Andrejka Čufer je diplomirala na kiparskem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Posveča se slikarstvu, svetlobnim kiparskim objektom iz papirja, ilustraciji, oblikovanju. Je dobitnica kar nekaj nagrad. Živi in ustvarja v Vrbi na Gorenjskem.
Za seboj ima celo vrsto tako samostojnih kot skupinskih razstav, poleg mitoloških vsebin je narisala in oblikovala tudi druge naše znamke – med njimi grajske stavbe na Slovenskem.
Več o avtorici si lahko preberete:http://www2.arnes.si/~sggaler/nit/slo_cufer.htm
“Svarog
Svarog je bil omenjen v 12. stoletju kot oče Sonca, ki so ga Slovani enačili z božanstvom po imenu Dažbog. Ime Svarog izhaja verjetno iz staroiranske in staroindijske besede svar, hvar, ki je v indoevropski mitologiji pomenila blagoslov najvišjega boga v obliki svetlobe. Tako Svarog kot Svarožič sta v slovanski mitologiji povezana z ognjem, zato ni jasno, ali se imeni nanašata na isto osebo ali označujeta očeta Svaroga in njegovega sina Svarožiča, morda Dažboga. Verjetna je razlaga, da je Svarog inkarnacija čiste, najbolj elementarne svetlobe, medtem ko sta njegovi konkretni utelešenji Svarožič – zemeljski ogenj, kres – in Dažbog – sonce. Tako kot je svetloba nedosegljiva, nematerialna in neizmerljiva, je tudi Svarog ezoteričen, nekonkreten, neaktiven in ne povsem antropomorfen. Pripisana mu je vloga najvišjega božanstva, stvarnika, praočeta in najvišjega vladarja vseh bogov, vesolja in reda. V slovanski ter srednjeveški umetnosti in na ljudskih vezeninah je upodobljen kot nebesni svod v človeški obliki, na katerem so simbolizirane stopnje sončnega ciklusa. Njegovo ime je razvidno v številnih slovanskih krajevnih imenih, npr. Tvarog ali Tvarožna gora. Po nekaterih razlagah naj bi bil s Svarogom povezan tudi praznik »božič«, ki se je pokrival s poganskim praznikom nepremaganega Sonca. Staroslovensko ime naj bi pomenilo malega boga Svaroga ali Svarožiča, ki se je ob zimskem kresu rodil vsako leto na novo. Smrt in prerojenje Svaroga sta, tako kot pri Dionizu, simbolično ponazarjala dogajanje v naravi. Mit o ponovnem sončevem rojstvu sredi zime govori o božanstvu, ki se je v najbolj mračnem času borilo za sonce in svetlobo.
“Kresnik
Med več kot petdesetimi bajnimi bitji, ki sooblikujejo podobo slovenske mitologije, je tudi krésnik. O tem pozitivnem, vsestransko dobrem liku je ohranjenih več bajk in pripovedk, ki so bile izhodišče raziskovalcem tega bajnega bitja, njegovega pomena in vloge v slovenski mitologiji. Večina raziskovalcev ga je razumela kot sončnega junaka, saj naj bi bilo njegovo delovanje povezano s poletnim solsticijem, najdaljšim dnem (21. ali 22. junija) in najkrajšo nočjo v letu ali (sončnim) kresom. To je bil prav gotovo najskrivnostnejši dan v letu, ognjeni praznik sonca. Sonce je doseglo svoj višek in potem začelo pešati proti jeseni. Praznik sega daleč nazaj v pogansko dobo, danes pa ga praznujemo nekaj dni pozneje, kresni večer je 23. in kres 24. junija. Glavni junak številnih obredij in navad (zažiganje kresov, proženje gorečih koles, obhodi kresnic itd.) v tem času je bil kresnik, ki ga je Cerkev nadomestila s praznikom rojstva sv. Janeza Krstnika. Iz njegovega imena izvirajo tudi poimenovanja kresa na Slovenskem, npr. šentjanževo, ivanje, janževo, ivanovo itd. Novejša raziskovanja so pokazala, da je solarni značaj kresnika verjetno razvojno mlajši. Prvotno naj bi bil kresnik predvsem lunarno bajno bitje, ki je v življenju naredilo same dobre stvari in dejanja. Med njimi je bilo tudi dvanajst najbolj važnih, kar naj bi ustrezalo dvanajstim znamenjem nebesnega, živalskega kroga (zodiaka). Kresnik je bil tudi vladar sveta ali t.i. devete dežele, boril se je s sovražnimi duhovi in se pretvarjal v najrazličnejše podobe, da je dosegel nekaj dobrega za ljudi. Bajke so kresnika postopoma spremenile iz lunarnega božanstva v junaka ognjenega sonca, končno celo v zemeljskega gospodarja (vladarja) z bajeslovnimi lastnostmi.
Prof. dr. Janez Bogataj” Vir: http://www.posta.si
“Vesna
Vesno, ki s svojim imenom pooseblja pomlad, pravzaprav ne moremo uvrstiti med slovanske (in slovenske) boginje, ampak med bajna bitja. Pričevanja o vesnah ali veščah in spomini na nanje so bili ponekod živi še po koncu druge svetovne vojne. Vesna naj bi bila družica vesnika, oba pa sodita verjetno med razvojno mlajši bajni bitji, ki sta povezani z različnimi kmetijskimi obredji. Kljub temu, da je ime Vesna slovanskega izvora in v številnih slovanskih jezikih pomeni pomlad, tudi mladost, pomladno radost in bujnost, je v slovenskem jeziku izrazit pesniški, iz slovanskih jezikov prevzeti izraz za ta letni čas. Ime tega bajnega bitja se v slovenski ljudski tradiciji najpogosteje najde v družbi raznih bitij, ki jih označujemo kot čarovnice ali coprnice. Te vesne naj bi prebivale v prelepih palačah na visokih gorah, kjer se pogovarjajo o letini, življenjskih usodah ljudi in drugem. Njihove palače obdaja velik krog, ki jim prepoveduje izhod čez leto, razen v mesecu februarju. Ta se zato imenuje tudi »vesnar«. V tem mesecu odhajajo v dolino med ljudi in se vozijo med enajsto in polnočjo na lesenih vozičkih ob poteh. Pri tem spuščajo posebne glasove; ljudje pravijo, da »črčíjo« ali »hreščijo«. Slišijo jih le tisti posamezniki, ki jim je ta lastnost prirojena. Komur se čez leto uspe skrivaj priplaziti v njihove palače na gorah, lahko izve, kaj se bo v tistem letu zgodilo. Vendar gorje mu, če ga pri tem vesne zasačijo. Za oznako človeka, ki ima hud kašelj, se uporablja tudi primera»hreščiš kakor vesna«.
Dr. Janez Bogataj” Vir: http://www.posta.si
“Mokoš
Za Mokoš je poleg Peruna in Velesa potrjen praslovanski izvor. Bila je edino žensko božanstvo v ruskem panteonu kneza Vladimirja iz 10. stoletja, katere kip je stal v Kijevu. Iz folklornih besedil je mogoče rekonstruirati mit o njeni nebeški svatbi s Perunom/Gromovnikom. Mokoš naj bi ga prevarala z Velesom, čemur naj bi sledila Perunova kazen oziroma dvoboj med nasprotnima si božanstvoma. Mokoš so ženske častile dolgo po pokristjanjevanju. Še v 16. stoletju je moral duhovnik pri spovedi vprašati ženske, ali so šle k Mokoši. V njeni podobi so poudarjene seksualne poteze (velike prsi, dolgi razpuščeni lasje itd.). Pripovedi proti poganstvu posebej poudarjajo njeno razuzdanost. Je zavetnica porodnic, božanstvo cikličnega kroženja, ženskih opravil, predvsem preje, tkanja in pranja. Na njen dan, petek (dan po četrtku, posvečenem Perunu in Velesu), so veljale številne prepovedi, recimo puščanja kodelje (prediva), pranja perila, tabu spolnih odnosov in posebni predpisi glede opravil, vedenja, obleke itd. Etimologija in Mokošine kasnejše transformacije kažejo na njeno povezavo z dnom, mokroto, vlago, vodo. Mokoš so si na severu Rusije, kjer so toponimi z njenim imenom najbolj pogosti, predstavljali kot žensko z veliko glavo in dolgimi rokami, ki ponoči prede. V Sloveniji je ohranjena pripoved o čarovnici Mokoški. Spomin na Mokoš je prevzela sredozimka Pehtra baba, ki so ji darovali volno, lan in prtičke. Ob njenih dnevih je veljala prepoved preje in tkanja. Mokošino nasledstvo je mogoče prepoznati v zavetnicah preje, tkanja in pranja, kot so Torka, Petka (sv. Pjatnica), Kvatra, perica in sv. Jedrt. Z mokroto so povezane Babe v obliki kamnitih monolitov v severnem Jadranu.
Katja Hrobat” Vir: http://www.posta.si
“Kurent, prinašalec vinske trte
Kurent, tudi Korent ali Korant, je v slovstveni folklori čarodejni godec, ki s svojimi goslimi neustavljivo sili ljudi in Smrt v ples, veseljak, ki prelisiči Smrt ali hudiča in pride z zvijačo v nebesa. Ljudje ga prepoznavajo v luni. Po starejših ljudskih zgodbah je Korant rešil človeka pred vesoljnim potopom tako, da je slednji splezal na Korantu posvečeno drevo, vinsko trto, ki je segala do neba. V zahvalo za rešitev je človek obljubil, da bosta on in njegov rod vedno častila Korantovi rastlini, trto in ajdo.
Nekateri raziskovalci so v Kurentu prepoznali zgolj pravljično figuro, medtem ko so drugi v njem videli bajeslovno bitje. Ti so Kurenta interpretirali kot slovensko božanstvo veselja in vina ter hkrati kot hudobno lunarno božanstvo. Povezovali so ga z indijskim Šivo, s starogrškim Dionizom, z rimskim Bakhom ali z bajnimi bitji iz azijskega bajeslovja, ki so iznašla opojno pijačo in se uprla Stvarniku. Po etimološki razlagi se v besedi Kurent skrivajo pomenski koreni ustvarjajoči, snujoči, kar naj bi potrjevalo njegov rodovitnostno-lunarni značaj, božanstvo totemskega kulta.
Ni še povsem razjasnjena povezava med Kurentom kot zaščitnikom vinske trte in pustnim likom. Slednjega povezujejo z antičnim kultom boginje Kibele, koren kur pa bi lahko spominjal na kuro oziroma petelina. Prek kozmičnega jajca imajo kura, petelin in Kurent odločilno vlogo v izročilih o vesoljnem potopu. Podobna naveza je opazna tudi v pustnih šegah, kjer Kurenta, ki poskakuje in orje za debelo repo, spremljajo petelinčki. Vse navedene lastnosti vodijo v interpretacijo Kurenta kot božanstva, povezanega z razbrzdanostjo in rodovitnostjo.
Dr. Katja Hrobat” Vir: http://www.posta.si
“Volkodlak
Volkodlak je mejno bitje dvojne, človeške in živalske identitete, ki hkrati pripada človeškemu svetu in svetu živali, svetu demonov ter smrti. Lahko je človeško bitje s sposobnostjo preobrazbe, lahko je tudi demon v živalski obliki. V volkodlaka se lahko nekdo rodi po naravni poti z rojstvom z nogami naprej ali v srajčki (placenti). Po slovenskem izročilu je takemu bitju za preobrazbo dovolj, da se povalja v krtini ali ostalini na polju. Usoda volkodlaka je lahko določena umetno, z izobčenjem ali izgonom iz skupnosti. Po Trdinovih povedkah se sin preobrazi v volkodlaka zaradi prekletstva matere, odreši pa ga v božjem imenu ponujeni kruh. Preobrazbo v živalsko ali človeško obliko je omogočalo več obredov, med katerimi so za človeško preobrazbo igrali ključno vlogo kuhanje, pečenje, tkanje in predenje. Volkodlaki se pojavljajo predvsem pozimi okrog zimskega solsticija, v času dvanajsterih nevarnih volčjih noči okrog božiča, ob novi luni ali v sedmem dnevu tedna (sobota ali nedelja). Izročilo, da gre med volkodlakovim spanjem njegova duša sesat kri spečim, spominja na vampirja in šamanske praktike. V slovenskem izročilu lahko boj dveh volkodlakov povzroči sončni mrk, poznani so tudi spopadi med kresnikom in volkodlakom. V srednji in jugovzhodni Evropi se v času pomembnih poljedeljskih datumov odvijajo bitke med volkodlaki magi (kot duše v transu) in do volkodlakov sovražnimi demoni (nekrščeni mrtvec, zmaj), katerih dober ali slab izhod odloča o sreči ali nesreči skupnosti v prihajajočem obdobju. Volkodlaki, ki so znani v mitologijah celotne Evrope že od antične Grčije naprej, se zdijo prežitek arhaične, široko razprostranjene in univerzalne mitologije.
Katja Hrobat” Vir: http://www.posta.si
“Rojenice, sojenice
Rojenice in sojenice so predstavljale dobra ženska bajna ali demonska bitja, ki naj bi ob otrokovem rojstvu napovedovale njegovo usodo in odločale o njegovem življenju. Imele so vrsto vilinskih lastnosti. Zato so tem dobrim, nevidnim bitjem marsikje postavljali ob porodu na mizo kruh, pogače in vino. To je bila simbolna pogostitev, okrepčanje, da bi otroku namenile le dobre lastnosti, zdravje in uspeh. Naši (davni) predniki so menili, da na novorojenca že takoj ob prihodu na svet prežijo številne nevarnosti, zli duhovi in sile, ki so mu lahko vsestransko nevarne. Dobre rojenice in sojenice so bile tako deležne vse pozornosti, saj je verovanje v njih ljudi učilo, da ob rojstvu obiščejo otroka vedno tri. Dve sta ga lahko obranili vseh nevarnosti in mu napovedali večinoma dobre stvari. Tretja je napovedala nevarnosti in nesreče. Napovedi slednje se ni dalo spreminjati, torej je predstavljala usodo človeka, ki jo je težko spreminjati ali premagati. Dobri rojenici in (ali) sojenici sta nekatere odločitve tretje lahko le omilili. Dokaj splošno je bilo tudi verovanje, da je ena sodila otroku njegovo mladost, druga zakonsko življenje in tretja starost. Ali: prva je sodila o srečnem in veselem življenju, druga o nesrečnem in žalostnem in tretja o smrti. Verovanje v rojenice, sojenice je bilo zelo razširjeno med vsemi slovanskimi narodi. Tudi pri Slovencih najdemo pričevanja v verovanjih, pravljicah in bajkah.
Prof. dr. Janez Bogataj” Vir: http://www.posta.si
“Škrati
Škrati, mala starikava bajna bitja, so na Slovenskem znani z različnimi imeni in lastnostmi; od primorskega Kapiča, ki kot večina škratov v jami pretaka zlato, Lesnika in Gugljaja, ki prebivata v začaranih drevesih, do sivega Dimka, ki pomaga oglarjem, pohorskega svetlega Labra, ki pokaže zlato rudo, hišnega duha Šeteka ali Škratca, ki v zameno za obljubljeno domačiji prinaša bogastvo in se žareči metli podoben spusti skozi dimnik v hišo. Po rudarskem verovanju naj bi jamski škrat Perkmandeljc (tudi Pergmandelc, Birkmandeljc, Perkmandelj) v jami povzročal nesreče. Ker ne trpi vpitja in žvižganja, rudarji ne delajo hrupa. Že tristo let vodi Berkmandeljc rudarja po podzemnih bogatih žilah na Koroškem. V Idriji vsak dan darujejo tem dobrim duhovom kozico jedi, enkrat letno rdeč suknjič. Nagajivega škrata Tausa, čuvaja gorskih zakladov v Hudi peči, potopljenega zaklada v Krki in vremenarja, prebivalci Gorjancev videvajo v zelenem jopiču in rdečih hlačkah, na glavi nosi koničasto rdečo kapico s cofkom, na nogah ima luske, med petami pa kozji šopek dlak, ficeln. Imenovan tudi Škratelj ali Hudobec z vabljivo mošnjo zlata v roki zvrne nesrečo na vsakega, ki ga spozna. Čatež, pol človek pol kozel, iz zahodne in vzhodne Slovenije, spreminja svojo velikost, drvarjem ter pastirjem prinaša hrano, lahko pa ljudi plaši, spelje s poti in jih ščegeta do smrti. V odgovor na posmeh zvali kamenje s pečin na njihove hrame. Z gora se spušča v doline, kjer krade grozdje in se opija, kar spominja na antičnega Pana. Raznovrstna izročila o škratih, katerih splošno ime izhaja iz nemščine, so morda povezana s kulti prednikov, dreves in hišnih malikov.
Katja Hrobat” Vir: http://www.posta.si
