Simbol sončnega boga v Slovanski mitologiji

UVOD

Največ sveta otrokom sliši Slave! Tako Črtomir v Prešernovem Krstu pri Savici nagovarja svoje vojščake k boju za ohranitev slovenske vere in kulture. Res je zanimivo, da smo Slovenci del tako velike skupine narodov z izredno bogato mitološko dediščino, o tem delu svojega kulturnega izročila pa vemo tako malo. Podrobno se učimo o grški mitologiji in rimskih bogovih, o slovanskih božanstvih pa ne vemo skoraj ničesar. Le tisti, ki so prebrali Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem ali Bevkovo povest Umirajoči bog Triglav, slutijo nekaj malega o izredno bogatem Panteonu slovanskih božanstev, v katera so verovali naši predniki. To je bil tudi razlog, da sem za temo seminarske naloge izbral področje slovanske mitologije.

K slovanskim božanstvom so se zatekali po pomoč številni slovanski narodi na izredno velikem ozemlju, ki se je razprostiralo od Črnega morja do Baltika in segalo daleč v notranjost sibirskih prostranstev. Slovanska božanstva in običaje njihovega čaščenja so s seboj prinesli razseljeni slovanski narodi tudi na območje srednjeevropskega prostora. S pokristjanjevanjem so slovanski bogovi počasi potonili v pozabo. Rimo-katoliška cerkev je na vsak način skušala izbrisati in uničite vse sledove poganske krive vere. Zaradi tega dejstva so tudi pisni viri o staroslovanski mitologiji in verskih običajih skopi, nezanesljivi in mnogokrat namenoma izkrivljajo resnico, v želji prikazati poganska slovanska ljudstva kot primitivna in brez kulture. Podobno se dogaja še danes. Mnogokrat so arheološke najdbe, ki jasno kažejo na svoj slovanski izvor, pripisane keltskemu, starorimskemu ali kakšnemu drugemu izročilu, ki ga je lažje umestiti v že potrjene zgodovinske šablone. Za dokazovanje slovanskega izvora nekaterih najdb bi bilo potrebno porušiti marsikatero že uveljavljeno zgodovinsko predpostavko.

Pri pisanju seminarske naloge sem prav zato naletel na mnoge nejasnosti in pomanjkljivosti, včasih tudi kontradiktornosti in na splošno pomanjkanje materiala. Večino podatkov sem črpal iz treh knjig o slovanski mitologiji zagrebškega avtorja Franja Ledića ter pogovorov z dr. Miro Omerzel, Ljobo Jenče in svojim dedom Slavom Batisto, ki so name prenesli del ustnega izročila o slovanskih verovanjih in običajih.

V seminarski nalogi se bom osredotočil na lik boga sonca v slovanski mitologiji. Skušal bom povzeti skupne značilnosti lika sončnega božanstva pri mnogoštevilnih slovanskih narodih in orisati njegov razvoj. Osredotočil se bom na dve sončni božanstvi Svarožiča in Svantevida ter na njuno povezavo in izvor v osrednjem božanstvu starih Slovanov Svarogu. Na koncu bom spregovoril tudi o ohranjanju slovanske mitološke dediščine.

RAZVOJ SLOVANSKE MITOLOGIJE

V slovanski mitologiji so zajete starodavne pripovedi o legendarnih slovanskih božanstvih in verovanju naših prednikov. Te pripovedi so se prenašale z ustnim izročilom in ohranjale skozi tisočletja spomin na življenje slovanskih narodov, ki so poseljevali izredno veliko geografsko ozemlje. Miti nam pripovedujejo o vsem, v kar so naši predniki verovali, o vsemogočnih silah narave in o likih nadnaravnih bitjih, ki so si jih izoblikovali v svojih bogatih domišljijskih predstavah.

Večina mitov vseh narodov, ne le slovanskih, ima svoj izvor v opazovanju narave in naravnih pojavov, za katere so menili, da so rezultat delovanja božanstev. Smatrali so, da svetlo sončno nebo daje življenje vsemu v naravi in eden prvih mitov je bil zagotovo mit sonca, saj je v vseh civilizacijah veljalo prepričanje, da sončna svetloba omogoča življenje vsem živim bitjem, tudi rastlinstvu.

Večina civilizacij ima v svoji mitologiji prisotnega stvarnika – nadnaravno božansko bitje, ki je ustvarilo ves zemeljski svet in vsa bitja, ki živijo na njem. O tem pričajo miti Egipčanov, Sumercev, Babiloncev, Asircev, Perzijcev, Indijcev, Kitajcev, Japoncev, Inkov, Germanov, Slovanov, pa tudi Grkov in Rimljanov. Kult sonca izhaja iz najstarejših arhaičnih obdobij. To nam potrjujejo arheološke najdbe na vseh kontinentih, ostanki in izročila religije starih narodov in do današnjih dni ohranjeni starodavni folklorni običaji.

Kult boga svetlobe in sonca je igral pomembno vlogo pri starih narodih Vzhoda, še posebno staroindijskih, kjer so ga imenovali Svarga ali Varuna. Tu lahko iščemo tudi izvor za ime slovanskega boga Svaroga ali Svaruna. V imenu se skriva sanskrtska beseda svar , surya, ki pomeni bliskanje, sonce in svarga, ki pomeni nebo (v prenesenem smislu tudi modrost), kar še dodatno potrjuje, da gre pri Svarogu za sončnega boga, oziroma za boga neba, nebesne svetlobe in toplote.

Tudi imena božanstev drugih starodavnih narodov imajo najverjetneje isti izvor. Stari iranskih narodi so častili Zaruano. V starogrški mitologiji nastopa Uran (Uranos) kot prvi gospodar sveta, poleg njega pa je prisoten tudi Zeus kot središče genealogije grških bogov – oče bogov in ljudi. Bogove predrimskih italskih narodov so predstavljale naravne sile same, v obdobju rimskega imperija pa so Rimljani v stiku s starogrško kulturo popolnoma prevzeli tudi njihovo verovanje in lastnosti grških bogov skoraj dobesedno prenesli na svoja božanstva, ki so tako postala kopija grških.

Za razliko od Rimljanov, so Slovani izgradili svoj povsem izviren krog mitoloških likov, povezan z njihovim načinom življenja in njihovim pojmovanjem sveta. Staroslovanska božanstva imajo kot pri večini drugih narodov človeško podobo. Verovanja mnogoštevilnih slovanskih plemen so se med seboj nekoliko razlikovala, tudi skozi zgodovinska obdobja sta se vloga in pomen različnih božanstev spreminjala. Tako se kot najvišje božanstvo pojavljajo liki: pri vzhodnih slovanskih plemenih Svarog, Svaroh, Dažbog, ki označujeje boga neba in sončne svetlobe. Svarog je v nekaterih predelih pojmovan tudi kot bog kovaške umetnosti in njegova dva sinova Dažbog kot bog sonca in Svrožič kot bog ognja in domačega ognjišča; polabski Slovani so častili Svaroga kot boga sonca, Dažboga pa kot boga, ki prinaša dež;pri Rusih je glavno božanstvo Perun, ki rešuje zemljo pred sušo, ki pa ima svoj izvor v Svarogu, v pomenu »svetlega« boga ali tudi Dažboga; Poljaki, Ukrajinci in druga prikarpatska plemena so posebej spoštovala Svaroga , ki označuje stvarnika neba in zemlje ter praočeta bogov; postavljali so mu svetišča v gozdnih gajih; južnoslovanska plemena so tudi po selitvi ohranila čaščenje sončnega boga Svaroga, kot izvor vsega dobrega na zemlji, ki vse preplavlja z blagodejnimi žarki svetlobe in toplote.

SVAROG

Kljub nekaterim manjšim razlikam, lahko Svaroga označimo kot osrednje slovansko božanstvo sonca, svetlobe in toplote. Večina slovanskih plemen ga je smatrala kot stvarnika sveta, vladarja sonca, neba in zemlje in praočeta bogov in ljudi. Naši predniki so verovali, da je ustvaril ostale bogove in ljudi, ki naj bi skupno skrbeli za Zemljo. Iz Svaroga so se razvila in ločila različna božanstva, vsak od teh je prevzel svojo vlogo. Poleg sina Svarožiča kot mladega boga sonca, je Svarog Vesni dodelil cvetočo pomlad, Ladi poletno bujnost, Svantevidu toplo plodnost jeseni, Morani zimo in smrt ( v smislu počitka in prenove zemlje za naslednji prihajajoč ciklus leta) in drugim božanstvom ostale funkcije v povezavi z naravo. Ta Svarogov rod bogov se je vsako leto izmenično vračal k ljudem na zemljo in jim prinašal darove in plodove.

Ohranjeni so viri, ki pričajo o najpomembnejši trojici bogov, Svarogu (stvarniku), Perunu (bogu prava in pravičnosti) ter Svantevidu (bogu sonca) kot o svetem trojstvu. Drugi viri povezujejo Svaroga s Perunom in Volosom (bogom plodnosti in zaščitnikom pastirjev). V tem kontekstu pogosto nastopata Svarog in njegov sin Svarožič – Dažbog (bog mladega sonca in ognja) zelo povezana, praktično kot eno samo božanstvo. Svarožič je vedno v tesni povezavi z očetom Svarogom. V spodnji skici je prikazana rekonstrukcija prikarpatskega svetišča (najbrž gre za Kijevski gaj) Svaroga in Svarožiča.

Skica rekonstrukcije prikarpatskega svetišča Svaroga in Svarožiča

Svarog je kot bog vseh bogov edini upodobljen z rogovi, ki simbolizirajo moč. Drugih posebnih atributov Svarog nima in jih tudi ne potrebuje. Zanimiv je 240 cm visok kamen iz Holzgerlingena v Nemčiji, na katerem je več kot očitna upodobitev Svaroga z dvema obrazoma in enim rogom, čeprav mu nemški viri pripisujejo keltsko poreklo. Večobrazna oziroma večglava upodobitev v slovanski mitologiji ni osamljen primer. Poznamo troglavega boga Triglava in štiriglavega Svantevida.

Najdbe potrjujejo domnevo, da Svaroga niso častila le vzhodnoslovanska in južnoslovanska plemena, ampak tudi zahodna, ki so poseljevala ozemlje današnje Nemčije. Pogosto se v teh predelih Svarog pojavlja tudi pod imenom Belibog. Poznan je staroslovanski kult Beloboga in Črnoboga kot dveh nasprotujočih si, vendar obenem tudi tesno povezanih sil: dan in noč, dobro in slabo, poletje in zima. Ta princip poznajo vse kulture (yin – yang). Dvoobrazna upodobitev iz Holzgerlingena bi lahko bila prikaz prav tega kulta, vendar je težko presoditi zaradi pomanjkljivih podatkov.

Da gre za kult slovanskega Svaroga in ne kakšno keltsko božanstvo, dokazuje še drugi kamniti kip iz istega področja. Ta upodobitev je še bolj jasna. Enoglavo božanstvo je upodobljeno z dvema izrazitima rogovoma in je zelo dobro ohranjeno.

Svarog je vsa svoja področja delovanja prenesel na ostale bogove, ki jih je ustvaril. Njihova naloga je bila delovati z ljudmi. Slovani so sicer častili Svaroga, vendar se nanj niso neposredno obračali. Prizivali so druga božanstva, odvisno od trenutne potrebe, ki so jo imeli oziroma pomoči, ki so jo potrebovali. Tako sta tudi funkcijo sončnega boga prevzela Svarožič in Svantevid, vendar vsak na svoj način in s svojimi posebnostmi.

Svarog z dvemi obrazi iz Holzgerlingena, Nemčija

Svarog iz Holzgerlingena, Nemčija

SVAROŽIČ (VID, DAŽBOG)

Svarožič je sin Svaroga in Vide, od tod tudi poimenovanje Vid, ki je prisotno zlasti na Hrvaškem, pa tudi inačica Svantevid. Svarožič je bog mladega sonca, ognja in božanstvo, ki ljudem daruje svetlobo. Ponekod se je ta božanski lik delil na dva Svarogova sinova: Svarožiča, ki je prevzel funkcijo boga ognja in Dažboga, ki je bil poosebljeno sonce in je daroval svetlobo.

Svarožičevo čaščenje je tesno povezano s sončnim ciklusom. Največje praznovanje posvečeno Svarožiču se je odvijalo ob zimskem solsticiju, ko se po najdaljši noči v letu dan ponovno prične daljšati. Svarožič ponazarja večni ciklus umiranja in rojevanja. Tako se je prav na ta praznik praznovalo njegovo rojstvo, rojstvo mladega sonca. To je bil gotovo najpomembnejši vseslovanski praznik, zato ni čudno, da ga je prevzelo tudi krščanstvo za rojstvo Jezusa, ki prav tako prinaša ljudem večno luč upanja in je prav tako sin stvarnika. Običaji, vezani na praznovanje Svarožičevega rojstva, so se zelo živo ohranili vse do današnjega dne (čuvanje ognja, bedenje na Božični večer, koledništvo).

V kontekstu sončnega cikla, ki ga Svarožič pooseblja, je zanimivo dejstvo, da so Svarožiča Staroprusi, Vendi, Pomorani, Rujanci, Bodriči (Holstein) in Ratari (Strelice) imenovali tudi Svastič. Očitna je povezava z besedo svastika in njenim simbolom, ki Slovanom ni bil tuj. Svastika se pojavlja v vseh starih kulturah sveta kot simbol sonca in večnega ciklusa. Na isti način je s Svarožičem pogosto povezana tudi simbolna levosučna življenjska spirala.

Po mnenju nekaterih ruskih mitologov, so Svarožoča imeli za boga ognja, topline in tudi kovaške umetnosti. Ponekod je prikazan kot mlad kovač v kovačnici svojega očeta Svaroga.

Svarožiča so predstavljali tudi z dolgim kopjem v desnici. Takšna je bila njegova upodobitev v svetišču v Ratari (Prusija). Viri navajajo, da je svetišče imelo tri stolpe in troje vhodnih vrat, kar je imelo svoj razlog. V svetišču so poleg Svarožiča častili tudi njegovo mater Vido, varuhinjo zakonske zveze in sloge v zakonu, ter Radogosta, boga gostoljubja.

KRKAVŠKI KAMEN

V vasi Krkavče v koprskem zaledju je ohranjena zanimiva podoba v kamnu. Kamen ne stoji več na prvotnem mestu, pač pa v njegovi neposredni bližini. Visok je približno 2,5 m, je podolgovat in grobo obdelan. Danes ga iz tal gleda le še 1,6 m – zgornji del kamna je delno poškodovan. Na vsaki strani sta vklesani človeški podobi, ki pa sta si različni, čeprav sta motiva enaka. Gre za bitje s široko razprtimi rokami in žarkovno krono na glavi. Površina obeh podob kaže različno obdelavo. Podrobnosti na obrazu so dobro razpoznavne samo na jugovzhodni podobi. Ta je brez nog, žarki, ki gredo iz glave, pa so kratki. Pri podobi na severozahodni strani, ki je nekoliko večja, so žarki daljši, prsti na rokah so dobro vidni. Na obrazu ima tri izbokline, ki bi lahko pomenile oči in usta ter izboklino v bokih, ki bi lahko pomenila falus. Površina pod tem delom je bila preklesana in spodaj je videti lik, ki še najbolj spominja na ribo. Kamen je nedvomno prinesen v prostor, saj take kamnine v okolici ni. Najverjetneje je, da podobi nista nastali sočasno, zato lahko domnevamo, da je manjša jugovzhodna posnetek večje, severozahodne.

Svarožiča so kot Svarogovega sina upodabljali z deškim obrazom. Kot atribut sonca so mu poleg svastike ali življenjske spirale oblikovali pramene las kot ognjene zublje, ali pa je imel okrog glave sončne žarke. Prav slednja Svarožičeva upodobitev je uporabljena na Krkavškem kamnu.

Ustno izročilo je zelo bogato v vasi Krkavče in tudi v sosednjih vaseh Puče in Šmarje. Staroslovansko mitološko izročilo je v Istri nasploh zelo močno prisotno. Običaji, povezani z zimskim solsticijem, kot so čuvanje ognja in bdenje ob ognju v pričakovanju sončnega vzhoda, pa običaji ob poletnem solsticiju, kot so kurjenje kresa, ples ob ognju in preskakovanje kresa, so bili živi še pred drugo svetovno vojno. V začetku 20. stoletja so na primer v vasi Golac v Čičariji ob pomladnem enakonočju še vedno praznovali praznik pastirjev, posvečen Voloski. Pri praznovanju je imela posebno mesto izredno stara lesena figura Voloske, ki je bila upodobljena kot prsata, obilna ženska s ptico (morda kokoško) v rokah.

Pravijo, da je kamen na tem mestu že od vekomaj in da ga imenujejo preprosto Kamen. Pred pol stoletja so ga imenovali tudi “berlina” ali “troglav”. Nekateri domačini omenjajo tudi čaščenje kamna. Na dan sv. Vida so nanj polagali roke. Za Božič so ob njem celo noč kurili hrastovo deblo. Ko se je svitalo, so se zbrali vsi vaščani in nazdravili. Vplival naj bi tudi na plodnost. Župnik jih je zaradi tega malikovanja kregal in sramotil, zato so ta obred opravljali na skrivaj. Vsa ta pričevanja kažejo na obrede, ki so bili značilni za čaščenje Svarožiča v slovanski mitologiji.

Domačini povedo tudi, da je podoba na kamnu bog sonca. Na vrhu monolita, kjer danes manjka kos, naj bi bila izklesana glava. Po drugi različici naj bi bile glave celo tri, kar naj bi pojasnjevalo ime Troglav. O treh glavah pa nekateri pravijo, da so bili to le trije obrazi, ki so bili izklesani v kamen.

Krkavški Kamen

SVANTEVID

ČAŠČENJE SVANTEVIDA V RUJANSKI DRŽAVI

Eno najzanimivejših poglavij v zgodovini slovanskih narodov je obdobje Rujanske države. V 4. stoletju so v sklopu velikih selitev narodov slovanska plemena poselila otok Rujan (današnji nemški Rügen) v Baltskem morju. Osnovala so neodvisno državo, ki se je na tem ozemlju ohranila skoraj tisočletje, vse do 13. stoletja. O prvih stoletjih Rujanske države vemo zelo malo, prvi pisni viri se nanašajo šele na 8. stoletje in omenjajo številne utrdbe in gradišča ter nasuta pokopališča v neposredni bližini naselbin, ki so bile razsejane po vsem otoku. Z gotovostjo lahko med rujanske naselbine vštevamo Urkan in Jaromirgrad na severnem polotoku Arkunu, Rujangrad (Rugard) pri Bregani (današnji Bergen), Pastuhgrad (Hengst), utrdbe in okope pri Werderu ter ostanke gradišča Korjenci (Korenc) ob Korjenškem jezeru (ime izvira iz imena enega od slovanskih rujanskih plemen Korjenci) na jugu otoka. Zelo zanimiva so staroslovanska nasuta, tako imenovana humska grobišča. Večje kamnite gmote so razdelili v prekate velikosti 70 do 110 cm, pokrili pa so jih s kamnitimi ploščami. Vanje so pokopavali pokojnike v čepečem oziroma sedečem položaju, grobove so nato zasuli z zemljo, tako da so gomile merile 10 do 12 m v dolžino, 4 do 8 m v širino in do 10 m v višino.

Na severu otoka, na rtu Arkun (latinsko Arkona, Nordijsko Orekunda) so Rujanci zgradili na strmi klifni obali utrjeno naselbino Urkan, arheološki ostanki so vidni še danes. Znotraj naselbine je bil daritveni prostor, posvečen bogu Svantevidu. To je eno najstarejših znanih kultnih mest starih Slovanov, ki datira že v 4. stoletje našega štetja.

RAZVOJ SVANTEVIDA

Prva stoletja po poselitvi otoka so Rujanci častili lik Svantevida kot enoglavega boga po vzoru svojih starih bogov Svaroga in Peruna. Poosebljal je sonce, rodnost in plodnost zemlje. O tem pričajo najdeni reliefi in plastike, ki prikazujejo enoglavo sončevo božanstvo Svantevida. Kot je razvidno iz slike, je prikazoval kamniti relefni lik Svantevida, ki ima eno glavo, v rokah pa drži rog izobilja, ki simbolizira plodnost in rodovitnost. Relief se nahaja v cerkvi v Altenkirchenu, 10 km od rta Arkuna, kjer je nekoč stalo Svantevidovo svetišče.

Svantevid se je, tako kot ostala božanstva, razvil iz glavnega boga Svaroga in prevzel od njega sprva predvsem vlogo boga plodnosti. Kasneje, ko so Rujanci postali ena močnejših držav na Baltiku, so po potrebah prilagodili tudi podobo in vlogo boga Svantevida. Sprva so močneje poudarili vlogo, ki jo je imel kot bog sonca in jo je prevzel od Svarožiča, skozi stoletja so mu dodali še vlogo boga vojne, na koncu pa je Svantevid prevzel funkcijo glavnega boga. V njem se ponovno združujejo liki treh božanstev: Svaroga, iz katerega se je pravzaprav razvil, Svarogovega sina Svarožiča in Svarogove žene Vide. Ustrezno temu se je spremenila tudi njegova zunanja podoba. Upodobljen je s štirimi glavami, kot simbol njegove moči na štiri strani neba.

Relif enoglavega Svantevida v kamnu, Altenkirchen na Rujanu

SVANTEVIDOVO SVETIŠČE NA RTU ARKUN NA OTOKU RUJNU

Svetišče, ki je bilo odkrito na rtu Arkona na otoku Rujanu v Baltskem morju, je bilo posvečeno Svantevidu. O samem svetišču, kakor tudi o tem, kako so ga Danci leta 1168 porušili, nam poroča že letopisec Saxo Grammaticus. Podrobno je opisal tako svetišče kot obrede, ki so se odvijali v njem, v svojem letopisu Historica Danica, ki datira v leto 1208. Leta 1921 je svetišče na temelju tega vira iskal in tudi našel Schuchardt in sicer v notranjosti gradišča v Arkoni. Svetišče je bilo ogromno, merilo je 19,5 ×19,5 m, usmerjeno je bilo od vzhoda proti zahodu. Slovanska svetišča so imela običajno kvadraten tloris. Takšno obliko ima tudi staroslovansko svetišče na Ptuju, za katerega pa ne vemo z gotovostjo, kateremu božanstvu je bil posvečeno.

Nekateri viri navajajo, da je arkunsko svetišče imelo stolp. Svetišče je bilo postavljeno na skrajni severni rt otoka, na visoki skalni obali, tako da je bilo z morske strani nedostopno. S kopne strani pa je dostop preprečeval visok nasip, zgrajen delno iz zemlje, delno pa je bil utrjen s pokončnimi lesenimi tramovi. V svetišču je bil tudi vodni izvir.

Zunanjost sten svetišča v Arkoni je bila okrašena z rezbarijami in z živobarvnimi slikami z bojno motiviko. Podobno so bila okrašena tudi nekatera druga slovanska svetišča, na primer Retra, svetišče v Štetinu in druga. Domnevajo, da svetišče v Arkoni ni bilo zgrajeno iz horizontalno ležečih ampak iz pokončno postavljenih brun. Na to kaže predvsem izredna velikost svetišča samega. Svetišče v Arkoni je imelo svoj žrtvenik, ki je stal izven stavbnega zemljišča. Saxo namreč navaja, da so enkrat na leto žrtvovali pred svetiščem. Schuchardt pa ni odkril niti žrtvenika niti mesta, kjer so žrtvovali.

Pokrito svetišče je bilo razdeljeno v dva prostora: v sredini večjega kvadrata je bil z zavesami pregrajen manjši kvadrat z lesenim kipom Svantevida v dvakratni človeški velikosti, ki pa ni ohranjen. Les je bil zelo priljubljen material za upodabljanje staroslovanskih božanstev, iz njega so bila večinoma zgrajena tudi svetišča. Ker je pri pokristjanjevanju rimo-katoliška cerkev zelo dosledno in temeljito uničila vse, kar je pričalo o poganskem bogoslužju, je bilo njeno delo zaradi tega olajšano.

Svantevid je bil v tem svetišču upodobljen z enim telesom in štirimi glavami. Dve glavi sta gledali naprej, dve pa nazaj. Imel je prirezano šiljasto bradico, lasje pa so bili postriženi, kot so jih običajno nosili Rujanci. V desni roki je držal rog izobilja iz dragocenih kovin, ki ga je glavni svečenik ob vsakoletnem obredu napolnil z vinom ali medico in iz njega prerokoval letino tistega leta. V levi roki je držal lok, za pasom pa je imel meč neobičajnega izgleda in dolžine (tako ga namreč opisuje Saxo), z umetelno okrašenim srebrnim ročajem. Tako meč kot lok sta bojna simbola. Srajca mu je segala do goleni. Roke in noge so bile izdelane posebej iz izbranega lesa in zelo spretno vstavljene v sklepih, da se skoraj ni opazilo, kje so se deli stikali. Noge so se dotikale tal, ni pa bilo jasno razvidno, na čem stoji. Nedaleč od kipa je bilo odloženo sedlo in uzde Svantevidovega konja Belca. Dostop do kipa je imel le glavni svečenik, ljudstvo ni smelo gledati njegovega obličja, zadrževalo se je lahko le v preddverju. Ob svetišču je bil tudi hlev, v katerem je bil dejansko bel konj, ki ga ni smel nihče jahati in je za njega lahko skrbel samo najvišji svečenik.

Skica tlorisa svetišča v Arkoni

SWIATOWIT

Svantevida so na drugih slovanskih območjih poimenovali tudi z imeni Svantevit, Svetovid, Sutvid, Suvid, Vid, na Poljskem pa tudi Swiatowit. Poljski Swiatowit je očitno doživel podoben razvoj iz enoglavega božanstva plodnosti v štiriglavo božanstvo sonca, žetve, moči in vojne, kot ga je imel rujanski Svantevid. Na to kažeta dve plastiki, ena iz 9. stoletja, kjer je upodobljeno enoglavo božanstvo z atributom roga izobilja ter druga iz 11. stoletja, kjer je prikazano štiriglavo božanstvo sonca, žetve, moči in vojne. Ta plastika je zanimiva predvsem zaradi izredno bogate reliefne obdelave. Ko so leta 1948 ugotovili, da je na najdenem kamnitem kipu, visokem 270 cm, upodobljen reliefni lik staroslovanskega božanstva, je odkritje pomenilo precejšnje presenečenje med znanstveniki. Po dolgotrajni suši, ko se je gladina vode reke Zbrucz neobičajno znižala, je obmejna straža opazila v vodi nekakšen klobuk. Sprva so menili, da gre za klobuk utopljenca, vendar se je izkazalo, da je to kamnito pokrivalo na vrhu štirioglatega kamnitega stebra. Izvlekli so ga iz reke s tremi pari volov. (Večina staroslovanskih božanstev so po pokristjanjevanju pometali v reke. Če bi imeli možnost preiskati rečne struge, bi zagotovo našli v njih še mnogo zanimivega. Lesene plastike so skozi stoletja razpadle, kamniti bogovi pa najbrž marsikje še vedno samevajo in čuvajo rečna in jezerska dna.) Za tem, ko so ga očistili, so postali vidni reliefi na vsaki od štirih strani stebra. Steber predstavlja Swiatowita s štirimi glavami, rogom izobilja in drugimi atributi. Upodobitev in znamenja spominjajo na opise rujanskega boga Svantevida, pa tudi samo ime Swiatowit potrjuje sorodnost. Ugotovitev je bila veliko presenečenje, saj so do tedaj zatrjevali, da so boga Svantevida častili samo v Arkunskem svetišču na otoku Rujanu.

Swiatowit iz Barcianyja

Swiatowit – rečna struga Zbrucz v Galiciji

Širioglati steber je reliefno obdelan. Na vrhu je pokrivalo, podobno klobuku, ki pokriva vse štiri glave – na vsaki stranici stebra po eno, kar pomeni, da gre za eno božanstvo z več obrazi oziroma vlogami. Vsaka stranica stebra je razdeljena na tri pasove. V zgornjem, širšem pasu je pod vsako glavo upodobljeno telo, odeto v oblačilo. Desna roka leži na srcu, leva pa na trebuhu, v predelu solarnega pleksusa. To je značilen obredni položaj za prizivanje entitet. Enak položaj srečamo v Kabali. V tem pasu se pojavljajo tudi različni atributi. V srednjem pasu so upodobljeni človeški liki, dvakrat moški, dvakrat ženski, v spodnjem pasu pa je na treh stranicah od štirih upodobljen lik zlobnega podzemlja – Črnoboga, ki na rokah drži svet. Kip v celoti najverjetneje predstavlja tri nivoje sveta: podzemlje, nam vidni svet in bogove nad ljudmi.

Skica Swiatowita iz rečne struge Zbrucz v Galiciji

Svantevid – Swiatowid je v času poletnega solsticija, torej v času največje moči sonca in času žetve, tudi junak leta: ustvarja obilen plod in z njim hrani ljudi. Ta plat njegove božanskosti se kaže z atributom roga izobilja. Z njim v rokah je upodobljena ena od štirih glav. Rog kot simbol plodnosti in izobilja se v slovanski mitologiji zelo pogosto pojavlja kot ženski atribut. Tudi v tej upodobitvi ima božanski lik jasno nakazane ženske prsi. Pod tem prikazom božanstva plodnosti sem v srednejm pasu na skici v knjigi Slovanska mitologija in verovanje (Damjan J. Ovsec, stran 186) zasledil prikaz ženskega lika in tudi manjši lik, ki najverjetneje ponazarja otroka in tako še podkrepi pomen plodnosti. Avtor knjige lika ne komentira posebej, samo slikovno gradivo, ki ga imam na razpolago, pa ni dovolj kvalitetno in ostro, da bi to manjšo figuro jasno razbral. Tudi drugi viri tega lika ne omenjajo posebej. Atribut roga izobilja v povezavi z ženskim likom in rodnostjo, je izredno star in sega v arhaično obdobje. Poznan je 10.000 let star kamnit relief prazgodovinske »Venere«, najden v Laussellu v Franciji, ki drži v desnici rog.

Ženska plat božanskosti se na kipu ponovi še enkrat na stranici, kjer drži v rokah prstan. Ponazarja boginjo Vido, zaščitnico zakonske zveze in sloge ter sreče v zakonu. Iz te upodobitve lahko sklepamo, da je prevzel Swiatowid tudi Svarogovo vlogo, saj v svojo upodobitev vključuje Svarogovo ženo Vido.

Swiatowit je bil tudi bog vojne. O tem priča tretja glava, pod katero je upodobljen meč – atribut vojne, pa tudi boja proti vsem zlim silam. Pod mečem je lik konja, ki ga srečamo tudi pri rujanskem Svantevidu. Na njem je jahal, ko se je bojeval proti zlobnim bogovom. Četrta stranica je bolj preprosta, na njej ni Črnoboga v spodnjem pasu, opazen pa je obris kolesa, ki ponavadi simbolizira življenje in neskončno porajanje in spreminjanje.

Detajli reliefa Swiatowida iz rečne struge Zbrucz

Venera iz Laussella, 10.000 let p.n.š.

 

ZAKLJUČEK

Viri, ki jih je možno uporabiti za proučevanje slovanske mitologije in izročila, so zelo redki in niso sistematično urejeni. Velikokrat so nejasni in celo kontradiktorni in si je z njimi težko pomagati, še posebej brez dela na terenu, za katerega pa žal nisem imel možnosti, saj so poleg časa za tak način dela potrebna tudi precejšnja sredstva.

Upoštevati je treba, da je področje slovanske prisotnosti v evropskem in tudi azijskem prostoru izredno veliko in so med posameznimi slovanskimi plemeni in kasnejšimi narodi velike razlike. Kljub vsemu sem v seminarski nalogi skušal združiti tiste poglavitne informacije, ki se najpogosteje pojavljajo in nam dajo predstavo o treh najpomembnejših likih, povezanih s kultom sonca. Pri preučevanju podatkov in razpoložljivega slikovnega materiala sem prišel tudi do nekaterih zanimivih ugotovitev, ki jih nisem zasledil v nobenem gradivu.

Ponovno me je očaralo bogastvo kulturnega izročila, ki ga imamo v svoji mitologiji. Žal o njem ne vemo skoraj ničesar. Rimo-katoliška cerkev je skrbno uničila vse ostanke malikovanja, tuji viri, ki so skozi zgodovino pisali o Slovanih, so namenoma izkrivljali svoja poročila, saj so slovanske narode želeli prikazati kot barbare brez kulture, pa tudi socialistični časi bogovom katere koli vrste niso bili ravno naklonjeni. Tako so bila izvirna slovenska božanstva obsojena na pozabo. Podobno se dogaja z glagolico, ki je za večino le ena od starih nečitljivih pisav. Njene ostanke najdemo na vsem slovenskem ozemlju od Istre do Bleda in Ptuja. Ne zavedamo pa se, da so prve slovenske knjige prav knjige v glagolici. Nastale so v tedanjih učnih centrih Velike Moravske v letih 900 do 1000 našega štetja, namenjene pa so bile slovenskemu življu, vendar so skrbno skrite v cerkvenih arhivih, čeprav bi z njimi lahko dokazali natisnjeno slovensko besedo celih 600 let pred Trubarjem.

Upam, da bo ta članek, ki bazira na moji seminarski nalogi vzbudila še v komu zanimanje za izredno narodno bogastvo, ki je že tisočletje zatajevano in vse premalo cenjeno in spoštovano. Le narod, ki pozna svoje kulturno izročilo, se zaveda njegovega pomena, ga ceni in spoštuje, lahko pričakuje, da ga bodo cenili in spoštovali tudi drugi.

Vid Avdič Batista (maturitetna seminarska naloga)

Viri n literatura:
∙ Ledić, F.: Mitologija Slavena samozaložba. – Zagreb, 1969
∙ Ovsec, D.J.: Slovanska mitologija in verovanje. – Ljubljana, 1991
∙ Mikhailov, N.: Mythologia Slovenica. – Mladika, Trst 2002
∙ Bevk, F.: Umirajoči bog Triglav. – Goriška Matica, Gorica 1930
∙ Slavo Batista, kipar, proučevalec in zbiralec ljudskega glasbenega in mitološkega izročila
∙ Mira Omerzel Mirit, dr. etnomuzikoloških znanosti, vodja ansamblov Trutamora Slovenica in Vedun
∙ Ljoba Jenče, pravljičarka, zbiralka ljudskega izročila, ljudska pevka

Deli

Z nadaljevanjem obiska se strinjate z uporabo piškotkov več informacij

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close