Čaščenje Belina je bilo v drugi polovici 19. stoletja še vedno živo na zahodu Slovenije, točneje na Tolminskem. Spoštovali so ga kot velikega zdravilca in verovali, da s svojim ključem ozdravi slepoto.
Simon Rutar ga je v Zgodovini Tolminskega opisal kot slovensko različico rimskega Belinusa/Belanusa, čaščenega v vzhodni Benečiji (Venetia) kot božanstvo dnevne svetlobe. Bil naj bi glavni bog Karnov in zavetnik mesta Oglej. Rutar je zapisal tudi, da je imel posvečenih več hramov v Ogleju in da so ga imenovali “sveti”.
Na Tolminskem pa je Pavel Medvešček še leta 1954 zapisal izročilo o svetem Belinu. Ljudska pripoved pravi, da je pred prvo svetovno vojno na vrhovih slemena Kolovrat (Deveti konfin, Očni in Belinu) stalo devet belih kamnov, ki so jih postavili staroverci. Čemu so jih postavili, se v izročilu ni ohranilo. Ohranilo pa se je vedenje o svetem Belinu, ki je pomagal pri ozdravitvah. Njegovo znamenje naj bi nekoč stalo tam, kjer so kasneje postavili cerkev svetega Jakoba blizu Kovačičeve planine pod Kamnico.
KELTSKI BELENUS
Keltsko božanstvo Belenus je bilo verjetno povezano s svetlobo in ognjem, saj je v tesni povezavi z njim praznik Beltane, ki so ga obhajali okoli 1. maja. Na omenjeni dan so prižgali ogenj, ki so ga morda uporablajali za “očiščenje” drobnice, preden so jo odpeljali na pašo. Sicer pa nam viri ne poročajo o neposredni povezavi med praznikom Beltane in Belenusom. Praznik se je ohranil v irskem koledarju kot eden od štirih velikih keltskih praznikov, predstavljal pa je pomemben obred ob prehodu v poletje. Na praznik Beltane so pod nadzorom svečenikov peljali drobnico med dvema kresovoma, s čimer so jo obvarovali pred boleznimi.
Čaščenje Belenusa je izpričano na mnogih ozemljih, ki so bila nekdaj poseljena s Kelti, tudi v zahodnih Alpah. Belenus je v virih poznan kot pomemben noriški bog in kot zaščitnik Ogleja. V Noriku je omenjen vedno kot Belinus na področju antičnega Virunuma, kjer so bili Noriki nastanjeni. Kot zavetnik Ogleja je mesto branil tudi pred napadi sovražnikov in drugimi nevarnostmi, ki so pretile prebivalcem. Čaščenje Belenusa je v Oglej morda prišlo ravno iz Norika, saj so oglejski viri z omembo Belinusa mlajši od omemb istega božanstva v Noriku. Oglej je bil v tistem času pomembna trgovska postojanka na poti iz kraljestva Norik v notranjo Italijo in s tem eno najpomembnejših mest v Rimskem imperiju.
SLOVANSKI BELOBOG
Viri za slovansko mitologijo omenjajo tudi Beloboga. Rekonstruiran je v mitologiji zahodnih Slovanov, okoli Baltskega morja, severozahodni Poljski in severovzhodni Nemčiji. V najstarejšem ruskem letopisu Zgodovina minulih let (Povѣstь vremяnьnыhъ lѣtъ/Povest’ vremennykh let) iz 12. stoletja je omenjen samo Černobog, čeprav zagotovo vemo, da je obstajal tudi Belobog, saj je poleg izročila ohranjenih več istoimenskih toponimov. Črni bog predstavlja zlo, htonske demone (kar simbolizira že sama črna barva), njegovo nasprotje pa je pozitivni Beli bog. Slednji je poznan tudi v izročilu južnih Slovanov v Srbiji in Bolgariji ter pri vzhodnih Slovanih, Rusih in Belorusih. Pri Slovencih je Belina prvič omenil A. Linhart v Poskusu zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih dežel Avstrije kot Beliboga in Belinza. V paru s Černibogom naj bi po Linhartovem mnenju predstavljal slovanski poganski dualizem. Ostanki verovanja v Beloboga so se ohranili v Belorusiji še v 19. in 20. stol. v podobi starca z belo brado, ki pomaga izgubljenim v gozdu. V Sloveniji sta se ohranili pripovedki o duhovih Beličih, ki spremljajo vile, in zgodba, ki jo je ohranil zapisovalec izročila Pavel Medvešček. Slednja pripoveduje, da so kamen, imenovan Belinova kapa, uporabljali za zdravljenje raznih bolezni in za pripravo zdravilne Belinove zeli. Ta je bila mešanica devetih zelišč, ki jih je bilo treba nabrati v enem dnevu, jih sveže natlačiti v kamnito posodo in nato obtežiti z Belinovo kapo ter jo tako pustiti v temi enaindvajset dni. Čaj iz te mešanice je imel nenavadno moč in je bil zelo cenjen in iskan.
Belinova kapa
Po vsej verjetnosti je bilo ob prihodu Slovanov na današnje območje Slovenije čaščenje Keltskega Belenusa še vedno živo. Slovani, ki so se tukaj naselili, so verjetno sprejeli staroselski kult, ga po svoje prilagodili lastnim predstavam in ga naprej častili kot Belina. Ni pa izključeno, da so iz pradomovine prineslo vero v Belega boga, ki je bil v slovanskem panteonu nedvomno prisoten. V tem primeru sta se božanstvi zaradi podobnosti pomešali in s tem se je le še potrdilo verovanje v Belina.
Čaščenje Belinusa je bilo v Ogleju izredno pomembno, zato ne more presenetiti, da se je ohranilo še daleč v slovansko dobo. Po drugi strani pa je na območju Tolmina potekalo pokristjanjevanje počasi, oziroma ni doseglo vseh gorskih vasi. Znano je, da so v Kobaridu še leta 1331 častili drevo in studenec.
Ime božanstva izvira iz IE korena *bhel- kar pomeni svetlobo. To potrjuje, da so Belina častili kot božanstvo svetlobe in sonca; najnovejša dognanja pa kažejo, da je bil Belin predvsem povezan z vodo in s tem nedvomno tudi z zdravilstvom. Mnogi toponimi v Benečiji še danes spominjajo na čaščenje Belina.
Oltar posvečen Belenosu, ki je bil odkrit v Celju.
Literatura:
∙ Šašel Kos, M.: Studia Mythologica Slavica 4, 2001. – ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje. (Dostopno na: http://sms.zrc-sazu.si/pdf/04/SMS_04_Sasel_Kos.pdf)
∙ Medvešček, P.: Podobnik R.: Let v lunino senco: pripovedi o starih verovanjih. – Taura, 2006
∙ Rutar, S.: Zgodovina Tolminskega. – Goriški muzej, 1972
∙ Linhart, A.: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih dežel Avstrije. – Slovenska matica, 1981