“Človek je smrten, mirila pa so nesmrtna. Mirila niso kamniti spomeniki, temveč okamnela božanstva.”  (Tomo Vinšćak, Mirila: kulturni fenomen, str. 14, Ljubljana, 2010)

Sonja Miličević Vukelić, prof. zgod. i dipl. etn.

 Značilni ritualno-verski kamniti spomeniki Velebitskega podnebja, ki jih ljudje imenujejo mirila, mjerilima, počivaljkama in počivalima, so več desetletij predstavljala znanstveni izziv. Od začetka njihovega preučevanja sredi dvajsetega stoletja, pa vse do danes, so se mirila potrjevala kot nagrobniki zelo specifičnega obeležja – meje med svetom živih in svetom mrtvih. Mirila namreč predstavljajo bivališča duš, mesto, kjer se duša prednika vrača, kadar ji ustreza in hkrati mesto, ki duši predstavlja mejo, da ne bi v svojem vračanju zahajala med žive.

Velebit

Porekla, starosti, religioznega in metafizičnega pomena miril, kakor navaja Tomo Vinšćak, eden od avtorjev knjige Mirila: kulturni fenomen (2010), znanost, kljub močnim soodvisnim naporom etnologije, antropologije, arheologije, filologije, zgodovine, umetnostne zgodovine in zgodovine religije, še vedno ni do potankosti potrdila.

To, kar je potrjeno, je, da je bila ta šega vezana na vaško živinorejsko prebivalstvo Velebita. Velebit predstavlja najdaljšo in četrto po višini gorsko verigo na Hrvaškem. Zajema Liko, Dalmacijo in Hrvaško primorje. Ni pa zgolj to. Velebit je gorovje, na katerega se navezujejo miti in mitologija stare hrvaške tradicije, obilica toponimističnih in onomastičnih ostankov, področje, ki je bogato z ljudskimi povedki in kjer so surovi vrhovi in doline tega veličastnega gorovja dali hrvaški Kailas, sveto goro. Povedke Velebita so večinoma vezane na tostranstvo in onostranstvo, življenje in smrt, ki sta se znala na tem področju zelo hitro menjavati. Povedke o vilah so dale nepogrešljiv prispevek gotovo zastrašujočim skrivnostnostim večini velebitskih mest. Velebit, ki je poleg tega najdaljše gorovje zelenih pašnikov, skriva v svojih nedrjih najgloblje jame in pečine na Hrvaškem, na katere se je gledalo z radovednostjo in strahospoštovanjem.

Ta najmanj dualnost Velebita je oblikovala tudi svoje živinorejsko prebivalstvo. Ljudje tega predela so bili vzdržljivi, iznajdljivi in neposredno soočeni z varljivo mejo življenja in smrti ter so znali dobro hraniti skrivnosti svojih zidarjev, mojstrov-klesarjev in oblikovalcev miril. Mnogi simboli s svojimi obliki in pomeni so do danes ostali nepoznani. Večinoma zavita v skrivnost, mirila ne predstavljajo samo staro simboliko ali sveto mejo med življenjem in smrtjo, ki po Milovanu Gavazziju izvirajo še iz megalitske dobe, ampak predstavljajo tudi mejo simboličnega razmišljanja in delovanja starega prebivalstva in govorjenega jezika modernih raziskovalcev.

Tudi Mirjana Trošelj, prva etnologinja, ki je napravila velik korak v prepoznavanju in priznanju tega vznemirljivega fenomena, se je srečala z molkom pri sogovorcih ob raziskovanju podrobnosti miril. Z obzirom, da je šega postavljanja in klesanja miril preživela do osemdesetih let dvajsetega stoletja in bila prisotna tako med pravoslavnimi kot katoliškimi prebivalci Velebita, se lahko zaključi, da so jo nasledili od starejših prebivalcev predkrščanskega obdobja. V vsakem primeru mirila predstavljajo nezadostno raziskovano skrivnost kolektivnega spomina na stari, a tradicionalni in po inercji še vedno prisoten mitski svet starih Slovanov.

MERITI TELO – MERITI DUŠO

Če je na tem področju človek umrl, so ga umili, zavili v tkanino, postavili na nosila, zavezali, da ne bi padel in ga odnesli z doma z nogami naprej. Spust do groba poleg morja je ponekod trajal tudi do pet ur, a ga povorka, ki je nosila pokojnika, ni smela spustiti na tla nikjer, razen na mestu, kjer so se obeleževala in gradila mirila.

Tam se je pokojnik spustil na zemljo prvič in zadnjič. Ljudje, ki so nosili pokojnika, so mu podstavili pod glavo kamen, ki so ga vzeli iz neposredne okolice. Drugi kamen so mu dali pod noge (Mario Katić, Mirila: kulturni fenomen, str. 15, Ljubljana, 2010). Po tem je povorka nadaljevala pot do groba, kjer se je pokopalo truplo. Nekaj dni, tednov in ponekod mesecev kasneje je prišel zidar, obdelal dva postavljena kamna in tlakoval površino med njimi z gradnjo mirila.

Obdelave so bile različne in so bile odvisne od mnogih faktorjev in spretnosti klesarjev ter cene, ki jo je lahko družina oziroma ves pokojnikov rod plačal. Zato se razlikujeta dva tipa obdelave – prvi s precizno končano zunanjostjo, notranjo površino, vklesanimi simboli in/ali napisi na vzglavnem kamnu in druge podeželske oblike s skoraj nikakršnimi klesarskimi deli.

V literaturi Mirjane Trošelj se nahaja misel, da je bil klesar nepismen in je več pozornosti in preciznosti posvečal simbolom in ornamentom samih miril. Mesta, kjer so duše počivale so grajena v bližini vsakodnevnih poti in so predstavljala sveta mesta.

Na mirilih so torej merili duše, saj se je verovalo, da je duša istovetna človeškemu telesu tako v dolžini, kakor v obliki. Pomeni, da je izmerjeno telo enako izmerjeni duši. Pokojniku bi se vzela mera tako, da bi se ga položilo na zemljo z glavo proti zahodu, z nogami proti vzhodu in obrazom postavljenemu tako, da je zadnjikrat v položaju k vzhajajočemu soncu. Tako izmerjena/namerjena duša bi ostala vezana na ta sveti kamen, preprečena, da tava med živimi, ampak kadar bi si želela vrniti nazaj za trenutek, bi se vrnila na svoje mirilo, ki bi ga prepoznala po svoji meri in simbolih, če so bili tam vklesani.

Prikaz pokojnika na mirilu (delo Josipa Zankija)

Grob pri morju, kjer se je pokopavalo truplo, tako imenovani komarček, je bil zanemarjen. V kolikor ne bi bil obeležen, se ne bi niti vedelo, kjer se nahaja, saj se je obrastel s travo (komarček, foeniculum vulgare – užitna zdravilna samonikla mediteranska bilka, na koncu poletja doseže višino od enega metra do metra in pol) (Mirjana Trošelj, Mirila: kulturni fenomen, str. 64., Ljubljana, 2010). Tam je odšlo samo mrtvo telo, ki se spremeni v zemljo, a pravi grob so ljudem označevala mirila, mesta duš prednikov. Duše, ki živijo večno.

SIMBOLI NA MIRILIH – NERAZVOZLANI VZORCI

Mirila so imela funkcijo merjenja, pomirjanja; namerjanja in izmerjanja (izmeriti – kakor pripeljati v mir) dušo. Med mladimi so mirila povzročala posebno strahospoštovanje, saj so se dajale kazni tudi za nehoteno poškodovanje miril. Poleg tega so mirila predstavljala sveta mesta, saj imajo s svojimi plitko vklesanimi ideogrami – motivi vrednost, ki predstavlja spomin in verovanje velebitskih gorjanov.

Mirilo

 Ti vzorci, kakor narod imenuje vklesane simbole na vzglavnemu in na vznožnemu kamnu, se razlikujejo od mlajših enostavnih križev, inicialk, let in antropomorfnih oblik, pa do trizoba, pentagrama, kompleksnih solarnih diskov, navadnih in dvo sučnih svastik, sončnih križev, bogatih ornamentalnih križev s spirali in kombinaciji raznih simbolov, osem krakih rozet in dobljen je bil tudi primer stiliziranega stebla. Samo ornamentalna skupina znakov predstavljajo največji izziv, saj se o njihovemu pomenu, kakor piše Mirjana Trošelj, lahko samo ugiba.

Mirjana Trošelj,:Mirila: kulturni fenomen, str.  91., sl. 7.60

Prevod: Nejc Petrič

Glej še:
∙ Članek je prvotno objavljen na http://www.rodnovjerje.com.hr/cl7-mirila.html
∙ Celotna knjiga Mirila: Kulturni fenomen v PDF obliki: http://sms.zrc-sazu.si/Si/Supplementa/Mirila.html