Anton Aškerc

Anton Aškerc se je rodil 9. prosinca 1856 v Globokem pri Laškem. Na željo domačih je Aškerc postal duhovnik, vendar je vse življenje ostal iskalec, saj je z odprtim srcem ter umom raziskoval tudi druga verstva. Odločitev za duhovniški poklic moramo razumeti tudi kot eno redkih možnih poti za vstop v intelektualno elito tistega časa. To še posebej pri Aškercu, ki mu niso bila tuja druga verstva, med njimi prav tako ne stara vera Slovencev.

Kot duhovnik je služboval 17 let v več slovenskih krajih, v Podsredi, Šmarju pri Jelšah, Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, Vitanju, Šmarjeti in Skalah pri Velenju. Zaradi njegove svobodomiselnosti so ga namreč prestavljali iz ene župnije v drugo, vse do spora s cerkvenimi oblastmi leta 1898, ko se je predčasno upokojil. Nato je do smrti služboval kot mestni arhivar v ljubljanskem mestnem arhivu.

Anton Aškerc je bil nenehno v sporu s politiki, Cerkvijo in tudi s književniki, saj se je celo svoje življenje boril za svobodo, za priznanje in za blagostanje svojega naroda ter s pesmijo opozarjal na socialne krivice. Vse življenje je bil zagrizen nacionalist in panslovan.

Sprva je svoje prve pesmi objavljal anonimno pod psevdonimoma Gorazd in Nenad. Pisal je še balade in romance, za katere je navdih jemal iz slovenske zgodovine (Atila in slovenska kraljica, Zadnja večerja, Celjska romanca, Novi svetnik, Slovenska legenda, Napoleonov večer, Stara pravda in Svetopolkova oporoka), biblije, ljudskega izročila (znameniti pesnitvi te vrste sta Mejnik in Godčeva balada) in sodobnega življenja. Prvo pesnisko zbirko je izdal leta 1890 z naslovom Balade in romance, ki pomeni vrh Aškerčeve ustvarjalne moči. Objavljal je v Zgodnji danici, Zvonu in Ljubljanskem zvonu. Veliko je potoval po tujih deželah in vtise ubesedil v potopisih (Izlet v Carigrad, Dva izleta na Rusko). Prevajal je zlasti ruske pesnike. Nekaj pesmi je posvetil tudi ženskam, v katere je bil zaljubljen.

Nekako vzporedno s svojim študijem budizma začenja slovenski pesnik Anton Aškerc objavljati tudi pesmi z izrazito indijskimi, ali še bolj točno, z budističnimi motivi. Aškerc je napisal skupaj enajst pesmi s takimi motivi: Krišna, Budova čudesa, Pramloča, Grešnik, Buda v bramanski knjižnici, Ambaipali, Buda in Ananda, Buda in Sariputta, Ašoka in Kohinur. Do Aškerca namreč ni znano, da bi še kateri slovenski pesnik ali pisatelj uporabil indijske motive za izražanje svoje umetniške izpovedi.

Izredna je Aškerčeva misel, ko izenačuje mislečega človeka z bogom, ki edini še zna misliti poleg človeka. Takole pravi pesnik ob sklepu pesmi Grešnik:

»Čim bolj ti sam misliš svobodno,
tem bolj si podoben — bogu!,
tem bolj približuješ se Brahmi…
le misli zato brez strahu!«

Svobodoljubnost te Aškerčeve pesmi, ki je bila očitno naperjena proti takratnemu krščanskemu dogmatizmu in konservatizmu v slovenski cerkvi, je seveda vzbudila izredno pozornost in neskončno nasprotovanje na eni, a odobravanje med mlado generacijo na drugi strani. Začela se je močna gonja proti Aškercu, ki se je stopnjevala celo tako daleč, da so Aškerca klicali na zagovor v mariborsko škofijo, ljubljanske nune pa so molile v cerkvi za krivoverca Aškerca.

V imenovanih 11 pesmih je Anton Aškerc resnično pokazal precejšnje znanje in poznavanje indijske filozofske misli, še posebej budizma, nedvomno daleč največ, kar je katerikoli slovenski pesnik vedel o tem pred njim, in kar je še posebej važno, to vedenje tudi inventivno prelil v pesem.

Manj znano je, da je Anton Aškerc objavil tudi pesmi z rodnoversko tematiko. Pesem Perunov žrec je posvetil svečeniku najvišjega boga gromovnika Peruna, ki jo je objavil 1. malega travna 1894 v Ljubljanskem zvonu.

„A ti Perun, nas morda več ne ljubiš!
Glej! že so tu sovragi naši… Spiš?
Zakaj ne vržeš vanje strel ognjenih?
Zakaj jih z gromom v beg ne zapodiš?…”

Celotna pesem si lahko naložite tukaj: „Perunov žrec”.

Perunov Žrec v četrti številki Ljubljanskega Zvona iz v letu 1894 . 

Svoje privrženstvo panslovanski ideji in rodni veri Slovencev je Aškerc izrazil z epskimi pesnitvi Junaki. V tej zbirki so izšle Knez Volkun: zgodovinski prizor iz osmega stoletja; Knez Ljudevit: zgodovinska rapsodija iz devetega stoletja; Ropoša in Kruci: zgodovinska romanca iz let 1704-1746 in Kralj Matjaž: narodna pravljica.

Pesnitev Knez Volkun v Lubljanskem Zvonu” 1906 .

Celotna pesnitev si lahko naložite tukaj: „Knez Volkun”.

Aškerc je izdal petnajst pesniških zbirk, najbolj cenjeni sta prvi dve: Balade in romance (1890) in Lirske in epske pesmi (1896). Umrl je leta 1912. Pokopan je na ljubljanskem Navju med mnogimi literarnimi ustvarjalci, kot so Fran Levstik, Valentin Vodnik, Matija Čop, Josip Jurčič in Janez Bleiweis.