Popotnik. Pedagoški in znanstveni list. LETNIK XLVIII. APRIL 1927. ŠTEV. 8. 

Dr. M. Robič

Članek Vera starih Slovanov v luči primerjajoče zgodovine verstva iz leta 1927, ki je izšel v treh delih v časopisu Popotnik. Članek smo ponovno obudili na naši strani, ker je bralcem malo poznan in ker kljub nekaterim zastarelostim (med drugim evolucijska teorija itd.), razumljivo podaja splošen in zaokrožen pogled na nekatere temeljne klasične vire za slovansko mitologijo. Zaradi sodobnih rekonstrukcij duhovnega sveta pogosto pozabljamo na prvotne vire in starejše raziskovalce naše vere. Naj ta članek zapolni pomanjkanje starejših zapisov.

Laurits Tuxen (1853-1927): Absalon ruši Svetovitov tempelj leta 1169. Naslikano leta 1894. Slika je bila objavljena tudi v časopisu Dom in svet leta 1902, 15 (1).

Bili so časi, ko so se ne samo pri nas, marveč tudi povsod drugod zanimali izmed vseh panog staroslovanske kulture najbolj za staroslovansko mitologijo ali vero. Zadnja desetletja je pri nas zanimanje za to mitologijo zelo popustilo; drugod pa proučevanje verstva Starih Slovanov in sploh vseh slovanskih starožitnosti ali starin ni počivalo in je celo lepo napredovalo. Tako se je zgodilo, da je tudi po novejših slovenskih knjigah, ki se dotikajo tega predmeta, najti mnogo zastarelih trditev, zato pač ni neumestno, ako podamo baš v »Popotniku« vsaj v glavnih orisih sliko verstva naših poganskih prednikov, slonečo na današnjem stanju proučevanja tega vprašanja, in to v zvezi s primerjajočo zgodovino verstva, ker le tako pride naš predmet v pravo luč.

I. Pomožne znanosti.

1. Gradivo za sliko vere Starih Slovanov nam nudita predvsem arheologija in zgodovina. Arheološka izkopavanja so nam odkrila posebno mnogo staroslovanskih grobišč in s tem osvetljujejo staroslovanske nazore o posmrtnem življenju. Glavni vir za spoznavanje staroslovanske vere pa so poročila srednjeveških pisateljev. Treba pa je povdariti, da nam nobeden teh starih pisateljev ni podal celotne slike našega predmeta, marveč so vsa ta poročila več ali manj slučajna in nesestavna. Iz dobe, ko so bili še vsi Slovani trdi pogani, imamo eno edino kratko poročilo, ki nam ga je podal bizantinski zgodovinar Prokopios v sredi VI. stoletja po Kr. o Slovanih ob Donavi. To edino poročilo svoje vrste zasluži, da ga navedemo v celoti. Glasi se v slovenskem prevodu sledeče:

Verujejo pa, da je en bog, tvorec bliska, edini gospod vsega in mu žrtvujejo goved in vsakovrtne žrtvene živali. Usode pa ne poznajo in tudi sicer verujejo, da nima nobene moči v človeških zadevah. Če jim pa je že smrt za petami, ko jih ali bolezen tlači ali se odpravljajo na vojno, obljubljajo, da bodo, če se rešijo, takoj opravili bogu žrtev za življenje, in rešivši se, žrtvujejo, kakor so obljubili, in menijo, da so si rešitev s to žrtvijo odkupili. Častijo pa tudi reke in nimfe in neka druga božanstva; in tem vsem žrtvujejo; pri teh žrtvah pa vedežujejo. (Prokop. Bell. Got. III. 14.).

Potem molčijo zgodovinski viri vse do IX. in X. stoletja. Tedaj je bilo slovansko preseljevanje v glavnem že izvršeno in Slovani so že stali na prehodu iz poganstva v krščanstvo. Zato nam je vobče možno dati samo sliko slovanskega poganstva tib njegovem koncu, ko radi obsežnosti slovanskega ozemlja že ni bilo več enotno. O Rusih nam poročajo najstarejši ruski letopisi, predvsem Kijevski, dalje Slovo o polku Igorjevem, životopisi svetnikov, apokrifi in starejši bogoslovni spisi, naperjeni proti žilavim ostankom poganstva. Najstarejša poljska poročila so šele iz XIV.—XV. stoletja. Glavna vira za Čehe sta Kozmasov letopis in opatoviški homilijar (okoli 1. 1100.). O veri polabsko-baltskih Slovanov nam poročajo razmeroma mnogo latinski zgodovinski spisi germanskih misijonarjev, zlasti merseburški škof Dietmar (t 1018. I.), bremenski kanonik Adam (okoli 1. 1050.), župnik Helmold (XII. stol.), danski duhovnik Saxao Grammaticus (XII. stol.) ter trije životopisi bamberškega škofa Otona (iz XII. stol.). O poganstvu južnih Slovanov imamo iz starejše dobe par kratkih beležk. Omeniti nam je končno še arabske pisatelje, ki so: Mašadi (X. stol.), Rosteh (zač. X. stol.), Kardisi (XI. stol.) in Ibn Fadlan, ki slika pogreb ruskega velmoža 1. 922. po Kr. Vsa ta stara poročila je bilo treba kritično oceniti. Zbral jih je Lubor Niederle v svojem velikem delu »Slovanske starožitnosti«, v katerem obsega vera Starih Slovanov posebno knjigo (iz 1. 1916.). O staroslovanskem pogrebu govori Niederle na drugem mestu istega velikega dela. Iz tega Niederlejevega dela so vzeti zgodovinski podatki za pričujoči oris.

2. Poleg starih poročil nas more tudi moderna folkloristika v marsičem poučiti o veri naših poganskih prednikov. Folkloristika je zbrala ogromno gradivo o tem, kaj preprosto ljudstvo še dandanes veruje poleg svojega krščanskega nazora. Vendar pa ni vsaka sedanja vraža staroslovanska, ker je mnogo tujega prišlo pozneje po različnih potih k Slovanom. Zato je treba pri uporabi folklora za vero Starih Slovanov skrajne previdnosti, kar se žal mnogokrat ni storilo. Načelno se sme smatrati izmed sedanjih bajk, pravljic, vraž, običajev itd. samo to za staroslovansko, kar je izrecno zgodovinski izpričano ali vsaj v popolnem skladu z zanesljivimi zgodovinskimi poročili. Vse drugo je dvomljive starosti, za mnogokatero stvar se pa da naravnost dokazati poznejši tuji izvor.

3. Nadaljna pomožna znanost primerjajoče zgodovine verstva je tudi primerjajoče jezikoslovje. Od njega se je sredi preteklega stoletja pričakovalo jako mnogo, če ne vse. Te velike nade se niso izpolnile, vendar pa je tudi jezikoslovje marsikaj dognalo, dasiravno so se številne razlage besed (etimogologije) morale kot napačne ali dvomljive opustiti. Najvažnejši je nauk Hermanna Usenerja, ki je dokazal za evropske narode, da se je človeško mišljenje razvilo od poedinskih pojmov k občnim in tako tudi verstvo od trenotnih in posebnih Bogov, ki so imeli skrajno omejen delokrog, k višjim bogovom.

4. Zelo važna pomožna veda je končno etnografija ali narodopisje, ki opisuje predvsem življenje primitivnih ali prirodnih narodov v vsem njegovem obsegu in zato obravnava tudi vero teh narodov. Etnografi so zbrali ogromno gradivo o gmotnem in duševnem življenju skoro vseh narodov zemlje in etnografija se trudi, da obdela to ogromno gradivo strogo znanstveno.

II. Primerjajoča zgodovina verstva.

Primerjajoča zgodovina verstva je kot znanost razmeroma jako mlada, ker segajo njeni začetki kot posebne znanosti samo v drugo polovico XIX. stoletja. Zato ni čudno, da še ni prišla povsod do splošno sprejetih naukov in da še celo v osnovnih načelih ni popolnega soglasja.

1. Že na vprašanje o početku vere nam odgovarja mnogo teorij, od katerih so nekatere mnogo starejše kot naša znanost. Navesti hočemo samo najvažnejše. Tu je najprej vrsta nacionalističnih teorij, ki jim je vsem skupno, da smatrajo vero za nekak nauk, ki se kot tak obrača predvsem do našega razuma (lat. ratio). Tako pravi na primer Euhemeros, grški filozof, ki je živel okoli 1. 300. pred Kr., da so bogovi in heroji slavni, hrabri in mogočni ljudje preteklosti. Že stari Stoiki pa so učili, da je vera samo stremljenje, naravne pojave razumno razlagati, njim je bil Zeus samo nebo, Apollon in Artemis solnce in luna itd. Še mnogi racijonalisti XVIII. stoletja so po zgledu grških sofistov učili, da vera ni nič drugega kakor iznajdba premetenih svečenikov in drugih mogočnikov. – Degeneracijska teorija uči prvoten monoteizem (enoboštvo), katerega da so ohranili samo Izraelci, drugi narodi pa da so-pravi nauk pozabili, od njega odpadli in zapadli v politeizem (mnogoboštvo). Vse te teorije so stopile v ozadje, odkar je nastopila moderna evolucijonistična (razvojna) teorija, ki načeloma pravilno uči, da je razvoj tudi v verstvu moral iti od nižjega k višjemu, dasi še primerjajoča zgodovina verstva, ki je sprejela to razvojno načelo, ne more dati količkaj podrobnejšega načrta tega razvoja.

2. Tudi na vprašanje obistvu vere nam primerjajoča zgodovina verstva zaenkrat še ne more dati končnega in zadovoljivega odgovora. Tudi tu je vrsta teorij. Tako so že stari Epikurejci smatrali strah za duševni vir verovanja. Izmed novejših teorij je meteorološka šola videla v poganski veri samo poosebljenje nebeških teles in podnebnih pojavov ter gnala to smer do skrajnosti. Dolgo časa je imela v etnografiji in primerjajoči zgodovini verstva mogočen vpliv teorija, ki jo je njen ustanovitelj Tylor 1. 1871. nazval animizem (lat. anima — duša, animus — duh) in kateremu so se pridružili številni drugi učenjaki. Ta teorija ima po Tylorju dva dela: oduhovljenje prirode s strahovi in duhovi ter češčenje umrlih prednikov. Tej teoriji sledi v glavnem tudi Niederle. Ker pa sta to dve bistveno različni stvari, je mnogo umestneje, govoriti o vsaki posebej, o naturizmu kot oduševljenju in poosebljenju narave in njenih pojavov na eni strani ter o manizmu (manes lat. — domači ali hišni bogovi) na dragi strani. Neoporečno dejstvo je, da je oduševljenje v širšem smislu podlaga vsemu verstvu in da zavzema tudi manizem, t. j. češčenje umrlih prednikov, predvsem plemenskih in rodbinskih poglavarjev, kraljev in drugih mogočnikov, v verovanju primitivnih, pa tudi kulturnih narodov važno mesto, vendar pa tudi Tylorjeva teorija ne more povoljno razložiti vseh pojavov primitivnega verstva.

3. Tako vlada med učenjaki velika needinost o magiji ali čarovništvu. Dočim nekateri starejši, tako na pr. Edvard Lehmann, smatrajo magijo za predstopnjo verstva, drugi na pr. Karel Beth, magiji odločno zanikajo vsako versko jedro, ker je magija po svojem bistvu verski indiferentna in se nahaja poleg vseh različnih stopenj verstva, vendar pa priznavajo, da lahko stopi v zvezo z vero in kultomu. Izgleda, da ima Beth prav.

4. Veliko preglavic dela končno učenjakom neutajljivo dejstvo, da imajo mnogi sicer popolnoma primitivni narodi razmeroma visoko stoječe nazore o božanstvu . Tako imajo na pr. južni Avstralci poleg demonov, katerim žrtvujejo, tudi boga, ki ga imenujejo Bajami ali Darumulun in ga nazivajo očeta in stvarnika ter čuvarja nravnosti, vendar pa mu ne donašajo nobenih žrtev, medtem ko je za vse primitivno verstvo s slovanskim vred značilno, da nima nobenega pravega, nravnega jedra, ampak kvečjemu samo slabotno nravno kal, in neigrav nravnosti nobene večje vloge, ker se še nravnost na tej stopnji vobče krije z običajem. Tudi poganskim Slovanom vera v najvišjega boga ni bila popolnoma neznana (glej pogl. III. 10.). Dočim eni smatrajo te verske nazore sicer primitivnih narodov za izposojene iz višjih verstev ali za bežne predstave in temne slutnje nečesa višjega brez prave nravne vrednosti, stavi Andrew Lang te pojave poleg naturizma in manizma na začetek verskega razvoja in se s tem jako približuje degeneracijski teoriji. Končne besede o tem pojavu še ni mogoče izreči.

5. Važno vlogo v verovanju igra brezdvomno tudi socijalna stran človeške narave. Jasno je, da si narodi ne morejo stvoriti višjih verskih pojmov, kakor to odgovarja celotni kulturni stopnji, na kateri se nahajajo. Dokler se še posamezniki niso povzpeli do zavesti lastne osebnosti, ampak so še samo člani rodbine ali roda, tako dolgo si predstavljajo tudi nadčutna bitja kot roj demonov brez individualnih potez. Pogoj individualnih bogov je, da se je že človek sam povizpel do zavesti svoje osebnosti. Emile Durkheim je celo postavil trditev, da je ravno socijalno življenje s svojimi omejitvami osebne svobode ono, ki je privedlo človeka k prepričanju o bivanju dveh svetov in o njegovi pripadnosti tudi k nadčutnemu svetu. To naziranje gre očividno predaleč, četudi je gotovo, da vera ni zgolj zadeva posameznikov, ampak tudi družbe, saj ni vere, ki bi bila popolnoma brez, čet udi še tako primitivne organizacije, in tudi verski napredek je kakor ves kulturni napredek samo v socijalnem življenju mogoč.

6. Kakor enotne razvojne črte, tako zgodovina verstva kljub mnogim poskusom tudi še ni mogla dati popolnoma povoljne klasifikacije in razdelitve ver. Najbolj zadovoljiva je delitev v naturne (prirodne) in etične (nravne) vere brez nadaljnje delitve obeh oddelkov. Radi vseh naštetih težav in mnogih nasprotujočih si teorij je zaenkrat najboljše, če označimo bistvo vere kar najbolj splošno, in tu je dobra Bethova določitev, po kateri je religija vera v nadčutno silo, s katero stopa človekovo osebno razmerje s tem, da jo priznava in se ji klanja. (Dalje prih.)

2. del.   LETNIK XLVIII. MAJ 1927. ŠTEV. 9.

III.Osnovne verske predstave drugod in pri Starih Slovanih.

1. Nadčutno silo si človeštvo od nekdaj različno predstavlja, tolmači in ponazoruje. Mnogi narodi, na pr. nekateri Indijanci, Bantučrnci v Afriki in narodi Tihega oceana si jo predstavljajo kot enoten f1uidum, ki vse preveva, brez natančnejših podrobnosti. Še grški Uranos je pri Heriodu ohranil značaj brezosebnega nadčutnega, ki vse obdaja in nosi. Drugod se ta enotnost de1i. Ta delitev gre mestoma izredno daleč. Tako so imeli stari Rimljani mnogoštevilna božanstva, katerih vsako je imelo samo eno omejeno opravilo. Samo pri poljedelstvu so Rimljani imeli za vsako poljedelsko opravilo posebne bogove, na pr. posebej za oranje ledine, za drugo oranje, za vlačenje brazde, za setev, za vlako, za žetev itd. Poleg tega so še častili mnoga druga taka božanstva, na pr. pri vzgoji otrok. Slično nam je znano tudi o Grkih, Indijcih, Egipčanih in Babiloncih. Usener imenuje taka poedina božanstva »Sondergotter«. Od staroslovanskih verskih predstav spadajo sem rojenice in sojenice ter bržkone Veles, bog domače živine.

2. Skoro v vseh starih kulturnih verah in v verah današnjih prirodnih narodov se častijo orodje in druge reči, ki dajejo človeku nadmoč nad ostalimi ljudmi in živalmi, ker človek sluti v takem predmetu nadčutno silo. Beth imenuje ta verski pojav hrematomorfizem (gr. Chremar – reč, orodje). Sem spadajo žezlo, kij in kopje, ki so se vsi razvili iz palice in droga ali kola. Sem je šteti tudi razširjeno češčenje kamenja, pečin in meteorjev ter vera, da ima vsak človek svoj življenski kamen ali drugo reč, ki mu daje življensko moč, čigar poškodba pa povzroči človeku smrt. Tudi sekira ali topor ima verski pomen že od predzgodovinskih grobišč v Chamagni naprej. Pozneje šote reči izgubile svoj prvotni pomen, a so se ohranile kot simboli in pridatki bogov. Ti pojavi se ne smejo kratkomalo zbrati pod skupnim imenom fetišizem, kajti fetišizem ni nobena vera ali verska stopnja in fetiš ni nič drugega kakor sredstvo za magijo, katere versko indiferentnost smo že omenili (glej pogl. II. 3.). O vseh Starih Slovanih imamo poročila, da so častili kamenje in skale, a bržkone samo kot sedeže demonov, slično kot vrelce, studence, potoke, reke, jezera in drevesa, kakor poročajo stara poročila, ki dalje pripovedujejo, da so naši poganski predniki častili tudi nebesna telesa (solnce, luno in zvezde), podnebne pojave kot veter, burjo in nevihta ter končno ogenj, prvotno pač še brez poosebljenja na podlagi občega oduševljenja. Zlasti nevihta in solnce sta kmalu dobila svoje bogove (glej pogl. III. 8.). Na sličnih pojavih je tudi današnje slovansko narodno verovanje bogato.

3. Tudi ponazoritev nadčutne božanske sile v živalski obliki in iz tega izvirajoče češčenje živali je najti povsod. Beth imenuje ta verski pojav teriomorfizem (grški ther — žival). Duševni nagib za ta verski pojav je pač iskati v dejstvu, da mnoge živali prekašajo človeške moči in sposobnosti in da so nekatere živali tudi za kulturni napredek velike važnosti, na pr. govedo in konj. Klasična dežela češčenja živali je stari Egipet. Ta pojav se je mnogokrat smatral za ostanek totemizma. Totemizem pa ni vsako češčenje živali, rastlin in naravnih predmetov, kakor se je dolgo mislilo, ampak totemizem je samo prepričanje, da je kak rod v mistični zvezi s kako živaljo, rastlino ali kakim naravnim prechhetom, ki nosi v sebi vso življensko moč tega rodu. Razen tega je totemizem tudi velike socijalne važnosti, ker se ljudje, ki imajo isti totem, ne smejo ženiti med seboj. O pravem totemizmu v veri Starih Slovanov seveda ni nobenega sledu, ker je že njih socijalni razvoj prekoračil ono stopnjo, na kateri bi bili dani pogoji za totemizem. Pač pa so pri naših poganskih prednikih ohranjeni sledovi češčenja živali v smislu teriomorfizma. Tako so bile nekatere živali posvečene poedinim bogovom (glej pogl. III. 8.). Pri raznih obredih, zlasti pogrebnih so žrtvovali peteline. Tudi ded (glej pogl. III. 7.) je navzel izjemoma obliko kače, vile se pa spreminjajo v labode, sokole ali konje. Značilna so tudi številna današnja osebna imena po živalih. Tudi v današnjem slovanskem narodnem verovanju zavzemajo živali odlično mesto.

4. Najčešča je ponazoritev božanske sile v človeški obliki in lahko se reče, da stremi verski razvoj k antropomorfizmu (grški anthropos – človek). Pri primitivnih narodih uživa že posebno odličen lovec, pa tudi zmagovit in mogočen plemenski poglavar itd. kot nosilec nadčutne sile posebno češčenje, ki se je kmalu preneslo na vse vladarje tudi pri starih kulturnih narodih, kakor pri Babiloncih, Egipčanih in rimskih cesarjih. Ta-pojav lahko imenujemo antropomorfizem v ožjem pomenu poleg hrematomorfizma in teriomorfizma. Pri Starih Slovanih spada sem Trajan (gl. pogl. III. 8) in kakor nekateri mislijo, tudi kateri bog polabsko baltskih Slovanov (gl. pogl. III. 8).

5. Kakor pri ostalih Indogermanih in drugih, zlasti kulturnih narodih, se je tudi pri Starih Slovanih razvil pojem usode. Prokopij sicer odločno taji, da bi Slovani VI. stoletja priznavali kako usodo (gl. pogl. I. 1), vendar imamo že iz XI. in XII. stoletja poročila, da so stari Rusi verovali v usodna bitja, in sicer imenujejo ta poročila moško bitje Roda in ženske rožanice (rojenice). Jako verjetno je, da so te predstave prišle od južnih Slovanov, ki so našli v svoji novi domovini močno antično tradicijo o usodi in usodnih bitjih, k Rusom. Tudi Stari Germani so poznali Norne. Današnji slovanski folklor pozna rojenice, sojenice in druga usodna bitja, ponajveč ženskega spola širom slovanskega sveta. Niederle misli na manistični izvor teh slovanskih usodnih bitij, vendar to ni edina možna in niti najverjetnejša razlaga, ker te predstave, kolikor so vobče domačega izvora, lahko izvirajo neposredno iz zamisli nadčutne božanske sile. Njih omejen delokrog jim daje značaj poedinskih bogov (gl. pogl. III. 1).

6. O herojih poganskih Slovanov nimamo nobenih poročil, dasi nosijo še sedaj vsi številni slovanski narodni junaki značilne bajeslovne poteze.

7. Tudi vero v demone je najti pri pretežni večini prirodni narodov, četudi ne pri vseh, pa tudi v ljudskem verovanju kulturnih narodov vse do današnjega dne. Demone so poznali tudi vsi stari indogermanski narodi s Slovani vred. Dasi meja med demoni in bogovi ni popolnoma ostra in so prehodi iz ene skupine v drugo možni, je vendar za demone značilno, da nastopajo navadno v krdelih in so brez prave osebnosti, četudi nastopajo izjemoma posamič. V politeističnih verah stojijo često v službi bogov kot sli in drugi služabniki božji. Človeku so naklonjeni ali nenaklonjeni, vedno pa so muhasti in nezanesljivi. Njih obliko si ljudstvo predstavlja mnogokrat kot grdo in spačeno. Obramba proti njim je poleg poguma, telesne moči in zvijače, ki včasih zadostujejo, ter žrtev zlasti čarovništvo. Glavne vrste demonov so: vegetacijski demoni in demoni plodovitosti, ki so v zvezi z uspevanjem rastlinstva in živalstva, dalje strahovi, demoni bolezni in smrti ter gorski, gozdni, vodni in hišni demoni. Sem spadata tudi volkodlak in mora.

Tylorjeva animistična teorija (gl. pogl. II. 2) vidi v demonih oduhovljenje narave ter duše umrlih in smatra to vero za najstarejšo človeško versko predstavo. Vendar pa vera v demone prvič ni splošno razširjena, ker je n. pr. mnoga avstralska plemena ne poznajo, drugič pa prihaja pri demonih rastlinskega in živalskega uspevanja, pa tudi pri bolezenskih in smrtnih demonih poleg obeh animističnih načel še v poštev tudi oni vidik o nadčutnem fluidu (glej pogl. III. 1.), pri strahovih in drugih sličnih demonih pa poleg maniema tudi razgreta in splašena domišljija ter slaba vest napram umrlim. Vsak umrli lahko torej postane za nekaj časa strah, trajni demon pa samo duša umrlih mogočnikov. Vera v demone je tvorila najvažnejši del stare indoevropske vere in tudi pri Starih Slovanih je stala v zvezi z magijo v ospredju, tako da so nekateri celo trdili, da nekatera slovanska plemena sploh niso prišla preko nje, vendar ta trditev ni verjetna. Že Prokopij omenja »nimfe in neka druga daimonia«. Stari slovanski izrazi za demone so bes, div in črt. O češčenju umrlih rodbinskih poglavarjev imamo stara poročila, predvsem o zapadnih Slovanih, o drugih le manj, vendar pa je, po sedanjem folkloru sodeč, gotovo bilo občeslovansko. Slovanska izraza za te demone sta ded in baba. Ta ded je še danes v ljudskem verovanju idealni gospodar, ki ima na skrbi vse gospodarstvo in se javlja navadno v obliki starčka, le izjemoma kot žival, zlasti kača. Tudi srbska slava ali krstno ime je star poganski običaj, krščanski preustrojen, na čast umrlim prednikom.

Poleg teh ima današnji slovanski folklor izredno bogastvo drugih demonskih bitij, izmed katerih pa so iz poganske dobe in prvih krščanskih stoletij izpričane samo navke, rusa1ke, ki so prišle k Slovanom pred krščanstvom od poznoantičnega praznika rosaria, od koder je vzet tudi slovanski izraz rusalka, in vile. Poročila o nekaterih drugih slovanskih demonskih bitjih segajo v srednji vek, mnogo pa je tu mladega in tujega. Kakor drugod, tako se je krščanstvo tudi pri Slovanih silno, a brez popolnega uspeha borilo proti veri v demone in proti magiji, ki je s to vero tesno zvezana. Vzrok tega neuspeha je iskati v tem, da krščanstvo ni imelo pravega nadomestila za demone, dočim je za poganske bogove uspešno uporabljalo svetnike. Izraz bes se je rano začel upotrebljavati kot naziv za zlodeja. Za navke in rusalke je najverjetnejši manističen izvor, za vile pa naturizem (glej pogl. II. 2.).

8. Druge vrste kot že omenjeni antropomorfizem (glej pogl. III. 4.) je oni antromorfizem, ki je privedel preko demonizma do vere v bogove po človeški obliki. Kakor smo že omenili (glej pogl. II. 5.), je pogoj za nastanek vere v take bogove z jasno očrtano osebnostjo ta, da se je že človek sam povzpel do zavesti lastne svobodne osebnosti in si je tako mogel predstavljati nadčutno božansko silo po primeru svoje osebnosti. Posebno rano so se posvetili oni naravni pojavi, ki nastopajo nepričakovano in delajo vtisk, da tiči za njimi svobodna osebnost, to so zlasti nevihta z gromom in bliskom ter solnce in luna, na katerih je opažati različne spremembe. Tudi tu pa je opažati dvojno stremljenje (glej pogl. III. 1.), eno gre za enotnostjo, drugo pa hoče zajeti tudi mnogoličnost, v kateri se javlja nadčutna sila. Prvo stremljenje vodi k monoteizmu, drugo pa k politeizmu. Navadno je politeistično stremljenje v premoči, vendar pa se tudi v politeizmu skoro vedno javlja monoteistična struja. Obratno pa nastopajo tudi tam, kjer je vera izrazito monoteistična, različni polbogovi in drugi posredniki med bogom in človekom, tako da se tudi v monoteizmu javljajo politeistične tendence. Dua1izem, čigar najbolj znana oblika je perzijska vera v dobrega boga svetlobe Ahura-Mazda in zlega boga teme Ahrimana, ki pa je najti tudi drugod, je že prehod k etični (nravni) religiji.

Kakor ostali Indogermani, tako so imeli tudi Stari Slovani poleg polidemonizma izrazit politeizem. Vendar treba povdariti, da Stari Slovani na koncu poganske dobe že niso imeli bogov, ki bi bili vsem skupni. Iz z godovinskih virov poznamo samo bogove, ki so bili z nani širšemu slovanskemu ozemlju, poleg njih pa še ožje pokrajinske kroge. Velikemu delu Slovanov, mogoče celo vsem, je bil proti koncu poganske dobe skupen Perun, bog groma in bliska. O njem poročajo zlasti ruski viri, vendar pa se da iz številnih krajevnih imen, starih beležk in drugih okolnosti sklepati, da je bil Perun znan tudi Poljakom, Čehom, Slovakom, polabskim Slovanom in tudi pri nas na slovanskem jugu. Po njem je imenovana perunika (Iris). Bog groma in bliska je bil znan vsem indogermanom (Zeus, Jupiter itd.) in tudi Prokopijevo poročilo omenja takega slovanskega boga, četudi ga ne navaja z imenom. Ime samo je nejasno in se še kljub številnim poskusom ni dalo povoljno razložiti. Perunov krščanski naslednik je prerok Elija (gromovnik Ilija).

Drugi staroslovanski bog širšega pomena je Svarog, o katerem pripovedujejo ruska in polabska poročila. Bil je bog žarečega solnca, sličen grškemu Heliju. Pri polabsko-baltskih Slovanih imamo poročila o Svarožiču , Svarogovem sinu, ki ga imenujejo stari ruski viri Dažboga. Tudi poznejši poljski in srbski teksti omenjajo Dadriboga-Daboga. Imeni obeh bogov še učenjaki niso mogli povoljno razložiti. Tretji bog širšega pomena, ki je bil znan saj severnim in vzhodnim Slovanom, je Ve1es (ruski Volos), bog domače živine, ki je bila že v staroslovanskem gospodarstvu velikega pomena. Ni izključeno, da se je razvil iz prvotnega demona plodovitosti. Njegova omejena funkcija spominja na ipoedinske bogove (glej pogl. III. 1.). Ime samo je nejasno. Njegov krščanski naslednik je sv. Vasilij (Blaž), kapadoški pastir, radi sličnosti imena in opravila. O drugih bogovih, ki bi bili znani vsem ali saj večim slovanskim delom, ne vemo nič. Pač pa še imamo dva lokalna kroga bogov, in sicer ruski in polabsko-baltski krog.

V ruskem krogu se še nahajajo poleg Peruna, Svaroga, Dažboga in Velesa ti-le bogovi: Stribog, Hors, Mokoš, Trajan in Simarigl. Od teh je bil Stribog, katerega ime ni jasno, vendar gotovo slovansko, po vsej priliki bog vetrov, ker imenuje Slovo o polku Igorjevem vetre Stribogove vnuke. Hors, katerega ime in izvor sta orijentalska, je bil solnčno božanstvo. Boginja Mokoš je bila božanstvo, slično grški Afroditi in semitski Astarti, torej boginja ljubezni, in je grškoorijentalskega izvora. Pbvsem nejasen je Simarigl. Ruski viri poročajo končno od XII. stol. naprej še o bogu Trajanu in že sami pravilno pristavljajo, da je to Trajan, rimski cesar. Trajanove zmage nad Dakijci v začetku II. stoletja po Kr. so napravile tudi na bližnje Slovane mogočen utisk. Balkansko-slovanski folklor pozna »cara Trajana« s kozjimi ušesi in voščenimi krili. Tu se je spomin na cesarja Trajana združil z antičnimi predstavam o Midaru (kozja ušesa) ter Daidalu in Ikaru (voščene peroti). Kijevski letopis poroča, da je veliki knez Vladimir 1. 900. postavil na holmu izven dvora malike: lesenega Peruna s srebrno glavo in zlatimi brki, Horsa, Striboga, Simarigla in Mokoš. »In žrtvovali so jim, nazivaje jih bogove in dovajali so svoje sinove in hčere in jih žrtvovali besom.« Ko pa je Vladimir 1. 988. sprejel krst, je ukazal vse te malike uničiti in je postavil na holmu cerkev sv. Vasilija.

Drugi krog je polabsko – baltski krog bogov, o katerem imamo razmeroma mnogo poročil od že imenovanih nemških misijonarjev (glej pogl. I. 1.). Tam so se razvili iz starejših bogov novi liki na plemenski podlagi. Ta razvoj je pospeševala močna in v plivna svečeniška kasta, kakršne pri ostalih poganskih Slovanih ni najti. To svečeništvo je dobilo v roke vso politično moč in je v trdovratnem boju za ohranitev svoje moči dalo Nemcem povod, da so pod pretvezo razširjanja krščanstva v dolgotrajnih in krvavih vojnah iztrebili polabsko-baltske Slovane. V teh bojih so dobili bogovi polabskobaltskih Slovanov močen bojni značaj. Svečeniki v kultnih središčih so z različnimi praktikami, magijo in vedeževanjem vzdrževali svoj vpliv na ljudstvo. Prvi tak bog je bil Radogost, ki je imel svoje svetišče v Retri in je bil od IX. do XI. stoletja glavni bog vse obodritske zveze, ki je imela v tej dobi prvenstvo med polabskimi Slovani. Njemu so 1. 1066. darovali glavo marienburškega škofa Janeza. Po Dietmarju je imel priimek Svarožič, to je Svarogov sin, in je bil torej prvotno solnčni bog, a se je v dobi neprestanih vojn razvil v boga vojne. Njegov kip je imel ščit in čelado. Posvečen mu je bil konj, s katerim so svečeniki vedeževali. Leta 1068. je bilo svetišče v Retri razrušeno, škof Burkhard se je vrnil v Halberstadt na svetem konju in o retranskem Radogostu ni zanaprej nič več slišati. Za Radcgosta in ostale polabske bogove mislijo Machal in drugi, da so to v bogove povišani mogočni plemenski poglavarji, vendar to naziranje ni verjetno.

Natančna poročila imamo o baltsko-slovanskem bogu Svantovitu, ki je imel svoje svetišče v Arkoni na otoku Rujani (Rugen). Ker je ta otok stal v prvi polovici XII. stoletja na vrhuncu svoje politične moči, zato je bil v tej dobi tudi glavni rujanski bog Svantovit najslavnejši bog daleč naokoli. Dobival je vsakoletne davke od blizu in daleč in je potisnil ostale bogove v ozadje. Saxo Grammaticus (glej pogl. I. 1.) nam je podal natančen opis Svantovitovega svetišča in kipa, svečanosti in konca Svantovitove slave. Vsebina tega obširnega spisa je nakratko sledeča: Svantovitovo svetišče je stalo sredi mesta Arkone na planoti. Ograja je imela na zunanji strani rezbarije in slikarije. Svetišče je imelo dva predela. Zunanji predel je bil napravljen iz štirih lesenih sten in je imel rdečo streho. Notranji predel je imel štiri stebre, mesto sten pa zagrinjala. V svetišču je stal ogromen malik s štirimi obrazi. Po tedanji rujanski navadi so bili ti obrazi obriti in s pristriženimi lasmi. V desni roki je Svantovit držal kovinast rog, katerega je svečenik vsako leto napolnil z vinom, da bi iz stanja tekočine prorokoval o prihodnji letini.

Leva roka Svantovitova je bila oprta v bok. Halja mu je segala do golenic. Ne daleč od kipa so bili uzda, sedlo in drugi božji znaki ter neobičajno velik meč. Slavnostni obred se je vršil tako: Njegov svečenik, Tci je imel v nasprotju s svojimi rojaki dolgo brado in lase, je na dan pred praznikom z metlo skrbno očistil svetišče in pri tem ni smel dihati, zato je vsakokrat, ko mu je zmanjkalo sape, bežal na prosto. Drugi dan je vzel bogu rog iz roke in iz stanja vina prorokoval o bodoči letini. Nato je izlil staro vino kipu k nogam, rog znova napolnil, dal bogu na videz piti ter potem v svečani molitvi prosil zase in za vso domovino vsega dobrega, pomnožitve imetja in zmage. Tedaj je izpil rog na dušek, ga znova napolnil in ga dal nazaj kipu v desno roko. Potem so prinesli v daritev medeni hleb človeške visokosti. Svečenik se je postavil za hleb in vprašal ljudstvo, ali ga vidi. Ko je ljudstvo odgovorilo, da ga vidi, je želel, da bi bila prihodnja letina tako dobra in hleb tako velik, da ga ne bodo videli. Takoj nato je pozdravil zbrane, jih spodbujal, naj ostanejo bogu zvesti in jim obljubil, da jim bo Svantovit podelil zmagovitost v plačilo za njih vernost. Tej svečanosti je sledilo bujno gostovanje, pri kateri je bila zmernost v jedi in pijači greh. Vsak mož in žena je prostovoljno prispeval za svetišče po en denar. To je dobivalo tudi tretjino orožja in drugega vojnega plena. Svantovit je imel prideljenih 300 jezdecev, velike zaklade denarja in tkanin ter veliko množino posvetilnih darov zasebnikov, občin in celo krščanskih vladarjev. Svantovit je imel tudi druga svetišča, ki so jih oskrbovali svečeniki nižjega dostojanstva in manjše moči. Razentega je imel tudi konja belca, ki ga je smel jezditi samo svečenik. Na tem konju se je Svantovit po rujanski veri baje vojskoval za svoje pripadnike. Za to je bil glavni dokaz, da je bil konj, če tudi so ga ponoči zapirali, zjutraj čestokrat močno spoten in blaten. Tudi vedeževalo se je s tem konjem po tem, s katero nogo je prestopal kopja. Če je to storil z desno nogo, se je smatralo za ugoden znak. Tudi žrebi so jim bili znani. Metali so tri palčice, na eni strani bejle, na drugi črne. Bela stran je bila dober, črna pa slab znak. Tudi ženske so se spoznale v tej vrsti znanja. Delale so pri ognjišču črte v pepel. Če so naštele sodo število črt, so to smatrale za ugodno, v lihem številu pa so videle slabo znamenje.

Leta 1168. je danski kralj Valdemar dal uničiti Svantovitov kip. Svantovitov krščanski naslednik je sv. Vid (Vitus). Ime Svantovit je sicer slovansko, vendar ni jasno. Tudi izvor tega boga je nejasen. Bit je bog vojne, rodovitnosti in vedeževanja, vendar so ta njegova poznejša opravila, nastala pod svečeniškim vplivom, kakor pri Radogostu. Prvotno je bil mogoče tudi Svantovit solnčni bog. Kari Schuchard ie v letih 1921. in 1922. kopal v Arkoni in Retri, ki jo je določil pri Feldbergu (Mecklenburg-Strelitz). Skromni ostanki, ki jih je našel, potrjujejo poročila Saxa Grammatica za Svantovitovo, in Dietmarjeva za Radogostovo svetišče. Poleg Svantovita še imamo poročila o drugih polabsko-baltskih bogovih, katerih imena se končavajo na -vit in katerih pomen je bil pač sličen Svantovitu. To so: Rugievit , ki so ga častili v Korenici, Jarovit v Volgastu in Hanelbergu in končno Porcevit, Rinvit in Turupit, o katerih pa ne vemo skoro nič več kakor imena.V Štetinu je bilo svetišče boga Triglava, katerega kip je imel tri obraze. Tudi Triglav je imel konja. Bamberški škof Oto je dal porušiti Triglavovo svetišče, pri čemer mu je pomagalo ljudstvo samo, ker je videlo, da malik nima nobene moči in se ne brani. Tudi v Volinu in Braniboru sta se častila bogova istega imena. Da bi se bil Triglav še kje drugje častil, o tem nimamo nobenih poročil. Triglav torej ni bil noben vseslovanski bog, kakor so mnogi mislili. Ime naše gore Triglav samo ne zadostuje za dokaz o kakem južnoslovanskem bogu Triglavu. Stara poročila so nam ohranila še številna imena bogov polabskobaltskih Slovanov, a žal ponajveč samo imena, raditega se o teh bogovih ne da nič sigurnega dognati. Ti bogovi so: Porenut, Pizamar, Tiarnaglofi (Črnoglav?), Prove, Siva (Živa?), Pripega1a, Podaga, Heunil, Goderac, Vitellube, Swantebueck, Hammon in Ju1ius. Tudi o bogovih ostalih Slovanov vemo le jako malo. Gotovo je, da pri njih kult in svečeništvo nista bila tako razvita kakor pri polabskobaltskih Slovanih, zato tudi pokristjanjenje pri njih ni zadelo na tolike težave kot tam. Drugih bogov južnih Slovanov razen Peruna, Svaroga in Dažboga ni mogoče dokazati. Pri Čehih imamo stare beležke samo o Perunu in Velesu. Pač pa imamo o veri Starih Poljakov obširno poročilo krakovskega kanonika Jana Dlugoša (t 1480) v njegovem spisu Historia Polonica, vendar pa velja to poročilo samo deloma za poljsko pogansko dobo.

9. Starejši preiskovalci so vedeli sicer še mnogo pripovedovati o drugih staroslovanskih bogovih, vendar pa njih živahna domišljija ni bila v nobenem razmerju z zanesljivimi zgodovinskimi podatki. Tako je starejša šola trdila, da so poganski Slovani poznali tudi dualizem z BeIbogom in Črnobogom. Vendar o Belbogu nimamo nobenih starih poročil, ampak samo nekatera krajevna imena. O Črnobogu pa govori samo Helmold, ki poroča, da so Stari Slovani pri pojedinah dali krožiti čašo in pri tem molili k dobremu in zlemu bogu in so zlega boga imenovali diabola ( = hudiča) ali v svojem jeziku Črnoboga. Ta beležka pa velja samo za polabsko-baltske Slovane, izraz diabol in zemljepisna lega pa kažeta na krščanski vpliv. Zato pač ne gre, govoriti samo na podlagi te Helmoldove beležke o razvitem dualizmu vseh Starih Slovanov.

10. Končno imamo še poročila, da poganskim Slovanom vera v enega boga ni bila popolnoma tuja. Že Prokopij (gl. pogl. 1.1.) pravi, da so Stari Slovani VI. stoletja verovali, da »je en bog, tvorec bliska in gospod vsega«. Helmold pa pravi: »Med mnogovrstnimi božanstvi, katerim pripisujejo polja, gozdove, žalost in naslade, verujejo v enega boga, ki v nebesih ostalim zapoveduje, in da oni nadmočni skrbi samo za nebeške stvari, ti pa izvršujejo poedina opravila, so izšli iz njegove krvi in da je vsakteri tem odličnejši, čim bližji je onemu bogu (vseh) bogov.« Kakor sličini pojavi drugod (glej pegi. II, 4), tako tudi ta nesporna poročila delata preiskovalcem velike težave. Niederle misli pri tem na Peruna-Zevsa, ki je imel nadoblast nad ostalimi bogovi, in na krščanski vpliv, drugi se zopet držijo teorije Andrewa Langa; nam pa se zdi, kakor smo že omenili, najbolj verjetno Bethovo naziranje, da spremlja vsak politeizem slabejša monoteistična struja (glej pogl. III. 1. in 8. drugi odst.). (Konec prih.)

3. del   LETNIK XLVIII. JUNIJ 1927. ŠTEV. 10.

 IV. Zveza z nadčutnim.

1. Človek nikoli ni ostal pri tem, da bi si nadčutno božansko silo samo predstavljal in ponazoroval, marveč je vedno tudi stopal z njo v zvezo. Že v različnih naravnih pojavih gleda od nekdaj znake, ki mu jih daje božanstvo samo od sebe. To se mu javlja tudi neposredno v različnih oblikah razodetja, bogojavljenja, inspiracije in vtelešenja. Razen tega je človek tudi sam iskal potov in sredstev, da bi izvedel za voljo božanstva in dobil od njega nasvete, kako naj ravna splošno ali zlasti v poedinih zanj važnih zadevah. To je skušal izvedeti iz različnih orakljev, kakor iz ominov (lat omen — znak), pregledovanja droba žrtvenih živali, opazovanja nebesnih teles, mešanja tekočin v čaši, iz ptičjega leta, s kockanjem in žrebanjem, razlaganjem sanj in na mnoge druge načine.

2. Tu mu je prišla na pomoč magija, čarovnik hoče sicer prvotno neposredno z različnimi praktikami doseči svoj cilj, ker nosi čarobno moč v samem sebi, kmalu pa magija začne vplivati tudi na božanske sile in se tako, dasi prvotno verski nevtralna, zveže z vero. Zlasti demoni, ki so vernikom mnogo bližji kot bogovi in katerih se človek sicer boji, a jih ne ceni posebno visoko, skuša z malenkostnimi darovi pomiriti, s pogumom preplašiti ali z zvijačo prevarati, a kjer vse to odpove, tam deluje nanje z magijo, da mu ta pomaga izsiliti od njih njegove navadno sebične namene. Tako čarovnik pomaga človeku bodisi, da ga brani škodljivih vplivov sovražnikov, bodisi, da mu oškoduje ali celo uniči nasprotnika. Zato nastopa čarovnik tudi kot zdravnik in vedeževaleč, pri suši in drugih elementarnih nezgodah ter vpliva na ugoden izid pri vseh važnih dogodkih človeškega življenja. Raditega uživa pri ljudstvu največji ugled. Kakor drugcd, tako je tudi pri poganskih Slovanih magija igrala važno vlogo in je stala v tesni zvezi z vero v demone. Stari slovanski izraz za maga.je vo1ho. Po posebnih opravilih so njih imena izvedena iz glagolov vedeti, čarati (čara = črta) in gadati (gatati) za izpraševanje bodočnosti, od glagola bajati v pomenu zaklinjati itd. Ker so slovanske čarovnije bile in še so vobče iste kot pri ostalih evropskih narodih brez posebnih lastnih potez, zato nam jih ni treba natančneje obravnavati. Pripomniti nam je le, da staroslovanski čarovniki niso bili nobena organizirana kasta, temveč so živeli razkropljeni po vsej zemlji. Krščanstvu so se trdovratno upirali in zlasti na Ruskem večkrat povzročili krvave in nevarne vstaje proti novi veri. Vzrok, da cerkev proti magiji kljub silnim naporom ni imela popolnega uspeha, smo že omenili (gl. pogl. IV 7. zadnji odst.).

3. Naravni verski posrednik pri Starih Slovanih in ostalih Indogermanih, pa tudi sicer, je bil oče za rodbino, starešina za rod in knez za pleme. Iz tega opravila se je pri nadaljnem verskem razvoju, ko je ta dospel do svetišč s kipi bogov in razvitim kultom, izcimil poseben stan, svečeništvo, ki pa izmed Slovanov samo pri polabsko-baltskih Slovanih nastopa kot organizirana in vplivna kasta. Nesrečno zgodovinsko vlogo teh svečenikov polabsko-baltskih Slovanov smo že omenili. Dosegli so v svojih svetiščih azilsko pravo tudi za sovražnike v vojni, skrbeli za čim bogatejšo opremo svetišča in za pornp pri daritvah in slavnostih, vendar pa tudi čarovnij zlasti vedeževanja niso zametavali, marveč so se posluževali tega uspešnega sredstva za vplivanje na neuko ljudstvo v izdatni meri. Zato so bili tudi krščanski misijonarji prisiljeni, napraviti tu pa tam kak magični poizkus. Ti poganski svečeniki so bili v boju za svoj obstanek včasih celo pripravljeni h kompromisu, da bi narod poleg starih bogov častil tudi novega, krščanskega.

4. Izrazito versko zadržanje je molitev. Molitev je prvotnejša kot žrtev in jo je najti na vsaki verski stopnji. Oni, ki vidijo v magiji predanimistično stopnjo vere, so izvajali molitev iz čarodejnega zagovora, vendar ta nazor ni prepričljiv. Ker vemo o molitvah naših poganskih prednikov le jako malo, se nam pri tej točki ni treba dolgo muditi. Edino besedilo slovanske poganske molitve nam je ohranil Rosteh, ki poroča: V dobi žetve Slovani vzamejo proseno zrnje, ga dvignejo proti nebu ter kličejo: »Gospod, ki si nas oskrboval s hrano, daj nam jo tudi danes v obilici!« V že navedenem opisu Svantovitovega svetišča pravi Saxo Grammaticus, da je Svantovitov svečenik v svečani molitvi prosil zase in za vso domovino vsega dobrega, pomnožitve imetka in zmage. Tudi Helmoldovo beležko o molitvi k Črnobogu pri pojedinah polabskobaltskih Slovanih smo že omenili.

5. Tudi žrtev je v ozki zvezi z molitvijo. Izmed obeh glavnih vrst žrtev imamo pri Slovanih zastopano samo ono, ki izvira iz naziranja, da ima božanstvo pravo na žrtev, kakor ima vladar pravico do davkov. Od drugega naziranja, po katerem božanstvo potrebuje žrtve za svoj obstoj, pri Starih Slovanih ni sledu. Poganski Slovani so žrtvovali demonom, usodnim bitjem, dušam umrlih in bogovom. Žrtve bogu bliska omenja že Prokopij, in sicer govedo in drobnico. Kaj je dobival Svantovit, smo že izvedeli iz poročila Saxa Orammatica. Žrtvovali so tudi živalsko meso, poljske pridelke, zlasti zrnje, med, sir, jajca, mleko, čebulo, češenj, vino in druge opojne pijače, kruh itd. Tudi človeške žrtve se omenjajo iz južnih, vzhodnih in zapadnih slovanskih dežel. Stari slovanski izraz za žrtev je treba, trebiti, soroden z glagolom treba, ker so se smatrale take daritve za potrebne dajatve božanstvu. Drugi stari izraz je žrtev od glagola žreti in za svečenike žrec. Žrtvi je namreč sledila pojedina, ki se je imenovala pir (od piti). Žrtvovalo se je ne samo pri različnih stalnih slavnostih, marveč tudi pri drugih važnih prilikah, tako pri porodih, svatbah in smrti, pri gradbi hiš, mostov, studencev in ulnjakov, pri setvi, žetvi itd. Za žrtvišča so služili grobovi, gomile, skale, podnožje dreves, vrelci, zlasti pa hribi in gore. Oltar je bil prvotno večji kamen ali panj. Taka mesta so kmalu dobila ograjo in streho. Prava svetišča s kipi bogov poznamo natančneje samo pri polabsko-baltskih Slovanih. Kipi bogov torej našim poganskim prednikom niso bili neznani. * Njih stari nazivi so ba1vanj, kumir (oboje turško-tatarsko) in idol (grško). Ti kipi so bili navadno iz lesa, redkeje iz kamna. Za polabsko-baltske malike je značilen poli-kefalizem (mnogoglavje). Ohranilo se je tega le malo, tako n. pr. kameniti kip, ki so ga našli 1. 1848. v pesku reke Zbruča blizu Husiatyna in ki predstavlja mogoče Svantovita.

6. Izmed različnih stalnih slavnosti, ki jih pozna današnji slovanski folklor, so iz predkrščanske dobe dokazane samo sledeče: Ko1eda, ki se praznuje okoli novega leta, naziv izhaja od lat. calendae (prvi dan v mesecu); slavnosti z nastopanjem mask proti koncu zime; iznašanje smrti (morane) v začetku pomladi; kupa1o ali kres obpoletnem solnčnem obratu in rusa1ski prazniki. Da bi se pri Starih Slovanih bili častili bogovi Koleda, Morana, Kupalo ali Jarilo, o tem ne more biti govora. Že Dobrovsky je spoznal, da so poznejši napravili boga iz imena slavnosti.

7. Končno moramo govoriti še o verskih in življenskih nazorih Starih Slovanov. Sem spadajo miti, zlasti oni o nastanku sveta in človeka ter občečloveška vera v življenje po smrti. Izmed teh stvari pa irnamo o poganskih Slovanih samo poročila glede njih vere v življenje po smrti. Dušo so si predstavljali slično ostalim Indogermanom kot dih in jo po tem tudi imenovali. Svoje mrtve so prvotno sežigali, pokopavanje se je udomačilo pozneje in je popolnoma prevladalo šele pod krščanskim vplivom. Življenje po smrti so si predstavljali po naliki zemeljskega, zato so se socijalne razlike ohranile po njih veri tudi po smrti. Raditega so si v bitki premagani na begu sami zadali smrt in so rajši umrli svobodni, kot da bi zapadli v sužnost in potem tudi po smrti ostali sužnji zmagalcev. Na grmado in v grob so davali umrlemu njegove najljubše reči in živali, velmožem tudi žene in sužnje. Za vero v sodbo in plačilo po smrti imamo dokaze samo iz polabsko-baltskih krajev, a še tu je nastala pod krščanskim vplivom. Stara izraza za bivališče umrlih sta nav in raj, od kterih pa je »nav« pomenil prvotno toliko kot mrtvec.

V. Sklep

Kratka označba vere poganskih Slovanov je torej v glavnih točkah sledeča: Slovansko poganstvo ob prehodu h krščanstvu ni bilo več enotno in v vseh krajih enako. Najvažnejše mesto v veri naših poganskih prednikov so imeli demoni, ki so bili v ozki zvezi z gospodarskim življenjem. Častili so pa tudi duše umrlih, usodna bitja in bogove. Veliko vlogo je igrala tudi magija. Nravnih prvin v staroslovanski veri ni najti. Tuji vplivi so vidni, a ne posebno močni.

Iz vsega tega je razvidno, da je slovansko poganstvo ohranilo slično kot litavsko, germansko ali keltsko bolj starinski značaj in ostalo bliže prvotnim indogermanskim razmeram, dočim so Grki, Iranci in Indijci svojo vero — vsak po svoje — mnogo dalje in više razvili.