Ob prvem prevodu francoskega intelektualca Alaina de Benoista v slovenščino v novo izdani knjigi Manifest za evropski preporod (prevod Primož Kuštrin, spremna beseda Igor Kernel), je priložnost, da bolj kot samo knjigo, predstavimo bralcem raje avtorjeve raziskave staroverstva, politeizma in preučevanja Indoevropejcev. Avtorjev Manifest, ki ga je izdal ob prelomu tisočletja, je za razliko od drugih poglobljenih avtorjevih del, povzetek njegovih (in tudi drugih) desetletnih publicističnih objav. V tem prispevku osvetljujemo nekatere teme predkrščanske dediščine, kjer avtor pokaže na posledice pokristjanjevanja tudi v mnogih zakoreninjenih prepričanjih, ki jih večina jemlje za samoumevne.
Avtorjevo zanimanje za stara ljudstva in njihove religije se je pojavilo že zelo zgodaj v njegovi karieri. V svoji avtobiografiji omeni med celo množico filozofov, jezikoslovcev in zgodovinarjev, ki so nanj vplivali, tudi indoevropeista Georgesa Dumezila, ki je širše znan po teoriji o trodelni družbeni ureditvi Indoevropejcev in po raziskovanju jezikov. Med drugim naj bi govoril več kot trideset jezikov, od tega ducat izumrlih. Dumezila – s katerim sta v zadnjem delu življenja postala prijatelja – je de Benoist tudi intervjual za revijo Le Figaro leta 1978 o Indoevropejcih, pred kratkim pa je izšla tudi knjiga Georges Dumézil y los indoeuropeos, v kateri je de Benoist prispeval več besedil. Njegovo zanimanje za indoevropske kulture je ostalo vseskozi, saj o Indoevropejcih piše že v prvem zvezku Anthologie critique des idées contemporaines, kjer je opazno njegovo zanimanje za različne dele indoevropskega sveta, od stare Grčije, Irana, Etruščanov, Hetitotv, Keltov pa do vikinškega odkritja Amerike. To delo je doživelo pet ponatisov in več prevodov v druge jezike. O izvoru Indoevropejcev je konec šestdesetih napisal tudi samostojno knjigo Indo-Européens: à la recherche du foyer d’origine, dobrih tridesetih let kasneje pa drugo dopolnjeno izdajo z novimi spoznanji, ki je bila prevedena tudi v angleščino. Delo je zanimiv pregled zgodovine raziskovanja, teorij o izvoru in različnih pristopov k razreševanju uganke naše skupne jezikovne predpreteklosti.
***
Ker so imela vsa prvotna stara ljudstva še svoja verovanja, je verjetno preko zgodovine starih ljudstev de Benoist prišel tudi do staroverstva. Leta 1981 je napisal knjigo Comment peut-on être païen? v naslovu katere se sprašuje, kako biti pogan? Kot pravi sam avtor desetletja po izidu, je v knjigi hotel soočiti krščansko in staroversko teologijo ter skozi tematska poglavja pokazati, kolikšen del današnje ideologije sloni na biblijskem razmišljanju, kot je npr. razumevanje zgodovine, časa, božanskosti ali pa razmerje med človekom in Bogom. Potrebno je poudarititi, da v knjigi ne popularizira staroverstva v verskem pomenu, čeprav mu je bilo staroverstvo vedno intimno blizu, saj se je – kot izvemo v njegovih spominih – poročil na pomenljiv dan poletnega sončnega obrata. Staroverstvo v njegovih očeh ni zgolj obredna daritev Kresniku ali Zeusu, temveč mu kot filozofu »poganstvo« pomeni predvsem Homer, Aristotel, Seneka ali Marko Avrelij, kot pa njim nasprotna »sveti« Pavel ali Avguštin. Na drugačen način je to v prej omenjeni knjigi, ki ima v angleškem prevodu naslov On being a Pagan, izraženo, da poganstvo danes ni »vrnitev v preteklost, ni želja po vrnitvi v preteklost, temveč predvsem želja v povezovanju z njo«. Zanimanje za knjigo je bilo veliko, saj je bila prevedena v sedem jezikov. Zanimanje za staroverstvo je de Benoist ohranil tudi še po več kot tridesetih letih od izdaje prej omenjene knjige. Zadnji odmev je 47 številka revije Krisis, ki jo ureja de Beniost. V tematski številki revije se tako kot v naslovu njegove knjige, več avtorjev sprašuje, kako biti pogan in premišljuje o naravoverski teologiji.
O svetosti v staroverstvu piše skupaj s Thomasom Molnarjem v knjigi razprav L’eclisse del sacro. O temi razpravljata dva misleca religij, vsak s svojega zornega kota, Molnar iz katoliškega izhodišča in de Benoist iz nasprotne strani, kot kritik krščanstva in samo deklarirani »pogan«. Benoist in ima zato krščanstvo in ateizem za dve strani istega kovanca in zavzema stališče, da je krščanstvo in židovstvo, kjer je en sam božanski stvarnik sveta, ki zahteva človeško pokorščino, povzročilo desakralizacijo narave. Posledično je tudi ateizem vzel svojo desakralizacijo narave iz žido-krščanske kozmologije. Biblijski bog in njegovi sledilci so namenjeni vladati naravi brez biti hkrati tudi njen del in dosežek zahodnega ateizma je »odstaviti boga iz njegovega prestola in nas postaviti na njegovo mesto z namenom narediti našo povezavo s svetom analogno božji s stvarjenjem«. Kljub temu, da je ateistični človek nadomestil boga, tudi trenutni sistem ne more brez religije, če pomislimo zgolj na znano metafizično frazo »nevidna roka trga«, ki vse uravnava. Staroverstvo vidi kot etiko poguma in ne kot moralo o grehu, krščanstvu pa očita univerzalizem, saj »božji otroci« zaradi neidentitetne dimenzije ne ustrezajo nobenemu narodu. Njegova kritika ni usmerjena v semitski izvor krščanstva, kot bi kdo lahko napak razmišljal, saj so avtorju hkrati pri srcu vzhodnjaške filozofije, kot sta šintoizem in zen budizem. Kot sam večkrat poudarja, poreklo ideje ni merilo resnice. Avtorju je treba priznati originalnost, saj ni ulovljiv v pogoste miselne okvire ali tihe klasifikacije avtorjev. Če je kritik krščanstva to zanj ne pomeni, da bi na drugem mestu ne poudaril krščanskih avtorjev, ki so vplivali nanj. Eden teh je prav gotovo tudi sam Thomas Molnar, s katerim je izdal zgoraj omenjeno knjigo, saj de Benoist v enem od mnogih intervjujev omeni, da mu je ta knjiga najljubša od vseh izdanih knjig. Teh je bilo do zdaj že več kot devetdeset.
***
Ob kritiki ideje, ki je v zadnjih dveh tisočletjih močno vplivala na mišljenje Evrope, pa avtor ne ostane samo tu, temveč meni, da so se njeni koncepti in misel s časom sekularizirali ter kot taki imeli pomemben vpliv na zahodno filozofijo. Beniost vztraja na povezavi na eni strani ateizma, socializma in rasizma ter žido-krščanske kulture na drugi strani. Prav tako vidi izvor nekaterih trenutnih ideologij v bibliji: moderni nacionalizem v stari zavezi, moderni egalitarizem pa v novi zavezi. Biblijski monoteizem iz stare zaveze je po dolgem obdobju sekularizacije izgubil religijsko komponento, dobimo pa ga danes preslikanega v sekularno državo z »izvoljenim ljudstvom«, ki v imenu demokracije in človekovih pravic skrbi za red na svetu. Tako kot današnje »izvoljeno ljudstvo« so pred tem monoteistične univerzalne vrednote širili križarji in kolonialisti, namesto demokracije pa “civilizacijo in napredek”. Starozavezne mite adaptirane na sekularno državo in družbo avtor pokaže tudi na primeru ameriške »obljubljene dežele« ali v frazi »mesto na hribu«.
Precej večjo prepoznavnost (in kritiko) kot z objavami o Indoevropejcih, svetosti in predkrščanskih religijah, si je avtor pridobil s kritiko modernosti. Del te kritike sedanjega sveta je tudi ideologija napredka (progresa) v srčiki katere je ideja, da bo družba vedno boljša. Prihodnost bo potemtakem vedno boljša od sedanjosti in sedanjost je boljša od preteklosti. Po tej ideologiji nas preteklost ne more ničesar več naučiti, ampak je postavljena na pokopališče starih šeg in iracionalnih omejitev. Današnji antimodernizem Benoista torej ni proti novi tehnologiji, temveč proti družbenemu idealu progresa in rasti. Tudi današnjo ateistično dogmo napredka avtor razbira v krščanstvu, saj naj bi bila le sekularna kopija krščanskega odrešenja v posmrtnem življenju, ki je preslikana v obljubo o sreči (ali večjemu blagostanju) v nedoločljivi prihodnosti. Pojem napredka je tudi del linearnega razumevanja zgodovine, ki je bilo prav tako prinešeno k nam s krščanstvom za razliko od starejšega cikličnega razumevanja časa.
Pogosto razpredena de Benoistova teza je tudi razlika med monoteizmom in politeizmom ter politična dediščina nekdanjega verskega monoteizma. Glavno razliko med krščanstvom in poganstvom ne vidi v številu bogov, temveč v nestrpnosti monoteizma, ki je polagal temelje za univerzalizem, katerega končni cilj je po dolgem procesu sekularizacije moderna oblika eno polarnega sveta. Monoteizem je predstavil novo podobo resnice. Splošno je znano, da je bil politeizem antike odprt za druga božanstva – v Atenah dobimo celo tempelj neznanemu bogu. Staroverske religije prav tako niso imele križarjev proti nevernikom ali vojn v imenu Bogov, dogem in herezij. Ob stiku z drugimi verami je staroverstvo pogosto »prevedlo« bogove v bolj domača imena. Monoteistična revolucija je končala s takimi »prevodi«, ker je samo bistvo te radikalno nove religije videlo vernike druge religije kot sovražnike Boga. Največja razlika med monoteizmom in politeizmom leži torej v tem, da je v monoteizmu lahko samo ena religija prava, medtem ko so ostale napačne, v politeizmu pa ima lahko vsaka religija svoje videnje bogov. Prihod monoteizma oziroma ene in edine Resnice je radikalo spremenil stutus »Drugosti«. Ne-kristijane je ponižala na raven kriminalcev in s tem omogočila proti poganom (nevernikom!) »pravičniško vojno« , ki je moralni koncept, kjer je sovražnik predstavljen kot absolutno zlo. Namen označitve sovražnika za absolutnega hudiča je bila le politična diskvalifikacija z namenom moralnega opravičevanja svojih vojaških pohodov. Bralec tudi opazi, da je avtor mestoma namensko provokativen, saj zaradi krščanskega uničevanja starejših religij takratne kristjane imenuje »boljševiki antike«.
V politeističnih staroverstvih je bilo tudi povsem naravno sprejemljivo, da obstajajo različni ljudje, ki imajo vsak svoja verovanja. Ta verovanja pa ne omejujejo druge, da imajo svoja lastna verovanja. Tako se je vzpostavila tudi povezava z verovanji in pripadnostjo mestu ali ljudstvu. Na drugi strani je monosteistično katolištvo, ki etimološko pomeni »univerzalna« religija. Od razumevanja obstoja »enega Boga« lahko pride zgolj, da so vsi ljudje del iste družine in da ima vse, kar jih loči, začenši z njihovo kulturo, le drugotni pomen.
De Benoist ni ne prvi, ne edini, ki je razmišljal o razlikah med »Ateni in Jeruzalemom«, saj so te vrste ideje prisotne v filozofiji že vsaj od 19. stoletja dalje, če se omejimo le na najbolj sodobno zgodovino. V avtorjevem lastnem stilu lepo izraženih sklepov, bi sledil njegov povzetek, da »kar je v krščanstvu dobrega ni novo in kar je novo v krščanstvu ni dobro«.
***
Čeprav je mnoge misli izrazil že pred desetletji, se njegova misel pogosto znova pokaže aktualna. Ob vprašanjih nove ureditve evropske politične tvorbe in iskanju njenih pravih temeljev je vredno pretresti splošno sprejete samoumevne koncepte. Ni presenetljivo, da avtor zavraža krščanske temelje Evrope, če tudi je krščanstvo oblikovalo del evropske zgodovine, a dejstvo je, da se Evropa ni rodila s krščanstvom. Ko se je krščanstvo pojavilo, je Evropa za seboj že imela nekaj tisočletji staroverske kulture in civilizacije. Govoriti o krščanskih temeljih Evrope, pomeni zanikati latinsko, grško, keltsko, germansko in slovansko predkrščansko dediščino, da je ta kadarkoli obstajala, kar pa je seveda nesprejemljivo. Nadnacionalna državna tvorba, katere del sestavljamo tudi Slovenci, je in bo še nekaj časa v fazi preoblikovanja. Del tega procesa je tudi pojav novih vizij razvoja in temeljev ob katerih je de Benoistova zgoraj izražena misel korenin Evrope prava osvežitev v tej poenostavljeno rečeno dolgočasni ponudbi dveh nasprotujočih si strani istega kovanca, kjer se prva konservativna struja zavzema za krščanske temelje Evrope in temu primerno sedanjost ter druga ateistično-materialistična (neo)liberalna ideja, ki zaradi svoje samozaverovanosti v edino pravo resnico niti ne potrebuje nobenih zgodovinskih temeljev.
Avtorjev milje je izjemno širok, saj je do sedaj objavil že celo množico knjig na zelo različne teme, ki segajo od človekovih pravic, identitete, religije, tradicije, problemih demokracije pa tudi do geopolitike, ekologije in zgodovine filozofskih idej. Zagotovo ne spada med avtorje, ki imajo svojo »življenjsko« temo. V svojih razmišljanjih o vlogi intelektualcev v današnji družbi je prej kot ne kritičen do intelektualcev, ki raziskujejo zgolj eno temo, saj pri njih opaža velik manjko vsega drugega znanja. Svoje najljubše avtorje de Benoist ne samo prebira, marveč tudi zbira. Mimogrede omenimo, da je ponosen na svojo zbirko knjig, ki ga z več kot 150.000 naslovi uvršča med največje privatne lastnike knjižnic v Evropi. Kot pravi bibliofil ima v zbirki tudi naslove najljubših avtorjev v njemu nerazumljivih jezikih. S prvim prevodom njegove knjige v slovenščino (preveden je v več kot 15 jezikov), bo odslej zagotovo vsaj ena slovenska knjiga našla svoje mesto tudi v njegovi knjižnici.
Nejc Petrič