Staroverski način življenja v zahodni Sloveniji je, kot beremo v knjigah Pavla Medveščka, prekinila šele industrializacija, ki se ji staroverci niso znali prilagoditi. Dokončno pa je njihov način življenja prekinila šele Prva svetovna vojna, ki je v teh krajih znana kot Soška fronta. Zaradi vojne so bile družine prisilno preseljene v zaledje, moški so odšli na fronto, njihove domove pa je zasedla vojska. Po več letih bojev in človeškega uničevanja so se domačini vrnili na svoje porušene domove, kjer se je šele začela naslednja borba za preživetje. Mnogi fantje se iz fronte niso več vrnili domov, družine so se na tujem pogosto navzele novih navad in opustile dotedanji način življenja, sveti prostori pa so bili postranska vojna škoda. Življenje se je začelo znova, a je prineslo nove težave pod italijansko okupacijo.
Ob stoletnici Soške fronte je UNESCO Slovenija predstavil predlog za zaščito dediščine Prve svetovne vojne v območje pod imenom »Pot miru«. Menimo, da bi morala biti skupaj z dediščino Prve svetovne vojne predstavljena tudi starejša dediščina, ki je bila uničena v tej vojni. V knjigi Iz nevidne strani neba je namreč znanih več svetišč, ki jih je uničila vojna vihra. Nekatera sveta mesta pa so tudi na Poti miru.
Predstavnikom in odgovornim za pripravo predloga za UNESCO zaščito »Poti miru« smo predlagali, da naj v implementacije na terenu in v druge dokumente vključijo tudi starejšo plast dediščine, ki je živela na nekdanjem širšem območju Soške fronte.
Staroverstvo namreč temelji na odgovornosti posameznika, enakopravnosti ljudi in narodov in spoštovanju narave, kar je vse blizu ideji, ki jo bo predstavljala »Pot miru«.