Umita in v prt zavita glava pri Slovencih

Objavljamo skrajšano različico članka Milka Matičetova: Umita in v prt zavita lobanja pri Slovencih (Ljubljana, 1955), kjer je predstavljena, sedaj že izumrla navada, umivanja lobanje ob prekopavanju pokojnika.

J. Lavtižar pravi v svoji knjigi Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica (1897), da je bral v »starem rokopisu« o župniku A.N. Weihnachtu, ki je umrl na Olšah [=Ovsišah] leta 1789, med drugim tole: »Ko jih odkopljejo po 54 letih (1843) najdejo glavo še vso celo in z vsemi zobmi. Spodobno jo umijejo in zopet pokopljejo.« Pod črto pa še pristavlja: »Na Olšah je lepa navada, da izkopano mrtvaško glavo sorodniki dotičnega umijejo, zavijó v bel prt in zopet zagrebejo pri pogrebu drugega mrliča. To se vidi tudi drugod po Gorenjskem n. pr. v Kranjski Gori in v Ratečah.«

Razen tega je bila navada omenjena tudi že v leposlovnem tekstu. V povesti Trop brez zvoncev (1939) opisuje J. Jalen pogreb ponesrečenega lovca Matevža Bitenca v Srednji vasi v Bohinju. Ko so poklicni tovariši – lovci – spustili rajnega v grob, »so prijeli za lopate. V jamo se je zakotalila v bel prtič zavezana mrtvaška glava Matevževega očeta. Z njo vred pa je zagrmelo na rakev kamenje in težke lopate razmočene prsti.. .« In drugi vir: »In je bila v vasi [Žabnicah] ženska, Evica so ji dejali, je zmeraj, ko je kdo umrl, prišla in očedila glavo mrtvega, ko so prekopavali. Kar s krtačo, vse lepo zemljo ven. Potem je dala v prt — bel nov — in zvezala lepo kakor južino. Tisto položijo tam zraven in ko pokopljejo mrtvega, dà tista ženska najprej noter to glavo, prt pa ostane nji. Če bi lobanje ne oprali, bi novega mrtvega zemlja ven vrgla. Ženi še plačajo in ji dajo jesti in piti kolikor če.«

Izkopavanje glave in njeno obredno umivanje kot način čaščenja v Kanalski dolini. (Foto: Nataša Gliha Komac)

Kakor med Slovenci v Kanalski dolini (od leta 1918 pod Italijo, poprej del Koroške), tako se je pokazalo, da je navada živa tudi med Slovenci v Avstriji, posebej v Karavankah.

Zbiranje kosti, posebej lobanje
Za katere kosti posebej skrbijo? Samo za lobanjo?

Najstarejše znano pričevanje (za leto 1843) in največ novih poročil govori samo o lobanji. Vir nejasnosti je v tem, da ni povedano, kako se ta »skrb« kaže na zunaj. Na srečo pa nam poročila sama pojasnjujejo tudi to: »Vse kosti se zberejo. . . , z lobanjo pa imajo poseben obred. S tem se v bistvu sklada vrsta poročil, kjer je »obred« — določno ali nedoločno — omejen na lobanjo. Samo lobanja je predmet posebne pozornosti nekod tudi tam, kjer poberejo namesto vseh kosti samo večje kosti ali samo kosti obeh rok. Prav te večje kosti (od rok in nog) pa tu in tam menda vendarle doleti ista usoda kakor lobanjo. Po nekaterih poročilih naj bi to veljalo celo za vse kosti. Če so ta poročila zanesljiva, so pač nekaj izjemnega, in sicer odstop, ki bo po mojem kaj težko mogel pomeniti prvotno stopnjo razvoja navade. Primer docela ohranjenega okostja mrliča — na karti sem ga označil z vprašajem v krožcu — je sam po sebi tako izjemen, da se nanj ni mogoče oslanjati.

Umivanje lobanje
Ali umijejo kosti (lobanjo) v navadni vodi? Jo prinesejo na pokopališče v škafu? Gredo z lobanjo k potoku? Kako umivajo lobanjo (s krtačo, z roko)?

Umivanje je prvo pomembno obredno dejanje ob prekopu, zato ni čudno, da so poročila o njem morda najzgovornejša v celotnem poteku navade. Zelo redki so odgovori, ki iz njih ne izvemo nič več ko to, da v tem in tem kraju še umivajo. Skoraj povsod poročevalci gredo tudi v potankosti. Povedo nam, da za umivanje rabijo navadno vodo; v novejšem času je celo razkužena; n.pr. z lizolom; blagoslovljeno »žegnano« vodo. V poročilu, ki govori o tem, kako »vsako kost posebej umijejo . . . in jo nato obrišejo«, beremo da nekateri vendarle samo »polivajo lobanjo in kosti z vodo«.

Kdaj umivajo lobanjo? Takoj ob izkopu groba? Tik pred pogrebom mrliča, ki bo zasedel izpraznjeni grob?

»Nekateri kar čakajo pri odkopavanju, da pride grobar do lobanje«, da bi jo takoj umili. To narede povečini precej, ko je grob izkopan, včasih z obrazložitvijo, da se tedaj rajši umije, potem pa »bi bilo teže, ko pride [lobanja] na zrak in sonce«. Po drugih poročilih je obred na vrsti čim prej, kmalu po izkopu groba, takoj ko svojci zvedo za prekop ali da se je lobanja našla, čim pride kdo od svojcev še isti dan, ko je grob izkopan, dan pred pogrebom, dan po izkopu, o priložnosti, kadarkoli, v času, ko je grob odprt, poljubno med izkopom in pogrebom, nedoločeno kdaj pred pogrebom ali celo tik pred pogrebom novega mrliča.

Morda je posebej določeno, kdo mora lobanjo umiti (sin očetovo, hči materino)? Ali kdo tega ne sme?

Lobanjo otroci staršem, sin ali hči, sin in hči, sin očetu, hči materi, hči očetu in materi, navadno največkrat hči umrlega; če ni otrok, napravi to najbližji sorodnik. Sploh pa je ta, ki umiva, v večini primerov sorodnik, bližnji ali najbližji sorodnik, kdo domačih. Nadalje imamo poročila, kjer je ta, ki umiva, še zmerom ožji sorodnik, le podčrtano je, da je ženska: mati, hči, snaha, sestra, žena, vnukinja. Iz nekaterih poročil pa vstaja tip ženice, ki je to delala kot dobro delo iz usmiljenja in obenem morda tudi iz želje po skromni nagradi: v Žabnicah je bila to neka Evica; na Dobravi je »Uršula Pikon, ki je imela hišo poleg pokopališča, večkrat sama umila in dala rutico tistim, ki niso več imeli svojcev v vasi«; v Mavčičah neimenovana »stara ženica, ki je popravljala tudi grobove in skrbela za red na pokopališču«; na Primskovem pri Kranju Frančiška Kern, ki je tudi ob smrti pomagala pri mrličih. Če ni sorodnika, umije lobanjo sosed ali prijatelj. Tu in tam nastopa grobar, naprošen ali po naročilu domačih, njim za uslugo, zato ker svojcev ni ali pa se ne zmenijo. Na Bohinjski Beli so pokopali 25. 7. 1954 domačina, ki je utonil na Bledu, v grob št. 59, kjer je poprej ležal od leta 1918 neki ponesrečeni železničar iz Kranjske gore; temu so vseeno umili lobanjo, čeprav je bil tujec. S tem se lepo sklada koroško poročilo, češ »redkokdaj se kosti kakega rajnika, ki nima sorodnikov, prekopljejo neumite«. Vendar tega ne smemo posploševati, saj imamo tudi poročila, ki pravijo, da če ni svojcev, umivanje odpade. Včasih so se celo prepirali sorodniki med seboj, kdo bo lobanjo umil.

Razširjenost umivanja in zavijanja lobanje ob prekopu med Slovenci. Slika iz članka Milka Matičetova: Umita in v prt zavita lobanja pri Slovencih

Če ta, ki lobanjo umiva, ni sorodnik, ampak grobar ali kdo drug, dobi za to kaj nagrade? Kakšno?

Komaj dobrih 22 % odgovorov omenja nagrado, ki je svojci pač nikoli niso ne terjali ne pričakovali. Nagrada se navadno pojavlja tam, kjer svojce nadomešča pri umivanju — po naročilu, na prošnjo ipd. — tuja oseba. Tej dajo danes največkrat [majhno] denarno nagrado ali napitnino, ki znaša n.pr. 100 din, 100—300 ali — če je prekop predčasen — do 1000 din Denarna nagrada se pojavlja še dvakrat, a obakrat jo tu lahko nadomešča tudi blago. Iz istega poročila izvemo, da postrežejo temu, ki umiva, z boljšo hrano, iz drugega pa, da mu »dajo jesti in piti«.

Zavijanje lobanje
Kaj narede z umito lobanjo? Ali jo zavijejo v (navaden, poseben) prt, v kos platna? Ali mora biti platno (prt) novo, doma narejeno? Kako zavežejo prt? Dajo morda zraven še kaj drugega?

Za umivanjem je takoj na vrsti še eno pomembno obredno dejanje: lobanjo — prav poredkoma tudi druge kosti — zavijejo ali zavežejo v prt. A naj je ta skrb prvotna ali ne, danes nikakor ni splošna, saj lobanjo večkrat zavežejo navzkriž po dva in dva vogla skupaj — »lepo kakor južino«, kot culo ali culico, tako kot se ruta zaveže in podobno.

Umivanje in zavijanje sta dve ločeni dejanji, kakor lepo vidimo n. pr. iz takih poročil: »Umito glavo puste, da se odcedi ali posuši in potem zavijejo v belo rutico«. Ponekod pa se obe dejanji prepletata, tako da je težko ali nemogoče najti med njima ločnico, kakor n. pr. tam, kjer »zmočijo čist prtiček« in » zavijejo vanj lobanjo«, ali kjer je »ruta namočena z blagoslovljeno vodo«. Posebno tam, kjer je prišlo do nekakšne ponovitve umivanja (z blagoslovljeno vodo), je to »drugo umivanje« včasih časovno premaknjeno toliko naprej, da pokrope n.pr. že zavito lobanjo.

Prt predstavlja sam na sebi neko vrednost in terja o d tega, ki se hoče držati stare navade, neko žrtev, čeprav ne občutno. Svojci so si to šteli za dolžnost. Le če se kje niso brigali ali jih ni bilo, je zavijanje včasih odpadlo. Včasih pa je ruto dal grobar, mežnarica ali usmiljen človek. In da bi bila vsaj oblika rešena, je bil namesto blaga dober celo papir.

Zavitek gre v grob
Kam polože zavitek ob pogrebu? Na krsto o znožje novega mrliča ali drugam? Kdaj narede to? Tik preden zasujejo grob?

Najstarejše poročilo pravi, da umito in zavito lobanjo »zagrebejo pri pogrebu drugega mrliča«. Malokdaj — in to najbrž šele v novejšem času — denejo zavitek v posebej izkopano jamico pa dno groba; ponekod gre lobanja v grob takoj, ko je zavita, drugod pa vemo samo, da zavitek pride »v prazen grob« ali da »čaka v odprtem grobu v desnem kotu in že nekoliko s prstjo pokrit«. Po enem poročilu naj bi zavitek položili v grob že pred pogrebom zato: »Da lobanja ni zapokala, ko so jo vrgli na krsto«.

Verovanja o tej navadi
Ali imajo v zvezi s to navado kako verovanje? Kaj bi bilo, če bi ne naredili tako, kakor je od nekdaj navada?

To je stara [prastara] navada. Tako mora biti; zakaj, ne vedo. Neka pripovedovalka je slišala od stare matere: »Da boste ja glavo pobrali pa fajn umili pa zavezali!« Ženski, rojeni leta 1875, je krstna botra naročila: »Ako bodo izkopali iz groba kosti kakih tvojih ranjkih, umij lobanjo . . . in vse kosti lepo zavij, da se denejo nazaj v grob. Naredila boš s tem dobro delo«.

»Pravijo, da z oblitjem lobanje izkažejo rajnemu poslednjo čast«. S tem »zadosti store rajnemu«. »To je zadnja zahvala otroka staršem«. »Otroci s tem povrnejo staršem dobrote«. »Materam ali starim materam se umivajo lobanje, da se plačajo vse žalitve, ki so jim jih napravili otroci«. O neki hčeri — edina hči je bila — so rekli: »Nikoli ne bo srečna na svetu, ker ni mamine kosti povezala in poškropila!«

Mnogi poročevalci pišejo, da ljudje to delajo iz pietete, iz spoštovanja ali iz ljubezni do svojih prednikov. To se namreč spodobi. To je v navadi, drugače bi ne bilo prav, primerno, lepo. Če ne bi zavezali, bi ljudstvu to bilo znamenje, da so rajni pozabljeni, da ne uživajo več spoštovanja ali ljubezni potomcev; to bi bilo pomanjkanje pietete do prednika ali celo že neke vrste omalovaževanje rajnega, češ: še za toliko ga nimajo vrednega, da bi mu to uslugo naredili.

Navada v pregovoru
Ali je znan in kako si v vašem kraju razlagajo pregovor, da »Otrok šele takrat plača materi, kadar ji glavo umije?« Ali se pri vas morda glasi drugače? Ali je navada umivanja lobanje predmet kake uganke? Ali je vključena kot epizoda v kako pripovedko?

V zbirki Slovenski pregovori, reki in prilike (Celje, 1934), ki jo je uredil I. Šašelj, beremo na str. 141: »Otrok šele takrat plača materi, kadar ji (ob smrti) glavo umije.« Prav zato pa je prišel ta pregovor v razposlano vprašalnico. Nekateri poročevalci so samo pritrdilno odgovorili, da je znan v njihovem kraju. »Otrok poplača vse, kar so storili starši zanj, kadar jim umije glavo« ali »Mati šele potem v miru počije, ko ji otrok umije glavo«. Tu ni težko spoznati zvezo z nekaterimi verovanji ob umivanju.

Končno je zanimivo, da tudi nekatera negativna poročila poznajo pregovor, ki pa se je v krajih, kjer naše navade ni, seveda moral spremeniti. V Polhovem Gradcu se glasi: »Otrok plača materi, kadar ji umije glavo« in zatisne oči.« V Idriji pa takole: »Sin šele takrat plača očetu, ko mu obraz umije.«

Pokop lobanje z vsemi svojimi dejanju spominja na pokop mrliča. Nekajkrat izpričano kropljenje svežnja z lobanjo in kostmi spominja na kropljenje mrliča. Jok pri umivanju lobanje — to je dolgo let po smrti — nam je laže razumljiv, če v naši navadi vidimo zavestno ponovitev pokopa mrliča; pa tudi med verovanji ob prekopu je to in ono tako kot ob pogrebu. Na primer: skrb, da bi ne bilo vozlov, ki bi zadrževali dušo na onem svetu, strah, da bi se mrtvi vračal na ta svet, če ne bi naredili tako, kakor ukazuje stara navada. Vse to potrjuje, da je imel Gasparini svoj prav, ko je to navado pri Slovencih brez oklevanja proglasil za obliko drugega pokopa.

Navade se danes drži nekaj izrazito krščanskih ali vsaj krščansko navdahnjenih verovanj: umivanje lobanje = očiščenje grehov = rešitev iz vic = povračilo dolga staršem = sprava z nasprotniki. Združena so tudi s sankcijami za neizpolnjevanje navade: če ne, bo duša še naprej trpela, hodila strašit ipd. Nekatera teh verovanj bi bila lahko tudi nevtralna: predvsem ni nujno krščanska misel, da rajni nima miru do drugega pokopa. Prav nič krščansko pa ne zveni verovanje, da bi novega mrtvega zemlja ven vrgla, če bi ne oprali lobanje tistega, ki je bil poprej v grobu.

Tako smo se n. pr. že ob navadni in blagoslovljeni vodi vprašali, katera izmed dveh naj bi bila pri umivanju lobanje prvotna; prišli smo do spoznanja, da je pri tem zelo verjetno starejša raba navadne vode. In če je ljudsko določilo, da mrtvaške kosti ne smejo s pokopališča, krščansko, tedaj je pač s tem v nasprotju praksa v naši navadi, kjer gredo nekajkrat z lobanjo k potoku ali k studencu.

Podobne navade prekopavanja so bile znane tudi v Avstriji, Srbiji in v Makedoniji.

Povzeto po članku Milka Matičetova: Umita in v prt zavita lobanja pri Slovencih (Ljubljana, 1955)

Glej še:
  Obred umivanja in zavijanja lobanje v prt: http://www.delo.si/kultura/knjiga/obred-umivanja-in-zavijanja-lobanje-v-prt.html
 Ljudska religioznost v Kanalski dolini: http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/publikacije/ljudska-religioznost-v-kanalski-dolini#v

Deli

Z nadaljevanjem obiska se strinjate z uporabo piškotkov več informacij

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close