Vas Police na Cerkljanskem leži na naravni polici vrh grebena med strugama potokov Poličnica in Sjaunk, ki se izlivata v Idrijco. Ta polica je južni obronek hriba Degarnik, ki se dviga nad vasjo in jo ščiti pred severnimi vetrovi. Rekonstrukcija zgodovinskega dogajanja v vasi je pokazala, da se je vas začela razvijati v zgodnjem srednjem veku, najkasneje v 9. stoletju. Ljudsko izročilo in nekatera značilna ledinska imena opozarjajo na pomembne prostorske točke. Njihova razporeditev kače strogo premišljeno ureditev prostora. Prav ta premišljenost pa nam omogoča povezati v celoto izročilo, ki se je sicer do danes ohranilo samo v drobcih. Videli bomo, da so postavljeni ideogrami izraz starega verovanja o treh temeljnih silah narave (neba-sonca-ognja, zemlje in vode), ki jih ljudje pomagajo vzdrževati v ravnovesju z vrsto obrednih dejanj. Vse skupaj pa potrjuje osupljivo cerkljansko izročilo o tročanu, ki ga je v svojih zapisih rešil Pavel Medvešček.
Vas Police
Izročilo
“Ko je Aldo Trnovec učiteljeval v Zakojci v letih 1958-1959, je večkrat zašel tudi v Zakojško grapo, kjer je spoznal gospodarja Muščeve kmetije Janeza Krivica, rojenega leta 1899. Ko je ta nameraval orati, se je čudil kamnu, ki je stal na sredi neke njive. Gospodar je najprej ročno okopal zemljo okoli njega, drugo pa preoral. Ko mu je učitelj predlagal, naj moteči kamen odstrani, je odgovoril, da tega ne bo storil. Zakaj ne, pa ni bil pripravljen razlagati, češ da bo to hišno skrivnost zaupal le sinu, pa še njemu na smrtni postelji, kot so to pred njim počeli to njegovi predniki.”
Leta 1965 pa je Janez Obid iz Bukovega povedal: “Moj oče, ded in praded so od časov, ko so tu še tlačanili, prenašali izročilo o tročanu, ki je takrat pomenil tudi način življenja. Ko so se odločili, da bodo postavili hišo, kaščo ali hlev, so najprej poiskali tri kamne. Dva so uporabili za temelj, tretjega pa so imeli za binkl – varuha, ki so ga varovali kot skrivnost, saj je zanj vedel le gospodar – graditelj, ki je na smrtni postelji povedal bodočemu gospodarju, kje je. Tročan je bil vedno v znamenju ognja (sonca), vode in zemlje. Prenekatero kmetijo je pobralo, ker se je vedenje o hišnem tročanu izgubilo, ali pa so ga celo iz nevednosti uničili. Kmetija, hiša, kašča, hlev, kozolec ali čebelnjak so bili vedno grajeni v tročanu. Baje je takrat imela vsaka kmetija svoj binkel, vendar le ognjenega, vodenega ali zemljenega.”
Roglca
Neki domačin iz Laharn, zaselka v dolini ob poti proti Kojci, se je pozno ponoči vračal peč iz Cerknega. “U Klapih” (pod Roglco) po Želinu mu prične slediti temna postava. Prestrašen začne hiteti, postava pa za njim. Nato začne teči, večkrat menja smer teka, vendar mu spremljevalec vedno sledi. Ko pride do Reke, se pred križnim znamenjem prekriža. Takrat sliši za seboj, kako je nekaj štrbunknilo v vodo. Spremljevalec – bil je sam hudič – se je namreč pognal v Idrijco. Hiti prestrašen naprej in ko pride domov, mu je od vsakega lasu curljal znoj. Vendar ni prišel k sebi, in je po kakem dnevu umrl.
Sv. Ivan v Šebreljah
Prvi naseljenci – takrat še staroverci – so po ustnem izročilu imeli na skrajnem severnem delu planote majhen tempelj, kjer so častili boga Sonca. Danes je na tistem mestu podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika. Nad glavno oltarno sliko je na modrem polju napis: Janes Kresnik. Vsega ljudskega izročila iz vasi Police ter zgodb o tročanu tu ne bom opisal. Preberete si jih lahko v Idrijskih razgledih št. 51 in v knjigi Pavla Medveščka Let v lunino senco. Omenil bi le še Marijino cerkev v Policah. To naj bi prvotno nameravali zgraditi na Homcu, malem griču, ki stoji ob vhodu v vas. Po izročilu naj bi na prostoru, kjer stoji današnja cerkev, stala nekoč cerkev “neke druge vere”. Do dobe pred drugo svetovno vojno so ob veliki suši prirejali procesije v Police tako iz Bukovega kot iz Šentviške Gore. Daleč naokrog je bila poliška cerkev znana kot “cerkev za dež”. Pravili so, da kdor se udeleži procesije, mora vzeti s seboj dežnik.
Kamni (Šri)babe
Sredi vaškega polja v Policah stoji ob zahodnem robu poti vpadljiva naravna skala iz apnenca, ki je visoka približno 1 m, 1.5 m dolga in do 1.3 m široka. 2004 so mu iz neznanega vzroka odbili vzhodno stranico. Na severni strani ima vklesano do 30 cm široko polico sedeža, ki ga domačini imenujejo “Ta velk pačivauc”. Podobna, nižja, nekoliko ožja in bistveno manj izrazita polica je tudi na južni strani in nosi ime “Ta mihn pačivauc”. 3 m jugozahodno preko poti je drugi kamen – vrh žive skale v ovalu s premerom pribljižno 2 m, katere vrh se vzpenja do 0.5 m visoko iz okolne ravnine. Na njej je večinoma travna ruša, na sredini pa stoji na umetno zravnanem in odbitem vrhu zidana kapela. Med kapelo in cestnim robom je vidna gola skala, z odklesanim vrhom in izklesano kvadratno vdolbino, ki je najverjetneje služila kot stojišče lesenemu križu. V vdolbini je beton, ki pokriva zadnjo steno vdolbine, vpisana letnica 1899, ki pomni leto gradnje kapele. Približno 20 m severneje je ob zahodnem robu poti s travo prerasla grbina, zadnji ostanek tretjega kamna.
Trije kamni Štribabe. V ozadju za cerkvijo sv. Marije se vidi cerkev sv. Janeza Krstnika.
Pot, ki poteka skozi vas in polje, navidezno nerazumno vijuga. Če nanjo položimo vaške osi, vijuge dobijo pomen. Prilegajo se osem, ki smo jih omenili v ustnem izročilu vasi. Posamezni deli poti ležijo na oseh ali vzporedno z njimi.
Vaške osi
Razprava
Sv. Ivan v Šebreljah, Kamen na poliškem polju in Roglca tvorijo obredni kot približno 24°, z vrhom pri Roglci. V »svetih« trikotnikih se eden od kotov čimbolj približuje kotu 23.5° ± 1.5°. To je kot med Zemljino osjo in ravnino Zemljine orbite okoli sonca, kar je navidezna razlika v višini sonca v času enakonočja in obeh sončnih obratov. Ta razlika nastane, ker zemeljska os ni pravokotna na ravnino svoje krožnice okoli sonca, ampak je za omenjeni kot nagnjena. Spremenljivi odklon ± 1,5° je posledica nihanja zemeljske osi.
Obredni kot povezuje v pokrajini trojico kultnih mest, ki so posvečena protistavnima božanstvoma svetlobe (neba, toplote, poletja…) in teme (mraza, zime, smrti…) ter božanstvu, ki vzdržuje ravnovesje med prvima dvema. Po izročilu sta oba sončna obrata tista dela leta, ko imata božanstvi poletja oz. zime največjo moč. Ob pomladanskem oz. jesenskem enakonočju se menja njuna nadvlada. Eno božanstvo navidezno umre, drugo pa oživi. Ta božanstva so se pri slovanskih ljudstvih različno imenovala:
-Perun (Svetovit, Kresnik,…)
-Veles (Triglav, Dabog,…)
-Mokoš (Lada, Živa,…)
Roglca nam je v veliko pomoč. Roglca spada v skupino imen tipa Rog, Rogla, Rogatec, ki označujejo mesto božanstva zemlje, podzemlja, teme (pozneje krščanskega hudiča). Izročilo o temni pošasti U Klapih tako razlago potrjuje.
Sv. Ivan, ki po izročilo stoji na mestu starodavnega svetišča, je zamenjal božanstvo Sonca. To potrjuje tudi ime Kresnik, ki je najmočnejši v času poletnega sončnega obrata. S tem se ujema tudi ime potoka pod njem – Sjaunka, ki z imenom govori o svetlobi. Če ga vzporedimo s štajersko Sevnico z nemškim imenom Lichtenwald, je očitno, da tamkajšnji grb z drevesom in dvema ptičema kaže svetovno drevo svetlobe s soncem in mesecem. Ta dva namreč v upodobitvah na istem strukturnem mestu nadomeščata ptiča.
Procesija za dež k poliški Mariji nedvomno kažejo, da je poliški prostor povezan z vodo. Ni nepomembno, da Police obdajajo trije studenci: Koutle (izvir Sjaunka), Lašk in Na Bleku. Vsi trije so posredno ali neposredno povezani s prostorskimi osmi. Pomen izvira Na Bleku tudi tamkajšnje najdbe drobiža iz polpretekle dobe ter bronasta okrasna zaponka in železna sulična ost.
Trikot Roglca – Sv. Ivan – poliške Štribabe je veliki tročan: Roglca = zemlja, Sv. Ivan = sonce, Štribabe = voda. Poliške prostorske osi vpenjajo vaški prostor v veliki tročan. Trije kamni sredi poliškega polja – Štribabe so očitno mali vaški tročan. Preko njih se križajo prostorske osi in v tem smislu so hkrati tudi osrednja podporna os vaškega sveta. In če vemo, da so starodavna ustoličevanja poglavarjev dogajala v središču skupnosti, ki so jo zastopali, potem kamnita sedeža Štribab mnogo manj pomenita počivališču na poti s polja, ampak mnogo bolj del strukture, kakršna je nekoč stala tudi na Sveškem polju na Koroškem in služila v obredih ustoličevanja koroških knezov. Lahko se celo spogledujemo z mislijo, da so pri Štribabah nekoč ustoličevali >cerkljanskega< župana.
Prilagajanje vaške poti prostorskim osem in s tem členoma tročana – soncu (Perunu?) in zemlji (Velesu?) nakazuje, da gre za procesijsko pot, kjer so se med hojo obračali na posamezne prostorske točke in tudi tako preigravali obredne dogodke, ki so bili potrebni za dober potek leta.
Raziskava Polic nikakor še ni končana. Možna so še nova odkritja izročila, nove topografske ugotovitve, nove arheološke najdbe. Takrat bodo mogoči tudi popravki in dopolnitve zgornjih izpeljav.
Veliki tročan
Literatura:
∙ Pleterski A.: Studia Mythologica Slavica 9, 2006. – ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Universita degli Studi di Udine, Dipartimento di Lingue e Civilta dell’Europa Centro-Orientale