Janko Barle leta 1925

Janko Barle (1869-1941), slovenski rimokatoliški duhovnik, zgodovinar, pisec in etnobotanik. Pisateljevati je začel že zelo zgodaj. Prva leta je v slovenske liste redno poročal o hrvaških in srbskih knjižnih novostih in v letih 1897–1899 objavil par krajših črtic. Bil je tudi dopisnik Slovana, Zvona in Slovenca (črtice in prevodi iz češčine). V Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko je 1893 do 1905 napisal vrsto zgodovinskih, v Domu in svetu (1892, 1899) in Ljudski mladini Slovenije (1889 – 1893) pa narodopisnih prispevkov. Od 1895 je pretežno pisal v hrvaške liste, posebno članke iz hrvaške cerkvene zgodovine. Leta 1921 je postal dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Kot glasbeni zgodovinar je raziskoval starejšo hrvaško in slovensko glasbo. Med pomembnejše objave spada etnobotanično delo Prinosi slovenskim nazivima bilja, Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavena XXX, 2 (1936) in XXXI, 1 (1937). V delu Prinosi slovenskim nazivima bilja je iz številnih virov zbral slovenska rastlinska imena, pri tem pa navedel tudi vire oziroma kraje, od koder so bila.

Pisanice iz Bele Krajine, 1893

Nekako ločena od drugega Kranjskega, ohranila je Bela Krajina do najnovejšega časa marsikatero posebnost. Med take posebnosti prištevam lepo belo narodno nošo, čist, jedrnat jezik in stare za pravo narodne pesmi in običaje. Glede ornamentike ni bila Bela Krajina nikdar bogata, posebno v primeri s sosednjo Hrvatsko, vendar niso niti one ralice na rokavih (bela ženska suknjiča), pisane otirače (ročniki) iz starejše dobe in one šare, katere so nosile omožene žene na glavi, brez vsake zanimivosti. V novejšem času je seveda drugače. Občenje s tujim svetom, posebno pa z Ameriko, iztisnilo bode skoraj povsem narodno nošo. Pesmi so do malega že one, katere se popevajo onkraj Gorjancev, a tudi stari običaji ginejo. Ravno tako je tudi s pisanicami (piruhi). Res se še pišejo pisanice, vendar po malem, in zamenjali jih bodejo kmalu po več krajih rudeči in črni piruhi. Da se stvar, za katero se ni do sedaj nikdo zanimal, povsem ne pozabi, napisal sem te-le vrstice. Pisanje jajc o veliki noči ali vuzmu je razširjeno pri vseh slovanskih narodih in izvira iz prastare dobe. To dokazuje najbolje to, da tudi oni Nemci, kateri stanujejo v krajih, kjer so stanovali nekdaj Slovani, pišejo velikonočna jajca na slovanski način.¹ In ne samo to. Še bolji dokaz so oni ornamenti na pisanicah, kateri prečesto naličijo zelo ornamentom na raznih izkopinah. Toda o tem več kasneje. Ni torej čudno, da se v drugih krajih, posebno pa pri bratih Čehih, kjer cvete bolj zanimanje za narodne stvari, pisanice živo proučavajo. Naj bi se tudi pri nas, kjer se izkopa toliko dragocenih starin, zbrale in popisale pisanice iz raznih stranij. Dasi je pisanje z voskom po vseh slovenskih krajih (razun Bele Krajine) menda izginilo, šarajo ali pišejo se pisanice vendar še z nožem, kolikor jaz vem, vsaj po nekaterih krajih na Notranjskem in na južnem Štajerskem. Beli Kranjci govore pisanka ali pa pisanica, zato ker se pišejo jajca s pisalko. Na Murskem Polju jih imenujejo rumenice (izgovarjajo: remenice); Hrvati rečejo: pisanica, pisanec, šarenajaja; Čehi: kraslice (od krasa = rudeča barva), a Rusi in Poljaki poznajo pa tudi pisanice. Piruh (pyr’llri,) od pyfiti = rudeti. Na Kolpi čuješ tudi zapiriti se² a Hrvatu je piruh vol-rudečko. Zanimivo je gledati, kako pisanice pišejo. Rabi jim tanka limasta cevka. (Zovejo jo v Beli Krajini: pisalka, na Hrvatskem pa kišca, kišica ali čarkalo). Pričvrstč jo na leseno držalo, katero ima ondi, kjer se pisalka pričvrsti, malo izdolbino, tako, da naliči mali, nerodni, leseni žličici. V ono izdolbino denejo voska, a ko pišejo, držč ga nad ognjem, tako, da se počasi skozi cevko cedi in po belem jajcu piše. Ko je jajce napisano, denejo je v toplo vodo, v kateri je namočena pražiljka (Caesalpinia eetinata), katero so francoski mornarji že v 16. veku pripeljali iz Brazilije v Evropo pod imenom: brazilijski les. Ta obarvana voda prime se počasi jajca, vosek toplina izliže, jajce se s pepelom obriše, in pisanica je gotova. To je tačas, kadar je pisanje belo. Če je pa katere druge barve, namoči se preje v ono barvano vodo in se potem še-le piše z voskom. Za druge barve rabi češminova skorjica (rumena barva) ali pa jelševa in črešnjeva (sivkasto-rudeča) ali pa jelševa in hrastova (črna). Tudi peresca od čebule rabijo, a dobe od  njih tcmnorumcno barvo. Da se barva rajši prime, denejo v lonec tudi nekoliko galuna (Alaun). Dasi se belokranjske pisanice ne morejo meriti s prekrasnimi, uprav klasičnimi moravskimi in slovaškimi pisanicami, vendar se še smejo ponositi ž njimi Beli Kranjci. V nekoliko letih, kar se bavim s proučavanjem pisanic, videl in imel sem več stotin pisanic, med katerimi so bili zastopani malo ne vsi hrvatski kraji, a reči moram, da so belokranjske pisanice lepše od hrvatskih, izvzemši one iz Slavonije in hrvatske Podravine. Glavni značaj belokranjskih pisanic je, da nahajamo na njih le geometrične ornamente, rastlinskih je prav malo, in večkrat še oni jedini, katerega narod imenuje nasteljice (misli največ sladko koreninico, Polypodium vulgare), naliči po svoji jednoličnosti bolj na geometrični, kot na rastlinski ornament. Le letos našel sem jedno pisanico iz Rozalnice pri Metliki, na kateri so bila narisana prav dobro. Z malimi piknjicami peresca od detelje (Trifolium pratense). Večkrat najdeš na njih tudi lončič, iz katerega poganja steljica. Najnavadnejši način pisanja je oni, kateri se rabi posebno v metliški okolici. Jajce razdeli se nekako tako,  kakor zemlja na globusu z vodoravnimi in navpičnimi črtami na razna polja, katera so potem posuta z malimi piknjicami, ali vedno tako, da je jedno polje posuto, a drugo prazno; zaradi tega je tudi pisanica, posebno če se rabi črna in rumena barva. Zelo živa in prikupljiva. Večkrat razdele ona polja še s poprečnimi črtami na manja, ali pa rabijo mesto gorenjih vodoravnih črt krožnice. Ta način pisanja sem našel do sedaj samo v Beli Krajini. Drugi način, kateri je podobno razširjen tudi po vsem Hrvatskem, zove se na vüzdice (na uzde). Jajce razdeli se vodoravno z jedno, a navpično z dvema črtama. V sredi vsakega od osmerih polj se naredi mali krog in od njega vlečejo se tja, kjer se črte križajo, po jedna, dve ali tri črte. Ta ornament okrasč večkrat primerno tudi s piknjicami ali pa s steljicami, tako, da postane prav mnogovrsten. Obljubljeno je tudi pisanje na s t o p i č k e (stup). Pisanica razdeli se z dvema, več ali manj oddaljenima vodoravnima črtama, a ti se razdelita z navpičnimi črtami (stopički) na jednaka polja. Ta polja prečrtajo se zopet na križ in posujejo s piknjicami in se raznovrstno okrasč. Na vrhovih napravi se pa navadno lep križ, ki se največkrat rabi poleg zvezde. O ornamentu na steljice sem že nekaj omenil. Hrvatski Zagorci pravijo mu tudi na preprüt (praprot). Ta način spaja se velikokrat z drugimi načini, posebno pa z onim na vuzdice, s tem, da se vuzdice z malimi vejicami ali zobčiči okrase. Včasih se zopet jajce z jedno vodoravno in četverimi navpičnimi črtami razdeli, a kjer se črte križajo, tako na vrhovih, kot na sredi, potegneta se dve črti na križ, a na njih se napravijo steljice. Večkrat se tudi jajce navpično prepolovi, a na vsaki polovici napravi se s steljicami kot drevo, namreč ravna črta z razširjenimi vejami. Ornamenta na križce ne bodem posebno omenjal, ker že samo ime pove, kakšen je. Če tudi bolj redko, kot v sosednjem Hrvatskem, nahaja se vendar tudi v Beli Krajini ornament na puževe hišice (polževe hišice), ali pa na pužeke, kateri naliči spirali, a ime mu je od tod, ker se vije kakor polževa hišica.

 Povsem krščanskega pomena je ornament na božje marterce, katerega vidimo večkrat tudi na moravskih pisanicah³. Rep petelinov je navaden, le jedenkrat sem našel jednega, podobnega nekoliko grški zvezdi, katera je posebno krasno izražena na moravskih narodnih našivih⁴. Tudi monštranca je večkrat narisana na pisanicah in na vsaki strani stoji ji lončič s steljico, ali pa goreča sveča. Še na Hrvatskem, kjer je narodna obrt v cvetu (ne mislim onih Hrvatov preko Kolpe do Karlovca, kateri niso v tem nič na boljem kot Beli Kranjci), nisem našel v takem obsegu, kot je Bela Krajina, tolike mnogovrstnosti. Pohvalno je tudi to, da pišejo Beli Kranjci pisanice le z voskom, kar je prvotni in najstarejši način in mnogo bolj naroden, kot oni z nožičkom.⁵ S tem si najlažje tolmačimo, da se ni razvila v Beli Krajini na pisanicah rastlinska ornamentika, ker je pisalka za to nekako prenerodna, a nožič je pa kakor nalašč, da se izrazijo fine oblike rastlin. Naj navedem za dokaz le to, da se v mojem prejšnjem bivališču na slavonski meji pisanice, pisane z voskom, ne odlikujejo z nikako posebno lepoto, a one, pisane z nožem, so prekrasne in rezljane tako fino, da se moraš čuditi. In vendar dela jedno in drugo isti narod. Dasi Belokranjci ne pišejo z nožem, vendar so njihove pisanice izvedene prav lepo, boje so žive, tako da občuduješ glavico, katera jih je izumila, in roko, katera jih je načrtala, dasi ne ume morda podpisati niti svojega imena. Boje so tudi jako raznovrstne, našel sem celo zelenkasto, plavo in višnjevato, vendar na jedni pisanici ne nahajaš jih nikdar več, kot dve, ne tako, kot na moravskih (tudi na nekaterih slavonskih in podravskih), katere zaradi svojih raznih boj in umetnega razdelenja naličijo najdivnejšemu mozajiku. Izmed vseh belokranjskih se pa vendar zaradi finih, zamolklih boj in elegantnih oblik odlikujejo najbolj one v Adlešičih, kjer se je tudi prvotni belokranjski živelj do sedaj še najbolj ohranil. Da naličijo ornamenti na pisanicah onim na našivih (kjer so se še ohranili) je sicer zanimivo, ali je prav naravno, ker je delala oboje ista roka. Bolj čudno je pa to, da srečavaš še na sedanjih pisanicah oblike, katere nahajaš na izkopinah iz davnih, davnih časov.⁶ Že takrat okraševali so ljudje svoje orodje i. t. d. z raznimi, jednostavnimi ornamenti. Najdeš jih že na kamenitem orodju, mnogo več na lončenih stvareh.⁷ Ko so ljudje izumili še kovine, počeli so se tudi ornamenti bolj razvijati in vrstiti se v harmoniške skupine. Ti ornamenti presajali in podedovali so se tradicionalno od roda do roda in mnogi so se nam ohranili še do danes, največ na našivih in pa na pisanicah. Ti ornamenti, kakor pravi dr. Wankel,⁸ niso produkt pojedincev, nego celega naroda in ohranili so se nam prav dobro, tako, da jih narod še sedaj dela, prav malo spremenjene.

Prvotni znaki ali motivi, iz katerih so ornamenti sestavljeni, dele se v tri skupine. Jedni so lastnina vseh narodov, drugi so mitološkega in simboličnega pomena, a tretji so oni, katere je izumil sam dotični narod. Med prve prištevamo posebno trikot, znamenje sveto malo ne vsem starim narodom. Na belokranjskih pisanicah nahajaš ga često, posebno na onih iz Adlešičev ne manka skoraj nikdar. Včasih nahaja se jih več, drug poleg drugega, tako, da so kakor pas okrog jajca. Često porazvrščeni sta tudi dve nasprotni vrsti, kar zovejo arheologi volčje zobe. Vsi ti trikoti posuti so največkrat z drobnimi piknjicami. Često rabi kot okrasek posebno trizob, katerega najdemo tudi na starih kamnitih spomenikih. Trikvetrum se sicer ne nahaja, pač pa često znak s samo dvema zavijačama, kateri se potem z drugim spaja v samostalen ornament na polževe hišice, kakor sem že gori opisal, in katerega nam tako dobro predočujejo spiralne fibule, najdene po Kranjskem in drugod. Od simbolnih motivov nahajamo na belokranjskih pisanicah največkrat simbol solnca v raznih oblikah, zdaj kot krog z žarki, zdaj kot krog s piknjicami ali pa z zvezdicami. Hrvati predstavljajo tudi mesec z zvezdami in rabijo zato uganjko: Puno sitolišnjakov (lešnikov), a med njimi orij (oreh zapisal v Ladvenjaku v bivši Krajini). Od križev nahajamo največ tako zvani malteški križ, kateri često rabi kot okrasek na vrheh belokranjskih pisanic. Ta križ se je še dalje razvijal in spremenil v križ, kateri ima četverokot v sredi in se nahaja tudi kot samostalni ornament. Posebno lepo je razvit na naših pisanicah prestari slovanski ornament valov (srečavamo ga često kot keramični ornament na izkopanih loncih), kateri se vijejo okrog kroga in so okrašeni z malimi piknjicami. Podobnost ornamentov arheoloških predmetov, pravi dobro gospa Vlasta Havelkova⁹, z našimi našivi in pisanicami vsekakor ni slučajna. In če bi se zdelo komu presmelo, da so one izkopine, katere učenjaki pripisujejo Keltom, le slovansko blago, trdimo vendar lahko brez vsake skrbi, da so južni in zapadni Slovani še pred Kristusovim rojstvom v tako zvani halštadski dobi živeli ondukaj, kjer je izkopano največ teh predmetov, in da so v tedanji omiki sodelovali z drugimi narodi.

Kdaj so počeli ljudje pisati pisanice, je težko povedati. Jajce sicer dobro simbolizira Jezusovo bivanje v grobu in njegovo častitljivo vstajenje, vendar iz tega še ne sledi, da je ta običaj nastal še le s krščanstvom. Jajce je tudi simbol novega življenja, preporoda narave v pomladi, a darovanje z rdečimi jajci je bilo v navadi že pri Egipčanih in Perzijanih. Tudi J. Navratil misli⁹, da je običaj, da se o vüzmu jajca barvajo in pišejo – zlasti rdeče in rumeno – rumenemu solncu v čast, tedaj preostatek iz poganske dobe. Pišejo se kokošja, redkokdaj tudi račja jajca. Belokranjske pisanice ohranile so svojo samostalnost, ker se razlikujejo v mnogem od sosednjih hrvatskih, posebno okrašenja s piknjicami in vejicami nisem našel nikjer drugod. Naj bi se pisanje pisanic še dolgo ne zatrlo, saj je lep in časten spomin na davno pretekle čase in omiko naših pradedov!

Opombe:
¹ Časopis vlastencekeho muzejniho spolku olomuckčho. Roč. II., str. 81.

² 1’rim. l'”r. Kvirelac: Imena vlastita i splošna ilomačih životin, str. 30.

³ prini. Vclkonocni pomld/ka na Moravč. Napsala F r . Sträneckd. V brnskem 1. 1887., str. 115.

⁴ g l . Moravske” ornamenty. I I . , str. 5.

⁵Temu pritrjuje tudi prof. Jos. Klvafiav svojem spisu: Kraslice moravske; g l . : Česky Ud. 1893., str. 484.

⁶Če te zanima, oglej si primerjalne slike v: Moravske ornamenty I., str. 27.29., i n : Moravski! ornamenty II., str. 9.

⁷ Vse to lepo vidiš na mnogih žarah v ljubljanskem muzeju in posebno na posodah iz dobe stavb na k o l e h , ki so se našle v ljubljanskem Barju. Okraski so isti skoraj, kakor na pisanicah.

⁸ 1’rim.: Moravske” ornamenty I., str. I j .

⁹ Moravske ornamenty II., str. 6.

¹⁰ G l . Letopis Matice Slov. 1. 1887., str. 137.