Modern Pagan and Native Faith Movements in Central and Eastern Europe (urednika Kaarina Aitamurto in Scott Simpson, 2013) je ena prvih knjig, ki skuša zajeti več držav skupaj in predstaviti sodobno evropsko rodnoverje. Študije v tem delu Evrope, za razliko od Amerike, nimajo dolge tradicije. V zadnjih letih so pobudo za raziskovanje prevzeli v Krakovu na Poljskem, kjer že več let potekajo konference na temo Neopoganska in rodnoverska gibanja v srednji in vzhodni Evropi.

Kazalo knjige in članki so dostopni na povezavi: Klik

Zaradi velike jezikovne raznolikosti postkomunistične Evrope je bilo rodnoverje pogosto nepoznano zunaj nacionalnih meja. Knjiga predstavlja neopoganstvo (wicca gibanje in ostale religije, ki jih avtorji uvrščajo pod to kategorijo) in rodnoverje (ang. native faith) v Armeniji, Bolgariji, Češki, Madžarski, Latviji, Litvi, Poljski, Romuniji, Rusiji, Sloveniji in Ukrajini. Dodatno knjigo dopolnjujejo nekateri tematski članki.

Korenine večine sodobnega evropskega rodnoverja lahko iščemo v romantiki in nacionalizmu s konca 18. in še posebej 19. stoletja. V predkrščanskih religijah svojih prednikov so med drugim iskali navdih za svoje narodnobuditeljske potrebe. Rodnoverske ideje iz 19. stoletja so se pri mnogih narodih uresničile v prvi polovici 20. stoletja, ko se se organizirale prve prave rodnoverske organizacije, kakršne so poznane še danes. Prva je bila verjetno poljska skupina Krog častilcev Svetovida (Koło Czcicieli Światowida) leta 1921, nato pa so ji sledili latvijski Dievturi in litvanska Romuva 1926, Češki Triglav in ukrajinska Ridna vira 1934 ter poljska Zadruga 1935. leta.

Poleg samega religioznega vzroka v nekdanjem sistemu, je bilo rodnoverje preganjeno tudi zaradi pogoste tesne povezave med nacionalno idejo, zgodovino in rodnoverjem. Po vojni je bilo večino organizacij prepovedanih, mnogi predvojni pomembni staroverci pa so bili žrtve povojnega režima, Latvijca Ernestsa Brastinsa so umorili, Kustus Utuste je v Estoniji umrl v zaporu, Jan Stachniuk je na Poljskem odsedel dolgo in brutalno zaporno kazen, na kar je bil po izpustitvi telesno in duševno uničen, Volodimir Šajan pa je moral Ukrajino zapustiti.

Ponovno rojstvo rodnoverje je sledilo po padcu komunizma v mnogih državah, ki so imele že predvojno tradicijo rodnoverja in so po večini aktivne še danes. V zadnjih letih pa se je rodnoverje razširilo tako rekoč po vsej Evropi in tudi zunaj Evrope, kjer živijo nacionalne diaspore.

Članek Neopaganism in Slovenija

Slovence je v poglavju Neopaganism in Slovenia predstavil profesor Aleš Črnič v katerem obravnava vse, kar spada pod »neopaganism« (gnostične cerkve, wicca, častilci keltske vere, itd) in »native faith« (staroverci). V članku opiše »neopoganstvo« na Slovenskem, pri staroverch pa se predvsem osredotoči na nacionalen značaj stare vere. K vsebini bi dodali zgolj opombo, da prvotni Ajdi nismo tvorili del župe Svetovid, ampak smo se skupaj predstavljali kot Slovenski staroverci, kakor smo zapisali že k opombi k članku iz revije Etnolog.

V prihodnje bo potebno še raziskati, če je tudi pri nas v poznih dvajsetih in tridesetih letih obstajalo staroversko gibanje. Kakor danes vidimo, so bile v tistem času aktivne skupine (največkrat intelektualni krogi) po velikem delu Evrope ter med seboj pogosto tudi povezane. Znano je, da je bilo pri nas močno panslovansko gibanje s povezavi po celotni Slaviji.

Iz slovenskega zornega kota je na drugi strani zanimivo dejstvo, da so bili v dvajsetih letih v zahodni Sloveniji, ko so se pojavile prve rodnoverske skupine po Evropi in so pri nas že dolgo časa skozi umetnost promovirali staro vero, še živi – čeprav že v zatonu – zadnji staroverci neprekinjene kontinuitete.

Knjiga polaga temelje za nadaljnjo raziskovanje evropskega rodnoverja in hkrati daje celovit pregled po večini srednje in vzhodno evropskih državah.