Skalnati samotarji in stolpi so v ljudskem jeziku večkrat imenovani »babe« ali »dedci«. Vse skale, gore in hribi s tem imenoma še niso bili sistematično popisani, do sedaj pa je znanih več deset takih skal ali kako drugače imenovanih samotnih stebrov, katerih višine so večkrat samo ocenjene, le nekaj pa jih je natančneje pregledanih in raziskanih. Najvišji kamniti stolp je najverjetneje Igla v Zgornji Savinski dolini, čeprav je prav območje, kjer bi jih lahko našli največ, to so Julijske Alpe, najslabše obdelano. Drugo takšno območje je naš dinarski kras, kjer je največ »mizastih« samotarjev. Tretji tip šilastih, včasih tudi človeku podobnih stolpov pa je na strmih pobočjih dolomita.
Pojav skalnatih stolpov, rogljev ali pa samotarjev je dokaj pogost, saj je povezan z nenehnim eksogenim nižanjem zemeljskega kamninsko pestrega površja. Najbolj lahko pri tem delujeta že navadna denudacija in erozija, nato pa vsi mehanični in kemični procesi na razgaljeni kamnini in na krasu korozija. Skalni samotarji so torej večji ali manjši ostanki večinoma odpornejše ali pa trše kamnine, ki so zaradi močnega zniževanja površja nekako »obviseli«. Tudi to, kar gledamo danes, je samo ena izmed stopenj tega razvoja. Mehanični procesi zmrzali, insolacije, gravitacije in spiranja jih bodo prej ali slej porušili.
SKALNATE BABE IN DEDCI
Skalnate babe in dedci večinoma nosijo stara mitološka imena, neredko povezana z lokalnimi povedkami. Zanimivo je, da se pojavljajo večinoma v pasovih dolomita, največ pa jih je znanih v Posavju ob pobočjih strmo zarezanih dolin. Ljudska razlaga za okamnitev je božja kazen za storjeni greh, prelomljeno obljubo, žalitev, krivo pričanje, nezvestobo, sovraštvo, načrtovanje umora ali pa posledica hudega duha. Pogosto so babe in dedci okamneli zaradi preklinjanja sonca ali pa zaradi drugih grehov, kot npr. Poljanska Baba, ker ni hotela rešiti nesrečnega gonjača, ki se ga je na lovu lotila divja zver. Nad reko Bistrico tik pod Pilštajnom pa zakleta v kamen stoji Ajdovska žena z otrokom, saj je zaradi vročine preklela Sonce. Zaradi vročine so preklinjali tudi ribniški Okamneli svatje, toda v pravljici ne Sonce, ampak boga. V tem primeru gre bolj za slikovito steno Velike gore, ne pa za samotarje; toda isto ime in verjetno enako pravljico imajo Okamneli svatje ob reki Mediji med Izlakami in Lokami pri Zagorju. Ti stolpi so resnično nekaj posebnega: kakšnih deset jih je visokih od 5 do kar 20 metrov, ostali pa se raztezajo v skoraj kilometer dolgem in zelo ozkem pasu.
Največji svat, njegova navpična stena nad strugo Medije je visoka najmanj 25 m, s pobočne strani pa kakšnih 15 m.
Babji zob nad Martuljkom. Visok je okoli 10 m.
Na višini 1700 metrov se dviga Dedec nad dolino Kamniške Bele, ki pa je zelo posebnega videza, saj predstavlja pravo »glavo« na ožjem vratu, skupini stolpičev na Kamniškem sedlu pa se pravi Babe. Pri Igu poznajo samotno skalo Stari dedec, ki je visoka dva metra, samotni steber Dedec pa je tudi pod Zelenškimi špicami. Babjih zobov poznamo kar nekaj: na Jelovici je apnenčasti Babji zob visok okoli 30 metrov, Babji zob iz dolomita nad Martuljkom je visok 10 metrov, Babji zob na Studorju pa meri štiri metre. Obstaja še veliko raznih majhnih Babjih zobov ali skal imenovanih Baba. Nekaj jih omenja tudi Pavel Medvešček v knjigi Let v lunino senco. Zanimiva skala Babji zob je v Kočevšu pod Vojskem.
Babji zob v Kočevšu pod Vojskim
Samotne skale po Sloveniji so poimenovane še z mnogimi drugimi imeni, npr. Debla peč, Kraška miza, Turn itd. Mnoge so poimenovana po ljudeh, Okamnele svate smo že omenili, poznamo pa tudi skalo Skalnega moža (Možic) na Vrbici na Iški, Okamneli mož nad Kolpo, Kamnite može na Žebniku ali pa Samotarja dvojčka. Žal so se imena marsikje že izgubila in čeprav pri nas takšnih skalnih samotarjev ni malo, za večino niti ne moremo najti pravega imena.
HRIBI IN GORE BABE IN DEDCI
Tudi hribov in še posebej gor s tema imenoma je v Sloveniji veliko. Zanimivo pa je, da je več Bab kot Dedcev. Nekaj hribov in gor z imenom Dedec: Lučki Dedec nad Korošico, Kamniški Dedec, Dedec poleg Krvavca. Nekatere Babe pa so: Ljubeljska Baba, Dovška Baba, Lučka Baba, Baba nad Blejsko Dobravo, Velika Baba nad Jezerskim, Velika Baba nad Bovcem, Baba …
Lučki Dedec (slika: http://www.hribi.net/sliketemp/P92001604122198.jpg)
Velika Baba nad jezerskim (slika: http://www.gore-ljudje.net/objave/panda10/baba1.jpg
MITOLOŠKE BABE IN DEDCI
Beseda baba ima v slovenskem jeziku veliko pomenskih kategorij: označuje lahko staro žensko, demona, duha ali čarovnico, suho, usahlo rečno strugo ali sotesko, temen oblak, ki prinaša nevihto z dežjem ali mokrim snegom ter zadnji snop trave. Podobno je tudi v drugih slovanskih jezikih. Babji kot je ponavadi kraj, od koder prihajajo čez hrib nevihtni oblaki. Poleg tega se pri nas Baba pojavlja v sestavljenih imenih, Babji zob, nos, glava, gora, brdo, potok, vrh, studenec, polje, gomila. Iz staroslovanskega *baba izhajajo tudi tudi pomanjševalnice Babuna, Babunica, Babunja za vodna imena. Na babo pa se navezuje tudi oronim Babica.
Pastirsko izročilo o kamnitih »babah«, povezanih z vodo, vlago, blatom in rodovitnostjo pašnikov je živo še danes. Pastirji so še do nedavnega med svojim prvim letnim vzponom na Veliko planino nad Kamnikom puščali nekaj kovancev ali hlebček kruha na mestu, imenovanem »Babji trebuh« ali »Pasja peč«, z namenom, da bi dar pobrala Baba, saj bi drugače »hodila okrog s tisto točo«. V ruskem izročilu je baba mitična stara ženska, ki prinaša ljudem »živo vodo«, oziroma dež.
Niko Kuret je domneval, da so se v toponimih Baba in Mož ohranile sledi nekdanjih verovanj v mitična bitja, ki so poosebljala smrt, zimo, mraz in neurje. Zmago Šmitek je z imeni toponimov pokazal mitološko poimenovanje pokrajine v Spodnji Avstriji. Pomemben je zlasti gorski vrh Ötscher (1893 m), okoli leta 1100 dokumentiran kot Othzan. Ime je prvotno pomenilo “Očan(ec)” ali “Ded(ec)”. Zraven pa sta še dva sosednja vrhova Kleiner Ötscher (“Mali očanec”) in Schwartzer Ötscher (“Črni očanec”). Med malim in velikim vrhom je bilo že leta 1352 zabeleženo ledinsko ime Teufelsrigel, “Hudičevo rebro” (o mitološkem poimenovanju pokrajine glej zapisi > Trojnost). Ime Očanec bi lahko kazalo na slovanskega gromovnika Peruna, saj orografska situacija spominja na hrvaški oronim Perun, ki vsebuje še vrhova Perunsko in Perunić. Tako mitološko poimenovanje je znano tudi v baltski mitologiji, kjer so gromovnika Perkonsa ali Perkunasa imenovali tudi Ded. Upravičeno lahko torej domnevamo, da so tudi slovenska poimenovanja kot so Ded, Baba, Očanec in ostala imena za hribe ali samotne skale imela mitološko ozadje.
Povežemoo pa jih lahko tudi z »vremenskimi jamami«, iz katerih so po ljudskem verovanju prihajala neurja. Tudi na hribu Očanec so takšna brezna; največje med njimi leži na zahodni strani gore, blizu vrha. Če je kdo vrgel kamen v to luknjo, se je iz njega pokadila megla in začelo je deževati, pa četudi je bilo nebo pred tem povsem jasno. O tem imamo mnogo Valvasorjevih poročil. Metanje kamnov v brezna ali jezera je bilo lahko le posnemanje delovanja gromovnika Peruna, ki je svojega nasprotnika preganjal z bliskom, gromom in usmerjanjem kamnitih strel (v oblik sekire).
Morda gre tukaj tudi za predstave, da so bili bogovi prvotni predniki ljudi na zemlji. Potemtakem bi bila Baba in Dedec v kamen ali goro utelešena bogova, bog oče (nebeški oče) in boginja mati. Nekaj podobnega poznamo iz pesnitve O pohodu Igorjevem, kjer so Rusi imenovani kot vnuki Dažbogovi. Iz takih predstav so se z namenom varovanja ljudstva morda rodila tudi imena velikih hribov in gora.
AJDOVSKA DEKLICA
V Julijskih Alpah poznamo tudi Ajdovsko deklico. Ta je živela pod previsnimi stenami Prisanka in vodila popotnike skozi snežne zamete prek Vršiča v Trento. Ko so se popotniki vračali, so ji pod Prisankom puščali hrano, tako da nikoli ni bila žejna in lačna. Bila pa je tudi sojenica. Obiskovala je mlade matere in novorojenčkom prerokovala njihovo usodo. Neke noči je obiskala planšarico v Trenti, ki je pravkar rodila sina. Ker je mati spala, se je ajdovska deklica neslišno približala otroku in mu prerokovala, da bo postal lovec, ustrelil Zlatoroga in se z njegovimi rogovi dokopal do bajnega bogastva. V svojo kamnito večnost pod Prisankom pa je prišla, ker so jo njene sestre, ajdovske deklice, preklele, ko so slišale prerokbo, ki je napovedala Zlatorogovo smrt.
Ajdovska deklica (slika: http://farm4.static.flickr.com/3092/2624270788_6d782d89f0.jpg)
Posebno mesto si gotovo zasluži obravnava skalnih imen z Banjške planote in širše okolice, kjer so živeli še zadnji staroverci v Sloveniji. Največja paleta mitoloških imen je nedvomno znana ravno na tem območju – poleg tega pa so razen poimenovanj zapisane tudi zgodbe in ljudsko verovanje. Poleg najbolj znanih kamnov Kačjih glav so posebno mesto v verovanju imele tudi druge skale. Ne nekaterih od njih pa so opravljali tudi staroverske obrede, npr. na skali Kamrtni v dolini Idrijce. Mnogo skal in samotnih stebrov je verjetno dobilo svoje ime in mitološko vsebino zaradi svojega posebnega videza, še posebej na Banjški planoti, kjer je izrazito kraški teren poln lukenj, skal in kamnov vseh mogočih oblik.
Predmoderna ljudstva, še posebej pa staroverci so doživljali svet okoli sebe na prav poseben, današnjemu življenju tuj način. Živi in neživi svet narave so namreč poosebljali: živali in rastline so bila bitja enakopravna ljudem. Popolnoma človeška ali pa vsaj ljudem podobna, velikokrat karikirana, pa so bila bitja, ki so predstavljala neživo naravo: vodo, kamen, veter in ogenj, skratka vse starožitne praprvine. Še več, vsaka reka, vsako jezero, močvirje ali kup skal je imel svojega bolj ali manj prijaznega prebivalca. Visoko gorovje je bilo za naše prednike najverjetneje prepovedano območje, polno nedostopnih skrivnosti. Prav nenavadne skalne tvorbe so bili mejniki dovoljenega področja. V mnogih mitoloških in verskih izročilih so namreč vrhovi rezervirani za bogove in njihovo čaščenje.
Literatura:
∙ Puc, M.:Babe in dedci. – Proteus. Letn. 47, št. 5 (jan. 1985), str. 167-174
∙ Primc, J.: Okamneli mož in druge zgodbe iz Zgornje Kolpske doline : (od Babnega Polja in Prezida, prek Gerova, Čabra,) Osilnice, Kužlja, Kostela, Fare do Dola in Predgrada). – Kmečki glas, 1997
∙ Stritar, M.: Babe in dedci: mitološki sprehod med okamnelimi grešniki. – Planinski vestnik. Leto 110, št. 11 (nov. 2005), str. 52-55
∙ Škodič, D.: O babah in dedcih: stara legenda s kamniškega konca. – Planinski vestnik. Leto 110, št. 11 (nov. 2005), str. 48-52
∙ Medvešček, P.: Podobnik, R.: Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. – Taura, 2006
∙ Šmitek, Z.: Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. – Študentska založba, 2004
∙ Nahtigal, R.: Staroruski ep Slovo o polku Igorevě. – Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1954
∙ Valvasor, J.V.: Čast in slava vojvodine Kranjske I. – Zavod dežela Kranjska, 2009
∙ Rudolf Badjura: Ljudska geografija. – Državna založba Slovenije, 1953