Ob 600. letnici zadnjega slovenskega ustoličenja koroškega vojvode Ernesta Železnega leta 1414

Drama je poleg poezije in leposlovja žanr, kjer prav tako srečamo spomin na staro vero slovenskih prednikov. Drama je bila vedno priročen žanr za sporočanje vsebine, ki je bila drugače omejena zaradi družbenih in verskih tabujev. V članku predstavljamo zgolj slovenske drame, kjer se pojavlja stara vera. Pri vseh dramah s to tematiko, se staro vero omenja v zgodovinskem kontekstu in ne kot nekaj danes živega. Članek je razdeljen na tri dele. V prvem delu »Obdobje staroverstva« so predstavljen drame, ki se vsebinsko dogajajo v času pred prihodom krščanstva na slovensko ozemlje. V teh dramah je pogosto opaziti romantični spomin na slovenskega kralja Sama in nekdanjo državo Karantanijo.

Drugi del je najobširnejši in govori o pokristjanjevanju Slovencev in ostalih Slovanov. Pokristjanjevanje je v slovenski kulturi obširno predstavljeno. Najpomembnejše delo na to tematiko je postala Prešernova pesnitev Krst pri Savici, ki se jo lahko razume tudi kot dramo in je postala osrednje besedilo nacionalne literarne zgodovine. Nasilno pokristjanjevanje se je pogosto razumelo kot izgubo duhovne in politične samostojnosti, prav tako se je pokristjanjevanje dogajalo z roko v roki z germanizacijo slovanskega ozemlja. To je tudi sporočilo mnogih dram.

V tretjem delu »Obdobje uradnega krščanstva oziroma dvoverstva« je predstavljena samo ena drama, ki se godi že davno po uradnem pokristjanjevanju. Vsebina kaže na to, da so Slovenci še vedno živeli po stari veri, kljub temu, da je bilo to prepovedano. Zato jih v drami tudi pridejo pokristjaniti.

V dramah se jasno opazi avtorjev pogled na zgodovino, saj je ponekod pokristjanjevanje predstavljeno kot nekaj normalnega, drugod pa nasprotno, kot tragedija in izguba samostojnosti. Večina avtorjev dram je bila duhovnikov, saj je od 18. do začetka 20. stoletja bil duhovniški poklic ena redkih možnosti vstopa v svet izobražencev. Staro vero v dramah lahko primerjamo s poezijo in leposlovjem, kjer se prav tako zrcalijo iste teme pokristjanjevanja, romantičnega pogleda v preteklost v čas pred prihodom »nove« vere in staroverskih otokov, ki so preživeli še dolga stoletja v uradno krščanski deželi.

1. OBDOBJE STAROVERSTVA

Tebe mi molemo,
Tebe mi hvalemo,
Bellin! na pomoč perteci ti nam.
Burja zaveržemo:
Burja sovražemo,
Burja moliti nas je presram.
(Jan Damascen Deva, Belin, 1779)

Belin je naslov najstarejše slovenske opere duhovnika Jana Damascena Deva (1732-1786), ki pa se jo lahko razume tudi kot dramo. Izvira iz časa narodnostnega prebujanja iz leta 1779, ki je vzcvetelo v zadnji četrtini 18. stoletja. Alegorično sporočilo opere je naravnano proti tuji nadoblasti in poveličuje slovenstvo. Tri nimfe rodnosti (Ceres, Pomona in Flora) v prispodobi slovenskega naroda, častijo Belina (staroslovanski bog svetlobe – sonca) in se postavijo po robu “trinogu” Burji (negativni lik v prispodobi nadoblastnika), ki si jih hoče pokoriti.

Nimfe veslajo k otoku Radosu, da bi počastile božanstvo Belina (Sonce) z darovi: cvetlicami, klasjem, sadjem. Ko ogenj iz nebes darove použije, začno v silni ljubezni do Belina goreti njihova srca, hvaležno jih polagajo na oltar. Tedaj se stemni, prihaja srditi Burja in nimfe se preplašeno skrijejo v čoln. Burja razsaja, oblastno zahteva zase oltar in čaščenje, sicer bo vse uničil – on je mož, ukazuje, seje grozo, zahteva pokornost, vse drugo so prazne marnje! Nimfe se jezno približajo in se uprejo: kdo bo trinoga častil za boga! Ko jim Burja sporoča svoje ukaze, nimfe ne popustijo: nikdar mu ne bodo zidale oltarjev, ne bodo ga častile in molile. Besni Burja skliče vsa svoja orožja: meglo, bliske, grome, točo, itd. in jim zapove, naj uničijo polja in vinograde ter porušijo sončni oltar. Nimfe se ne vdajo, njihova jeza in zaničevanje celo rasteta: surova moč ne velja nič, bog, ki hoče darove izsiliti s strahom, je neumen trinog. Nimfam se pridruži zbor in kliče Belina na pomoč. Ta se pripelje na sončnem vozu in Burjo prežene v samotno skalovje. Toda nimfe so žalostnem ne prepoznajo več svojih gredic, polj in vinogradov, vse je uničeno. Belin jih tolaži, za nevihto pride dež in potem sonce, vse bo spet oživelo. Hvaležne nimfe obljubijo dobremu Belinu večno ljubezen in češčenje, on je in bo njihov edini Bog. (Jan Damascen Deva, Belin, 1779)

Bilo je na Kresovo, — jaz sem bil
še majhen deček, tebe še takrat ni bilo
— ko smo praznovali praznik solncu
na čest.
(F. Remec: Samo, prvi slovenski kralj, 1867)

Kralj Samo večkrat nastopa v starejših slovenskih dramah, pesmih in romanih. Pogosto je upodobljen kot pogumni in pravični slovenski vladar, ki združi več razprtih plemen. Leta 1867 je objavil dramo Samo, prvi slovenski kralj France Remec. Drama se začne z vojno napovedjo, saj na slovensko ozemlje vdirajo tujci, na kar Samo združuje ljudi in govori, da jih samo sloga lahko reši. Starešin se že polasti obup, a Samo jim daje pogum: »z nami so bogovi. Žrec Vsevid je prepričan, da božji izrek meri na Sama, vsi ga prosijo, naj jih on vodi v boju. Samo sprejme vodstvo in priseže zvestobo do smrti. Na koncu Samova vojska prežene sovražne vojake.

Ko sem davi
daroval mogočnemu bogu Triglavu nežnega
kozliča, da bi zbrane starejšine v
zboru vodil in jim vdehnol to, kar je
narodu na blagost: zapazil sem pomenljiva
znamenja. Del sem žrtvo na gromado
in sem drva pod njo zanetil;
vendar ogenj se je le počasu in nerad
prijemal, drva so samo tlela, da se je
valil gost dim po tleh, a ne proti nebu,
kjer stolujejo bogovi.
(F. Remec: Samo, prvi slovenski kralj, 1867)

Drugo dramo na isto temo je napisal Metod Turnšek z naslovom Kralj Samo in naš prvi vek (1959). Drama se dogaja v letu 623. Kralj samo in njegova vojska se upreta Obrom in osvobodita Karantanijo. Nekateri Samu ne zaupajo, čeprav je sin slovenske matere, ga imajo za tujca. Dramo Pod svobodnim soncem (1906/1974) duhovnika Frana Saleškega Finžgarja (1871-1962) ni potrebno posebej predstavljati. Zgodba o življenju Slovanov, bojevanju z Bizantinci, (ne)slogi se dogaja še pred prihodom naših prednikov na sedanje ozemlje. Stara vera je bogato predstavljena in brez dvoma spada Finžgarjeva »Povest davnih dedov« med knjige, ki so najbolj zaslužne za populariziranje stare vere med starejšo generacijo.

Poleg kralja Sama pa so predstavljeni v dramah tudi nekateri drugi slovenski knezi in vladarji. Med najbolj popularnimi nastopa knez Valuk. Duhovnik Jože Abram (1875-1938) je napisal dramo Vmeščenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvoda pri Gospé Sveti na Koroškem okoli l. 620 po Kr. rojstvu s staroslovenskim poganskim obrednim praznikom pred natanko stotimi leti. Dramo je napisal ob 500. letnici zadnjega slovenskega ustoličenja koroškega vojvode Ernesta Železnega leta 1914 (glej povezavo med viri do posebnega članka na to temo). Abram je napisal še eno dramo z naslovom Zlatorog, kjer pa omenja predvsem mitična bitja, ki so znana iz folklore, kot so bele žene in škratje.

Valuk: 
Bogovi priča – in ves narod znaj
Prisego, ki jo tu izrečem zdaj:
Pravičniku v zaščito bo ta meč,
Krivičniku pa bo sodnik besneč!
A proti vragu zemljo in ljudi
Bom branil ž njim do kapljice krvi! –
Če ne, – Peruna strela iz neba
Naj vame trešči in me pokonča!
(Jože Abram, Vmeščanje Valuka za gorotanskega kneza…, 1914)

2. POKRISTJANJEVANJE

Prešernov Krst pri Savici (1836) se dogaja v letu 722, ko se Črtomir s še zadnjimi staroverci bori za vero prednikov, čeprav je vojna vnaprej izgubljena.

Valjhun že dolgo bije krav boj za krščansko vero, njegova vojska je v premoči in polagoma zmaguje. Črtomir se s svojimi umakne v trdnjavo v Bistriški dolini, ki je Valjhun kljub vsem naporom ne more zavzeti. Toda obleganim grozi lakota, v viharni noči se odločijo za napad. Pa tudi Valjhun jih napade prav to noč, računajoč na presenečanje. Vname se strašen boj, pogani popadejo do zadnjega, le Črtomirja ni med mrliči. Ob Bohinjskem jezeru si hoče Črtomir vzeti življenje, a ga ustavi misel na lepo svečenico boginje Žive na Blejskem otoku. A Bogomila je v tem času postala kristjanka, zato se da krstiti tudi Črtomir in se odpravi v oglej, ljubimca pa se nikoli več ne srečata. (France Prešeren, Krst pri Savici, 1836)

Navdih za dramo sta v Krstu pri Savici dobila tudi Zorko Simčič (*1921), ki je istoimensko dramo objavil 1953 in Dominik Smole (1929-1992) s prav takšnim naslovom. Smoletova Krst ima drugačen zaključek in ne sledi originalu.

Ta je na večne čase pogubljen!
Po smrti pride tja, kder je tema.
Tema brezkončna, večni stok in jok.
Bogovi vaši, Stribog in Perun,
Vaš Dažbog, ter boginje Vesna in
Morana, Svarog, drugi vsi jednaki,
Katerim koljete obete, žrtve,
Ti nijsi božji, nemajo moči.
Segniti imajo, kot lipov les,
Od njega jih Sloven je sam si zrezal.
(J. Jurčič: Tugomer)

Pripovednik in dramatik Josip Jurčič (1844-1881), ki je postavil temelje slovenskega pripovedništva, je napisal dramo Tugomer leta 1876. Vsebina drame so slovenske vojne s Franki. Agent Frankov je tudi menih, ki mu je oznanjanje božje besede bolj alibi kot poslanstvo. Sloven Tugomer hoče sprejeti izdajalski mir s Franki za obljubljeno krono. Zaradi Tugomerove izdaje so Franki ubili kneze, zato kasneje Zorislava ubije Tugomerja.

Da, Perun pomozi!
Nekdaj naš rod nij znal sosedov takih
Zli Bes naj vanje pade in Morana!
Ka ne dade mirii! Kaj meniš ti?
Zakaj so taki? Kaj si slišal ti?
(J. Jurčič: Tugomer)

Z istim naslovom je napisal dramo leta 1876 tudi Fran Levstik (1831-1887). V tej drami z drugačnim konce, Togumeja obtožijo izdaje, vendar kasneje v boju pokaže zvestobo, na kar je v boju smrtno ranjen in nato umre. V drami je opaziti svetovne nazore avtorja, saj je bil Levstik eden najbolj gorečih glasnikov mladoslovenskih nazorov, ki je sodeloval pri taborskemu gibanju in je znan po tem, da je zahteval brezkompromisen boj za narodnostne pravice.

Več dram je bilo napisanih na temo »slovanskih apostolov«. Ciril in Metod sta bila zaradi znanja domačega jezika dober primer, kjer se je lahko pisalo v prid pokristjanjevanju in da sprejetje nove vere ne pomeni nujno tudi germanizacije. Zato sta v večini dram, ki so jih napisali duhovniki, predstavljena izjemno pozitivno, kot učitelja, ki pomagata »nevednemu« ljudstvu. Duhovnik Janez Evangelist Krek (1865-1917) je objavil dramo Sv. Ciril in Metod stopita na slovansko zemljo leta 1885. Kljub tej Krekovi drami je potrebno poudariti, da so tudi duhovniki pisali drame brez krščanske vsebine, kot je primer Jožeta Abrama.

Slovani so zbrani okrog žrtvenika, svečenik daruje žgalni dar poganskim bogovom. Nad njimi tožijo Dobri duhovi: bedna slepota, ki ne spozna pravega Boga, nesrečno ljudstvo, ki moli stvari, žge darove v slavo hudiča in pekla, se vdaja strastem, pohoti, nečistosti. Hudobni duhovi se veselijo: med Slovani je njihova moč še neokrnjena, saj zaslepljeno ljudstvo ne ve, da samo drvi v pogin. Nato prideta duhovnika, ki Slovanom pokažeta novo vero. (Janez E. Krek: Sv. Ciril in Metod stopita na slovansko zemljo, 1885)

Podobno dramo je objavil tudi duhovnik Alojzij Merhar (1876-1942) pod psevdonimom Silvin Sardenko: Slovanska apostola (1910). Zgodba se dogaja med leti 868 in 869 na Trnovem vrhu na meji Panonije. Knez Pribina je umrl, knez Kocelj pa se navdušuje nad apostoloma. Kasneje tudi ostali knezi prisežejo zvestobo apostoloma.

Drama Ivana Artača (1921-2005) Blagovestnika z vzhoda (1985) se dogaja na knežjem dvoru v Velehradu. Začne se s pritožbo, da je moravsko ljudstvo postalo pogansko, pa tudi dajatev noče plačevati Cerkvi. Zato Ratislav proti Bizantince, da bi poslali misijonarje, ki znajo domači jezik.

Karantanska tragedija je drama Radivoja Peharja, katere čas nastanka ni znan. Dogaja se v Karantaniji v letu 769. Vsebina je podobna mnogim, ki opisujejo vojno z Bavarci, vsiljevanje krščanske vere, ki je le maska za ponemčevanje in oblast nad Slovenci. Del naroda sprejme novo vero, uporniki pa se borijo za vero roda. Tujci ponovno razbijejo slovensko enotnost, ki je v dramah že pregovorno šibka točka naroda.

Duhovnik Anton Aškerc (1856-1912) je v svoje pesmi pogosto vnašal staroverske bogove, slavno karantansko preteklost in druge zgodovinske dogodke pomembne za slovenski rod. Drama Volkun iz leta 1907 se dogaja v 8. stoletju v Korotanu. Duhovnik Anton Aškerc (1856-1912) je v svoje pesmi pogosto vnašal staroverske bogove, slavno karantansko preteklost in druge zgodovinske dogodke pomembne za slovenski rod. Drama Volkun iz leta 1907 se dogaja v 8. stoletju v Korotanu.

Ustoličen bo novi knez. Velmožje se pod Vitomirovim vodstvom zberejo na posvet, kjer dajo duška svojemu nezadovoljstvu: njihovi knez so knezi le na videz, pravi gospodarji so Bavarci, ki so Slovence sicer osvobodili Avarov, vendar jim vsilili svojo oblast. Tudi krščanska vera je le veriga, duhovniki, ki jih pošiljajo med nje, so vojaki v meniških haljah, ki skrivajo meč – bolje je bilo, ko so Slovenci še častili stare bogove, zemlja je boljše rodila. Velemožje sklenejo, da bodo Volkunu postavili pogoje, preden ga potrdijo za kneza: vlada naj po volji ljudstva, ne po svoji ali po volji Bavarcev! (Anton Aškerc, Volkun, 1907)

Elbin Kristan (1867-1953) je Ljubislavo objavil leta 1907. Prav tako kot Aškrčeva drama Volkun, se tudi Kristanova dogaja sredi osmega stoletja v Korotanu. Upodablja srednjeveško versko-politično misel in nasilje nemškega krščanstva. Prikazan je odpor Slovencev zoper tujce, za staro vero in svobodo.

Boj zoper germanske tujce je vsebina tudi drame Država med gorami iz leta 1948 Metoda Turnška. Dogaja se na Krnskem gradu in na otoku Awa leta 744. Stara vera je tu predstavljena bolj podrobno, kot v mnogih drugih dramah, kjer se knezi zgolj posredno sklicujejo na rodne bogove. Druga drama Turnška s podobno tematiko je iz leta 1968 z naslovom »Krst karantanskih knezov«. Dogaja se leta 747-748 v samostanu na otoku Awa na Chiemskem jezeru. Gorazd in Hotimir, talca na Bavarskem, različno doživljata krščanstvo. Hotimir čaka jutrišnji krst z gorečo vero, Gorazd misli na domovino; kako naj sprejme sovražnikovo vero, ne da bi ga doma prekleli kot izdajalca? Zaradi žene in otroka se odloči za krst.

Taljub hiti na večo v Krnski grad, ker preti Slovenom nevarnost. Pred čakajoče kneze pride odposlanstvo z Rathisom in ponuja zvezo z Langobardi. Knez Borut je za, nekateri proti, a pred glasovanjem vdro v zborno dvorano koledniki z Jarilom, za njimi kresnice, ki izvolijo Hotimirja za kresnika. Šele po teh svetih obredih veča nadaljuje z delom, vendar še prej posluša Peregrina, ki jih vnema za krščanstvo. Vmes pride ljubezenska zgodba, slovenska vojska se zbira, Borut prižge kres na krnskem gradu kot vojno znamenje, ob njem pa Sloveni obredno žrtvujejo Dažbogu, saj je kresni večer. Zaradi nesloge, Borutove krivde, ker je klical tujce, Taljubovega razdiranja knežje enotnosti in Gorazdovega poslušanja svojega srca, čaka Karantanijo sužnost, namesto svobode. Hotimir sprejme novo vero, Gorazd pa se upira »bavarski« veri. Zaradi krsta knezov sledi bratomorni boj, frankovski poveljnik pa na koncu pokloni Karantaniji svobodo. (Metod Turnšek: Država med gorami, 1948)

3. OBDOBJE URADNEGA KRŠČANSTVA OZIROMA DVOVERSTVA

Tretja drama duhovnika Metoda Turnška (1909-1976), ki vključuje staro vero, je Potujoči križ belih menihov iz leta 1936. Dogaja se leta 1132, v času »ajdovskih gradcov«, osamljenih staroverskih otokih sredi uradno krščanske družbe.

Svetnik v videnju zagleda Gorazda in Svetko, ki ga milo prosita za menihe, da bi po slovenski deželi oznanjali Kristusov nauk. Oglejski patriarh prosi sv. Bernarda naj prenovi slovensko deželo, ker še mnogi častijo malike in Marije skorajda ne poznajo. Gorazd vidi znamenja, ki po njegovem pomenijo gradnjo nove cerkve. Želi si spreobračati pogane, med prvimi hudobnega Volkuna, ki se skriva v gozdu in časti malike. Gorazd ga nagovarja, naj v krstu spozna pravega Boga, Perunovo soho pa vrže v ogenj. Volkun v divji jezi rani Gorazda s kopjem. Gorazda grofje obsodijo na smet, menihi pa v Stični nameravajo zgraditi samostan. Voluka zaradi spreobrnitve pomilostijo. (Metod Turnšek, Potujoči križ belih menihov, 1936)

Avtor: Nejc Petrič, rožnik 2014

Viri:
∙ Goljevšček, Alenka: Od A(brama) do Ž(upančiča): vsebine 765 dram slovenskih avtorjev. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2011
∙ Jože Abram: Vmeščenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvoda pri Gospé Sveti na Koroškem okoli l. 620 po Kr. rojstvu s staroslovenskim poganskim obrednim praznikom. Ljubljana 1914: Tisk Katoliške tiskarne 
∙  Elbin Kristan: Ljubislava, 1907
∙ Metod Turnšek: Potujoči križ belih menihov, 1936
∙ France Remec: Samo, prvi slovenski kralj, 1867. Gledališka igra v treh činih. Dostopno na dlib.si. 
∙ Josip Jurčič: Tugomer: Tragedija v 5. dejanjih. 1876. V Ljubljani: Narodna tiskarna. Dostopno na dlib.si.

Glej še:
∙ Jan Damascen Dev: Opera Belin
∙ Poezija Antona Aškerca