Morana

V slovenskem ljudskem izročilu se boginja Morana v prvotni obliki ni ohranila. Prepoznamo pa jo v bajeslovnem bitju Mora, kjer se je ohranil koren imena nekdanjega božanstva. Morana je vseslovanska boginja smrti in zime, v izročilu se pojavlja še kot Morena, Marzena in Mora. Morana je slovanska staroverska poosebitev smrti, kot je pri Grkih Persefona, pri Rimjanih Prozerpina in pri Keltih Morigen ali Morgana.

Mora po ljudskem verovanju ponoči tlači človeka in škoduje živalim. Mora pomeni tudi »težke sanje«, beseda pa je še vedno prisotna v reku »tlačila ga je mora«. Domnevamo lahko, da je mora v pomenu slabih sanj kasnejšega nastanka in da izhaja iz demona More, ta pa je ostanek nekdanje boginje smrti. Moro so si predstavljali kot visoko žensko v belem, ki je lahko poljudno spreminjala svojo obliko, najpogosteje v konja ali volkodlaka, zaradi česar jo lahko označimo za htonsko bitje.

Mora, trutamora ali morska (!) noga je tudi šest listni znak, ki so ga ljudje vrezovali na hišna vrata ali zibelke, da bi z njim to bajeslovno bitje odgnali. S tem namenom so vrezovali tudi pentagrame (v tej vlogi se tudi pentagram imenuje trutamora) in druge znake.

Pentagram vrezan na zibelki kot zaščita pred Moro

Ime izvira iz indoevropskega korena mor-, kar pomeni smrt. Iz tega korena izhaja tudi morje in imena nekaterih rek, kot je Morava na Balkanu. Reke s korenom mor- gotovo niso neposredno poimenovane po morju, saj se jih večina neposredno ne izliva vanj, temveč po boginji Morani. Reke in morja oziroma voda sama so v indoevropskem izročilu predstavljali mejo med svetom živih in onostranstvom. Čez ta mejnik je Morana vozila duše umrlih v Velesov svet. Morje je tako kot navje nekdaj pomenilo tudi kraj posmrtnega življenja.

Tradicija sežiganja ali utopitve upodobljene Morane na koncu zime je običaj, ki je preživel na Češkem, Poljskem in Slovaškem.

Moranino nasprotje je boginja Živa (Vesna, Deva, …), ki pa je lahko tudi njena sestra. Med zahodnimi Slovani (pri Čehih in Poljakih) je poznan je običaj potapljanja v vodo ali sežiganja slamnate (!) lutke imenovane Marzena. Z uničenjem lutke se simbolično poslovi zima (Morana) in nastopi pomlad (Živa). Morana oziroma Živa se je mogoče pojavljala tudi namesto Mokoš oziroma namesto tistega ženskega božanstva, ki je s Perunom in Velesom sestavljalo trojico najpomembnejših bogov, ki zastopajo vse tri svetovne sfere. Če je Morana zaznamovala smrt rastlin, potem je logično, da je na drugi strani vso vegetacijo oživila Živa.

Morana je tako poleg smrti povezana tudi s plodnostjo, saj ima mnogo skupnega z vodo in Živo, boginjo življenja. Nekateri so jo povezovali celo s Cerero in jo označevali za boginjo žita. Najbrž zato, ker je bila njena podoba narejena iz slame in okrašena s klasjem in cvetjem.

Literatura:
 Ovsec, D. J.: Slovanska mitologija in verovanje. – Domus, 1991
 Bajić, A.: Morana, boginja smrti. V: Sunce – starešina slovenskog naroda. Zbornik radova »Konferencije o slovenskom nasleću«. – Svevlad, 2007
∙ Mencej, M.: Pomen vode v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti. – Slovensko etnološko društvo, 1997
 Kelemina, J.: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva: z mitološkim uvodom. – Družba sv. Mohorja, 1930

Deli