Letos praznujemo 35 let svojega delovanja, podpisana dr. Mira Omerzel ‒ Mirit pa čez 40 let etnomuzikološkega raziskovanja. A nikakor nismo še za staro šaro. Prej obratno. Še vedno smo varuhi svoje glasbene dediščine in še vedno zavzeto razvijamo svoje sposobnosti, glasbene in duhovne, se razgledujemo po zvočnih danostih preteklosti ‒ za prihodnost. Smo dobitniki številnih umetniških, pedagoških in znanstvenih nagrad. Kot ambasadorji slovenske kulture smo gostovali po vsej Evropi in na vseh celinah. Začrtali smo si jasno pot: koncertno prebudniško pot (raziskovanje, restavriranje, obujanje, koncertno predstavljanje, ozaveščanje ljudi in razgaljanje naše resnične in nepotvorjene glasbene dediščine).
Naravnost žalostno je, da Slovenci ne poznajo več svoje glasbene tradicije. In zakaj ne? V stari socialistični Jugoslaviji je bila ljudska glasba namerno prezrta in tudi preganjana. V njej je prevečkrat zazvenela osovražena beseda ‒ Bog, božansko. Joj, koliko polen smo zato dobili pod noge! Spominjam se, da sem se razočarana zjokala, ko sem končno dojela, v čem je »problem« nesprejemanja. Dandanes pa tičijo težave nepoznavanja ljudske glasbe drugje. Temu je tako predvsem zaradi nadvse modnega pačenja današnjih popularnih ansamblov tisočletja dedovanih pesmi in melodij ter zaradi klanjanja tem prizadevanjem. Ker je torej v modi predvsem zabavnjaška nota s pridihom ameriškega countryja, pa sodobnega rocka, jazza, turbo folka itd. Toda če se je naša ljudska glasba obdržala več kot 2000 let (in torej vse do atomskega veka) le z rahlimi interpretativnimi spremembami ali skorajda nespremenjena, si je to zaradi nečesa prislužila (zaradi njene sporočilnosti). Dandanes sodobni interpreti žal ne gredo globlje od površinskega poslušanja melodij, harmonij in ritmov. Mi pa se poglabljamo v njeno bitnost že vse življenje. Namen in sporočilnost večine ansamblov ne zanimajo. Zato tudi brez zagat ali pomisleka izkrivljajo glasbeno dediščino našega prostora in sicer z opravičilom (?), češ da jo bodo mladi tako lažje sprejeli. Toda bistvo ljudske glasbe preteklosti je prav v prenašanju večnih oz. brezčasnih sporočil in modrosti o življenju in bivanju. Celo intervali, melodične linije in harmonske zveze imajo skrit pomen, ki učinkuje na duha in telo; na življenje samo. Vendar to sodobnim interpretom ni več pomembno. Dandanes zato poslušamo že krepko osiromašeno in popačeno pesem Staroslovencev, njena iz generacije v generacijo dedovana sporočila pa so zvodenela.
Nič ne pomaga, če so izvajalci ljudske glasbe dobri glasbeniki. Če pesem nato v njihovih obdelavah izgubi svojo prvinsko in celovito vrednost, ji delajo nadvse slabo uslugo. Radi bi opozorili na sledeče: zaradi tovrstnega izkrivljanja ljudske glasbe in površinskosti v smislu popularne preobleke kmalu slovenski živelj ne bo več poznal svojih iz roda v rod dedovanih pesmi in napevov (upor temu je gibalo in temeljni vzrok naših pionirskih prizadevanj prvih dveh desetletij). Čas je, da se kaj spremeni. Da se da veljavo tudi skrbno varovani glasbeni preteklosti. Zdelo bi se nam nadvse primerno, da končno dobi (ponovno!) veljavo tudi predstavljanje ljudske glasbe v kolikor se da neokrnjeni obliki, saj prenaša v naš čas tisočletna sporočila. Tako je bilo vsaj še do zadnjih desetletij 20. stoletja. T. i. narodnozabavna glasba, ki se celo samooklicano vse pogosteje imenuje (ljudska) glasba slovenskega prostora, pa je zadala ljudski glasbi uničujoč udarec. Zaradi tega in tovrstnih novodobnih »prizadevanj« čez desetletje ali dva nihče več ne bo poznal lastnih zvočnih korenin. V prostor sicer odzvanjajo bučne besede o ohranjanju ljudskega glasbenega izročila t. i. »ljubiteljev« ljudske/narodne (!?) glasbe. Vendar dejanja in novodobne priredbe ljudskega blaga teh besed ne potrjujejo. Prav obratno. Težko je poslušati doneče besede o ljubezni do slovenskega zvočnega izročila, istočasno pa peti ljudske pesmi tako, da so skorajda neprepoznavne. Res je, ljudska glasba je skozi stoletja pomagala živeti in preživeti ‒ toda ne na izkrivljen način. Nikoli tudi ni služila zgolj zabavi (kot danes), temveč je prinašala izbrane besede in zvoke v razmislek in opomin.
Čas je res krut za t. i. »resne« ustvarjalce, še zlasti za tiste na področju (ljudske) glasbene dediščine. Nismo in nikoli ne bomo »zabavnjaki«, ki zgolj tržijo svoje početje in polnijo dvorane z modno obdelano glasbo in neosveščeno publiko. Še vedno smo zanesenjaki in samohodci, kustosi v galeriji zvoka slovenske, slovanske in svetovne dediščine, don Kihoti, kot so nas imenovali glasbeniki kritiki. Verjamemo, da imajo naša prizadevanja smisel, namen in pomen, tako kulturni kot zgodovinski.
Kdo torej še pozna svoje lastno izročilo? In ali ga sploh še kdo zna umestiti v svetovne okvire, kar si prizadevamo v zadnji tretjini našega ustvarjanja v ansamblu Vedun? Restavriramo, brišemo prah s terenskih posnetkov ter vse odkrito predamo poslušalcem brez modnih olepšav, prizvokov countryja, rocka, turbofolka … Naj se vendar ve, kako zveni (ali bolje ‒ je še pred kratkim zvenela) slovenska duša in nas spomni, da imamo svojo bitnost ‒ tudi zvočno; svojo identiteto, svoj glas, barvo in pesem … In da nismo le ponižni in predani hlapci tujerodnega.
S svojimi etnomuzikološkimi (tudi skupaj z arheologi) in koncertnimi raziskavami in prizadevanji sem in smo pokazali še več: da je slovenski prostor pred tisočletji ustvaril prve zametke glasbene umetnosti; na naših tleh se je v srcu današnje Evrope rodila prva umetniška ustvarjalnost naših pradedov (s koščenimi piščalmi iz medvedje čeljustnice in z golenico iz Divjih bab). Življenjska filozofija naših davnih in planetarnih prednikov je brezčasna in večna. Njihova modrost je še danes dragocen opomnik tudi sodobniku, ki enako kot prednamci išče bit življenja ter vodila za mir, srečo in obilje.
Ker vsi skupaj ustvarjamo prihodnost, smo mnenja, da tole naše pisanje ne more škodovati, le koristi lahko. In če bi si res hoteli odstreti vpogled v lastno izročilo, ki razgalja korenine oz. identiteto Slovencev, bi verjetno veljalo dati priznanje ljudski glasbi sami in njenemu ohranjanju v izvornejši obliki. Ne nam ‒ temveč tovrstnim prizadevanjem! Žal je bilo za glasbeno izročilo našega prostora vedno premalo posluha in prostora, tako v TV programih kot na koncertnih odrih. Pravzaprav smo arhivskemu rekonstruiranju ostali pri nas zvesti le mi (Trutamora Slovenica, sedaj Vedun).
Počasi odhajamo z našega kulturniškega odra. Slovencem smo podarili številne plošče, zgoščenke, študije, TV in radijske oddaje … Da ne bi prezrli. Da ne bi nikoli pozabili. Kdor namreč pozabi na svoje korenine, na svojo identiteto, je lahek plen tujerodnih pridobitniških nagovarjanj (trženj) in »vojn brez puške«. Pesem in glasba zmoreta seči do srca in globin uma, podzavestnega in nadzavednega. Imata moč ozaveščanja in prebujanja skritih vsebin duha ali duše. A ta skalpel je mogoč le v čistem zvoku razprte zavesti, v spoštovanju preteklosti in povezovanju preteklosti s sedanjostjo ‒ za prihodnost. Naj bo tako!
Hvala, ker ste prebrali tole razmišljanje. Zdelo se mi je in nam je vredno, da Slovencem predamo ta sporočila. To smo dolžni naši glasbeni dediščini v prid.
dr. Mira Omerzel ‒ Mirit
in ansambel Trutamora Slovenica / Vedun
19.11.2013