Objavljamo drugi del prispevka v spomin na zaslužnega raziskovalca slovenske mitološke tradicije Nikolaja Mihajlova (1967-2010). Prispevek je skrajšana oblika intervjuja z Mihajlovom, ki je bil objavljen v reviji Mladika leta 2001. Med intervju smo dodali še par dodatkov iz sicer zelo podobnega intervjuja za časnik Delo, ki je bil objavljen istega meseca pod naslovom Slovenska mitološka tradicija je zelo arhaična: italijanski profesor ruske narodnosti o naših starožitnostih.

Več o življenju Nikolaja Mihajlova in njegovih raziskavah slovenske mitologije si lahko ogledate v prvem delu prispevka: Klik.

Nikolaj Mihajlov

Nikolaj Mihajlov, rojen v Moskvi leta 1967, je v rojstnem mestu diplomiral iz francoščine, nato tam magistriral še iz klasične filologije (z magistrsko nalogo o starogrškem pesniku Heziodu); leta 1990 se je odselil v Italijo in se po poroki z avstrijsko manjšinko ustalil na Južnem Tirolskem. Leta 1998 je na Univerzi v Leidnu opravil doktorat (cum lande) iz jezika zgodnjeslovenskih spomenikov in istega leta postal profesor slovenščine ter tedaj tudi predstojnik slovenistike na Univerzi v Vidmu. Pred kratkim je izšlo pri založbi Mladika njegovo delo Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine, pomembna knjiga, ki bi morala – podobno kot Brižinski spomeniki – krasiti knjižno polico vsakega Slovenca.

Izhajate iz intelektualne družine

Mati je strokovnjakinja za balkansko filologijo in dela na Inštitutu za slavistiko RAZ (Ruske akademije znanosti). Oče je arhitekt. Babica po materni strani izhaja iz plemiške družine Mihajlov iz južne Rusije, iz Kurske gubernije; rojena je bila ž v Moskvi, bila je učiteljica na Glasbeni šoli Moskovskega konservatorja. Dedek po mami je rojen v Ukrajini, bil je igralec in nato režiser ter dramatik. Oče je iz Leningrada (zdaj Peterburg), izhaja pa iz uradniške družine. Res, imel sem intelektualno vzgojo, kar ni rečeno, da je sploh bilo dobro, ker v brežnjevski Sovjetski zvezi intelektualci sploh niso bili priljubljeni in sem zato imel precej dolgo neki »razredni« kompleks manjvrednosti. Izhajati iz intelektualne družine je pomenilo prej handicap kot prednost. Ideološko pa je bila moja družina protirežimska, ne pa disidentska, oz. vsaj v manjši meri je bila to zadnje. Spominjam se, da ko sem bil star pet let, mi je mama kot veliko skrivnost odkrila, da je sovjetska oblast nepravična (za prvi maj sem hotel iti demonstrirat z rdečo zastavico in tedaj mi je mama povedala, kako je s komunistično oblastjo, seveda mi je zabičala, da tega ne smem pripovedovati okrog) in od tedaj dalje sem imun in cepljen proti ideološkim iluzijam, čeprav sem kot vsi moji sošolci bil pionir in komsomolec. Kot mnogi drugi sem doživljal z ideologijo prevlečeno laž.

DELO: V Rusiji nisem bil že več let in se nekako, moram reči, ne čutim več kot čisto pravi Rus. To navadno zelo razočara tiste, ki pričakujejo denimo izjave o ruski duši, domotožju in podobnih rečeh.

Zakaj ste odšli iz Rusije?

Ne bi rekel, da sem odšel iz političnih razlogov, ampak iz osebnih: po eni strani naveličanost in nasičenost zaradi neiskrenosti, lažnosti tamkajšnjega življenja, po drugi strani pa je bila želja, da bi živel v drugem okolju in da bi drugje preizkusil svoje moči. Veliko vlogo je pri tem imelo moje zanimanje za jezike ter moja »litovska izkušnja«. Kot samouk sem se naučil litovščino in se od leta 1985-1990 vsako leto udeleževal etnografskih taborov v Litvi ter se popolnoma politovčil. Tam sem se seznanil s »problemi« manjšinskih jezikov, s tem, kar bi označil kot zdrav narodni duh. Občudoval sem ganljivo ljubezen Litovcev do svojega jezika in kulture, ta ljubezen ni bila prav nič agresivna, bila je tolerantna, ni bila usmerjena proti drugim, temveč se je izražala v želji, da bi ohranili to, kar je po skoraj 45 letih sovjetske okupacije še ostalo od njihove kulturne dediščine. Tako sem bil vedno za odcepitev in samostojnost Litve (o tem sem pisal v litovskem tisku) in zdaj sem zelo zadovoljen, ko vidim, kako ta država napreduje.

Med tirolskimi gorami

Vem, da ste po vsem tem dobili litovsko državljanstvo.

Ja, to je bila in je velika čast zame, dobil sem ga lani s posebnim dekretom predsednika Republike Litve Adamkusa. Glede mojih državljanstvo še to: sem italijanski državljan in verjetno še ostajam tudi ruski, čeprav danes nimam nobenega dokumenta, ki bi to potrdil.

Tudi slovenščino ste se naučili sami. Kdaj ste prišli prvič v stik s Slovenci? Zakaj se je vam zdela slovenščina tako očarljiva?

Vedno je težko razlagati stvari post factum, ko so se že zgodile. Zdaj, potem ko sem opravil doktorat iz slovenistike, ko sem tudi emotivno zelo navezan na Slovenijo, ko imam veliko prijateljev med Slovenci, je težko določiti začetek vsega tega. Za Slovenijo sem vedel že kot otrok, med perestrojko sem se na Arbatu seznanil z nekimi Slovenci, a vse to so bile manj zavezujoče stvari. Rekel bi, da je tudi tu šlo, vsaj na psihološki ravni, za neke vrste »litovski sindrom«. Ko sem živel v Rusiji, sem potreboval tisto malo Litvo (ima 3,8 milj. prebivalcev, Moskva pa 10 milijonov!) z njenimi arhaičnim jezikom, dobro ohranjenimi šegami in ljudskim izročilom, deželo z močnim narodnim duhom. Tako sem tudi v »veliki Italiji« (včasih precej površni) morda potreboval neko ekološko nišo zase, konec koncev je Slovenija s slovenščino postala zame taka niša. Seveda gre za strokovno zanimanje za arhaičnost slovenščine, za slovensko mitologijo, za probleme majhnega naroda (tukaj je precejšnjo vlogo odigral obstoj slovenske manjšine v Italiji in Avstriji, vedno sem se namreč zanimal za manjšinska vprašanja, tako v Litvi kot na Južnem Tirolskem in nazadnje v Furlaniji-Julijski krajini), gre pa v glavnem vsekakor za neko podzavestno psihološko predispozicijo. Morda sem kot član velikega naroda vedno čutil nekaj zavisti do tega, kako znajo manjši narodi z velikim dostojanstvom ravnati s svojim jezikovnim in kulturnim bogastvom. To manjka večjim narodom. Slovenskega jezika sem se naučil sam, za uvajanje v slovenistiko kot znanstveno disciplino pa se moram zahvaliti prof. Sergiu Bonazzi. Tako me kot strokovnjaka zanima predvsem slovenska etnogeneza, nastanek slovenskega knjižnega jezika, zgodnja slovenščina (rokopisna doba), pa tudi slovenska mitologija.

DELO: Slovenska mitologija torej. Ali ste o njej že tudi kaj objavljali?

Sem, eno knjigo v nemščini. Videmska univerza in založba ZRC pa od leta 1998 izdajata mitološko revijo, o kateri sva govorila. Imamo že tri številke in letos bo izšla četrta.

DELO: Gotovo poznate tudi rusko mitologijo. Kako bi jo lahko primerjali? Ruska je nabrž bogatejša …

Ne, ne, tega ne bi rekel.

DELO: Ne? Ilija Muromec pa te reči …

Te primerjave so zelo subjektivne in zatorej nevarne. Objektivne je težko reči, katero izročilo je bogatejše. Mislim, da je slovenska mitološka tradicija ohranila nekaj zelo arhaičnih črt, na podlagi, na podlagi katerih lahko rekonstruiramo tudi nekatere fragmente skupne slovanske mitologije. Danes gre v mitoloških raziskavah namreč predvsem za rekonstrukcijo tega, kar je bilo pred pokristjanjevanjem slovanskih ljudstev. Ali je bil kak skupni panteon, skupna poganska religija in podobno.

Znate neverjetno veliko tujih jezikov, in to tako, da se človek vpraša, ali so za vas sploh tuji. Slovenščino govorite in pišete bolje kot marsikateri matični Slovenec. Kako ste si nabrali tolikšnega znanja?

Obiskoval sem francosko desetletko; od sedmega leta je postala francoščina moj drugi materni jezik. vsak dan uporabljam, pišem, berem, govorim v glavnem pet jezikov (slovenščino, italijanščino, nemščino, ruščino, litovščino), to sploh ni moja zasluga, ampak stvar okoliščin, ki povzročajo tako večjezičnost. Manj dovršeno morda znam angleško, nizozemsko, srbohrvaško, letonsko; na univerzi sem študiral staro grščino in latinščino. Kot slavist berem seveda večino slovanskih jezikov.

Nikolaj Mihajlov

Pri založbi Mladika v Trstu je izšla vaša knjiga Jezikovni spomeniki zgodnje slovenščine. Rokopisna doba slovenskega jezika (od 14. stol. do leta 1550). Ko se z vami pogovarjam, ne čutim, da niste Slovenec, vendar pa me zanima, kako kot »poslovenjeni« jezikoslovec lahko gledate na to v slovenistiki razmeroma malo obravnavano rokopisno dobo.

Ta knjiga je ponekod nekoliko skrajšana, drugod dopolnjena slovenska verzija moje doktorske disertacije, ki je v nemščini izšla na Nizozemskem. Ko sem se začel ukvarjati z zgodovino slovenskega jezika in z začetki slovenskega slovstva in pismenstva, me je presenetila gigantska luknja, ki, vsaj sodeč po navedbah v različnih priročnikih in zgodovinah slovenske književnosti, zija med Brižinskimi spomeniki in prvo knjigo Primoža Trubarja oz. protestantsko književnostjo. Brižinski spomeniki so zelo znani v slavističnem svetu in so eden prvih spomenikov v posameznem slovanskem jeziku (tu bi vztrajal pri »slovenskosti« Brižinskih spomenikov) tudi v primerjavi s prvimi jezikovnimi zapisi v drugih slovanskih jezikih, za katere se po navadi rabi izraz »lokalna« (kar pomeni ruska, bolgarska, srbska idr.) redakcija stare cerkvene slovanščine. Po Brižinskih spomenikih imamo dolgo obdobje, iz katerega poznamo komaj kakšnih deset rokopisov, potem pa od Trubarja dalje opažamo neverjetno kreativno in hitro eksplozijo literarne produkcije. Torej ni skrivnost, da je bila vloga rokopisov med Brižinskimi spomeniki in Trubarjem močno podcenjena prav zaradi njihovega majhnega števila. Njihov obstoj so nekateri strokovnjaki (npr. Kidrič) razlagali kot naključje, dobo pa kot stoletja beležk brez literarne tradicije. Kljub majhnemu številu spomenikov je pomembno, da so nastali na več različnih krajih slovenskega jezikovnega prostora in da zadevajo različne sfere vsakdanjega življenja. Gre za nabožna besedila (Celovški/Rateški, Stiški, Starogorski rokopis, t.i. Načrt za pridigo), za uradniška in administrativna besedila (Kranjske prisege in Černjejski rokopis) in celo za fragmente ljubezenske lirike (Auerspergov rokopis, nekateri stavki iz pesmi  Oswalda von Wlkensteina). Vse to dokazuje, po mojem, neko latentno kontinuiteto slovenske pismenske tradicije že od Brižinskih spomenikov dalje. Treba je poudariti, da ti rokopisi nikoli niso bili zbrani v eni knjigi. Obstoj tej rokopisov je torej zelo važen, ker izjemno jasno ilustrira kontinuiteto, ne pa prekinitve pismenske tradicije.

DELO: Toda najbrž smemo sklepati, da je bilo teh spomenikov, ki jih je danes tako malo, takrat veliko več, samo hranili se niso.

Ja, verjetno, ali pa jih še nismo našli.

DELO: In, če se vrneva še k Trubarju, vedno je veljalo, da je knjižni jezik ustvaril iz nič – pa le ni bilo čisto iz nič. Ali pač?

Torej, nekaj je bilo, čeprav sam Trubar trdi, da v tem jeziku še nikoli nihče ni pisal. Po drugi strani pa je jasno, da je še v njegovem času obstajala neka, vsaj delna tradicija.