V članku predstavljamo nekatere motive na slovenskih ljudskih vezeninah. Vzorci so iz slovenskega prostora, obrazložitev pomenov pa se naslanja tudi na druge Slovane in Balte, saj se vzorci ponavljajo in jih brez težav primerjamo. Raziskovanje ornamentov je dalo mnogo različnih pogledov, zato so tudi tu opisani različni pristopi in razlage simbolov oziroma znakov. Neposredno izročilo o pomenu posameznih znakov imamo ohranjeno samo iz Krasa. Pri drugih simbolih povzemamo znanstvenike, ki so s primerjavo motivov in raziskovanjem folklore razvozlali pomene nekaterih simbolov. Pionirsko delo pri zbiranju ljudskih vezenin je opravil Albert Sič, kasneje pa je še več vezenin zbrala Neli Niklsbacher-Bregar, ki jih je v več izdajah izdala pod naslovom Narodne vezenine na Slovenskem. Pomen simbolov je opisan samo na kratko, globlji pomen si lahko ogledate v rubriki Zapisi, kjer so opisani nekateri simboli.
ALBERT SIČ
Albert Sič se je rodil 22. 2. 1865 v Ljubljani. V Šentvidu je opravljal poklic učitelja, kasneje je poučeval risanje na obrtni šoli v Ljubljani. Opravil je še dva tečaja za pokrajinsko risanje in slikanje. Napisal je prve slovenske trgovske šolske knjige. Narodne vezenine na Kranjskem so zbirka gorenjskih in belokranjskih, belih in pisanih vezenin. Knjiga ima 4 zvezke oziroma 22 delov. Zbirka je izhajala v neurejenem, prehodnem času 1918/19. Prvi in drugi del sta izšla še v Avstriji, tretji in četrti pa v Jugoslaviji. Za izdajo je avtor pripravil mnogo več gradiva, kot pa ga je bilo objavljeno. Razlog za izločitev sta bila stroški in pomanjkanje papirja. Gradivo je z nekdanje Kranjske (kot je obstajala pod avstrijsko državo), kar pomeni, da ni zajel vsega slovenskega področja. Spodaj prilagamo nekatere slike iz knjige Narodne vezenine na Kranjskem, ki predstavljajo vzorce, ki se pojavljajo na naših vezeninah.
Albert Sič. Foto: Veličan Bešter (1891–1938), Vikipedia.
Leta 1919 je Sič izdal knjižico O slovenskih narodnih nošah, 1922 pa Narodni okraski na pirhih in kožuhih. Leto kasneje je izdal Narodni okraski na orodju in pohištvu. Kasneje je izdajal še dopolnjene knjige o pirhih, kmečki hiši in vezeninah. 1927 je izdal knjigo o avbah. Zadnje večje slikovno delo, zbirka avbnih čel, ki zanjo Sič ni mogel dobiti založnika, je raztresena.
Sič je med drugim objavljal članke o slovenski kulturi tudi iz narodnopolitičnih razlogov. Tudi razlog, da je začel zbirati ljudske ornamente, je bil v temu, da svojim učencem ni hotel dajati samo tujih vzorcev. V letih, ko se je slovenski narod šele osamosvajal, je Sič s svojimi objavami opravljal narodnobuditeljsko delo. Kljub današnjemu drugačnemu razumevanju etnologije, moramo priznati, da imajo njegove zbirke tudi znanstveno vrednost. Še bolje lahko ovrednotimo njegove zbirke, če vemo, da pred Sičem nismo skoraj nič vedeli o ljudskih vezeninah, narodnih okraskih na pirhih in kožuhih ali na ljudskem orodju. V svojih knjigah je vedno dajal tudi ozire za praktično uporabo, zato so ga mnogi kasneje imenovali kar praktični etnograf. Po letu 1927 je manj poučeval, več pa je začel pesniti. Zlasti v zadnjih letih življenja je skladal pesmi-prigodnice (v rokopisu 7 knjig). Imenoval jih je »hante«, pisal pa je pod psevdonimom Kramarjev. Albert Sič je umrl 30. 7. 1949 v Ljubljani.
SIMBOLIKA VEZENIN
Motivika je vedno imela magični, varovalni in religiozni pomen. V motiviki so zakodirano zapisana pomembna staroverska sporočila. Okrasje na vezeninah nikoli ni imelo zgolj estetskega namena. Da simbolika vezenin ni naključje, nam je ohranil Boris Čok v knjigi V siju mesečine, kjer je verjetno eden prvih predstavil motiviko iz slovenskega Krasa, ki je po stari veri varovala osebo, ki je nosila to simboliko. Staroverski način premišljevanja je bil povsem drugačen od današnjega, saj je bila rodna vera ves čas prisotna. Nobena stvar v življenju ni bila naključna ali brez posebnega pomena. Čok v knjigi omenja med zaščitnimi predmeti celo palice za oporo pri hoji. Prav tako so imela staroverske pomene (za tiste, ki so jih znali prebrati, se pravi, da so živeli po stari veri) vsa hišna in druga znamenja, npr. na vratih hiše, kašče ali na orodju. Skratka, staroverski simboli so bili vse naokoli, če tudi danes mnogih ne znamo prebrati in jih tolmačimo kot kamnoseška znamenje ali okrasne motive.
Odlomek iz knjige V siju mesečine (2012: 54-58):
Vezenina sporoča vrednote posameznice in celotne skupnosti. Od spiral, ki predstavljajo vrtenje kolovrata kot kroga večnega umiranja in obnavljanja narave in človeških rodov, do orehovih listov, praproti, bršljana, cvetočih dreves in še nešteto različnih oblik svaric. Cvet svarice ima vedno šest listov. Posebnost v simboliki vezenin so bazovske vnic izvezene svarice, ki imajo močan protiuročni naboj. Močno sporočilo ima tudi izvezeni S, ki je sicer predstavljal zaščito živine, vendar je njegov pomen globlji. Od rodnosti pa vse do najvišjih božanskih vplivov. Potem je še polžek ali spirala, ki ponazarja človekovo življenje, njegovo bivanje in blagostanje. Hkrati simbolizira kozmično galaktično gibanje, v središču katerega je sonce kot vir vsega življenja. Dva polžka, drug poleg drugega v obliki srca, pa predstavljata željo dekleta po sorodni fantovski duši, morda celo trk dveh galaksij in rojstvo nove. Dva polžka, drug poleg drugega, a obrnjena nasprotno, pomenita prednike. Vmes so ponekod še stilizirane oči ali morda celo žensko spolovilo, ki ima dvojno sporočilo, da varuje pred slabim pogledom štrig in pripravljenost na rodnost. Vsekakor je osnovna simbolika drevo življenja, ki ponazarja mističnost moči življenja, rasti, rodnosti in nesmrtnosti. To drevo se bohotno razrašča in je pomembna pripovedna nit celotnega okrasja. In vendar je večina vezenin, ki so izvezene na srajcah v zapestju, na ramah in prsnem košu, prikrita, razen na naglavnih pečah (rutah). Torej povsod tam, kjer je lahko prišlo do stikov s škodljivo osebo ali slabih vplivov iz naravnega okolja, ki bi kakor koli škodovali ženski ali dekletu. To tradicijo so poskušale prekiniti med obema vojnama nune iz samostana pri sv. Ivanu v Trstu, tako da so začele vesti podobne vezenine s krščanskimi in meščanskimi simboli. Vendar se je ta nova simbolika le delno prijela in še dandanes mladi rodovi zamejskih štikaric (vezilj) zvesto in s ponosom, zavestno ali ne, ohranjajo starodavno duhovno izročilo svojih prednic in prednikov. Tudi če si stare ženice vprašal, zakaj so take vezenine in kaj pomenijo, jih je večina odgovorila: “Taku je blo anbuot jin taku muora bet še naprej!” (Tako je bilo enkrat in tako mora biti še naprej!)
SLOVENSKI LJUDSKI ORNAMENTI
Slika vzeta iz Sičeve zbirke.
Rombu oziroma kvadratu v latvijskih ljudskih imenih ustreza mnogo imen, med drugim cedilce, sito, kvadratno sončece, dvojni križ in sozvezdje Plejad. Povezuje lahko tudi devet in več točk ali kvadratov v obliki romba.
Slika vzeta iz knjige Narodne vezenine na Slovenskem.
Slika vzeta iz knjige Narodne vezenine na Slovenskem.
Romboidni ornamentalni znaki so prisotni v Evraziji od paleolitika. V mezolitiku jih dobimo na rogovih predmetih, v zgodnjem neolitiku se že pojavljajo na keramiki. V železni dobi so poznani na nakitu. V začetku zgodnjega srednjega veka je romb že široko razširjen na kovinah in na tekstilu. V 19. stoletju je bil romb eden osnovnih ornamentov v tehnični kulturi in med tkalnimi vzorci. Koncentrični rombi (najpogosteje dva) se pojavljajo v arhitekturnih ornamentih, najpogosteje kot ornament na vratih hiš in hlevov. V Latviji je romb kot ornament pogosto med jelkami in cikcak znakom, pri nas pa ga vidimo tudi s križem, dopolnjujejo pa ga razne špice, žarki (vidimo na prvi sliki) ali kljuke (med svastičnimi ornamenti je vmes pogosto romb s kljukami). Pogosto ima romb v sredini še drug simbol, npr. osemkrako zvezdo, kot vidimo na spodnji sliki.
Slika vzeta iz Sičeve zbirke.
Romb naj bi po Rybakovu predstavljal obdelano zemljo oziroma polje, točke posejano seme, izrastki pa rastline. A. Bobinski meni, da sta kvadrat in romb grafični prikaz gnezda. A. Golan meni, da je romb splošen simbol zemlje, v nasprotju s krogom, ki je simbol neba. Znak zemlje v obliki štirikotnika je eden ne mnogih simbolov neolitika, ki je ohranil svoj pomen tudi kasneje. V bronasti dobi je božanstvo zemlje dobilo pomen ženskosti in s tem je tudi romb postal ženski simbol. Sončni simbol romba je torej manj verjeten, četudi je eno od ljudskih imen kvadratno sončece. Romb grafično kaže statičnost, konceptualno povezanost s številom štiri. Zemlja in prostranstvo sta razdeljena na štiri dele, glede na človeka so to prednja, zadnja, leva in desna stran. Isto na vzhod (jutranjo stran), jug (dnevno), srednji del, in zahod (večerni del) in sever (polnočni čas). V narodnih pesnih in povedkah dele sveta ne imenujejo, ampak so tabuizirana čez podobe štirih vetrov, v Latviji »štiri Perkunase« ali »štiri sinov Perkonsa«.
Slika vzeta iz Sičeve zbirke.
Romboidni simbol nam kaže tudi dvojni križ z rombom v sredini. To je tudi podoba malega sita (na sliki zgoraj). Romb pogosto srečujemo skupaj s krogom, polmesecem, S-simbolom, svastiko in znakom rastočega drevesa. Dvojni križ je sicer poznan varovalni znak proti gromu, kar je izpričano tudi v slovenskem ljudskem izročilu. Na Baltiku pa so dvojnemu prekrižanemu križu rekli tudi Perunov križ. Križ je gotovo eden najstarejših simbolov, ki je razširjen po vsej zemeljski obli. Štiričlenost križa lahko povežemo s slovanskim bogom Svetovidom, ki vidi na vse štiri strani neba. Število štiri je povezano s kultom Sonca in še s štirimi stranmi neba, letnimi časi in koledarjem. Več o križu: klik.
Slika vzeta iz Sičeve zbirke.
Belokranjska vezenina. Slika vzeta iz knjige Narodne vezenine na Slovenskem.
Osemkraka zvezda, za katero se je v latvijski mitološki šoli uveljavilo ime Auseklis (Jutranjica), je še eden zelo razširjenih starih simbolov, ki je poznan tudi pri nas. Simbol Jutranjice lahko opišemo kot dvoje enakih križev. Drugi so simbol hoteli opisati kot sintagmo z osnovnim krogom, rombom ali kvadratom v centru, od koder izhaja osem žarkov, katerih konci so povezani s cik-cakom. Število osem se v latvijski kulturi povezuje s plodnostjo, v krščanstvu pa s ponovnim rojstvom, simbolom večnega življenja in milosti. V Evropi je simbol poznan kot magijski znak sreče. Na Norveškem je simbol razširjen pod imenom Selbu rose, med domorodnimi prebivalci Čila in Argentine pa pod imenom Guñelve z enakim pomenom planeta Venere. Po mnenju večine osemkraka zvezda personificira Venero (ljudsko zvezdo jutranjico oziroma večernico), manj razširjeno je mnenje, da predstavlja Sirius.
Slika vzeta iz knjige Narodne vezenine na Slovenskem.
Slika vzeta iz Sičeve zbirke.
Prav tako se povezuje simbolika osemkrake zvezde z soncem, svetom, krogom in rozeto, sončnim simbolom. Oktagram ali osemkraka zvezda je v različnih kulturah po Evropi in po svetu predstavljala simbol Venere. Drugi simbol za Venero je pentagram. Oba simbola lahko predstavljeta Auseklis, najprej pa sta izvorno simbolizirala zaščito proti slabemu duhu in nesreči. Šele kasneje je pentagram dobil negativni predznak. Litvanska inačica Auseklis je Aušrinė, njima pa ustrezajo še druge Indoevropske boginje jutranjice, grška Eos, rimska Aurora, vedska Ushas in slovansko žensko božanstvo, ki se skriva za jutranjo zvezdo oziroma slovensko danico. Vsem tem boginjam so pripisane ženske mitološke lastnosti plodnosti, rodovitnosti in vsesplošnega življenja. Več o jutranjici:klik.
Slika vzeta iz Sičeve zbirke.
Slika vzeta iz Sičeve zbirke.
Osnova znaka na spodnji sliki sta dva prekrižana V znaka. Znak je zelo razširjen na slovanskem in ugrofinskem prostoru. Opišemo ga lahko tudi kot prekrižanje dveh enakih spiral (rogovi ovna). Nekateri so simbol dajali v skupino kljukastih križev, križi s podaljški oziroma pod znake Jumisa (plodnostni lik). Znak lahko vidimo kot zaplet simbola V, ki se zaplete iz ostrih kotov. V povezavi dveh »Jumisov« in romba v sredini nastane t.i. žaba (znak povezan z veliko boginjo zemlje in kultom zemeljske plodnosti) ali dva meseca V vzhodni Evropi simboli podobni žabi obstajajo že od poznega neolitika. V 18. in 19. stoletju je v Latviji pogost kot ornament na pasovih. Na Baltiku je znak Jumisa pogost na vrhu hiš, znak tudi kot »konj«, »kozel« ali »spirala«. Nekateri raziskovalci menijo, da se za tem simbolom na grebenu hiš skriva ležeči znak meseca.
Slika vzeta iz Sičeve zbirke.
V vzhodni Evropi simboli podobni žabi obstajajo že od poznega neolitika. V 18. in 19. stoletju je v Latviji pogost kot ornament na pasovih. Na Baltiku je znak Jumisa pogost na vrhu hiš, znak tudi kot »konj«, »kozel« ali »spirala«. Nekateri raziskovalci menijo, da se za tem simbolom na grebenu hiš skriva ležeči znak meseca.
Slika vzeta iz knjige Narodne vezenine na Slovenskem.
Najpogosteje se znak razlaga kakor simbol plodnosti v poljedelskih kulturah, kot grafični prikaz dvojnega ušesa. V poznem paleolitiku, v ne poljedelskih kulturah je moral pomeniti nekaj drugega. Pogosto kombinacija Jumisa z simbolom V in trikotnikom (simbolom strehe, doma) in kvadratom/rombom daje možnost njegove povezave z naselbino in bivanjem. Varianta latvijskega Jumisa, znaka dveh krogov, polkrogov je N. N. Tolstojeva analizirala na podlagi slovanskega materiala kot podoba človeških oči in jih povezala s kultom mrtvih. Glavna predstava je dvodelnost, kar ima vedno seksualne konotacije. Dvojna ušesa so vpletali v svatbene vence in pokrivala za neveste.
Slika vzeta iz knjige Narodne vezenine na Slovenskem, območje Kamnika. Zgoraj in spodaj sta svastiki (kolovrata), levo in desno pa koncentrična rombra s kljukama. Svastika je opisana kot znamenje proti urokom.
Današnje ime kolovrat je najverjetneje sodobnega izvora in je splošno razširjeno med slovanskimi staroverci. Res pa je, da so z besedo kolovrat staroverci v Sloveniji še v začetku 20. stoletja imenovali vrteči simbol, ki ga lahko dobimo vklesanega na mnogih kraških hišah in je samo eden od različic simbola svastike. Podoben pomen kot svastika ali kolovrat ima spirala, ki jo srečamo na kraških ornamentih. Simbolika svastike se vrti predvsem okoli večnega vrtenja, kar predstavlja neprestano vračanje in kroženje življenja, smrti in ponovnega rojstva. Skratka inkarnacijo. To je naravni potek narave, njenih letnih časov in arhaičnega – staroverskega – dojemanja sveta in celotnega kozmosa. V ornamentih je svastika predstavljena kot znak sveta, Sonca in življenja. Poenostavljeno bi združili pomen svastike v simbol božanske narave in celotnega Univerzuma. Več o simbolu kolovrata: klik.
Slika vzeta iz knjige Narodne vezenine na Slovenskem, območje Metlike. Zgoraj in spodaj svastiki, levo in desno pa koncentrična romba s kljukami. Na robovih so še polznaki žabe oziroma Jumisa. Svastika je opisana kot znamenje proti urokom.
Romb s kljukami je podoben rombu. Njegov pomen povezujejo s svatbo, saj je bil v Rusiji na svatbenih vezeninah neveste. Posledično je povezan z plodnostjo, označuje pa lahko tudi zemljo, rastlinje in hkrati žensko. Poznana je tudi teorija, po kateri romb s kljuki ponazarja potujoče sonce na nebu.
Svastika kot slovenski ljudski ornament v Beli krajini. Na sliki okraski na belokranjskih vezenina: pav, svastika in osemkraka zvezda jutranjica. Belokranjske Ziljanke so krasila oplečja na ramah s poševnim, križu podobnim ornamentom, ki so ga imenovale »strkljeni krivec«. Slika iz članka Boža Račiča.
Slika vzeta iz Sičeve zbirke.
S simbol je pogost simbol na mnogih vezeninah. Lahko simbolizira kačo in s tem vso njeno kačjo simboliko, kot je reinkarnacija, nesmrtnost, podzemeljske sile ipd. Čok je v svoji knjigi izpostavil, da ima močno vsebino izvezeni S, ki je sicer predstavljal zaščito živine, vendar je njegov pomen globlji. Od rodnosti pa vse do najvišjih božanskih vplivov. Spodaj pod znakom S vidimo romb s kljuki oziroma znak, ki spominja na svastične motive. Najnižje spodaj pa so simboli rastočega drevesa.
Slika vzeta iz knjige Narodne vezenine na Slovenskem.
Slika vzeta iz Sičeve zbirke.
Drevo je še eden od arhaičnih simbolov, ki jih srečujemo malodane po celem svetu. Strnjeno lahko rečemo, da predstavlja svetovno os, povezavo med zemljo in nebom oziroma »axis mundi«. Po Čoku je drevo osnovna simbolika, ki ponazarja mističnost moči življenja, rasti, rodnosti in nesmrtnosti. Drevo pa ni predmet čaščenja samo po sebi, temveč zaradi lastnosti, ki jih ima, saj po svoji osi kaže središče sveta, hkrati pa je vez med različnimi svetovi. Zaradi tega je drevo znano tudi kot svetovno drevo, srečamo pa ga tudi pod imeni kozmično drevo, drevo življenja, drevo plodnosti, šamansko drevo, mistično drevo ali drevo spoznanja. Redko še variante drevo smrti, zla, drevo podzemnega carstva ali drevo spuščanja. Svetovno drevo predstavlja celoten svet in njegovo ureditev, postalo pa je tudi kulturni model za vse življenje. Drevo oziroma cvetlico lahko pogosto srečamo na ljudskih poslikavah. S časoma se je zgubil star pomen drevesa, ostali pa so še mnogi motivi. Več o simbolu drevesa v mitologiji: klik.
Slika vzeta iz Sičeve zbirke.
Slika vzeta iz knjige Narodne vezenine na Slovenskem.
Literatura:
∙ Boris Orel: Albert Sič – Njegovo življenje in delo. http://www.etno-muzej.si/sl/publikacije/slovenski-etnograf-34-1951/albert-sic-njegovo-zivljenje-in-delo
∙ Sič, Albert: Narodne vezenine na Kranjskem. V Ljubljani : Kleinmayr & Bamberg, 1918. Del 1, zv. I-IV: Vezenine z Gorenjskega. Del 2, zv. 5-7: Belokranjske vezenine. Del 3, zv. 8-17: Bele vezenine. Del 4, zv. 18-22: Pisane vezenine.
∙ Niklsbacher-Bregar, Neli: Narodne vezenine na Slovenskem. [Pisane vezenine po štetih nitih]. V Ljubljani : Centralni zavod za napredek gospodinjstva, 1974
∙ Ryžakova, S.I. Jazyk ornamenta v latyšskoj kulture. Moskva: Indrik 2002
∙ Božo Račič: Domače tkalstvo v Beli krajini. Slovenski etnograf ¾, 1951: 142-158.
∙ Čok, B.: V siju mesečine: ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice. – Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC : Inštitut za slovensko narodopisje, Založba ZRC, 2012
∙ Амброз А. К. Раннеземледельческий культовый символ («ромб с крючками»)// Советская археология. М., 1965. №3. С. 14—27. Dostopno na URL naslovu: http://www.perunica.ru/tradicii/2826-ambroz-ak-ranne-zemledelcheskij-kultovyj-simvol.html