Anton Hribar

Anton Hribar (1864-1953) je kot kaplan služboval v Vinici, Košani, Dobrovi, Smledniku in kot župnik na Gorah pri Idriji in Zalem logu nad Škofjo Loko. Desetletje je bile den najplodovitejših pesnikov pri časniku Dom in svet. Pod dojmom Aškerčeve epike se je posvetil skoraj izključno pripovednemu pesništvu. Motive za svoje pesmi je zajemal iz ljudskih povedk, zgodovine in biblije. Njegova najpomembnejša pesnitev je epski lirski romantični ep v 49 pesmih „Knez Ljudevit” (Dom in svet, 1896). Izbrane pesmi je izdal v dveh zvezkih z naslovom »Popevčice milemu narodu«.

 Pesnitev Knez Ljudevit v „Dom in svet” 1896, št. 8.

Pesnitev vsebuje mnogo slovenskih bogov in jo lahko postavimo ob bok najdaljši slovenski – in rodnoverski – pesnitvi „Kralj Samo”, ki jo je napisal Janko Šanda (prvi del je izšel 1927, tega leta pa je umrl tudi avtor pesnitve). Šanda je pesnitev Kralj Samo napisal 31 let po Hribarjevem epu Knez Ljudevit. Do Šandove pesnitve je najverjetneje veljala za najdaljšo slovensko pesnitev ravno Knez Ljudevit.

KNEZ LJUDEVIT 
(ODLOMEK IZ DELA VOJNA)

Pa na čelo se postavi
Vojni svoji knez in pravi:
„Ni, junaki, se muditi,
Narod moramo braniti,
Zalo svojo domovino.
Vroča nam se kri pretaka,
Tu junak smo tik junaka,
Moč, pogumnost vsi imamo,
Vragu kazimo, kaj znamo. Tu donaša bistra Sava
Nam bodril boga Triglava;
Glejte jo, kako se peni!
Triglav z nami dobro meni,
In Perun nam zmago jamči.
Le hitimo na bojišče,
Za domovje in ognjišče,
Le branimo svoja prava,
Da ne gasne naša slava.” Pa zatrobi rog za rogom
Vojni klic: s Perunom bogom!
In v posamezna krdela
Razvrsti se vojna cela
In hiti na boj, na vrage.
En pozdrav še domovini,
Maj ki, sestrici na lini,
In še en pogled nevesti…
In gredo junaki zvesti…

Pesnitev je izšla leta 1896 v trinajstih delih v časniku Dom in svet. Izhajala je malo več kot pol leta, dvakrat mesečno od 1. prosinca do 1. malega srpana 1896. Po objavi celotne pesnitve so izšla tudi pojasnila k pesnitvi pod naslovom Bajeslovne in zgodovinske opazke. „Kdor hoče umevati pesnika, znati mora vsaj najpotrebnejše stvari iz slovanskega bajeslovja. Zato bomo prav kratko razložili pomen bajeslovnih besed, katere rabi pesnik.«. Tako je začel pesnik svoj sestavek, kjer je nadaljeval razlago slovenske mitologije. Tiste mitološke motive, ki niso splošno znani ali so plod pesnikove domišljive poudarjamo tudi mi, da bo bralec lažje razumel obsežno pesnitev.

V najstarejši dobi Slovani niso imeli posebnih hramov za malikovanje; šele pozneje so jih zidali in okrasili, kolikor je premogla njihova domača umetnost. Tak hram si misli pesnik v pesmi „Dvojni up”. V prvih časih Slovani niso imeli posebnih svečenikov, ampak hišni oče je moral skrbeti tudi za bogoslužje. Bil je svoji družini’ vladar v dušnem in telesnem oziru. Tak je knez Varna.Pesnik imenuje „svete ptice” čuka, sovo in sokola. Da bi bile ravno te ptice svete Perunu, ne more se reči, pač pa se omenjajo v bajeslovju. Sova in čuk pomenita grozo in sovraštvo, sokol je v zvezi s solnčnim božanstvom, zlasti z Radegastom. „Vojska počiva v Morani” pravi se: vsa vojska je ubita, mrtva. „Mlada vdova joče v rjuhi.” Pri poganih je bila usoda vdov zelo žalostna. Navadno se ni smela drugič omožiti, ampak je tugovala za umrlim soprogom v žalostnem oblačilu, če je niso žive sežgali z mrličem vred (to se je pri severnih Slovanih večkrat dogodilo).„Porevit”je bil malik na otoku Rujanu s petimi obličji, brez orožja. „Rugevit” je bil ravno tam, a je imel sedem obrazov, jedno samo teme, ob boku sedem mečev, na prsih so mu gnezdile lastovke. Nekateri bajeslovci razlagajo to tako, da je pomenil Porevit pet zimskih mesecev, Rugevit pa sedem poletnih mesecev. Spomladi premaga Rugevit Porevita. Te razlage se drži pesnik.

KNEZ LJUDEVIT 
(ODLOMEK IZ DELA VARNINE SANJE)

Če pa novi uk osreči
Narod moj, ne kij in meči,
Če pa uk ta vodi k zmagi —,
Pa ga slušaj, narod dragi.Če ti več so Črt in besi,
Svetlih bogov vreden nesi.
Ni to lepega značaja,
Ako vera se prodaja.O bogovi, sanje zlobne
Dale so moči hudobne,
Toda Varna stari, sivi
Še živi boginji Živi. V Svetovita in Triglava
Še gori v njem vera prava,
In Peruna še poznade,
Vere te ne da, ne dade…

Ljudevit Posavski je bil slovanski knez Spodnje Panonije, danes Slavonije, kjer je vladal v prvi polovici 9. stoletja; sedež je imel v Sisku. Pesnik pove: „Knez Varna, Svitozor, njegov sin in hčerka Diva so izmišljene osebe, katere sem si ustvaril, da spopolnim spev in da si pojasnim tedanje razmere Slovencev.« Ljudevit se je boril s Franki, povezal se je tudi s Karantanskimi Slovenci. Večkrat je zmagal, na koncu pa je najverjetneje zaradi izdaje umrl.

Z istoimenskim naslovom je napisal pesnitev Knez Ljudevit tudi Anton Aškerc v zbirki Junaki (1906). Anton Hribar pa je napisal še vrsto drugih pesmi v katerih je prav tako pogosto vmeščal slovensko vero (Kurent pesem, Okamneli svatje, Slovenski kres).

CELOTNA PESNITEV ANTONA HRIBARJA “KNEZ LJUDEVIT”:

Vseh 13* delov je združenih v celoto in si jih lahko prenesete tukaj: Klik.

Opombe:
*V Digitalni knjižnici Slovenije, kjer so združili dele so izpustili dva poglavja, Na gradežu in pa Morske deklice. Ta dva poglavja spadata v tretji del, ki je izšel 1. svečana 1896. V tej datoteki, kjer je združenih vseh trinajst delov, pa gre pesnitev od tretjega poglavja Besi direktno na Osvetni boj, ki pa je že četrti del.