UVOD

Skoraj v vseh mitologijah sveta ima drevo pomembno vlogo v religioznih predstavah. Poleg same svetosti dreves, skal, rek, hribov in gor, je drevo ljudem, katerih duhovnost je bila tesno vpeta v naravni potek leta, pomenil še mnogo več. V drevesu so videli pomanjšano podobo celotnega ustroja sveta, nudil jim je stik z bogovi, onstranstvom in predniki. Drevo je simboliziral enega najpomembnejših elementov v njihovem religioznem premišljevanju. Ne nazadnje tudi beseda zdravje izhaja iz besede drevo.

Drevo je bilo predmet čaščenja tudi pri Slovencih. Še konec 19. stoletja so pri Vitanju častili drevo in verjeli v njegove zdravilne moči, pri Kobaridu pa je v 14. stoletju dokumentirano čaščenje drevesa in studenca pod njem. Poleg drevesa se pogosto nahaja še izvir žive vode in zraven njega kamen, vse to pa je skupaj predstavljalo zaključeno celoto.

Drevo pa ni predmet čaščenja samo po sebi, temveč zaradi lastnosti, ki jih ima, saj po svoji osi kaže središče sveta, hkrati pa je vez med različnimi svetovi. Zaradi tega je drevo znano tudi kot svetovno drevo, srečamo pa ga tudi pod imeni kozmično drevo, drevo življenja, drevo plodnosti, šamansko drevo, mistično drevo ali drevo spoznanja. Redko še variante drevo smrti, zla, drevo podzemnega carstva ali drevo spuščanja. Svetovno drevo predstavlja celoten svet in njegovo ureditev, postalo pa je tudi kulturni model za vse življenje. Središče sveta je v ljudskih pripovedih simbolično predstavljalo tudi križišče, drevo ob njem pa svetovno drevo. V srednjem veku je simbol drevesa življenja prešel v rodoslovno drevo in kasneje kot podoba v znanost tam, kjer vse izhaja iz nekega skupnega centra. Sledi svetovnega drevesa pa danes vidimo v ritualih, igrah, ornamentu in ljudskih pesmih. Gre za svetovni simbol, ki so ga kasneje v svoje religiozne predstave vključile tudi svetovne religije, kot sta budizem in krščanstvo.

KOZMIČNO DREVO

Predkrščanske predstave o svetu so bile tridimenzionalne, saj je svet obsegal poleg zemeljske še nebesno in podzemeljsko sfero. Tridelnost opazimo še v mnogih drugih segmentih človeškega življenja. Že pri Indoevropejcih je bila družba organizirana v tri razrede: svečenike, bojevnike in kmete oziroma poljedelce. Temu so sledile tudi religiozne predstave, ki so jih prav tako razvrstili v tri funkcije; prva funkcija bogov magične in pravosodne vrhovne oblasti, drugo funkcijo bogov vojaške moči in tretjo funkcijo božanstev plodnosti. Tri svetove je povezovala svetovna os v podobi svetovnega drevesa, svetovne gore ali stebra sveta. Motiv stebra sveta, ki ločuje nebesa in zemljo, je bil poznan že Egipčanom. Bog Shu je držal nebesa in zemljo, njegove zgodnje upodobitve pa so bile v obliki stebra ali pila. Prav tako sta nebo in Zemlja povezana s stebrom pri Sumercih in v indijski Rigvedi. Pri Inuitih pa je svetovno os predstavljala hiša. Izrazito je svetovno drevo v šamanskih tradicijah. Ponekod je troje svetovih dreves: eno v nebesih, eno na zemlji in eno v podzemlju. Po takem drevesu pleza šaman, kar predstavlja potovanje med svetovi. Po teh poteh, ki potekajo v najvišje in najnižje svetovne sfere, potujejo tudi duše umrlih. Zato so na drevesih pogosto tudi duše umrlih, ki čakajo na zemeljsko rojstvo. Svetovna os je bila postavljena tudi v šamanskem šotoru, prav tako pa tudi v hišah drugih tradicij. Svetovno os se največkrat predstavlja skozi drevo ali goro, sicer pa so jo nekdaj vsestransko uporabljali za osmislitev v prostoru, npr v stavbah ali obredih.

Ilustracija Dušana Božića, ki prikazuje drevo življenja v slovanski mitologiji kjer sta Perun (Orel) in Veles (Kača) prikazana skozi živalske atribute.

Ezoterična komponenta tega pojma vključuje kozmološki mit o večnem vračanju iz kaosa v harmonijo, o stični točki zemlje, nebes in podzemlja, o prostoru absolutne resnice. Os sveta je za Ogorevca ravnovesje energij; je »zadovoljstvo in gotovost, varnost, kadar se počutimo povezane z družino, domom in s kozmosom, ki je hkrati prostor Vesolja in človekov duhovni svet«. Vertikalna os je povezava osnovne zemeljske energije in energije kozmosa. Z vzpostavitvijo osi sveta si povečamo pritok energije in jo zato danes uporabljajo vrhunski športniki, nekdaj pa je ljudstvom, katerih preživetje je bilo odvisno od tesnega sožitja z naravo axis mundi predstavljal simbol moči narave, kjer se prepletata sveto in svet.

Drevo, ki je povezovalo različne sfere, je bilo največkrat hrast, ki je sicer v mitologijah gromovnikovo drevo. Hrast je bipolarno drevo, kar povzroča, da je hkrati izvir in cilj bliska in groma. Sveta drevesa praviloma rastejo na posebnih mestih, posebna pa so tudi sama drevesa, saj gre pogosto za velika in markantna drevesa, ki se na videz razlikujejo od ostalih. Ostala sveta in/ali svetovna drevesa so bila tudi javor, breza, bor in vrba, pri kačarjih pa tudi bukev. V šamanski tradiciji je bilo priporočljivo, da se za boben vzame les drevesa, v katerega je treščila strela, boben pa so prekrili s kožo jelena, losa ali konja. Krščansko sveto drevo je bila tudi trta, po slovenskem ljudskem izročilu pa se je človek rešil pred svetovnim potopom tako, da je splezal na vinsko trto, ki je rasla na visokem hribu in se je dotikala neba. V ljudskih pesmih srečamo tudi drevesa z zdravilnimi sadeži, npr. jablano. K takim drevesom so ljudje od nekdaj romali, tudi kasneje v krščanstvu. Okoli njih so videli lučke ali kresnice. Zimzelena drevesa naj bi bila »drevesa smrti« ali »drevesa onega sveta«, medtem ko so listopadna drevesa znamenje življenja in smrtnosti. Predstave o zimzelenih drevesih povezanih s smrtjo moramo povezati s predstavami o iriju oziroma onstranstvu, ki so si ga Slovani zamišljali kot večno poletje, kjer ni nikoli zime. Listopadna drevesa pa na jesen navidezno umrejo, tako kot tudi ljudje preminimo.

Svetovno drevo je bilo razdeljeno na tri dele, krošnjo, steblo in korenine. Krošnja je predstavljala vrhnji svet, nebesa, deblo je ustrezalo srednjemu svetu in korenine, ki se nahajajo pod zemljo, so logično predstavljale podzemlje. Po takih vertikalnih predstavah so razumeli tudi človeka, katerega glava je predstavljala vrhnji svet, trup srednji svet (izraz »srce« izhaja iz besede »sredina«) in noge spodnji svet. Krošnja, kot najvišji del drevesa je predstavlja poleg samih nebes, tudi sonce. Veje, ki rastejo navzven iz stebla, pa ustrezajo žarkom, ki gredo iz sonca ali pa tudi različne svetove skozi katere se lahko potuje oziroma vsaka veja predstavlja različna nebesa . Sonce predstavlja tudi ptica, kadar pa sta dve ptici, to simbolizira sonce in luno – drugi aspekt je moški in ženska. Ptice lahko edine od živali prehajajo iz enega sveta v drugega, saj so božanske glasnice. Na krošnji svetovnega drevesa je med ptici najpogosteje orel ali sokol. Orel je mnogokrat povezan z gromovnikom, pri Slovanih s Perunom, pojavlja pa se tudi kot duša šamana. Slednjemu pomaga ptica tudi pri vzpenjanju v nebo. Orel je poznan kot ptica z nadnaravnim znanjem, le tega pa je delila tudi s prvim šamanom. Vrhnji svet oziroma krošnja je povezana tudi z naklonjeno stranjo neba in naklonjenim letnim časom (pomlad ali poletje), belo barvo, ki je tudi barva bogov, sušo, prihodnostjo, dnevom, potomci, dušami pravičnikov – duše pokojnikov naj bi živele v krošnji dreves, bogovi in elementom ognja (včasih železa).

Spodnji svet, podzemlje pa pri drevesu logično zavzemajo korenine. Sem spadajo htonske živali, kot so kače, volk, medved, tudi ribe in miši. Pri htonskih živalih je pogosta slepota ali šepavost, še posebno pri volku. Prav tako je pogost pridevnik »tuj«, kar pomeni, da je iz tujega sveta. Volk je posrednik med ljudmi in silami tujega sveta. Poleg volka, je ena najbolj pogostih živali tudi kača, ki je ena ključnih živali v ljudski zoologiji in tudi pri kačarjih. Njena htonična narava združuje v sebi moško in žensko naravo, vodno in ognjeno simboliko, pozitivno in negativno načelo. Lahko vpliva na dež in povzroči sušo, kar je lahko tudi povod za borbo z orlom, ki je le živalska prispodoba bitk gromovnika Peruna s htonskim bogom Velesom. Predstave o podzemlju so mnogokrat negativne, čeprav v staroverskih predstavah podzemlje ni moralno negativno, tako kot krščanski pekel. Podzemeljski svet deluje nasproti nebesni sferi in je pogosto njegova binarna opozicija, saj je nasproti pozitivnim nebesom povezan z nenaklonjeno stranjo sveta, preteklostjo, nočjo, nenaklonjenim letnim časom (zima), predniki, dušami grešnikov, črno barvo, nečisto silo, nogami, elementom vodo oziroma kamnom. Podzemljeski svet je v starih predstavah mnogokrat na drugi strani morja ali reke.

Srednji svet nastopa kot povezovalec in pogosto kot nevtralizacija med dvema skrajnostma. V nekaterih ljudskih pesmih je drevo razdeljeno samo na sva dela. Steblo je povezava med krošnjo in koreninami oziroma med nebesi in podzemljem. V »sredino« med dvema nasprotjema, dnevom in nočjo, desnim in levim, soncem in lunu, spada svet živih, sedanjost. Izmed živali so tu zastopani kopitarji (jeleni, kozorogi, prašiči), čebele, kasneje se tu pojavlja tudi človek. Zemeljska barva je rdeča.

Poznamo tudi svetovna drevesa, ki so obrnjena in imajo krošnjo spodaj in korenine na vrhu. Tako svetovno drevo poznamo iz šamanske tradicije, vedske tradicije, Islama pa tudi iz slovenskega izročila, ki ga je zapisal Valvasor. Po tem izročilu naj bi javor rasel v jezeru tako, da je njegov vrh ali krošnja v vodi, deblo pa štrli navzgor nad vodo.

Pomemben del šamanskega verovanja in rituala predstavlja prav kozmično drevo. V ritualu šamani vzpostavljajo most med Nebom in Zemljo, ki naj bi nekdaj bil dostopen vsem, po drevesu potujejo v najvišje in najnižje svetovne sfere oziroma iz enega kozmičnega področja v drugega, iz zemlje v nebo ali iz zemlje v spodnji svet. Poglavitno vlogo v šamanskem obredu igra šamanski boben, saj šamana vodi v »center sveta«, kjer se nahaja kozmično drevo in gospodar Univerzuma. Poslikave bobna so raznolike, v glavnem pa gre za simbol drevesa sveta, Zemlje, spodnjega sveta. Na bobnu so tudi konj, duhovi, Sonce in Mesec, do katerih pride šaman na svojih nebeških potovanjih.

Motiv svetovnega drevesa zasledimo tudi v mnogih ljudskih pesmih. Največkrat v kontekstu božanskega boja ali nebeške poroke med Jurijem in Maro. Božanski boj poteka med nebeškim bogom Perunom in njegovim htonskim nasprotnikom Velesom. Vzrok spopada je Velesova kraja živine ali Perunove žene, sestre. Boj lahko poteka tudi v živalskih vlogah, med nebeškim orlom, ki prebiva v krošnji svetovnega drevesa in zemeljsko kačo. V pesmih srečamo pridevnike, ki jih lahko pripišemo posameznemu svetu, npr. suhi ali zlati vrh drevesa, kar so atributi nebesnega sveta. Prav tako v pesmih srečamo tridelnost drevesa in živali, ki zastopajo posamezne dele drevesa oziroma nebesne sfere. O tem nam pripoveduje spodnja ruska pesem v hrvaškem prevodu:

O javore, zelen bore, lijepo ti t’je ukraj vode!
Iz stabra ti voda tele, a iz grana čele lete,
a u stabru tvoga duba sjedi jato od goluba.
I ostale sve grančice napunjaju drobne tice;
na vrhu ti orle sjedi, a daleko očim gledi,
a kad orle krilim trese, zlatne rese sve potrese.
(Katičić 2010: 43)

Mnoge balto-slovanske pesmi, ki govorijo o čudežnem drevesu imajo podobno vsebino, kar kaže na veliko sorodnost pesmi in skupen mitološki izvor. Na drevesu je v pesmih pogost suh vrh (tudi zlato ali biser) in na njem sedi ptica roparica, pogosto orel ali sokol. Zlata barva je nebeška barva, hkrati pa je zlato povezano s suhostjo. O tem priča praslovanska fraza »suho zlato«. V srednjem prostranstvu je steblo z vejami in čebeli, ki nabirajo med. Pri koreninah je voda in glodavci, največkrat pa kača oziroma zmaj. Voda v nekaterih pesmih teče iz stebla, drugod pa samo drevo stoji na morju in kamnu. Morje v pesmih ni to kar mi danes razumemo, temveč močvara, blato, skratka voda. Pod drevesom dobimo tudi motiv poroke nebeških božanstev Jurija in Mare.

Pod drevesom je kača, zmija, kar je etimološko podobno zmaju. Izraz prihaja iz zemlje, v smislu živali, ki se plazi po zemlji. Na vrhu drevesa pa je orel oziroma sokol, njegov živalski nasprotnik. V orlu, ki je na zlatem vrhu svetovnega drevesa in predstavlja nebo, lahko prepoznamo nebesnega gromovnika. Kača oziroma zmaj, se od korenin plazi proti vrhu drevesa in napada orla, da bi požrla njegove mladiče. Na mestu, kjer gromovnik zaustavi kačo, jo spremeni v kamen, zmij kamen. Takih zmij kamnov je mnogo, npr na Hrvaškem pri Žrnovnice. Za zmij kamen se v Belorusiji pripoveduje, da stoji tam, kjer je gromovnik Perun ubil nasprotnika. Podobno izročilo iz Slovenije lahko prav tako povežemo z božansko borbo in se najverjetneje dogaja na drevesu: Kačon iznese vsakih sedem let kamnito jajce. Toda če želi, da se iz njega izleže kačon s krili, ga mora valiti orlica. Da bi kačon to dosegel, poskuša jajce iznesti v orlovem gnezdu. Toda to se mu le redko posreči, ker orlov par največkrat opazi kačonovo prevaro in ga s kremplji odvrže iz gnezda. Prav to odvrženo kamnito jajce je neki ptičar našel v skalovju Poldanovca./…/ Kot je kasneje slišal, se je pri njem zares izlegel spakon kačon. K sreči je to pravočasno opazil in ga s kladivom ubil. /…/ Tistemu kačonu s krili so rekli tudi zmaj. V Čepovanu naj bi živel v požiralniku potoka, ki je južno od vasi (glej Medvešček 2006). V zgodbi vidimo, da so kačona imenovali tudi zmaj in lahko da gre za isti zmij kamen. Kamnita jajca so sicer imenovali tudi kačje glave, le da z njimi v povezavi ni izročila o »božanskem boju«. Znano je, da je bog dežja Indra na gori Parvata uničil kačo.

Po srbskem izročilu je bila zmajeva funkcija, da se bori s silami, ki delajo oblake in točo. Ravno to pa je funkcija gromovnika, kar je še en dokaz o božanski borbi. Hrvaška pesem v katerih sta zmaj in sokol:

Javor jeli poručuje:
»Vita jelo, sestro moja!
Što si žuta vrha tvoga?«
Jele boru poručuje:
»Kako ne ću, o javore,
o javore, zelen bore!
U stabru mi ljuti zmaje,
a u vrhu više njega
sivi soko gnijezdo vije.
Zmaj sokolu poručuje:
O sokole, moj sokole,
ne vij gnijezdo više mene!
Ako puštim modre plame,
gnijezdo ću ti opaliti,
tiće ću ti oprliti. –
Soko zmaju poručuje:
Juti zmaje, nemam straha;
još u polju ima slame
i u gori šušnjarike;
ja ću gnijezdo sviti opet.
Tići su mi poletari;
brzo će mi polećeti
baš put grada Dubrovnika;
donijet će mi dobre glase
od gospode dubrovaške.

Iste živali srečamo v skandinavskih ljudskih pesmih in v Eddi. Na vrhu jesena Yggdrasil je orel, spodaj pa zmaj po imenu Nidhogg. Poleg Yggdrasila, je v skandinavski tradiciji poznano še dvoje imen za svetovna drevesa: Laeradr in Mimameidr. Yggdrasil se je z vrhom dotikalo neba, s svojimi tremi koreninami pa segalo v podzemeljski svet mrtvih, v domovanje velikanov, kjer je izviral studenec modrosti. Z njegovih vej je kapljala medena rosa, korenine pa so segale tudi v kraljestvo bogov, ki so se pri vodnjaku usode, zbirali na posvet. Tri norne so na istem mestu odrejale usode ljudi.

BOŽIČNO DREVO

Za isti motiv svetovnega drevesa gre pri kurjenju čoka za božični večer. V ruski pesmi se pogovarjata drevo in dekle. Drevo, ki je bilo prineseno za kurjenje na Badnji večer pravi, da je raslo zraven vode (!), predstavlja se kot svetovno drevo, ki rodi bisere, srebro in zlato. Z vrhom pravi, je zraslo do neba, veje pa so padale do Zemlje. Po Katičiću se na božični večer po tem drevesu spusti mladi Bog v hišo in prinese bogate darove ljudem. Drevo se na nek način prikazuje kot stopnice do nebes. Poleg čoka, ki so ga kurili na božični večer, pa je svetovno drevo prestavljala tudi smreka. Zimzeleno božično drevo gre v kontekst simbolike večnega življenja. Druga ponazoritev ideje svetovnega drevesa naj bi bil običaj postavljanje mlajev.

VERTIKALNA IN HORIZONTALNA RAVEN SVETOVNEGA DREVESA

Drevo lahko nadalje razčlenimo na dve liniji, vertikalno in horizontalno. Po Toporovu vertikalna linija ustreza trodelnim predstavam o drevesu in svetu, kot so krošnja, deblo in korenine, ter živalim, pticam, kopitarjem in kačam. Arhaične predstave vidijo trodelnost tudi v človeškem telesu, npr. glava-trup-noge oziroma sonce, luna, zvezde-človek in njegovo prebivališče-atributi podzemnega sveta. Tri je prvo popolno število, sveto število, povezano s srečo, »v tretje gre rado«, poznane so tri življenjske stopnje: rojstvo, poroka, smrt. Mitični junaki so imeli trojno moč ali tri življenja, v pravljicah je pogost motiv treh bratov. Tri predstavlja dušo, štiri pa telo. Trojstvo se izraža v človeku in v kozmosu, kot fizični, mentalni in duhovni svet.

Horizontalni ravni ustreza četvernost. Sem spadajo smeri neba: sever-jug-vzhod-zahod; letni časi: pomlad-poletje-jesen-zima; deli dneva: jutro-dan-večer-noč; štirje elementi: ogenj-voda-zemlja-zrak; štirje deli: prvi-zadnji-levi-desni; štiri vetrovi, ki so jim Slovenci še v 20. stoletju darovali hrane, bogovi, mitski heroji, rastlinsko in živalsko kraljestvo, barve in socialne funkcije. Štiričlenost je tudi v osnovi vseh kultnih prostorov, kot orientacija s stranmi neba. Hkrati pa zaznamuje celoto, štiri mitske reke, Zemljo in je Jupitrovo število (gromovnik). S štirico je povezana štiriperesna deteljica, ki je predstavljala tudi mistično drevo.

Yggdrasil  je ogromno mitsko drevo, ki povezuje devet svetov v nordski mitološki kozmologiji.

Vertikala je povezana s sfero kozmologije, medtem ko je horizontla povezana z ritualom in njenimi udeleženci. Po Toporovu so objekti žrtvovanja in darovanja vedno v centru, levo in desno pa so udeleženci rituala. Med slovanskimi in slovenskimi bogovi, ki imajo izrazito trojnost, nedvomno spada bog Triglav, njegov idol je imel tri glave, v Ščečinu na Poljskem pa je bil Triglavu posvečen najvišji od treh hribov, hkrati pa je imel malik baltskega Triglava tri glave. Za Triglava so verjeli, da naj bi imel tri glave zato, ker upravlja s tremi svetovi, podzemnim, zemeljskim in nebesnim. Prav tako naj bi bila slovenska gora Triglav posvečena bogu Triglavu in predstavlja drugo podobo kozmičnega drevesa, to je kozmično goro. Poleg tega pa spadajo med vertikalno os tudi bogovi, ki imajo izrazito triado, npr. praslovanska triada bogov, Perun, Veles in Mokoš. Medtem ko je trodelnost lastnost Triglava, pa je četvernost lastnost Peruna. Malik Peruna oziroma Svantevida predstavlja Zbručki idol, četverokotni lik boga, ki gleda na vse strani neba.

Štiričlenost (horizontala) in tričlenost (vertikala) opisujeta zgradbo oziroma ustroj sveta. Horizontala je statična in predstavlja stabilnost, vertikala pa je dinamična in predstavlja evolucijo. Is dveh osnovnih števil, tri in štiri, dobimo magično število sedem, ki samo v celoti opisuje drevo. Sedem je število, ki simbolizira dovršenost in je zato število vesolja, ki vsebuje materialno in duhovno, hkrati pa je pogosto število v ljudskih pravljicah. Tri naj bi bilo predhodnica števila sedem, število sedem dobimo tudi v šamanskih tradicijah, kjer se je šaman vzpenjal skozi sedem nebesnih področij. Število karakteristik svetovnega drevesa je praviloma konstanta, npr. sedem vej na svetovnem drevesu in na vsaki veji živi drugo božanstvo. Če pomnožimo osnovni števili drevesa, trojko in štirico, dobimo število dvanajst, ki prav tako opisuje svetovno drevo »stoji hrast, na hrastu dvanajst gnezd«. Dvanajst je prav tako pogosto število v mitologijah, povezano z dvanajst meseci, na Olimpu je bilo dvanajst bogov, svetovno drevo ima dvanajst plodov in ne nazadnje poznamo magične dvanajstere noči v času najdaljših noči. Poleg omenjenih števil pa se govori tudi o devetih nebih, devetih bogovih in devetih vejah kozmičnega drevesa (3×3). Nebo ima tudi devet sfer, ponekod tudi dvanajst, pet ali sedem sfer.

SVETOVNA GORA

Svetovna os se poleg drevesa, največkrat upodablja v svetovni gori. Simbolno gre za isto povezanost med svetovi, zato ima gora mnogo istih pomenov z drevesom. Nekatere drevesa pa so še dodatno častili na vrhu hribov, kot npr. skandinavski Irminsul, ki etimološko pomeni svetovni steber. V rimski tradiciji so za svetovni steber uporabljali ime Jupitrov steber. Poleg samega Irminsul pa je značilnost evrazijskih svetovnih dreves, da rastejo na hribu ali gori. Vrh kozmične gore se nahaja v zvezdi severnici, »popku neba«. Burjati verjamejo, da je severnica privezana na vrh gore, Mongoli pa si predstavljajo kozmično goro kot piramido s štirimi stranmi in drevesom v sredini: ta bogovom služi kot steblo sveta za katerega privežejo svoje konje.

Čaščenje hribov je bilo razširjeno po celotni Zemlji. V Evropi je samo pri Germanih znanih mnogo hribov imenovanih po bogu Thoru, predvsem v Skandinaviji pa po Vodinu oziroma Odinu. Pri Baltih in Slovanih so hribi poimenovani po gromovniku Perunu in tudi po Triglavu.

Lastnost nekaterih svetih gor je votla notranjost, ki je pogosto polna vode, ki s tem ogroža ljudi in tudi vrelec, ki napaja vse strani sveta. Tako kot pri svetovnem drevesu, je tudi na svetovni gori izvir žive vode. V slovenskih pravljicah je tridelnost gore pojasnjena tako, da je »tri ure visoka in široka ali da junak jaha nanjo skozi deželo vetra, meseca in sonca, najpogosteje pa z barvami in lastnosti treh kovin – bakra, zlata in srebra«.

CENTER SVETA

Najvišja točka sakralnosti je točka stvarjenja sveta oziroma center sveta. To je središče in svetišče, kjer se stikata nebo in zemlja in le-to stoji sredi sveta. Vsako svetišče so tudi svete gore in zaradi tega središče. Središče pa je predvsem prostor svetega, prostor absolutne resničnosti, zato dobimo v središču studenec mladosti in drevo življenja ter nesmrtnosti. Pot do središča je po Eliadeju v resnici prehod iz profanega v sveto, iz smrti v življenje in iz človeškega v božansko, zato je ta pot vedno težavna in nevarna. Doseči središče pa pomeni blagoslovitev in iniciacijo.

Svetovno drevo je zraslo »na začetku« časa, ko se je zgodilo stvarjenje sveta. To začetno stvarjenje se po arhaičnih predstavah mora ponavljati vedno znova v ritualih, kar ljudstvu zagotavlja varnost, napredovanje in vzpostavitev oziroma obnovo začetne življenjske sile (mane). Po Evzlinu pa svetovno drevo ni bilo produkt stvarjenje sveta, temveč ravno obratno, stvarjenje sveta naj bi bilo posledica rastja drevesa. Razraslo naj bi se do sveta, postalo svet in zato bilo ob istem času njegov center in opora. Drevo zato opredeli, kot »potencialno«, v pomenu, da ima drevo dodatne potenciale, ki se šele razvijejo. Potencialni karakter drevesa vidi v plodovih, iz katerih se rodijo ptice ali pa v krošnji, kjer prebivajo duše, ki čakajo na zemeljsko rojstvo in tako predstavljajo tudi reinkarnacijo.

Objekt, ki je predstavljal središčno točko ali svetovno os, je bil dejansko ali simbolično ograjen od ostalega sveta. Na Primorskem je poznano »opasilo«, postavitev prižganih sveč okoli cerkve ob žegnjanju. Ob pomembnih praznikih so z vrvjo opasali tudi človeka, da bi ga trdno povezali s svetim. Veže pa se tudi krščansko birmo.

Center sveta nam kaže svetovno drevo in sovpada s centrom cele vrste sakralnih objektov, celotnega kozmosa, vesolja, kot tudi zemlje, države, mesta, hrama in oltarja. V letnem ciklu se dogodek ob stvarjenju sveta ponovi v času praznika, ko je sonce na stiku starega in novega leta in naredi svojo letno pot okoli svetovnega drevesa. Svetovno drevo tako ne kaže človeku samo celostni pogled na svet, temveč njegovo mesto v celotnem vesoljstvu.

ZVEZDA SEVERNICA

To, kar na zemlji predstavlja svetovno drevo oziroma svetovna gora in v podzemlju središče sveta, na nebu predstavlja zvezda severnica. V mnogih šamanskih tradicijah zvemo, da je severnica privezana na vrh gore. V tej gori lahko prepoznamo svetovno goro. Podobno izročilo lahko razberemo tudi pri nas. Poleg tega pa severnica simbolizira središče neba, saj je imenovana tudi »popek neba« ali »steber« neba, na tak način, kot drevo simbolizira središče sveta, »popek sveta«.

Severnica ni naključno izbrana za središče neba, saj je to zvezda, ki je zelo blizu nebesnega pola, če si predstavljamo, da se nebo z zvezdami vrti okoli osi, ki gre skozi resnično Zemljino središče. Severnica je torej blizu nebesnega pola, kjer ta »os« prebada nebo. Navidezno vrtenje neba je posledica resničnega Zemljinega vrtenja. Obojne vrtenje poteka okoli iste osi, vendar v nasprotnem smislu.

Severnica ni imela vselej tako imenitne lege na nebu kot sedaj in ji ta lega ni zagotovljena za vedno, saj lega Zemljine osi v prostoru ni stalna. Sonce in Luna vplivata na Zemljo tako, »da opisuje njena os plašč stožca. Ta pojav, značilen za vrtavke, se imenuje precesija. Zaradi precesije Zemljine osi se premika nebesni pol. V približno 26 tisoč letih opiše na nebu poln krog. Okoli leta 2800 pr.n.št. je bila Severnica zvezda alfa v Zmaju. Leta 800 pr.n.št. je bil severni nebesni pol blizu vidne zvezde v ozvezdju Žirafe. V tistem času je bila današnja Severnica 7,5° oddaljena od pola. Danes je oddaljena od pola samo okoli 1°, leta 2100 pa mu bo najbližje – približno 0,5°. V daljni prihodnosti bodo severnice druge zvezde, saj se bo od pola odmaknila in bodo prišle bližje polju druge svetle zvezde.«

Slovensko ime za zvezdo severnico se lahko skriva tudi v zvezdnem imenu »stožer«, ki sicer dobesedno pomeni steber, okoli katerega naložijo kopo, ali na sredo gumna zapičen kol, okoli katerega se med mlatvijo suče konj ali vol. V pomenu severnica je beseda stožar poznana ponekod na ruskem, slovenski stožeriči pa se nanašajo na zvezdno skupino Gostosevcev. Vendar take zamenjave zvezdnih imen niso nič posebnega, temveč prej pogoste.

SVETOVNO DREVO PRI SLOVENCIH

V Zadlogu pri Črnem vrhu je še v devetnajstem stoletju rasla lipa »starodnica«. Okoli nje so bili do »višine pasu še vedno zloženi ploščati kamni, ki so po ljudskem izročilu predstavljale umrle prednike, ki so to območje v davnini poselili. Ko so drevo posekali, so ponoči neznanci pobrali z drevesa vse gobe in omelo. Pobrano so potem videli v hišah in hlevih ljudi, ki so še živeli po stari veri.« Ob tej lipi so nekoč kurili tudi kresove, ob peti polni luni, ko je lipa ozelenela, pa so okoli nje plesali. Takrat naj bi na Bendijskem vrhu v Trebuši rasla prav tako posvečena bukev, ki je imela okoli debla ravno tako zložene kamne, da je bilo od daleč za videti, kot da raste iz okroglega stolpa. Po takih svetih drevesih pa so napovedovali tudi letino jeseni, ko so spreminjali barvo. Takrat naj bi napovedali kakšna bo zima, napovedovali pa so tudi po sovi, ki je živela na tem drevesu.

Poleg svetovnih dreves pa je ohranjen spomin tudi na svetovne gore na Slovenskem. Najbolj znana je gotovo Triglav, ki najverjetneje nosi ime po bogu Triglavu. To potrjuje tudi dejstvo, da je bil Triglav v Ščečinu povezan s goro. Imensko je povezana s Triglavom tudi jama Triglavca in hrib Tolminski Triglav. Jama Triglavca je povezana tudi s staroverskim izročilom, čeprav ne v povezavi s bogom Triglavom.

Kozmičnih gor je bilo pri Slovencih še mnogo, npr. Jelenk oziroma Jelenova gora na Banjški planoti, kjer so ob zimskem kresu kurili tudi Kresove, povezana pa je še z mnogim drugim izročilom. Svetovne gore so verjetno tudi hribi, ki so nosili »kačje glave« in so bili pomemben del staroverskega verovanja. Najbolj znani hribi s kačjimi glavami so Volnik (imenovana tudi Bunik oziroma Kačja glava), Peščena glava in Črna glava.

Gore oziroma sveta mesta povezana s zvezdami dobimo tudi v slovenskem izročilu. Skala Kamrtna nad Idrijco je bila svetišče starovercev, kjer so imeli enkrat letno obred povezan z vodo in sicer, ko se je »velika zvezda poravnala s Kamrtno spodaj«. Prav tako je bila z zvezdami povezana skala Vučji zob (verjetno volčji zob, kamen). Ta naj bi bil »poglihan z Gomilo, Slemenom in eno izmed zvezd Velikega voza«. Mimogrede naj omenimo, da sta bila oba hriba, tako Gomila kot Sleme, povezana s staroverci, zanimivo pa je, da je omenjena ena izmed zvezd Velikega voza. Tu lahko hitro pridemo do »središča neba«, saj je ravno preko Velikega voza najlažje dobiti zvezdo severnico na nebu. Dolžino med »prvim kolesom« in prvo točko stranice povežemo v navidezno linijo, nato pa po tej navidezni liniji od kolesa do roba sledimo še za približno pet takih razdalji in pridemo do severnice.

Leva slika prikazuje s fotografskim aparatom slikano navidezno vrtenje neba, blizu središča je zvezda severnica; desna slika pa prikazuje Mali voz v različnih legah na nebu. Različni položaji Malega voza kažejo simbol svastike, slednji simbol simbolizira poleg kroga, letnega ciklusa, posredno ognja tudi zvezdo severnico.

SKLEP

Svetovno drevo, katerega krošnja sega do nebes in korenine do središča zemlje, gora, kozmični človek in tempelj so samo simboli axis mundi. Zanje je značilno, da stojijo v »geografskem središču« sveta, popku sveta, morja in neba, povzroča vrtenje zemlje, prispeva k stabilnosti in je povezave svetovnih sfer. Ideja mostu med svetovi izvira še iz najstarejšega, predzgodovinskega časa. Skozi zgodovino se je ideja povezave oziroma mostu med svetovi usidrala v večini religij, od človekovega religioznega premišljevanja pa je prišla tudi do materialne kulture in danes lahko to simboliko vidimo v stavbah ali pa povsem enostavno kot ornament na prekmurskih pirhih, ki nosijo motiv svetovnega drevesa. Axis mundi je največkrat upodobljen s svetovnim drevesom ali s svetovno goro, ima svojo vertikalno kot tudi horizontalno linijo. Zato ga lahko vidimo tudi kot križ oziroma svastiko, slednja je samo podvrsta križa, predstavlja pa svet, sonce, zvezdo severnico, plodnost in je geometrična varianta svetovnega drevesa.

Svetovna os skratka povezuje vse tri svetove, podzemeljsko sfero, naš svet in nebesno sfero. Sakralno točko podzemeljskega sveta predstavlja središče sveta, središče neba pa predstavlja zvezda severnica, ki je imenovana tudi »popek neba«, poznana pa je tudi pod imenom »nebeški steber«. Podzemeljsko sfero in nebesno sfero pa v zemeljski sferi povezuje svetovno drevo, ki prav tako stoji v središču sveta. Kozmično drevo predstavlja sakralnost sveta, njegovo plodnost in večnost, povezan je tudi z idejo o stvarjenju, rodnosti, iniciaciji in nesmrtnosti. Drevo simbolizira izvor življenja, po Jungu pa evolucijo in psihično dozorevanje.

Axis mundi je preko svetovnega drevesa predstavljal enega najpomembnejših delov religioznega osmišljevanja predkrščanskih ljudi, saj se je v povezavi z njim prepletal tudi osnovni mit slovanske mitologije, boj gromovnika s podzemeljskim bogom, kot tudi kozmogonski mit o stvarjenju sveta. Prav tako je bil simbolizem svetovnega drevesa močno prisoten tudi na Slovenskem z vso svojo podrobno razdelitvijo na tridelno vertikalno os in štiričleno horizontalno os. Poleg središča sveta je bilo skoraj gotovo tudi pri nas poznano središče neba, ki ga označuje zvezda severnica oziroma slovensko zvezdno ime stožer.

Avtor: Nejc Petrič

Literatura:
∙  Ajdačić, Dejan
1996 Čudesno drvo u narodnim pesmama balkanskih Slovena. Kodovi slovenskih kultura (Biljke) 1, str. 69-84 [Uporabljeno dne 12-12-2011] Dostopno na URL: http://kapija.narod.ru/Authors/Ajdacic/ajd01_drvo.htm
∙ Славянская мифология
2011 Славянская мифология: энциклопедический словарь. Moskva: Международные отношения
∙ Dowden, Ken
2000 European paganism: the realities of cult from antiquity to the middle ages. London, New York: Routledge
∙ Dumezil, Georges
1987 Tridelna ideologija Indoevropejcev. Ljubljana: ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete
∙ Евзлин, Михаил
2006 Дерево потенциальных миров. Studia mythologica slavica 9: 225-242.
∙ Eliade, Mircea
1985 Šamanizam i arhajske tehnike ekstaze. Novi Sad: Matica srpska
∙ Eliade, Mircea
1992 Kozmos in zgodovina : mit o večnem vračanju. Ljubljana: Nova revija
∙ Jung, Carl Gustav et. all.
2002 Človek in njegovi simboli. Ljubljana: Mladinska knjiga
∙ Katičić, Radovan
2005 Čudesno drvo. Filologija 45: 47-86
∙ Katičić, Radovan
2010 Božanski boj: Tragovima svetih pjesama naše pretkršćanske starine. Zagreb, Mošćenička Draga: Katedra Čakavskog sabora Općine Mošćenička Draga, Odsjek za etnologiju i kulturnu antropologiju Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu
∙ Medvešček, Pavel
2006 Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. Nova Gorica: Taura
∙ Matičetov, Milko
1974 Zvezdna imena in izročila o zvezdah med Slovenci. – Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 2: 43-90
∙ Ovsec, Damjan
2001 Vraževerje sveta: o nastanku vraž, njihovem razvoju in pomenu. Ljubljana: Kmečki glas
∙ Perunovo koplje
2011 Perunovo koplje. Andrej Pleterski in Tomo Vinšćak, ur. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC.
∙ Prosen, Marijan
1973/1974 O severnici. Presek: list za mlade matematike, fizike, astronome in računalnikarje. 1 (3), str. 146-149. [Uporabljeno dne 12-01-2012] Dostopno na URL: http://www.presek.si/1/1-3-Prosen.pdf
∙ Slujis van der, Martinus Anthony
2005 The World Axis as an Atmospheric Phenomenon. Cosmos. The Journal of the Traditional Cosmology Society 21(1)/3-53
∙ Šmitek, Zmago
2004 Mitološko izročilo Slovencev. Ljubljana: Študentska založba
∙ Šmitek, Zmago
2008 Paralele med indijsko in slovensko mitologijo: sledovi skupne indoevropske dediščine. Studia mythologica slavica 11: 127-147
∙ Tolley, Clive
2009 Shamanism in Norse myth and magic. Helsinki: Suomalainen Tiedeakatemia = Academia Scientiarum Fennica
∙ Топоров, Владимир Николаевич
2010a “Первобытные предстабления о мире (общий взгляд)”. V: Мировое дерево: Универсальные знаковые комплексы. Т.1. Москва: Рукописные памятники Древней Руси. Str.: 25-52
∙ Топоров, Владимир Николаевич
2010b “”Мировое дерево”. Опыт семиотической интерпретации”. V: Мировое дерево: Универсальные знаковые комплексы. Т.1. Москва: Рукописные памятники Древней Руси. Str.: 210-263
∙ Топоров, Владимир Николаевич
2010c “”Мировое дерево”: универсальный образ мифопоэтического сознания”. V: Мировое дерево: Универсальные знаковые комплексы. Т.1. Москва: Рукописные памятники Древней Руси. Str.: 263-290
∙ Топоров, Владимир Николаевич
2011 “Мировое дерево”. V Мировое дерево: Универсальные знаковые комплексы. Т.2. Москва: Рукописные памятники Древней Руси. Str.: 324-335.