj pomenilo tudi kraj posmrtnega življenja.

Tradicija sežiganja ali utopitve upodobljene Morane na koncu zime je običaj, ki je preživel na Češkem, Poljskem in Slovaškem.

Moranino nasprotje naj bi bila boginja Živa (Vesna, Deva, …), ki pa je najverjetneje del romantičnih predstav, zato o tem zagotovo ne moremo trditi, saj se tako pri ostalih Slovanih kot pri nas Slovencih v izročilu pojavlja samo boginja Mokoš (Glej Mokoš). Med zahodnimi Slovani (pri Čehih in Poljakih) je poznan je običaj potapljanja v vodo ali sežiganja slamnate lutke imenovane Marzena. Z uničenjem lutke se simbolično poslovi zima (Morana) in nastopi pomlad (Mokoš, Vesna?). Morana se je mogoče pojavljala tudi namesto Mokoš oziroma namesto tistega ženskega božanstva, ki je s Perunom in Velesom sestavljalo trojico najpomembnejših bogov, ki zastopajo vse tri svetovne sfere. Če je Morana zaznamovala smrt rastlin, potem je logično, da je na drugi strani vso vegetacijo oživila drugo spomladansko žensko božanstvo.

Morana je tako poleg smrti povezana tudi s plodnostjo, saj ima mnogo skupnega z vodo. Nekateri so jo povezovali celo s Cerero in jo označevali za boginjo žita. To sta zagovarjala tudi slovita ruska semiotika Vječeslav Ivanov in Vladimir Toporov, ki sta poudarjala, da je bila Morana prvotno agrarno božanstvo. Najbrž zato, ker je bila njena podoba narejena iz slame in okrašena s klasjem in cvetjem.

Literatura:
∙ Ovsec, D. J.: Slovanska mitologija in verovanje. – Domus, 1991
∙ Bajić, A.: Morana, boginja smrti. V: Sunce – starešina slovenskog naroda. Zbornik radova »Konferencije o slovenskom nasleću«. – Svevlad, 2007
∙ Mencej, M.: Pomen vode v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti. – Slovensko etnološko društvo, 1997
∙ Kelemina, J.: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. – Družba sv. Mohorja, 1930