Dežela harmonije in strahu, Primorske novice

Celoten članek dostopen tukaj: Klik

Prasila, tista, ki je ustvarila vse, kar je – vse pod nebom, vse na Zemlji – je še vedno živa. Ljudje so jo včasih videvali v oblakih, kot žensko, sproščeno zleknjeno čez nebo, kot kačo in konja. Klicali so jo Nikrmana, s skrivnostno besedo torej, ki morda sega k najstarejšim izvorom človeškega jezika.

V čas, ki je tako oddaljen, da se takrat še bogovi niso rodili. Ampak Pavel Medvešček, pisatelj, slikar, grafik, zbiralec, radovednež, ne išče primerjav in teorij. Domov prinese le zgodbe o časih, ki tonejo čez obzorje časa. Zgodbe in kamne.

“Vem samo to, kar sem slišal. Nikoli nisem pisal primerjav in teorij. In nikoli nisem namenoma hodil iskat zgodb. Vem, da so zgodbe žive od Sabotina gor do Tolmina, v Lokovcu in Čepovanski dolini, po dolini Idrijce do Cerknega in čez. Slišal sem, da so nekateri pripovedovali podobne zgodbe v Čičariji in so te stvari žive ponekod v Makedoniji in na Velebitu. A jaz sem samo zbral gradivo,” je Pavel Medvešček odgovoril na vprašanje, ali imajo staroverci karkoli opraviti s slovansko mitologijo. Ali so, poleg tega, da so predkrščanski, tudi predslovanski, odkruški stare Evrope, ki so jo že konec neolitika vznikanje novih civilizacij in množične migracije pahnili v pozabo.

Vprašanje je postavil eden od vsaj stotih poslušalcev, ki so se gnetli v Goriški knjižnici Franceta Bevka na enem najbolje obiskanih literarnih pogovorov letos. Na srečanju s človekom, za katerega se zdi, da je bil izbran za pričevalca. Zadnjega pričevalca.

“Tako so mi rekli strici,” večkrat z ljubeznivim nasmehom Medvešček omenja možakarje, vse v zrelih letih, praviloma samske, nekoliko posebne in tu pa tam čudaške, navezane na svojo zemljo in v tesnem stiku z naravo. Možakarje, ki so bili dolga desetletja vir stotin zgodb o kamnih s čudežnimi močmi, naravnih svetiščih in skritih silah. Nekatere zgodbe so objavljene, druge še čakajo na stik z občinstvom in jih bomo brali v naslednjem letu, ko izide nova, četrta knjiga Pavla Medveščka, v kateri se bo njegov staroverski opus nadgradil in zaokrožil.

KJE SO STAROVERCI?

Staroverci imajo dandanes svojo spletno stran. Vzdržuje jo društvo, imenovano Slovenski staroverci, ki neformalno, tako pišejo o sebi, deluje že desetletje, pred kratkim pa so se uradno združili v organizacijo, ki ima za poslanstvo “organiziranje in promoviranje staroverstva ter tradicionalnih praznovanj v Republiki Sloveniji. Društvo svoje poslanstvo izvaja s tem, da sledi načelom spoštovanja dediščine, strokovnosti, kooperativnosti, javnosti delovanja, obrednosti in etičnosti.” In dodajajo, da jih žene zanimanje za staro vero.

Radovednost, tako kot desetine obiskovalcev večera v Goriški knjižnici. Tako kot Pavla Medveščka. Radovednost, sla po zgodbah in morda kanček nejasnega občutka, da se je pretrgala nit. S prastarim védenjem in z nekakšno večno harmonijo.

Ob vprašanju, ali je stara vera danes še živa, se Medvešček nekoliko zamisli in nazadnje sklene: “Nekaj je, a ni tako globoko, kot je bilo nekoč. Kdor se je rodil v odročnih krajih, kjer se je tradicija ohranjala, je staroverstvo pil z materinim mlekom. To je nenadomestljivo.”

Belina kapa, ki zdravi vse bolezni, mačji kamen, ki se tesno prilega roki zdravilca, daritve na kamniti mizi, možje, ki znajo sami pozdraviti svoje bolezni, velika zvezda, tretja moč, zmajeva jajca, čudežni izviri, kresovi na skalah, dvoglave kače, daritve iz vina in jelenjih rogov, obredna kopanja in mistični vzponi na posebne gore, skriti tolmuni in kamnita svetišča. Od kod prihaja vse to?

Svet, v katerega nas Pavel Medvešček s pomočjo fotografa Rafaela Podobnika pelje s svojimi tremi knjigami, Skrivnost in svetost kamna (1992), Obrusnice (1998) in Let v lunino senco (2006), je čudežen. Želja po tem, da bi ohranili njegove odbleske, pa ima najbrž veliko opraviti z zmedenostjo današnjega časa, ko se človeštvu zdi, da smo zgrešili na nekem preteklem razpotju.

ČRNA VAHTA

Staroverstvo je dežela harmonije, popolne usklajenosti s svetom, dežela zvestega, obrednega ohranjanja izročila. Pa tudi dežela konfliktov in skrivnostnosti ter strahu pred nasiljem novih prepričanj in ver, ki bi želeli staro izbrisati in uničiti.

Medvešček, ki se je s prvimi “pravcami”, zgodbami, srečal po naključju, ko je vandral po dolini Idrijce, je kaj kmalu naletel na gosto meglo molka. “Ljudje, h katerimi so me poslali, češ da poznajo te stvari, so mi nenadoma rekli, da ne vedo ničesar. Pravi staroverci so se držali načela molčečnosti. Tisti, ki so vedeli največ, mi niso povedali popolnoma ničesar,”se spominja.

“Pa ja te ni poslala policija,” so ga spraševali in trajalo je dolgo, da si je pridobil zaupanje. Morda pa je tudi prevladalo spoznanje, da bo zavest o obstoju staroverstva izginila, če zadnji, ki so živeli to tradicijo, ne najdejo nekoga, ki bi mu povedali zgodbo.

Medvešček je tako simbolično zaobšel “črno vahto”, kot so rekli skupini mož, ki jo je imenoval dehner, vaški modrec, in je imela nalogo ščititi staroverce pred napadi. In včasih tudi maščevati udarce in krivice.

IN PRIŠLA JE ŽELEZNICA

Staroverci, ki so zaradi ljubega miru hodili k maši in prejemali zakramente, so, zanimivo, zdržali pritiske novih prevladujočih religij, novih filozofskih smeri, antropocentričnega razmišljanja, racionalizma in utilitarističnega odnosa do narave. A niso bili dovolj močni, da bi prestali tehnološko in ekonomsko revolucijo zadnjih dveh stoletij.

Veliko zgodb je o ljudeh, ki so razbijali kamne, rušili skale in počeli še kaj hujšega v mržnji do teh “nesmiselnih starih vraž”. A niso nikoli dokončno zmagali.

“V Babji jami naj bi živela bela kača. Tam je bila sedem metrov visoka skala, ki so jo ob gradnji železniške proge minirali. Staroverci so bili zaradi tega zelo prizadeti, a niso nikoli povzdignili glasu. Legenda pravi, da je bela kača bežala skozi podzemlje, se v Jazbenku povzpela na površje, se spremenila v orla in odletela. Nasploh je gradnja železnice močno prizadela staroverce,” pripoveduje Medvešček.

In z vsako lokomotivo je bilo stare vere manj. Najprej so jo, to tako zelo žensko in materi Zemlji predano tradicijo, ironično, zapustile ženske. “Bile so matere in vedele so, da morajo svoje otroke vzgajati v skladu s sodobnim časom, če želijo, da bodo uspešni,” pojasnjuje Medvešček. Potem so jo zapustili možje, ki so se poročili in si ustvarili družine, in tisti, ki so odšli v mesto, da bi si služili kruh v tovarnah. Dokler ob svetih kamnih niso ostali le “strici”, sami in zapriseženi v skoraj meniški kult starodavnega skrivnega znanja.

Čaščenje narave v njenem ponavljanju in v njenih posebnostih in nenavadnostih se je torej umaknilo izmuzljivemu mitu večnega napredka. Za katerega danes vse bolj ugotavljamo, da prinaša uničenje in revščino.

SVET V TRIKOTNIKU

Tročani, trikotne oblike, sestavljene iz kamnov, velike ali majhne, so bili način urejanja sveta. Oblike, znotraj katerih je bila zemlja plodna in življenje srečno.

V teh trikotnikih, je izvedel Medvešček, so izdelovali trikotne glinene piščali. “Ko sem prijateljico, ki se ukvarja z glino, prosil, naj poskusi narediti kopijo takšne piščali, mi je rekla, da so me potegnili za nos, da se je iz gline ne da narediti. Potem jo je naredila,” je z nasmehom povedal Pavel Medvešček, iz torbe potegnil piščal in pihnil vanjo. Oglasila se je.

Kot da bi pričala za vero v čudežne reči. Spominjala na to, da je treba kdaj pa kdaj pozabiti na primerjave in teorije. In se le pogovoriti s kamnom.

VESNA HUMAR

Deli

Z nadaljevanjem obiska se strinjate z uporabo piškotkov več informacij

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close