Prva opera napisana v slovenskem jeziku izvira iz časa narodnostnega prebujanja, ki je vzcvetelo v zadnji četrtini 18. stoletja. Po libretu Antona Feliksa Deva, ki se je ohranil v natisu iz leta 1780 v almanahu Pisanice, jo je uglasbil kamniški skladatelj Jakob Frančišek Zupan. Alegorično sporočilo opere je naravnano proti tuji nadoblasti in poveličuje slovenstvo. Tri nimfe rodnosti (Ceres, Pomona in Flora) v prispodobi slovenskega naroda, častijo Belina (staroslovanski bog svetlobe – sonca) in se postavijo po robu “trinogu” Burji (negativni lik v prispodobi nadoblastnika), ki si jih hoče pokoriti. Glasba opere “Belin” je veljala za izgubljeno vse do leta 2008, ko jo je odkril Milko Bizjak.
Predloga za uglasbitev dela je libreto Antona Feliksa Deva natisnjen v Pisanicah s skrito letnico 1780. Če se poglobimo v alegorično sporočilo libreta, nikakor ne moremo najti pozitivnega odnosa do novega deželnega glavarja, ki je bil pripadnik nemškega plemstva – vsebina opere je namreč sovražno nastrojena do tujcev in poveličuje slovenstvo. Zelo pomembno vprašanje je – ali je bila opera Belin sploh kdaj izvedena – ali pa je bila tik pred postavitvijo cenzurirana in umaknjena s strani oblasti, zaradi izrazite proti oblastniške naravnanosti, ki jo še dodatno podkrepljuje ostala Devova literatura v Pisanicah.
Prva znana pisna omemba opere Belin se pojavi šele leta 1868. Josip Nolli (1841-1902) navaja v “Imeniku slovenskih gledaliških igrokazov” , da je opereta Belin prvo slovensko dramsko delo. Nolli pa ni poznal celotne opere, ki vsebuje 6 arij v treh dejanjih, iz cesar gre sklepati, da je opera Belin že tedaj veljala za nepoznano in torej že delno izgubljeno.
VSEBINA ZGODBE
Tri nimfe: Ceres, Flora in Pomona v čolnu veslajo na otok, kjer na žgalnem oltarju v času bogu Belinu darujejo svoje prinesene darove. Obred jim prepreči “ta hude vetr” Burja, ki od njih zahteva, naj častijo njega in ne Belina. Ker ga nimfe ne ubogajo, se Burja maščuje z bliski, gromom, ognjem, vetrom in točo, čemur sledi popolno razdejanje. Uniči vse, tudi oltar boga Belina. Boginje se razbežijo. Nastopaški Burja se šopiri kot zmagovalec in ponovno zahteva, da ga morajo častiti. Nimfe se mu odločno uprejo. V prošnji se zatečejo k Belinu. Ta se pojavi na sončnem vozu in prežene Burjo. Ko Belin vidi, kako se nimfe potrto ozirajo po uničenem otoku, z zlatim dežjem oživi cvetlice, drevje, trte, klasje. Vse naenkrat bogato obrodi. Nimfe se veselijo sadov, ter se s hvalnico zaobljubijo Belinu. Nimfe (prispodoba slovenskega naroda) častijo Belina (slovenska bit, jezik), kar jim preprečuje Burja (“trinog”, tujec). Hrepenenje po lastni svobodi odločanja jih kljub nepremagljivi in superiorni oviri (tuji oblastnik) pripelje k uporu za vsako ceno. Ne glede na posledice na koncu zmagajo. Bombastičen baročni slog staroslovenskega narečja je dodatno podkrepljen z obilico sičnikov in šumnikov ter zvenečimi konzonanti. Zupan se je izognil uglasbitvi tistih delov, kjer izmenjujoči kratki dialogi v bistvu ne potrebujejo glasbe, saj beseda poje sama od sebe. V primerjavi z Devovim libretom, objavljenim v Pisanicah, je ves tekst dosledno obdelan – razen v enem samem primeru. Izpuščen je zadnji, “najmočnejši” del teksta tretje kitice arije “Roj trinog!”: “K(a)teri s silo bit(i) častiti / (H)oč(e)jo, so le trinogi. / K(a)teri ljubljeni le biti / (H)oč(e)jo, so modri Bog(ov)i.” Milko Bizjak se sprašuje, če je bila vzrok za izpustitev tega dela teksta “pretežka” rima, ali nemara cenzura?
Nimfe se po pomoč obrnejo k Belinu:
Tebe mi molemo,
Tebe mi hvalemo,
Bellin ! na pomočperteci ti nam.
Burja zaveržemo:
Burja sovražemo,
Burja moliti nas je presram.
Slovesen finale prinaša zaključna arija “Goreče vas lubiti”, kjer nimfe obljubijo večno zvestobo Belinu. Zupan ob koncu doda še omenjeni finale: “Nej bo vaš Bellin vaš Vam Buh on vselej – Ti boš naš Bellin naš Nam Buh sam tedej”.
Anton Feliks Dev ali Janez Damascen Dev, slovenski pesnik, prevajalec in urednik (* 15. januar 1732, Tržič, † 7. november 1786)
Za Devov izraz je značilna poučnost, veliko je podob iz mitologije ali liturgije. Pogosto se pojavljajo motivi domače stvarnosti: opisi narave in letnih časov, motiv meniške odmaknjenosti od sveta, zasledimo domoljubno in osebnoizpovedno tematiko. Dev je bil duhovnik, zato je zanimivo, da med njegovimi pesmimi zasledimo tudi erotično poezijo (Amynth na ozhy svoje Elmire) in občutenje elegičnega minevanja, ničevosti sveta (Na kratkust zhloveshkega ẛhivlenja). V gradivu za Pisanice zasledimo tudi pesnikovo misel o potrebi zbiranja slovenskih ljudskih pesmi. Dev je začetnik slovenskega posvetnega pesništva. Pri njegovih pesniških začetkih so nanj vplivali Vergil, Ovid, Marcial in verzi, ki jih je objavil Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.
Jakob Frančišek Zupan Slovenski skladatelj (* 27. jul. 1734 Štajerska + 11. apr. 1810 Kamnik)
Zupan je skladateljsko pomemben predvsem kot avtor prve slovenske opere Belin. Komponiral jo je na libreto J. D. Deva, obj. 1780 v Pisanicah; 306 stihov obsegajoči tekst izraža v alegorični obliki radost ob rojstvu domače posvetne poezije. Zupanje pobudo za to delo morda dobil iz Zoisovega kroga, ki se je trudil, da bi uveljavili govorjeno in peto domačo besedo na gledališkem odru, kjer je dotlej kraljevala le tuja italijanska in nemška umetnost. Opera Belin je edino znano delo, kjer se je Jakob Frančišek Zupan spopadel s slovenskim besedilom. Vsa ostala znana Zupanova dela imajo uglasbene le latinske in nemške tekste.
Glej še:
Milko Bizjak: Prva slovenska opera “Belin” http://milko-bizjak.page.tl/Zupanova-opera-Belin.htm
Feliks Dev: Pisanice 1780. Glej: Digitalna knjižnica Slovenije. Dlib.si