Prebudila se je mlada Vesna,
Speča pod odejo snežno,
Napne ji telo pod njo se nežno,
Že nju cvetju je odeja tesna,
Koprni boginja solnce zreti,
Ljubljencu vse čare svoje odpreti.
(3 spev, 1 kitica)

Jara prihod tisti dan slavijo,
Miljutin na belcu ga predstavlja,
V mladem ga zelenju vse pozdravlja,
Zvončki beli s čela mu zvonijo.
Vse tu raja, se razveseljuje, –
Sama kneza skrb nad vsemi čuje.
(5 spev, 109 kitica)

Janko Šanda (1870-1927) je bil župnik v Prihovi in Makolah. Ob bogoslužju je študiral tudi filozofijo in doktoriral leta 1906. Ukvarjal se je tudi s pesništvom, kar nam priča njegova najpomembnejša pesnitev, zgodovinski ep Kralj Samo (Izdala Zveza domoljubnih društev Hervardi in založba Amalietti & Amalietti, 2011), s kar 1 235 kiticami. Gre za najdaljši slovenski ep. Dodatno vrednost epa še posebej dvigujejo zgodovinska dejstva, katere je Janko Šanda podrobno preučil. Žal avtor celotne izdaje svoje pesnitve ni dočakal. Za časa njegovega življenja je tako izšel le prvi od desetih spevov. Preostalih devet spevov pa je ostalo v rokopisu.

Že Morana v gore se umika,
Samo Stribog hudo že razsaja,
Dasi Kurent že po dolih raja,
Vesni prvo ljubko cvetje vznika.
Na poset se Vlastislav odpravi
K pobratimu knezu ob Moravi.
(2 spev, 10 kitica)

Beli kamen slavno je gradišče,
Krog in krog ga branijo zaseke,
Jarki in visokih klad zapreke.
V sredi Svantevita je svetišče,
Dvori, staje zraven naokoli
Tu je Samo vojvod na prestoli.
(4 spev, 107 kitica)

Ep je postavljen v sedmo stoletje, ko je takratnemu Slovenskemu kraljestvu (regnum Sclavorum) vladal od ljudstva izvoljeni kralj Samo. To obdobje nekateri imenujejo tudi zlata doba slovenskega naroda. Morda največja odlika pesnitve pa je njena duhovna vsebina. Kralj Samo namreč vlada še pod patronatom starih slovenskih bogov. Šanda je kljub temu, da je bil katoliško župnik, izvrstno preučil avtohtono slovensko religijo in ji dal pomembno mesto v tem najdaljšem slovenskem epu. Omenja veliko število staroverskih bogov, zimskega Svarožiča, pomladno Vesno, Živo in Kurenta, boginjo Morano, Svetovita in mogočnega Peruna. Poleg nekaterih prej omenjenih bogov, izpostavlja tudi druga nižja mitološka bitja, staroverske običaje praznovanja pomladi in nenazadnje je Šanda v ep posredno vključil tudi mnogo drugih mitološko zanimivih vsebin.
V devetem spevu »Boj« Godiša kralju pripoveduje o zlatih jabolkih, ki prinašajo nesmrtnost. Ti pa rastejo na Kresnikovem dvoru na stekleni gori. Nato pa ga vpraša, če ni kar sam Kresnikova prikazen. »Da, ji reče kralj, za krono zlato s kačjim kraljem ljuti boj grozi mi.« Kačji kralj je Vedomec, njun boj na stekleni gori – to je sveta gora, popek sveta – pa ni nič drugega, kot boj v glavnem mitu slovenske stare vere (Glej Glavni mit). »Zmago tebi, žetev nam bogato« mu potrdi Godiša – kar je spet ravno cilj uspešne Kresnikove borbe, plodnost. Prav tako moramo vedeti, da so bili Kresniki tudi varuhi in zaščitniki svojih vasi. Šanda je nedvomno zelo dobro poznal slovensko ljudsko izročilo. S Kresnikovimi bajki se je lahko spoznal v Keleminovih Bajkah in pripovedkah, ki so izšle leta 1930 v Celju, ali pa jih je poznal z drugih virov že prej. Vsekakor lahko rečemo, da je v pesnitev izvrstno vpeljal staro slovensko vero, tako, kot nam je poznana iz ljudskega izročila. Še posebej je izpostavil štajersko izročilo o Kresnikovih borbah z Vedomcem, saj je bil tudi sam zaveden štajerski rodoljub. Ostale mitološke elemente pa bi veljalo še podrobno preučiti.

Borba naša vam je znana huda,
Ki jo z Obri bili smo tri leta,
Kako težka bila je osveta,
Čet nam videl si junaštva čuda.
Mnoge nam Morana je pobrala,
A svoboda nam je zasijala.
(2 spev, 72 kitica)

Pa zaziva boga Sventivita
Na pomoč na vrage in na bese
Žrec iz hrama meč njegov prinese.
Samo ga in žrec navpik držita,
Žrec pa reče: »Pri tem boga meči
Vsakemu zvestobo je priseči.«
(7 spev, 99 kitica)

Posebna zahvala za izdajo tega pomembnega dela za slovenski narod, gre vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da je to delo po več kot osemdesetih letih končno ugledalo luč sveta.