Rodna vera v slovenskem leposlovju

“Poezija je resničnejša od zgodovine”
Aristotel

Stara vera oziroma rodna vera naših prednikov je v slovenskem leposlovju predstavljena v kar nekaj romanih in povestih. Staro vero Slovencev so začeli pisatelji vključevati v svoja dela kot še eno od narodnih vezi v narodno buditeljskih tekstih devetnajstega stoletja. Povod za to je bil Prešernov Krst pri Savici, prvo literarno delo s tovrstno tematiko pri Slovencih.

Prispevek smo razdelili na tri dele, prvi zajema čas staroverstva do začetka pokristjanjevanja. V njem smo poleg najbolj znanega romana s staroversko tematiko, Pod svobodnim soncem, in najbolj obsežnim delom, Sveta zemlja, ter dveh romanov Ilke Vašte, predstavili tudi Korošakov roman Veliko sonce nad Evropo. Slednji se od ostalih razlikuje predvsem po tem, da se dogaja v najbolj oddaljeni preteklosti in je pisan na podlagi »venetske teorije«. Bogovi so zato edinstveni in popolnoma drugačni kot v vseh ostalih delih.

Drugi del prispevka je najobsežnejši in obravnava pokristjanjevanje Slovencev, zadnji del pa se ukvarja z obdobjem dvoverstva, že dolgo po koncu pokristjanjevanja. Ajdovski gradci predstavljajo prostor, kamor so se zatekali zadnji častilci stare vere. Nekaj takih mest se je kljub močni širitvi krščanstva ohranilo do nedavnega. V tretjem, zadnjem delu, sta predstavljeni dve deli, ki obravnavata zgodovinsko izpričani križarski pohod na Kobarid leta 1331.

Mnogi romani in povesti so nastali v času romantike in v dobi nacionalizma, s katerim se je poskušal okrepiti spomin na nekoč samostojno Slovenijo – Karantanijo. Nekateri romani so bili orientirani izrazito panslovansko (Pod svobodnim soncem in Prelesnikova trilogija o Baltskih Slovanih), verjetno zaradi nasprotovanja Nemcem, ki so predstavljali grožnjo slovenskemu narodu. Pri tem so pisci zavetje iskali v okrilju velikega »slovanskega naroda«. Pri drugih romanih je opazna naklonjenost avtorjev do starovercev ali do kristjanov. Skupna točka mnogih je, da za razpad svobodnih kneževin in nadvlado tujcev krivijo slovansko neslogo.

Bogovi so v delih predstavljeni zelo različno. Največkrat so omenjeni Morana, Perun, Vesna, Veles, Svetovit in Triglav. Manj pogosto se pojavljajo Radigest, Daždbog, Svarog, Lada, Živa, Stribog, najmanjkrat pa Kurent in Črnibog. Ponekod so zelo slikovito opisani tudi obredi, rituali in odnosi med bogovi, na primer v Prelesnikovi trilogiji.

KRUH IN SOL
1. OBDOBJE STAROVERSTVA

Pod svobodnim soncem : povest davnih dedov (Fran Seleški Finžgar)
Sveta zemlja : kronika slovenskega rodu [1.Neznano ljudstvo se budi] (Janko Moder)
Sveta zemlja : kronika slovenskega rodu [2.Vladar Samo] (Janko Moder)
Mejaši : povest iz davnih dni (Ilka Vašte)
Svet v zatonu (Ilka Vašte)
Veliko sonce nad Evropo : [na poti od Etrurije do Baltika] (Vinko Korošak)

Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem s podnaslovom Povest davnih dedov je nedvomno najbolj poznano leposlovno delo, ki govori o stari veri Slovencev. Danes je roman uvrščen med mladinske knjige, čeprav se po vsebini bistveno ne razlikuje od ostalih del, obravnavanih v tem članku.

Zgodba se dogaja v petem stoletju, v času, ko naj naši predniki še ne bi prišli na današnje ozemlje. Glavni junak je Iztok (ime Iztok izvira iz starocerkvenoslovanske besede vstok, kar pomeni vzhod – ime govori samo zase), sin staroste Svaruna. Iztok med spopadom Slovanov z Bizantinci spozna vojaško moč slednjih, zato se odloči naučiti bizantinskega načina bojevanja. Pot ga skozi mnoge nove preizkušnje vodi v Carigrad, od tam pa se nazaj vrne s svojo vojsko.

Roman ima izrazito narodno zavedni značaj. Vsebina bralcu približa idilično družbo, kjer vlada demokracija in v imenu ljudstva odloča zbor starešin. Ljudje živijo svobodno (pomenljiv naslov romana), odvisni niso od nikogar, ukvarjajo se z živinorejo in poljedelstvom in častijo vero svojih prednikov. Sporočilo knjige je nedvomno tudi kritika neenotnosti Slovanov, saj se jim slednja maščuje. Kronološko nadaljevanje Finžgarjevega romana je Modrova Sveta zemlja: kronika slovenskega rodu, ki se začne v petem stoletju in konča s kraljem Samom, zgodovinskim vladarjem slovenskih plemen.

V romanu bogovi Slovanom predstavljajo osnovo življenja, zato jih kličejo in častijo pred boji, obredi ali pa pred pomembnimi odločitvami. Poleg splošno znanih bogov, kot so Perun, Veles, Živa in Svetovit, Finžgar v romanu pogosto omenja tudi boginjo Devo oziroma Devano.

SVETA ZEMLJA

Roman v dveh delih, Sveta zemlja, na skupaj več kot tisoč straneh opisuje slovenska plemena preden so prišla na današnje ozemlje. Za obstanek se morajo nepretrgoma vojskovati z Ogri, Vulgari in Gepidi, borijo pa se tudi za vsakdanji kruh. Moder je skušal uradno zgodovino slovenske naselitve kar najbolje preleviti v zgodbo in to mu je tudi zelo dobro uspelo. Opisuje slovenska plemena, ki so podložna Ogrom, boje z Bizancem in mnoga ponižanja, ki naj bi jih doživeli naši predniki. Obrat se zgodi se s prebujenjem Slovenov in z mnogimi boji, v katerih kri teče v potokih. Sloveni po hudih bojih zmagajo in predvsem zaradi srečnega konca se knjiga močno razlikuje od ostalih obravnavanih romanov in povesti.

Kljub zmagi pa Slovene pesti lakota. Bogovi so jih že skoraj zapustili, Lada in Morana pa se med seboj celo spoprimeta. Zmaga Lada in s tem tudi slovenski rod, ki mu znova vzklijejo polja. Lada jim še naroči, naj zapustijo deželo in se odpravijo na zahod, kjer ne bo potrebno prelivati nove krvi, zemlja pa bo bogato rodila. V vsakem kraju, kjer se bodo ustavili, naj posejejo ajdo in le tam, kjer bo zrasla, naj se naselijo. Tam bo njihova nova domovina.

Bogovi so v knjigi opisani zelo slikovito. Ob žetvi jim darujejo najlepše pridelke, jeseni pa najboljšo živino. Pred boji se zaklinjajo na Peruna in Svetovida, pred žetvijo na Lado, nad sovražnike kličejo Morano, Živa pa jim prinaša plodnost. Razen pri bogovih srečo, varnost in zaščito iščejo tudi pri vilah, besih in črtih. Staroverski bogovi so omenjeni tudi med Solunskimi Bizantinci, ki kljub temu, da so že pokristjanjeni, ob pijači še vedno radi nazdravljajo svojim rodnim bogovom.

»Dobri Svetovit, ohrani mi sina, pa se bom še bolj pognal v boj za ves
rod. Še bolj bom goreč, ker bom vedel, da delam tudi za sina, da ne bo
več hlapčeval tujcu. Dvakrat močnejše mi bodo pesti, če bom živel in
delal za sina. Dvakrat pogumnejšo mi bo srce. Pusti mi ga, dobri
Svetovit! – In ti, predobra Živa, boginja ljubezni, ne daj, da mi Morana
odlomi mladiko srca! Glej, žrtvenik ti postavim in sleherno leto ti bom
daroval najlepše pridelke svojih polj in čred. Jaz in moji potomci! Ne daj,
da usahnem kakor drevo brez sadu!«

Drugi del knjige je nadaljevanje prvega. Zgodbe z že znanimi junaki in antijunaki se razvijajo, rdečo nit pa prevzame življenjska pot Sama, ki preživi ujetništvo in postane vladar vseh Slovenov. Obe knjigi vsebujeta mnogo arhaizmov, latinskih pregovorov, zgodovinskih osebnosti, imen bogov vseh ljudstev, ki so nekdaj prebivala na tem ozemlju, in mnogih drugih manj znanih in neznanih besed.

Knjigi sta bili pisani med drugo svetovno vojno kot protest proti nasilni nemško-italijansko-madžarski zasedbi slovenskega ozemlja. Zgodovinsko se je Moder naslanjal na klasično teorijo o preseljevanju, ker takrat še ni bilo tako živih povezav med Veneti, starimi prebivalci Evrope, in Slovenci, kot pojasni avtor v spremni besedi. Prva knjiga je leta 1944 še kot rokopis prejela Finžgarjevo nagrado, izšla pa je leta 1952. Drugi del z naslovom Vladika je bil prav tako napisan že med vojno in ob izidu prvega dela Svete zemlje že tudi napovedan, vendar je avtor izid iz tihega protesta proti tedanjemu barantanju za naše severne in zahodne meje zadržal zase. Delo je tako izšlo šele leta 2004 s podnaslovom Vladar Samo. Delo bi po prvotnem načrtu moralo obsegati tudi tretji del, vendar ga avtor ni nikoli dokončal. Posvečeno bi moralo biti tedanjim razmeram na naši zahodni meji, zlasti vprašanju mešanih zakonov med tedanjimi ljudstvi in narodi ter odnosu med pripadniki raznih ver in ločin.

V obeh delih so mešani zakoni v kontekstu takratnega časa označeni izrazito negativno. Ljudem, po žilah katerih se pretaka mešana kri – navadno obrsko slovenska – nihče ne zaupa, še manj pa so jim zaupani vodilni položaji. V bojih, kjer so jih imeli na svoji strani, so jih pošiljali v najbolj krvave spopade, da so tako prihranili svoje ljudi in se hkrati rešili nezaželenih sonarodnjakov. Morda je Moder tako slabšalno pisal o ljudeh, v katerih se pretaka mešana kri, tudi zaradi asimilacijskih teženj okupatorjev v času, ko je roman nastajal.

SLOVENI IN LANGOBARDI

Povest Mejaši se dogaja pred začetkom pokristjanjevanja Slovenov, vendar se v njej že prepletata dva svetova, staroverski in krščanski, čeprav še povsem miroljubno. Ilka Vašte postavi kraj dogajanja v osmo stoletje na Tolminsko. Knjiga ima zgodovinsko ozadje v veliki zmagi Slovencev nad Langobardi leta 705. Avtorica je pisala na podlagi zgodovinskega vira Zgodovina Langobardov Pavla Diakona.

Pisateljica ni naključno izbrala zahodnega roba slovenskega ozemlja. Leta 1923, ko je povest Mejaši izšla, so bili Primorski Slovenci pod Italijo in takratno fašistično oblastjo, ki je že začela ukinjati slovenske šole in poitaljančevati to ozemlje. S svojo zgodbo je želela povedati, da tukaj Slovenci živijo že stoletja in da jih nima nihče pravice preganjat z lastne zemlje. Vaštetova omenja celo vrsto bogov, med njimi tudi Svarožiča (Božiča), ki je sicer v obravnavanem leposlovju malokrat omenjen.

Drugi roman, v katerem Ilka Vašte piše o davni zgodovini Slovencev, je Svet v zatonu. V romanu pisateljica na kar nekaj mestih posebej poudari, da imajo Sloveni božanstvo Radigesta, kar pomeni, da svoje goste varujejo, delijo z njimi vse svoje imetje in jih predvsem nikoli ne izdajo. Svojo gostoljubnost Sloveni pokažejo tudi s tem, ko sprejmejo ostanek Bolgarov (zgodovinsko dejstvo), ki so preživeli bavarsko izdajo in pokol. Preživeli Bolgari se nato naselijo v Karantaniji.

Čeprav je verstvo Slovenov in ostalih ljudstev tedanje dobe redko vključeno v pripoved, je zelo izvirno in svojevrstno. Vaštetova v zgodbo vključi nekdanji običaj nastavljanja hrane trem Sojenicam oziroma Rojenicam, ki pridejo v hišo novorojencu določati usodo. Prva sodi rojstvo, druga zakonsko življenje in tretja smrt. Njihovim prerokbam ni moč ubežati, zato so jih ljudje poskušali podkupiti s hrano in pijačo, ki so jo za njih pustili na mizi.

“Komu pripravljaš južino?” je vprašala Eta svakinjo.”Trem modrim
Sojenicam, ki pridejo ob rojstvu deteta in mu sodijo življenje. Čim
bolje je obložena miza, tem srečnejše življenje sodiju detetu …”

V času pred pokristjanjevanjem oziroma v letu 400 stare ere se dogaja Korošakov roman Veliko sonce nad Evropo. Roman je pisan na podlagi venetske teorije o izvoru Slovencev, zato v njem ne srečamo znanih slovanskih božanstev, pač pa boginji Retijo in Norejo in božanstvi Trimužjata in Belina. Mitološko zanimiv roman, saj opisuje tudi čustva bogov in rimske različice venetskih božanstev. Zgodba se dogaja v Benečiji, Karniji in Noriku, po jantarni poti pa seže vse do Baltika.

POSAMEZNIK JE MINLJIV, SKUPNOST OSTANE
2. POKRISTJANJEVANJE

Črtomir in Bogomila (Mimi Malenšek)
Med dvema svetovoma (Oskar Hudales)
Požar krvi (Oskar Hudales)
Slovenski svetec in učitelj (Josip Jurčič)
Živi izviri (Ivan Matičič)
Stiska in sijaj slovenskega kneza (Lev Detela)
Na vojvodskem prestolu : povest iz slovenske starodavnosti (Josip Gruden)
Vojnimir ali poganstvo in krst : povest iz časov pokrščevanja Slovencev (Josip Ogrinec)
Zorislava : povest iz davnih dni (Ivan Vuk)
Naš stari greh : polabska povest (Matija Prelesnik)
V smrtni senci : baltiška povest (Matija Prelesnik)
Vineta (Matija Prelesnik)
Svetobor : povest iz konca 11. stoletja (Peter Bohinjec)

»SLOVENEC ŽE MORI SLOVENCA, BRATA«

Najbolj znamenito pesnitev o pokristjanjevanju Slovencev in tudi nasploh prvo delo s to zgodovinsko tematiko je napisal France Prešeren. Njegova pesnitev Krst pri Savici, ki je postala osrednje besedilo nacionalne literarne zgodovine, se dogaja na Kranjskem v času bojev med zadnjimi staroverci in krščanskimi Slovenci. Na podlagi Prešernovega nacionalno-zgodovinskega epa je Mimi Malenšek napisala roman Črtomir in Bogomila.

Črtomir, sin Dragana, nečak Droha, se z zadnjimi staroverci bojuje proti krščanskim Slovencem in Frankom. Z zadnjimi možmi se bojuje v Ajdovskem gradcu. V poslednji bratomorni bitki padejo vsi razen Črtomirja. Pred tem se Črtomir zaljubi v Živino svečenico Bogomilo, vendar se Bogomila v upanju, da bo njen izvoljenec preživel boj, zaobljubi novemu bogu. Na koncu tudi Črtomir pri slapu Savica sprejme krščansko vero in se dokončno odreče veri svojih prednikov.

Stara vera v romanu predstavlja nasprotje novi krščanski veri, kar je skupno vsem romanom o pokristjanjevanju. Malenškova omeni celo množico slovanskih bogov, še posebej pa omenja Velesa ob njegovem jesenskem prazniku, ko prevzame vlogo glavnega božanstva. Omenja tudi slovenskega Kurenta, ki je zelo redko zastopan v obravnavanih delih.

Vsebina je zelo podobna Prešernovemu izvirniku. Črtomir je predstavljen kot zelo svobodomiseln, kot nekdo, ki nikoli ni resnično verjel v očetove bogove, temveč jih je vzljubil zgolj zaradi ljubezni do Bogomile. Ljudje se v stiskah, pa čeprav že pod okriljem nove vere, še vedno zatekajo k starim bogovom. Kljub temu, da sam ni goreč staroverec, Črtomir bije neustrašen, a brezupen boj proti kristjanom. Bitko nadaljuje predvsem zaradi očetove želje po samostojni kneževini.

»KNEZ JE MRTEV, ŽIVEL KNEZ!«

Po smrti kneza Pribine med neuspešnim obleganjem utrdbe Devin v devetem stoletju ga v Blatenskem kostelu nasledi sin Kocelj. Čeprav podrejen nemškemu kralju Ludviku Nemškemu, se s časoma osamosvoji in se začne povezovati s sosednjimi slovanskimi velikaši. Svojo deželo poskuša čim hitreje pokristjaniti, saj ve, da bo le tako lahko ohranil oblast in se ognil frankovskemu meču. Vendar med ljudstvom nemški duhovniki nimajo velikega uspeha. To se spremeni ob prihodu Cirila in Metoda, ki oznanjata novo vero v jeziku Slovenov. Temu seveda nasprotujejo nemški škofje, a podpira ju sam papež na predlog bratov misijonarjev. Kocelj se mora v zapletenem političnem in verskem življenju odločati med zvestobo in podrejenostjo Ludviku Nemškemu in neodvisnostjo in spoštovanjem ostalih knezov in velikašev. Ključ do samostojnosti pa sta bizantinska brata Ciril in Metod, saj je zaradi njunega iskrenega odnosa do ljudi z njima ves Blatenski kostel. Ko knez Kocelj na videz že uspe s svojim škofom Metodom in svojo neodvisno škofijo, se po letih miru začnejo znova odpirati neporavnani računi s Franki. Združenim slovanskim knezom in njihovim vojakom se kot že tolikokrat maščuje neenotnost in izdajstvo v lastnih vrstah. To je usodnega pomena za ves Blatenski kostel, vključno s knezom Kocljem, ki častno umre v borbi s sovražnikom. Pobegniti uspe le peščici, med drugim tudi kneževiču Preslavu.

»Nočem biti kristjan, knez,« je ponavljal z globokim, nekoliko
hripavim glasom. »Ubi me, knez, če te je volja, toda kristjan
nočem postati. Svetovid in Daždbog, Veles, Vesna in Morana
so mi ljubši od Kristusa. Naši stari bogovi so mogočnejši.
Verjemi, knez, nobeden od njih se ne bi pustil tako bedno križati
kot Kristus. Zato so mi ljubši: jaz pa ti kot pogan lahko prav tako
zvesto služim, kot če bi bil kristjan. Ali še bolj zvesto.«

Roman Med dvema svetovoma ima zgodovinsko ozadje. Avtorja je navdihnila 1100. obletnica Kocljeve vladavine v frankovski mejni grofiji Spodnji Panoniji. V 9. stoletju sta knez Pribina in za njim knez Kocelj morala krmariti med viharnimi političnimi dogodki tistega časa, ki so se odražali zlasti v takratnem nasprotovanju med zahodom in vzhodom, med frankovsko in bizantinsko državo. Ozemlje njune mejne grofije in kasnejše kneževine je ležalo na križišču političnih stremljenj obeh takratnih “blokov”. Koclja so zgodovinska dogajanja brezpogojno pripeljala na razpotje, na katerem se je moral odločiti bodisi za eno bodisi za drugo stran. Med dvema svetovoma Kocelj ni mogel ostati neodvisen. Kocelj, ki je bil za tisti čas nadpovprečno izobražen, je vedel, da je njihov obstoj odvisen od sprejema krščanske vere. To pa je poskušal narediti mimo frankovske nadvlade, kar ga je kasneje stalo življenja. S tem, ko se je odločil za bizantinsko oziroma slovansko krščanstvo, je ustvaril tudi pogoje za oživitev samostojnega slovanskega bivanja. Tako je uspešno pomagal graditi most, katerega temelje je postavil njegov soborec Rastislav – most med Zahodnimi in Južnimi Slovani. Žal je ustanovitev samostojne slovanske kneževine v Panoniji ostala le poskus, toda velik in za zgodovino Slovencev pomemben poskus. Konec je tragičen, v romanu Požar krvi pa vsaj delno srečen.

Blatenski kostel je bilo politično in upravno središče Spodnje Panonije, kjer je vladal Kocelj pred njim pa njegov oče Pribina. Kneževina se je razprostirala med Dravo in Donavo od vzhodnih meja Karantanije in zgornje Panonije vse do današnje Sremske Mitrovice in še nekoliko dlje.

»IN BRAT NE VE, DA JE BRATA UBIL«

Požar krvi je samostojno delo, čeprav je logično nadaljevanje romana Med dvema svetovoma. Dogaja se po razpadu svobodne panonske kneževine. Blatenski kostel je ponovno središče teženj po svobodi, sicer pa se roman dogaja na obsežnem območju Panonije in Dalmacije pa tudi današnje Hrvaške in Nemčije.

Rogič in Tunca, hči pokojnega kneza Koclja, ter ostali Sloveni, ki so se rešili iz Blatenskega kostela, skušajo ponovno zavzeti Panonijo in jo osamosvojiti od Ogrov in Frankov. V tem času kralj Arnulf pomilosti Kocljeve upornike, Ogri pa z izdajalcem Svetopolkom ponovno opustošijo Panonijo. Pod krinko poročne svečanosti Cirila in Mojslave se začnejo posveti velikašev in priprave na oborožen upor zoper Franke. Bogoslav, med ljudmi znan kot Rdeči volkodlak, že dvajset let zbira vojščake za boj proti Ogrom. Kasneje v spopadih s slednjimi umre tudi Rogič in Panonci so zopet poraženi. Le nekatera gradišča, ki so bolj odmaknjena, ostanejo nepoškodovana. Na koncu se preživeli preselijo na Ptuj in tam nadaljujejo življenje panonskih Slovencev.

V knjigah Med dvema svetovoma in Požar krvi mnogi kmetje poskušajo ostati staroverci in s tem nadaljevati izročilo prednikov. Kmečko spoštovanje korenin ima v knjigi močno narodno zavedno funkcijo. Knezi pa svet razumevajo času primerno in poskušajo dolgoročno preživeti, pa četudi za ceno vere svojih prednikov. K omembi starih bogov se v romanih zatekajo večinoma navadni kmetje in hlapci, knezi in velikaši pa le izjemoma, na primer ko preklinjajo. Vseeno pa so staroverski bogovi zastopani množično, saj jih je omenjenih kar osem. V obeh knjigah so literarne osebe idealizirane: Slovenci so večinoma dobri, delovni in pošteni – razen izdajalcev – na drugi strani pa so Franki in Obri najpogosteje zviti in nepošteni, skratka slabi. Slovanska blagovestnika Ciril in Metod sta opisana kot velika dobrotnika. Nacionalna zavest je močno prisotna, vendar nikoli v obliki stare vere in kot temelj nacionalne identitete. Junaki krščanstvu nasprotujejo zgolj zaradi nerazumevanja jezika in ne v težnji po vrnitvi stare vere. V romanu so tudi dosledno uporabljane slovenske oblike imen za današnja nemška mesta (Solnograd – Salzburg, Rezno-Regensburg).

*

Slabih sto let pred Hudalesom je nastajal roman, ki ga je – tako kot Hudalesa – navdihnila prihajajoča tisočletnica Kocljeve vladavine v Spodnji Panoniji. Slovenski svetec in učitelj je nedokončan roman Josipa Jurčiča, zgodovinska podlaga romanu pa je zmaga Svetopolka nad Franki v 9. stoletju. Jurčič je edini med našimi avtorji, ki enkrat poimenuje staro vero z ruskim izrazom »jezičestvo«.

“Vitoglav je bil sicer kristjan, vendar ne prav iz srca.
Veroval je v Krista in v edinega boga, ali nič bolj
kakor tudi še v stare bogove Slovenov: Peruna,
Daždboga, Svaroga, Svetovita, Striboga, Morano,
Vesno in druge …”

Ivan Matičič je roman Živi izviri pisal v letih pod fašistično oblastjo na Primorskem (prav tako kot Ilka Vašte povest Mejaši), zato je imel sprva veliko težav pri izdaji knjige. Ker sta takratni oblasti (Kraljevine Jugoslavije in Italije) prepovedali oziroma nista bili naklonjeni literarni obdelavi tematike, kakršne se je lotil pisatelj Matičič (prikazovanju nasilja italijanskega fašizma nad Slovenci), je moral avtor kraj in čas dogajanja prekriti z izmišljenimi imeni.

Matičič začne pripoved v devetem stoletju, ko v Pogorju (Slovensko primorje) zaživi že deseti rod Pogorjanov. Živijo v miru, obdelujejo polja in častijo rodne bogove: Peruna, Velesa, Lado, Svaroga, Kresnika in Daždboga. Nato nam pisatelj na hitro prikaže dogajanje od desetega do dvaintridesetega slovenskega rodu. Tu pa začnejo v Brjanijo (Slovenijo) vdirati Alemani (Nemci), za njimi, ob koncu prve svetovne vojne, pa temnopolta krdela Ligurov (Italijanov), ki nazadnje zasedejo vse Pogorje …

*

O pokristjanjevanju naših prednikov v osmem stoletju piše Lev Detela v knjigi Stiska in sijaj slovenskega kneza. Karantanski knez Borut je zadnji staroverski vladar Slovenov. Zaradi vdorov Obrov in pritiskov Bavarcev spozna, da je edina pot za dolgoročno preživetje prav sprejem krščanske vere.

O Karantancih v tistem času je pisal tudi Gruden v povesti Na vojvodskem prestolu. Gruden opiše mnogo obredov, imen božanstev in staroverskih običajev. Skozi vso pripoved pa idealizira salzburške misijonarjev in poudarja prijaznost duhovnikov do domačih ljudi. S tem je pisatelj želel pokazati bralcem vsesplošno korist, ki jo je prineslo krščanstvo.

“Ded
je zemljo otrebil in zoral
Oče
jo je posejal in spremljal
njeno bujno rast
Sin
je zorel med težkim klasjem
Vnuk
se je dvignil proti besu
novega časa”

V osmem stoletju se dogaja tudi povest iz časov pokrščevanja Vojnimir ali poganstvo in krst. Josip Ogrinec opisuje vdore Hunov, napade Ogrov in druge nadloge tiste dobe. Povest je prvotno izšla leta 1871, v ponatisu pa še leta 1913.

Slovenske staroverce avtor imenuje z ljudskim imenom ajdje. Ti so častili Triglava, Velesa, Morano in še mnogo drugih bogov in duhov narave. Mladi ljudje, ki so ponavadi nosilci razvoja, so tudi v tej zgodbi prikazani kot tisti, pri katerih se začne pojavljati dvom v stare bogove in kažejo željo po novem, boljšem božanstvu, ki jim ponuja večno življenje. Avtorjeva pripoved je očitno na strani kristjanov, saj večkrat nakaže, da se je v stiski najbolje obrniti na Kristusov nauk.

*

Vukova povest Zorislava se dogaja eno stoletje kasneje. Večina starost se je v devetem stoletju že spreobrnila v krščanstvo. Eden redkih, ki se še odločno upira je le starosta Stražimir. Rodnih bogov se oklepa predvsem zaradi žalovanja zaradi svojega sina, ki ga je izgubil v bitki s krščanskimi Franki. Po čudnem naključju pa Stražimirov sin ni umrl, temveč so ga tujci odvedli v ujetništvo, kjer je sprejel krščansko vero. V domače kraje se vrne kot misijonar nove vere in kot tak prepriča tudi očeta, da se odreče starim bogovom. Zgodbo povezuje Stražimirova hči Zorislava, ki je že dolgo časa v srcu kristjanka.

Rodni bogovi so v povesti opisani zelo izvirno. Perun je bralcem predstavljen kot srebrnobradi car sveta ali poglavar bogov. Posebno zanimiv je pogovor med krščanskim duhovnikom in staroversko starostjo o bogovih. Starosta v svojem logičnem razumevanju sveta Triglava primerja s krščansko sveto trojico, saj si drugače ne zna razlagati tujčevega božanstva v treh osebah.

»KRI NI VODA«

Matija Prelesnik, pod svoja dela se je podpisal s psevdonimom Bogdan Vened, je edini obravnavani avtor v našem članku, ki je kraj dogajanja postavil izven (nekdanjega) slovenskega etničnega ozemlja. Povest v treh delih (Naš stari greh, V smrtni senci in Vineta, 1903-05), je postavil v čas 11. stoletja med polabske Slovane. Pripovedovalec je povsem očitno na strani Slovanov, nasprotuje Nemcem in še posebej njihovemu odnosu do Slovanov.

Prvi del, Naš stari greh (1903), je avtor podnaslovil Polabska povest. Pisec je mnogo pozornosti namenil odnosom med staroverskimi svečeniki in saškimi kraljeviči, med kristjani in staroverci, ter ljubezni, ki povezuje in hkrati razdružuje literarne osebe. V zgodbi je opisano tudi slovansko svetišče na otoku Rujan (danes Rügen), ki ga imenuje tudi Svetovitov otok. Na koncu prvega dela bralec dobi občutek, da vsaj simbolično zmagujejo staroverci. Drugi del trilogije nosi naslov V smrtni senci in podnaslov Baltiška povest (1904). Zgodba se začne zaradi mnogih spletk, ki gredo na rovaš Slovanov, vse bolj zapletati. V tretjem nedokončanem delu Vineta (1905) se vojna sreča obrne v prid krščanstva, kar pomeni propad staroverstva in posledično ponemčenje velikega dela polabskih Slovanov.

Podobe svojih bogov so napravljali izvečine iz lesa in jih zlatili ali pa srebrili; imeli so ponekod pa tudi podobe bogov iz samega zlata ali vlite iz kovin. Podobe so bile raznovrstne. Nekatere so imele po dve, tri in še več glav na enem telesu, druge po eno glavo, pa več obrazov. O Radigostu se čita, da je bila njegova podoba okrašena z zlatom in da je imel bogato ozaljšano posteljo. Borovit, Svetovit in Triglav so imeli po več glav. Narejeni so bili iz iste snovi. Turupid in Rinvit sta imela po več obrazov na eni glavi.

V Prelesnikovi trilogiji sta v ospredju predvsem Svetovit in Triglav, oba dokumentirano izpričana pri polabskih Slovanih. V povest pa so vključeni tudi ostali bogovi, ki so znani pri polabskih Slovanih, na primer boginja življenja, setve in žetve Živa, pomladni zmagovalec Jarovit, gozdni bog Borovit, božanstvo gostoljubnosti Radigest, Provo in Svarožič, pa Jutribog, Belibog ter še ostali nižji bogovi in duhovi. Prelesnik je očitno zelo dobro poznal zgodovinske vire, saj je v svoje povesti vključil povsem zgodovinske podatke o svetiščih, o prerokovanju staroverskih svečenikov, o običajih in opise življenja takratnih ljudi. Omenja Svetovitovega belega konja in njegovega nasprotnika, črnega konja boga Triglava. Po njunih sledeh in vedenju svečeniki prerokujejo in izvedo voljo bogov.

Prelesnikove povesti Naš stari greh, V smrtni senci in Vineta so mitološko izjemno bogate, saj poleg mnogih bogov omenjajo tudi kultna mesta, svetišča, rituale in običaje povezane s prerokovanjem. Vse to pa je avtor izjemno dobro opisal na podlagi zgodovinskih dejstev, kar daje polabskim povestim še večjo veljavo.

»Slavna so svetišča, posvečena našim dobrim bogovom. Krasno je Triglavovo svetišče v Štetinu, dičen je Radigostov hram v Retri, Svarožičev v deželi ratarski in Besimirov v Asmodi. Mnogoobiskana so svetišča v Kolobregu, Julinu, Velegostu, Braniboru, Malhovem in v Pluni. A ni ga nad svetiščem Svetovitovim v Arkoni na Rujani.«

Konec enajstega stoletja je čas, v katerega je postavljena zadnja povest, ki opisuje pokristjanjevanje naših prednikov: Bohinjčeva povest Svetobor. Podobna je ostalim, ki opisujejo napetosti med sorodnimi slovanskimi ljudstvi, tokrat med Slovenci in Hrvati. Za slednje avtor posredno omeni, da živjjo na Gosposvetskem polju (o čemur še danes pričajo krajevna imena) in naj se jim ne vsiljuje latincev namesto glagoljašev.

Korotanka pred bojem kliče na pomoč Svaroga. Imenuje ga stvarnika in gospodarja nebes in zemlje, najvišjega med bogovi, vse ostale bogove pa imenuje Svarožiči, saj so Svarogovi otroci. Na Gosposvetskem polju je v pripovedi omenjena tudi Perunova gora, poleg gromovnika pa Korotanci poznajo tudi Živo, Daždboga, Striboga, Morano in Svetovita.

AJDOVSKI GRADCI
3. OBDOBJE URADNEGA KRŠČANSTVA OZIROMA DVOVERSTVA

Umirajoči bog Triglav (France Bevk)
Cesta in njen vozel : [povest iz XIV. stoletja] (Joža Lovrenčič)

TRIGLAV IN KRISTUS

France Bevk je leta 1930, skoraj ob šeststoti obletnici kobariške križarske vojne (glej: Zgodovina> Križarski pohod proti Kobaridcem), pri Goriški matici izdal povest Umirajoči bog Triglav. Navdih za zgodbo je dobil v Rutarjevem poročilu o omenjenem dogodku. V knjigi pripoveduje o življenju Kobaridcev v letu 1331. Pripoved začne na najpomembnejši dan leta, ob poletnem Kresu. Gorazd s svojima hčerama Jasno in Volkico je eden od zadnjih častilcev starih bogov. V povesti je predstavljena tragična ljubezen med Jasno in Jožutom, katerima zaradi vpliva Jožutove matere ni usojena poroka. Kriva je namreč stara vera Jasne in njene družine. Zgodba se zaplete s smrtjo Jasne in njenega še nerojenega otroka, kar sproži neustavljivo prelivanje krvi. Pripoved postaja vse bolj žalostna, zgodi se bratomor, pred vrati pa je že križarska vojska. Slednja ubije Gorazda, poseka sveto drevo in uniči studenec. Z Gorazdom pokopljejo tudi Triglava, ki jim je nekoč pomagal preganjati točo in jih je zdravil z izvirsko vodo.

»O bog naših očetov, Svetovit, glej, nismo te pozabili, še se ti
klanjamo in te prosimo blagodati tvoje. Nimaš več častilcev toliko,
kot si jih imel, majhna je družina, ki ti je ostala zvesta. Zvesti te
prosijo, daj jim moči, razmnoži njih število, da v rodni zemlji oživi
tvoja slava in ž njo naša svoboda. Tvoji ognji bodo nocoj goreli, naj
bi tako vzplamtela srca zate, naj bi se vrnil vanje duh očetov!«

Tudi Joža Lovrenčič si je za osnovo zgodbe vzel isti zgodovinski dogodek kot France Bevk. Povest Cesta in njen vozel predstavi skupno življenje starovercev in kristjanov, njihova medsebojna trenja in napetosti, pa tudi občasne konflikte. Lovrenčičeva povest je zelo optimistična in idealizira staroverske Slovence. Med obredom, posvečenim Svetovitu, so staroverci prikazani z naglavnimi venci, na kresovanjih pa pojejo himne bogovom. Nasprotno pa je Bevkova pripoved izrazito žalostna in polna trpljenja. Stara vera je rdeča nit obeh zgodb, v povesti Cesta in njen vozel pa so opisi starovercev še posebej poglobljeni in natančni. Stičišče obeh zgodb je v koncu, kjer križarji neusmiljeno pobijajo staroverce, posekajo sveto lipo in zasujejo sveti studenec.

»Tako je zavladal nad Kobaridom in njegovo soseščino oče bogov
Svarog, ki se je v blisku in gromu očrtoval kot Perun, solnčni Daždbog
je sul blagodat in rodovitnost, Svetovit je preganjal temo in mraz in
vzbujal upe, da jim bo pomagal v boju do svobode, Triglav je gospodaril
zemlji, vodi in zraku, Veles je varoval črede, Stribog je rohnel v
pogubonosni nevihti in Morana je rodila zimo in smrt.«

Opombe:
*V članku so zajeti zgolj zgodovinski romani in zgodovinske povesti slovenskih avtorjev, v katerih je prisotna stara oziroma rodna vera. Izpuščeni so mladinski romani in leposlovje tujih avtorjev, morda smo kakšno delo s podobno vsebino spregledali. Omejili smo se na rodno vero v polnem pomenu besede: na skupino bogov in boginj v urejenem sistemu verovanja – na »višjo mitologijo«, zato smo izpustili leposlovje, v katerem najdemo zgolj predkrščanska verovanja, običaje in praznike brez omembe slovanskih bogov.

*Nekaterim knjigam smo namenili več pozornosti, drugim manj, tretje pa smo zgolj omenili. Na to sta v veliki meri vplivala tudi vsebina in stil pisanja, ki sta bila avtorju tega prispevka v nekaterih delih bolj blizu kot v drugih.

*Nekatere starejše povesti obravnavane v prispevku so dostopne tudi v Digitalni knjižnici Slovenije (Matija Prelesnik, Josip Gruden).

Nejc Petrič,  7. prosinec 2010

Viri in literatura:
∙ Finžgar, Fran Saleški: Pod svobodnim soncem : povest davnih dedov. – Katoliška Bukvarna, 1912
∙ Moder, Janko: Sveta zemlja : kronika slovenskega rodu [1. Neznano ljudstvo se budi]. – Mladinska knjiga, 1952
∙ Moder, Janko: Sveta zemlja : kronika slovenskega rodu [2. Vladar Samo]. – Mohorjeva družba, 2004
∙ Vašte, Ilka: Mejaši : povest iz davnih dni. – Učiteljska tiskarna, 1923
∙ Vašte, Ilka: Svet v zatonu. – Slovenski knjižni zavod, 1953
∙ Korošak, Vinko: Veliko sonce nad Evropo : [na poti od Etrurije do Baltika] – Jutro, 1999
∙ Malenšek, Mimi: Črtomir in Bogomila. – Cankarjeva založba, 1959
∙ Hudales, Oskar: Med dvema svetovoma. – Pomurska založba, 1962-63
∙ Hudales, Oskar: Požar krvi. – Pomurska založba, 1969
∙ Jurčič, Josip: Slovenski svetev in učitelj. V: Zbrano delo. – Državna založba Slovenije, 1957
∙ Matičič, Ivan: Živi izviri. – Samozaložba, 1937
∙ Detela, Lev: Stiska in sijaj slovenskega kneza. – Mohorjeva družba, 1989
∙ Gruden, Josip V.: Na vojvodskem prestolu : povest iz slovenske starodavnosti. V: Dom in Svet, letnik 14, št. 1, 1901
∙ Ogrinec, Josip: Vojnimir ali poganstvo in krst : povest iz časov pokrščevanja Slovencev. – Katoliška bukvarna, 1913
∙ Vuk, Ivan: Zorislava : povest iz davnih dni. – Družba sv. Mohorja, 1913
∙ Prelesnik, Matija: Naš stari greh : polabska povest. – Dom in svet, letnik 16, št. 1, 1903
∙ Prelesnik, Matija: V smrtni senci : baltiška povest. – Dom in svet, letnik 17, št. 1, 1904
∙ Prelesnik, Matija: Vineta : baltiška povest. – Dom in svet, letnik 18, št. 1, 1905
∙  Bohinjec, Peter: Svetobor : povest iz konca 11. stoletja. – Katoliška bukvarna, 1917
∙ Bevk, France: Umirajoči bog Triglav. – Goriška matica, 1930
∙ Lovrenčič, Joža: Cesta in njen vozel : [povest iz XIV. stoletja]. – Jugoslovanska knjigarna, 1931

Ostali viri:
∙ Hladnik, Miran: Slovenski zgodovinski roman. – Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009
∙ Cotič, Barbara: Pokristjanjevanje Slovencev v slovenskem zgodovinskem romanu: diplomsko delo. – Ljubljana, 2006
∙ Digitalna knjižnica Slovenije. [Uporabljeno dne 2009-11-15] Dostopno na URL: http://www.dlib.si/

Deli

Z nadaljevanjem obiska se strinjate z uporabo piškotkov več informacij

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close