Včeraj, 10.2.2015 in danes 11.2.2015, je bila na Waldorfski šoli uprizorjena gledališka predstava Umeščanje kneza Valuka povzeta po delu Jožeta Abrama izpred 100 let, ki opisuje ustoličenje karantanskega kneza ter obsega staroverska obredja.
V uvodnem nagovoru ga. Magde Mlekuž smo lahko slišali nekaj informacij o naši mitologiji in kako bogata je. Javno se je zahvalila našemu društvu Slovenski staroverci za pomoč, kjer je vsebinsko pomagal naš predsednik Nejc Petrič s posredovanjem materialov.
Starši so bili povabljeni tudi na učni program v režiji Mestne občine Ljubljana in Javnega Zavoda Cene Štupar, ki ga izvajam Irena Urankar.
Prav tako je vse prisotne povabila na staroversko razstavo Pavleta Medveščka v Cerkno.
V gledališki predstavi, ki se sprva začne z obredom Svarogu, skozi poetično besedilo v precej prepričljivi igri učencev, sledimo ustoličevanju novega kneza in nato njegovi prisegi na knežjem kamnu. Spije vodo iz svojega klobuka, potem pa k njemu prihajajo kmetje, župani, vojaki, s svojimi težavami, ki jih knez rešuje.
Priča smo starodavnemu obredu ob prihodu pomladi, ko dekleta v krogu plešejo, pojejo, molijo k Vesni in ženejo Morano stran.
Skozi celotno predstavo Abramovega besedila, dobivamo sporočila, da moramo staro vero čuvati, spoštovati svoje bogove, ker s tem spoštujemo tudi lasten rod in prednike.
»V njih bo naša zmaga! Naš jezik, naša vera in naši zakoni, te moramo ohraniti in braniti kot največje svetinje – in vsi bogovi bodo z nami!«.
Poleg kostumov in scenografije, za kar so poskrbeli tako učenci kot učiteljice in starši, je zelo pomemben del tudi glasba, ki daje celotni sliki piko n i in ustvari pravi ambient. Glasba je izvajana v živo z igranjem na bobne, piščali, violino, …slišimo pa na odru tudi veliko zborovskega petja.
Ker sem sama več let delala tudi v gledališču, vem, kaj vse je še zadaj, kar ljudje ob predstavi ne vidijo, zato mi pohvalnih besed ne zmanjka.
Po predstavi sem bila povabljena, da povem v učilnici učencem – igralcem, še nekaj besed, ki so bile sestavjene v največji meri iz vzpodbud, pohval in zahval.
V dar sem prejela kamenček iz Soče, ki bo, če nam bodo bogovi dali, nekoč v našem skupnem prostoru društva.
Ko na odru vidiš gručo mladoletnikov, ki pojejo in izgovarjajo slavo rodnim bogovom, te vsekakor prevzema poseben občutek. Občutek ponosa in novega upanja. In če ti je strara vera tudi osebno blizu, ni kaj, da se človek ne bi tudi malce raznežil.
Kako dolgo smo čakali, da se bo kaj v našem šolstvu premaknilo v to smer. Čeprav Waldorfska šola ni ‘javno šolstvo’, pa daje s tem dober zgled in morda nove možnosti za razmislek javnim inštitucijam.
Besedilo in fotografije: Irena Urankar
