Institut slavjanovedenija je posthumo izdal nedokončano knjigo slavista in baltista Nikolaja Mihailova (1967-2010) »Zgodovina slovanske mitologije v XX. stoletju«. Mihailov, ki je bil pomemben raziskovalec slovanskih in slovenskih duhovnih korenin, je knjigo o raziskovanju slovanske mitologije pisal v slovenščini, a knjigo ni uspel dokončati, saj je leta 2010 preminil. Knjiga je izšla letos v ruskem prevodu.
Nikolaj Mihailov se je že zelo mlad uveljavil v jezikoslovnih in iz tega izpeljujočih se mitoloških raziskavah. Razvitje izjemnega potenciala mu je pomagala družina in njegovi učitelji. Nikolaj se je rodil znani jezikoslovki Tatjani V. Civjan, ki je sinu že od malega približala tuje jezike. Ukrajinski jezik je prvič slišal od starega očeta, ki je bil po rodu iz Ukrajine. Verjetno še večjo ljubezen do drugih jezikov in kultur, pa mu je posredoval slavni jezikoslovec Vladimir N. Toporov, s katerim je bil Nikolaj v stikih vse do njegove smrti leta 2005. Sam Nikolaj je zapisal, da je bil Toporov njegov prvi učitelj, ki mu je še kot otroku predaval lekcije iz ruskega, poljskega, gotskega jezika (izumrli germanski jezik), kakor tudi iz baltskih jezikov in kulturo Italije ter drugih držav.
V baltske jezike je vstopil z latvijskim jezikom, a se je kasneje v študijskih letih posvetil litvanskemu jeziku. Konec osemdesetih let, ko so bile baltske države še del Sovjetske zveze, se je udeležil več študijskih terenov z litvanskim klubom “Ramuva” (del tega kluba so bili tudi Trinkunas in drugi litvanski rodnoverci, ki so po osamosvojitvi naredili rodnoverno skupnost “Romuva”). To je bil verjetno čas, ko se je Nikolaj prvič zaljubil v Litvo, ki mu je postala ena od mnogih domovin, kot je značilno za svetovljane širokega duha. Njegovi študentje se spominjajo, da je na predavanjih govoril tudi o do tedaj zakriti zgodovini Litve, kot so deportacije Litvancev v Sibirijo (njim v spomin, so na ozemlju vilniške univerze posajeni hrasti) in rusifikaciji Baltika. Več svojih znanstvenih člankov in knjig je posvetil litvanščini in Baltiku, zaradi česar se mu je Litva leta 2000 oddolžila z litvanskim državljanstvom.
Nikolaj Mihajlov (Николай Александрович Михайлов) je bil
jezikoslovec, raziskovalec baltoslovanske in slovenske mitologije
(* 11. rožnik 1967 Moskva – † 25. veliki traven 2010 Videm).
Mihajlov se je zaposlil leta 1989 na Inštitutu za slavjanovedenije, leto kasneje pa je odšel v Italijo, kjer je najprej predaval v Pizi, kasneje na Univerzi v Trentu, ustalil pa se je na Južnem Tirolskem. V Italiji se je začelo tudi njegovo zanimanje za slovenski jezik in mitološko izročilo, čemur se je kasneje povsem posvetil. Temu priča italijansko-slovenski slovar, ki ga je izdal in je bil kasneje večkrat ponatisnjen. Leta 1998 je na Nizozemskem doktoriral v nemščini iz “Jezikovnih spomenikov zgodnje slovenščine: rokopisna doba slovenskega jezika”. Doktorska teza je kasneje izšla v slovenskem prevodu (Trst, 2001). Po tem je postal profesor v Vidmu v Italiji, kjer je predaval slovenščino. V Italiji je dobil tudi državljanstvo.
V Italiji je bil soustanovitelj znanstvene revije o baltistiki Res Balticae, izdajal pa je tudi knjižno serijo o slovanski mitologiji Studi Slavi. V tem času je bil tudi med soustanovitelji revije Studia Mythologica Slavica. V raziskovanje slovenske mitologije se je za vedno zapisal s svojimi članki, primerjavami med baltsko-slovansko-slovensko mitologijo in s svojo monografijo “Mythologica Slovenica: poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila” (Trst, 2002). Bil je tudi pobudnik prevoda v slovenščino knjige V. Toporova “Predzgodovina književnosti pri Slovanih: poskus rekonstrukcije”, ki je izšla v skrajšani obliki leta 2002.
Po odhodu v tujino leta 1990 se je v rodno Rusijo za dlje časa vrnil šele leta 2003, da je preživel zadnja leta s svojim prvič učiteljem Toporovom. V letih pred smrtjo je pisal knjigo o zgodovini slovanske mitologije v XX. stoletju, ki je ostala nedokončana, imel pa je tudi še mnogo idej, ki so ostale nerealizirane. Žal ni dočakal izida zadnjih knjig o staroverstvu. Njegove poglobljene analize bi si vsi želeli. Nikolaj Mihajlov je preminil leta 2010.
Leta 2011 je izšel spominski zbornik Salix Sonora: v spomin Nikolaju Mihajlovu, kjer so zbrani članki in raziskave o baltski, balkanski in slovanski kulturi avtorjev iz dežel in tem, ki so ga zanimale vse življenje. V spominskem zborniku so poleg nekrologov in člankov zbrana tudi elektronska sporočila, ki jih je pošiljal kolegom v Rusijo. Iz osebnih korespondenc se vidi njegovo navdušenje nad slovensko kulturo, ljudmi in veselje ob novih znanstvenih dosežkih njegovih kolegov. V korespondencah zasledimo tudi njegove osebne poglede na aktualne svetovne dogodke, npr. žalost ob bombardiranju Jugoslavije konec devetdesetih, kjer zapiše, da je pokojnemu Nikiti Iljiču prizaneseno, da ne vidi početje Zahoda…
Da je Mihajlov lahko raziskoval tako oddaljene evropske kulture, jezike in stare vire, je potreboval znanje mnogih jezikov. Poleg slovanskih, baltskih jezikov in drugih že omenjenih, je razumel še vrsto drugih jezikov, med drugim še angleško, nizozemsko, starogrško, latinsko in francosko.
Nikolaj Mihajlov: Zgodovina slovanske mitologije v XX. stoletju (История славянской мифологии в XX веке). Institut slavjanovedenija, 2017
Mihajlova knjiga “Zgodovina slovanske mitologije v XX. stoletju” je ostala nedokončana, napisanih je že bilo dvajset poglavij, od katerih pa niso bila vsa zaključena. Napisana je bila polna bibliografija virov, ki jih je želel preveriti. Ker je bila knjiga pisana za slovenskega bralca, je bila posebna pozornost namenjena slovenski tradiciji.
Redaktorka Civjanova je v predgovoru napisala, kako kolebalo ali nedokončano knjigo sploh izdati, da ne bi delovala proti volji avtorja. Pri odločitvi za izdajo knjige so jo podprli tudi slovenski kolegi in Svetlana Mihajlovna Tolsta, ki je tudi predlagala vključitev člankov avtorja in njegovo bibliografijo. Knjigo je prevedla slavistka in slovenistka Elena Mihajlovna Konecka, profesorica na univerzi v Vilni.
Knjiga predstavlja zgodovino raziskovanja znanstvene discipline, ki jo imenujemo tudi mitologija. Pokaže njegovo videnje rekonstrukcije, kjer se hipotetična rekonstrukcija slovanske mitologija ne kaže v vseh lokalnih ravneh. Za slovensko mitologijo pa ima vse, kar spada k mitološkemu izročilo Slovencev. To pomeni tudi motivi, ki so vplivi drugih nam sosednjih narodov, npr. romanski in germanski vplivi. Skozi dela različnih avtorjev predstavi prvotne vire za slovansko mitologijo, za katere zapiše, da jih slavisti še vedno niso sistematično analizirali in prevedli. Pokaže njegovo videnje rekonstrukcije, kjer se hipotetična rekonstrukcija slovanske mitologija ne kaže v vseh lokalnih. Knjigo začne s poglavje »Drugi viri za slovansko mitologijo: kabinetna mitologija«, kjer predstavi raziskovanja mitološkega izročila pri Slovanih med XVII-XVIII. stoletjem (med drugim Antona Linharta za katerega v priloženem članku zapiše, da bi morali ponovno analizirati njegov panteon).
Osnova knjige je poglavje Zgodovina slovanske mitologije v XX. stoletju s podpoglavji po imenih glavnih raziskovalcev in podrobnimi analizi njihovih glavnih del na temo mitologije. Knjigo končujeta dva članka »Slovanska mitologija« in »Slovenska mitologija«. V prilogi so zbrani mnogi že prej objavljeni članki, ki so zanimivi za slovenske bralce, npr. »Slovenska mitologija: med Balkanom in centralno Evropo; Ukrajinski Molfar, slovensko malavar in druga demonološka paralela; Še enkrat o slovenskem Kurentu; K eni prusko-slovenski etnolingvistični paraleli: poganski praznik kresze/kres; K eni balto-južnoslovansko folklorno-ritualni formuli: lit. laima lėmė , lat. laima nolemj , slov. sojenice sodij.
Upamo, da bo knjiga kmalu izšla tudi v jeziku, v katerem je bila prvotno pisana. S tem se bo tudi Slovenija oddolžila Nikolaju Mihajlovu za njegovo zasluženo delo.
Zgodovina slovanske mitologije v XX. stoletju. Poglavja, ki jih je predstavil avtor v knjigi:
Nikolaj Mihajlovič Galovskij (1868–1933): Borba hristianstva s ostatkami jazsychestva v Drevnej Rusi (1913);
Еvgenij Basiljevič Aničkov (1866–1937): Jazychestvo i Drevnjaja Rus
Louis Léger (1843–1923), La Mythologie slave (1901)
Viljo Johannes Mansikka (1843–1923); Die Religion der Ostslaven (Helsinki, 1922)
Aleksander Brückner (1856–1939), poljski slavist, izdal Mitologia słowiańska (1918), Mitologia polska (1924), Die Slaven (1926).
Lubor Niederle (1865–1944), češki raziskovalec, Slovanske starožitnosti (1902-1927)
Thede Carl Theodor Palm (1907–1995), švedski raziskovalec, ki je izdal na Poljskem leta 1937 knjigo o slovanskih (vendskih) kultnih mestih Wendische Kultstätten, ki je še danes najboljši vir o polabskih svetiščih.
Erwin Eugen Helmut Wienecke (1904–1952), Untersuchungen zur Religion der Westslawen (raziskovanja religije zahodnih Slovanov), knjiga izšla v Leningradu 1939
Leonhard Franz (1895–1974), nemški raziskovalec je v Leipzigu leta 1941 izdal knjigo Falsche Slawengötter (Izmišljeni slovanski bogovi). Čas v katerem je bila knjiga napisana je pustil svoj pečat, saj je izrazito antislovanska in rasistična.
Veselin Čajkanović (1881–1946), O vrhovnom bogu u staroj srpskoj religiji (1941)
Josip Mal (1884–1978), Slovenske mitološke starine leta (1940)
Boris Ottokar Unbegaun (1898–1973), La religion des anciens slaves (Parizu, 1948)
Vittore Pisani (1899–1990) italijanski raziskovalec, Le religioni dei Celti e dei Balto-Slavi nellʼ Europa precristiana (Milano,1950)
Evel Gasparini (1900–1982), italijanski slavist, Il matriarcato slavo (1973)
Frans Vyncke (1920–2013), belgijski učenjak v nizozemščini De godsdienst der Slaven (1969)
Roman Jakobson (1896–1982), Slavic Gods and Demons (1985)
Vladimir Nikolajevič Toporov (1928–2005), Predzgodovina književnosti pri Slovanih. Poskus rekonstrukcije, v soavtorstvu z V. V. Ivanovom (*1929) izdal Slavjanskie jazykovye modelirujuschie semioticheskie sistemy (1965) in Issledovanija v oblasti slavjanskih drevnostej (1974). Pomembno poudariti, da se je v tem času v Sovjetski zvezi negativno gledalo na raziskovanje slovanske mitologije.
France Bezlaj (1910–1993), Nekaj besedi o slovenski mitologiji v zadnjih desetih letih (1951)
Karl Heinrich Meyer (1890–1945) Fontes historiae religionis Slavicae, kjer so vključeni latinski in grški viri za slovansko mitologijo (Berlin, 1941).
Leszek Józef Moszyński (1928–2006), Die vorchristliche Religion der Slaven im Lichte der slawischen Sprachwissenschaft (Dokrščanska religija Slovanov v svetu slovanskega jezikoslovja, 1992)
Henryk Łowmiański (1898–1984), Slovanska religija in njen zaton (1979)
Aleksander Gieysztor (1916–1999), Mitologia Słowian (1982)
Myroslava T. Znayenko (*1932), The Gods of the Ancient Slavs (1980). Tatishchev and the Beginnings of Slavic Mythology
Zdenek Váňa (1924–1994), Svět slovansкých bohů a démonů (1990)
Radoslav Katičić (*1930), Božanski boj. Tragovima svetih pjesama naše pretkršćanske dobe (2008)
Viri:
– Celotna knjiga “Zgodovina slovanske mitologije v XX. stoletju”, 2017: http://inslav.ru/sites/default/files/editions/2017_mixajlov.pdf
– Zbornik Salix Sonora: http://inslav.ru/images/stories/pdf/2011_SALIX_SONORA.pdf