V članku so kopirani nekateri odstavki iz knjige Franca Kosa Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, ki se nanašajo na pokristjanjevanje Karantancev in uporov, ki so temu sledili.

»Ob Donavi stanujoči Sloveni so skoraj vsako leto šli čez to reko, da so plenili po Meziji, Traciji, Iliriji, Makedoniji in drugih pokrajinah bizantinske države. Pridrli so večkrat v Peloponez, potem do vrat carigrajskega mesta, do Egejskega, Jonskega in Jadranskega morja. Ker so bili ujeti Bizantinci kristjani, so jih imenovali naši predniki krščenike ali krščenice. Kmalu sta ta dva izraza med našimi ljudmi začela zaznamovati to, kar pomeni beseda suženj. Še danes pri nas beseda krščenica pomeni deklo.

Iz nekega drugega vira je razvidno, da so Slovenci okoli leta 725 prekoračili Visoke Ture ter pridrli na Solnograško. V Pangau-u je bavarski vojvoda Teodo pred letom 718 ustanovil cerkev in samostan na čast sv. Maksimiljanu. Oboje so okoli leta 725 Slovenci razrušili. Mnogo časa sta bila potem cerkev in samostan podrta, ker je vedno pretila nevarnost, da bi Slovenci na novo ne uničili teh poslopij, ako bi se zopet postavila. Vir imenuje Slovence prvikrat »crudeles paganos«, drugikrat pa »crudelissimos paganos«. Slovenci takrat še niso bili kristjani.

Ožja dotika Slovencev z Bavarci je veliko pripomogla, da so se naši predniki polagoma pokristjanili. Ko je bil slovenski vojvoda Borut prisiljen priznati frankovsko nadoblast (okoli leta 745, op.), je moral v poroštvo zvestobe poslati na Bavarsko svojega sina Gorasda in svojega nečaka Hotimira, katera so spremljali še nekateri drugi Slovenci. Pri tej priložnosti je Borut izrekel željo, da bi se Gorazd in Hotimir podučevala v krščanski veri, kar se je tudi zgodilo. Ko je Borut umrl, mu je sledil z dovoljenjem frankovskega kralja okoli leta 750 njegov sin Gorasd, ki je bil takrat že kristjan. Zanj so namreč prosili karantanski Slovenci pri Bavarcih ter ga potem, ko je prišel k njim, povzdignili v svojega vojvoda. Mogoče je, da se je že takrat na Gosposvetskem polju vršil oni starodavni obred, o katerem nam je znano, da je bil v navadi pozneje, ko so postavljali vojvode po Koroškem.

Bakrorez Valvasorja, ki prikazuje podeljevanje fevdov na vojvodskem stolu in na desni strani upor Karantancev. 

Prva izmed cerkva je bila pri Gospej Sveti ne daleč od Krnskega gradu na Koroškem. Brez dvoma sta bila Krnski grad in pa Gospa Sveta središče karantanskih Slovencev. Škof Modest je ostal na slovenski zemlji do konca svojega življenja. Ni nam znano, katerega leta je umrl; najbrž okoli 765. Po njegovi smrti je vojvoda Hotimir iz nova prosil škofa Virgilija, da bi prišel v Karantanijo. A ta mu tudi takrat ni mogel ustreči, ker se je med Slovenci vnela domača vojska. Poganska stranka, ki je sovražila novo vero in pa tujce, kateri so vreli v deželo ter bili na vojvodskem dvoru vedno dobro sprejeti, se je vzdignila zoper krščanske Slovence. Kaže se, da so bili ti srečnejši ter užugali svoje nasprotnike.

Nekaj časa po prvi domači vojski so se iz nova začeli nemiri med Slovenci. Poganski Karantanci so se v drugič vzdignili zoper svoje sobrate. Duhovnik Latin se ni v deželi več čutil varnega ter je pobegnil v svojo domovino.

Poganska stranka je dvakrat poskusila svojo srečo, a obakrat zastonj. Ko je Hotimir zatisnil oči, se je vzdignila v tretje, in sicer ne brez uspeha. Premagala je katoliško stranko ter pregnala iz dežele vse tuje in domače duhovnike. Več let ni bilo med Slovenci nobenega mašnika in brez dvoma tudi nobene božje službe. Lahko si mislimo, da so že pokristjanjeni Slovenci v takih okoliščinah iskali pomoč pri Bavarcih ter jo tudi našli. Bavarski vojvoda Tasilo II. je leta 772 zbral svoje trume ter pomagal krščanski stranki, da je zopet prišla do oblasti.

Verjetno je, da se pismo nekega Klementa do bavarskega vojvoda Tasila ter do bavarskih škofov in plemenitašev nanaša na takratne boje med Bavarci in poganskimi Slovenci. Rečeni Klement izpodbuja v svojem pismu Bavarce k hrabrosti. Pogani in ajdje so tisti, ki ne verujejo v Boga, pač pa molijo malike. Gospod naj bode s Tasilom ter naj mu podeli zmago.

S pomočjo Bavarcev so bili poganski Slovenci leta 772 ugnani tako, da se odslej, kolikor mi je znano, niso več vzdignili ter se polagoma tudi pokristjanili. Z narodnega stališča je bilo za Slovence dobro, da so primeroma zgodaj sprejeli vero. Njim se ni godilo tako, kakor nekaterim polabskim Slovanom, ki se nikakor niso hoteli odpovedati veri svojih očetov. Pod pretvezo, da jih hočejo pokatoličaniti, so se Nemci z njimi tako dolgo vojskovali, da so jih po nekaterih krajih pač iztrebili, ne pa pridobili krščanstvu. Ko so bili poganski Slovenci premagani, je Volkun postal vladar po Karantaniji. Vojvoda Volkun je brez dvoma s pomočjo Bavarcev in proti volji poganskih Slovencev postal vladar v Karantaniji.

Kdaj je Volkun končal svoje življenje, ni znano. Trditi smemo, da ga leta 795 ni bilo več med živimi, ker je takrat Slovencem gospodoval vojvoda Vojnomir.« (Kos 1902: XXV-XLVIII)

Literatura:
∙ Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Prva knjiga (l.501-800). Založila in izdala »Leonova družba«. V Ljubljani, 1902.