Foto: Jože Kos Grabar/ abeautifulresistance.org

Začelo se je v ranem otroštvu na Ilirskobistriškem, ko se je učiteljica v italijanski osnovno šoli zaradi nekaj izgovorjenih slovenskih besed spravila nanj z grobo psovko »Ti strappo questa brutta bocaccia« (»Ti raztrgam ta umazana usta«) in mu vtaknila v usta dva prsta ter mu začela raztegovati ustnice do neznosne bolečine. Otrokova duša je bila ranjena in svojo bol je zaupal stricu duhovniku. Ta se mu je posvetil in skušal razložiti, od kod tak odnos učiteljice do njega. Pri tem je malega Slavka uvajal v kulturni svet naših prednikov, pri čemer sta trčila tudi na njihovo mitologijo. V otroku je zrasla radovednost in začel je sanjariti, kako bi tudi on kaj ustvaril in prispeval k tej naši kulturni zakladnici.

Celoten članek Milana Gregoriča “Vekoslav Batista in njegov prezrt (ter ogrožen) park staroslovanskih bogov” je dostopen v tiskani izdaji revije Domovina ali na povezavi ob zakupu članka: https://domovina.je/vekoslav-batista-in-njegov-prezrt-ter-ogrozen-park-staroslovanskih-bogov