Svastika in kolovrat

O samih simbolih in njihovem pomenu za človekovo življenje je bilo že veliko napisanega. Simboli so arhetipi in del človekovega nezavednega, sledimo jim že od najstarejših časov in to v vseh civilizacijah in niso produkt samo ene kulture. Že majhni otroci, ki se igrajo s pisalom, začnejo risati preproste simbole, kot so križ, kvadrat ali krog. Nekateri simboli oziroma znaki so direktna preslikava narave oziroma sonca, lune ali drevesa, drugi pa so tehnično izpeljani in zgolj simbolizirajo naravo in prej omenjene atribute. Simboli niso samo predstave ampak zunanji opisi stvari. Poleg tega predstavljajo nekaj abstraktnega. Simboli izhajajo iz narave in naravnih pojavov ter so domorodni vizualni jezik. Simboli so povezovali med človeškim hotenjem in božansko voljo. V tem pomenu so lahko polno enačeni z molilcem (Stellacio 2011: 233). Krog, trikotnik in kvadrat imenujemo tudi prasimboli (Bizjak 2011: 11), iz njih pa so izpeljani mnogi drugi simboli. Simboli zvezd, sonca, lune, kolesa, svastike in drevesa se konstanstno pojavljajo v prazgodovinski umetnosti v Evropi (Gimbutas 1958: 18). Te simbole lahko vidimo na vezeninah, velikonočnih jajcih in povsod v ljudski kulturi. S časoma so simboli izgubili religiozni pomen in postali zgolj okrasni ornamenti, ideogrami in piktogrami (Stipčević 1981: 6).

Pri nas je na tem področju še vedno črna lisa, saj nimamo raziskav, ki bi osvetlile to področje. Skoraj ni moč najti članka, ki bi obravnaval izključno naše stare ljudske simbole, njihov izvor in pomen. Zato bomo v tem članku poskušali bralcem približati naše ljudske simbole, ki so del skupne evropske ali svetovne dediščine, saj so nekateri simboli univerzalni in jih srečujemo malodane po vsej Slaviji in ostali Evropi, kot tudi v domači ljudski umetnosti.

V simbolih je pogosto zaznati koncept dveh polov, moškega in ženskega. Nekateri simboli predstavljajo moški aspekt v naravi in so povezani z nebom in nebesnim božanstvom. Drugi zadevajo ženski aspekt in predstavljajo zemljo: hribe, skale, rastline, živali in zemeljsko božanstvo. V očeh naravnega človeka je bilo nebo bolj pomembno kot zemlja, saj se je zanj vrtelo. Nebo je bilo zanj dinamičen fenomen, medtem ko je bila zemlja statična. Nebo predstavlja dinamične in jasne sisteme: Sonce, ki zjutraj vzide in zvečer zaide ter se naslednji dan zopet pojavi, luna, ki se periodično menjava od mlaja do polne lune, »zvezdi« Jutranjica in Večernjica, ki izginjata in se zopet pojavljata. Ker je nebo v stalnem gibanju, zemlja pa v statičnem položaju, je bilo nebo razumljeno tudi kot agresivno. Zemlja vbsorbira aktivnosti in energijo nebes in od njih prejme rojstvo in nahrani življenje (Stellacio 2011: 238). Ta dinamična telesa so predstavljena s krogom ali kolesom. Krog ali kolo asocira svastika, križ ali spirala (Gimbutas 1958: 5). Pogosto je težko postaviti jasno mejo med simboli, saj ti prehajajo iz enega v drugega. Krog se na primer močno povezuje s svastiko. Prav tako je križ osnova svastike in je zato z njo povezan. Podobno je tudi z mnogimi drugimi simboli.

Koncept dveh polov in spolov deluje povsod. Sonce je v litvanščini ženskega spola, luna moškega. Čeprav je eden moški, drugi ženski, se oba asocirata z nebom, ki je moški. Rastline, rast in življenska sila, vse to je asociirano z žensko, vendar so tudi rastline ločene na ženski in moški spol. Drevesa so razdeljena glede na lastnosti, kot so sadje in brstiči, ki so asocirani z ženskim spolom ali fizično močjo, ki je moška značilnost. Prav tako so razdeljene živali, konj in koza sta asocirana z možatostjo, včasih z vremenom, z nebeškim bogom v Baltoslovanski mitologiji, ki je obravnavan kot moški. Vse to je temeljilo na vizualnem izgledu, obnašanju, lastnostih in logiki (Stellacio 2011: 238).

Koncept dveh polov na znamenju v Litvi. Znamenje je krščansko, a polno staroverske simbolike. Na vrhu vidimo sonce, spodaj pa več svastik (Slika iz Gimbutas 1958)

SVASTIKA 

Beseda svastika naj bi po splošno sprejetem mnenju prišla iz sanskrta »suasti«. »Su«, prekrasni, dobri in »asti«, biti. Pomenila naj bi torej »biti dober« oziroma po naše, vsega dobrega. V Rusiji so poznana tudi druga imena za svastiko, pri nas so se najverjetneje izgubila, saj jih danes ne poznamo več. Nekatera od teh ruskih imen so: konj, konevaja goljaška, zajac, krivonoga, ognivo, ognivec, konegon (konj-ogenj?), sver, sverčok, čertogon, vraščenec, … najbolj arhaičen med njimi je gotovo ognjivec, v njem je skrit magičen pomen svastike, kot »živi ogenj« (Tarunin 2000). Ognjeni pomen je svastiki pripisoval tudi Rybakov (1988: 87). V Angliji simbol poznajo pod imenom Fylfot, ime pride od fower fot, four-footed »štiri« ali »večnogi«. Beseda je skandinavskega izvora iz staronorveškega fiel v pomenu mnogo (Bagdasarov 2001: 20). Današnje ime kolovrat je najverjetneje sodobnega izvora in je splošno razširjeno med slovanskimi staroverci. Res pa je, da so z besedo kolovrat staroverci v Sloveniji še v začetku 20. stoletja imenovali vrteči simbol, ki ga lahko dobimo vklesanega na mnogih kraških hišah (Čok 2012: 55) in je samo eden od različic simbola svastike.

Vklesan simbol kolovrata ali spirale na kamnitem portalu na Krasu, Slovenija. Foto: Boris Čok

Isti simbol kot kolovrat na zgornji sliki poznajo tudi v Gruziji pod imenom Borjagali (dobesedni pomen besede je svetloba ali morda čas, gibanje) s prav takim pomenom, kot ga ima svastika: drevo življenja, večno vrtenje, Sonce in življenje. Simbol je bil poznan tudi v Mezopotamiji, danes je pa prav tako univerzalno razširjen (Vikipedija Borjagali).

Preslica na kolovratu s simbolom kolovrata. Etnografski muzej v Ljubljani, Slovenija. Foto: Irena Urankar

Če bi simbole razdelili na nebesne, zemeljske in vodne ter kombinacije vseh, bi svastika spadala med nebesne simbole. Za te je značilna neskončnost in transcendentnost, nebesa so mitološki in teološki dom mnogih svetovnih spoštovanih bogov. V nebesih je vrhovni bog, bog svetlobe, sonca, gromovnik Perun, ki ima oblast nad gromi, bliski, pravico in nebeškimi vodami. Spomladi Perun s prvimi strelami oplodi Zemljo, da postanejo drevesa zelena, semena pa vzklijejo (Stellacio 2011: 264-266). Eden takih nebesnih simbolov, ki ima enak pomen kot svastika ali kolovrat je spirala. Pogosto so spiralo uporabljali tudi kristjani. Predstavlja je prostranstvo in mu dodaja dinamičnost. Spirale so bile povezane z vetrom, kar se je v slovansko krščanstvo prevajalo z duhom oziroma svetim duhom (Bagdasarov 2001: 88).

Kolovrat v lesu, Rusija.

Svastika je prav gotovo eden najbolj razširjenih svetovnih simbolov, dobimo jo na vseh kontinentih, tako pri starodavnih ljudstvih, Egipčanih, Kitajcih, Arabcih, Sumercih, Etruskih, ameriških Indijancih, Keltih, Slovanih ali Skitih in še danes jo mnogi uporabljajo za svoj verski ali nacionalni simbol. V stari Indiji in v Budizmu svastika predstavljala simbol večnega kroženja in simbol Zakona Bude, zakon karme in vsestransko povezanost ljudi. Kot religiozni simbol je prisotna tudi pri Džainizmu in Hinduizmu na vzhodu ter druidih Irske, Škotske, Skandinavije in slovanskih starovercev na zahodu, v Evropi in Ameriki. Pri slednjih je razumljena kot naravoverski simbol domorodnih ljudstev. V Zoroastrizmu je simbolizirala sonce, Mitrovo kolo in ogenj. Poleg religiozne simbolike svastike, jo na drugi strani z imenom Lauburu Baski uporabljajo za svoj nacionalni simbol. Podoben pomen kot svastika pa ima na vzhodu tudi mandala. V sanskrtu ima mandala pomene krog, disk, orbita, kolo ipd. Mandala vključuje makro in mikrokozmos, simboliko križa, kvadrata in svetovnega drevesa (Bagdasarovr 2001: 52).

Simbolika svastike se vrti predvsem okoli večnega vrtenja, kar predstavlja neprestano vračanje in kroženje življenja, smrti in ponovnega rojstva. Skratka inkarnacijo. To je naravni potek narave, njenih letnih časov in arhaičnega – staroverskega – dojemanja sveta in celotnega kozmosa. V ornamentih je svastika predstavljena kot znak sveta, Sonca in življenja. Poenostavljeno bi združili pomen svastike v simbol božanske narave in celotnega Univerzuma. Pri Germanih je bila povezana z gromovnim bogom Thorom, pri Baltih s Perkunasom in Slovanih s Perunom. Zato je svastika večkrat omenjena kot Perkunasov ali Perunov križ. V Latviji poznajo ples »Pērkonkrusts« Perkonasov križ, kjer plesalci skupaj predstavljajo svastični ornament. Drugo ime za ples je “Ugunskrusts” Ognjeni križ:

Perkonkrusts – an ancient Latvian entographical ornament 2008

SIMBOL KOLESA IN KROGA

Svastiko predstavlja tudi samo kolo, križ in vsa njegova simbolika. Od tu pride druga beseda za svastiko, ki se danes splošno uporablja med slovanskimi staroverci, kolovrat, beseda sestavljena iz kola(esa) in vrtenja. Poleg kolovrata poznamo Slovenci tudi izraz kolovratenje za kroženje. Krožno gibanje, »vrteti se v krogu«, pa je v ljudskih povedkah pogosto povezano s prehodom v drug svet, onstranstvo. Nenazadnje pa je tudi sama naprava kolovrat povezana z vrtenjem, pogosto pa se na preslicah, ki so povezane s kolovratom, najde staroverske simbole kot so šestlistnato znamenje – morca ali sam kolovrat – svastiko. Pavel Medvešček je na Primorskem zapisal mnoge povedke o risu (krogu), ki so polne staroverske simbolike.

Rise so risali na križiščih (križišče simbolizira križ, kar je osnova svastike) in potem še na zraku na vse štiri strani neba. Zatem so poslušali, kaj se bo zgodilo, saj so verjeli, da jim risanje risa omogoča vstop v nebeški svet in prehod skozi svetove. Prav tako so risali rise na vodo, le-ta pa je tudi močno povezana z onstranstvom. Poleg zemeljskih risov naj bi obstajal tudi zvezdni ris, ki varuje severnico, da ne ugasne. »Prvi ris je videl človek in ga prenesel na zemljo. Ugotovil je, da je okoli severnice v risu 33 zvezd, to pa je tudi magično število, ki ga človek velikokrat uporablja« (Bizjak 2011: 15-21). Severnica je pomembna zvezda, povezana je s svastiko, saj je po ljudskih predstavah središče neba, axis mundi oziroma popek neba in je svojevrstno središče okoli katerega se vse vrti. Svastiko lahko opazimo tudi na nebu v rimski cesti, galaksiji in v gibanju Velikega voza okoli Severnice, ki je navidezno središče neba, v starih mitologijah pa je bilo axis mundi neba, tako kot je drevo ali gora Triglav središče sveta na Zemlji.

Leva slika prikazuje s fotografskim aparatom slikano navidezno vrtenje neba, blizu središča je zvezda severnica; desna slika pa prikazuje Veliki voz v različnih legah na nebu. Različni položaji Velikega voza kažejo simbol svastike, slednji simbolizira poleg kroga, letnega ciklusa, posredno ognja tudi zvezdo severnico. Axis mundi je največkrat upodobljen s svetovnim drevesom ali s svetovno goro, ima svojo vertikalno kot tudi horizontalno linijo. Zato ga lahko vidimo tudi kot križ oziroma svastiko, slednja je samo podvrsta križa, predstavlja pa svet, sonce, zvezdo severnico, plodnost in je geometrična varianta svetovnega drevesa (Slavjanskaja mifologija 2011: 259).

Risanje kroga oziroma risanje risa je morda ostalina davnega mitološkega izročila, ki skriva in hkrati odkriva elementarni pomen kroga kot prasimbola. Rise so risali in vanje hodili iz več razlogov: Zavetje pred nevarnostjo, nesrečami, hudimi duhovi (varovalni krog); napovedovanje prihodnosi; klicanje hudih duhov (okultni krog kot nasprotje varovalnemu); klicanje duhov prednikov (kultni krog); iskanje zakladov; meditacije, prošnje in molitve (sveti krog). S tem kultnim izročilom je morda povezan tudi eden pogostejših slovenskih toponimov Krog.

“V Tatrah pa so hodili na vse svete ponoči h kalu. Vendar le takrat, ko se je na vodi zrcalila luna. Z leskovo palico, ko so jo prej za nekaj dni pustili na pokojnikovem grobu, s katerim so hoteli govoriti, so ob polnoči zarisali na površini vode ris. Takrat naj bi se jim oglasila pokojnikova duša. Če pa se je takrat v kalu kaj premaknilo, je pomenilo, da si duša tega ne želi”(Pavel Medvešček, V: Bizjak 2011: 21-24).

Krog simbolizira večno gibanje, kroženje, večnost, absolutnost, popolnost in je poenostavljen simbol sonca. Zaradi pomena kroženja se je iz kroga v sončni pomen razvila tudi spirala, ki jo prav tako lahko opazimo v ljudski ornamentiki. Krščanstvo je posvojilo pomen kroga im mu zaradi popolnosti pripisalo simbol boga Kristusa. Krog razdeljen na dva dela predstavlja polarnost, noč in dan, poletje in zimo ter življenje in smrt.

Simbolike kolesa je preveč, da bi jo zajeli v tem skromnem članku, zato le omemba, da iz te osnove prihaja tudi običaj Koledovanja. »Koledovanje je izredno star slovanski običaj in je ritual obiska skupine, ki ga sestavlja pevski zbor in je v sami osnovi sila arhaičen. Pesem je hvalnica oziroma blagoslovilnica gospodarjem doma pred katerim se zaustavijo. Seveda za blagoslov skozi pesem prejmejo tradicionalno pogostitev s strani gospodarja doma. Koleda je tudi personificiran božanski lik, ki pogosto v imenu zamenjuje Božiča in je obenem tudi poimenovanje tega praznika. Pri imenu gre za kolo, skratka za en obrat Svaroga, torej sonca v enem letu, kar je kolo na koncu koncev tudi simbolično predstavljalo. Koledar je torej dar znanja s tega področja oziroma dar božanskega lika Kolede. Posebno mesto ima v slovanski mitologiji tudi Kolovrat, ki ga zasledimo tako v nazivih gora in hribov (npr. gorski greben Kolovrat pri Tolminu, ki poteka od severa proti jugu, čezenj zahaja sonce, če gledamo iz slovenske strani, zadaj se začne Padska nižina; Kolovrat blizu Anhova idr., op. p.), kot tudi v priimkih v slovanskem svetu. Sinonim Kolovratu je v Indiji Čakravrtan, ki pri njih pomenil idealnega nebesnega vladarja, ki v cikličnih časovnih obdobjih iz nastalega kaosa družbo ureja po novih, višje postavljenih načelih. Simbol božanstva je kolo z večimi napirami, ki je podobno kolesu kolovrata za prejo volne« (Anžur 2012: 143). S Čakravrtanom je povezan tudi bog Vrtra oziroma Vritra – vrtilec oziroma kreator zemeljskega nereda in težav, hudobni zmaj. »Vritra se kot zanimivost pooseblja prav tako z gromom in strelo, tudi točo in gosto meglo. Je skrit v vodah in jih zadržuje, ne dovoli, da bi svobodno tekle. Indra iz lobanje Vritre naredi sebi čašo za pitje some. Ta običaj je možno opaziti do srednejega veka pri ljudstvih iz evropske stepe. Vritra v dobesednem prevodu iz sanskrta pomeni vrtilec, tisti ki vrti, meša, dela kaosv« (Anžur 2012: 57). Vrtenje ponazarja vrteči, ciklični čas, torej samo svastiko. Izrazu vrtenje ali Vrtri je sorodna tudi slovanska beseda »vremja« v pomenu čas ali po slovensko vreme. Iz istega glabola izvira stari star italijski bog Vertumnus, bog “sprememb, sezon in transformacij”.

IZVOR SVASTIKE

Osnova svastike je navaden križ, le ta je seveda tudi predkrščanski simbol in ga sledimo od najstarejših časov civilizacije. Križ je simbol plodnosti aktivnega moškega principa. Vertikalna črta predstavlja moški princip, očeta, nebo in nebeškega boga. Horizontalna črta v mnogih kulturah predstavlja ženski princip, mater, Zemljo in žensko boginjo plodnosti. Prekrižanje teh dveh črt, dveh prvotnih svetovnih principov, predstavlja najstarejši (rodnoverski) model sveta, spolni akt, kjer se združujeta Nebo in Zemlja.

Isti pomen ima križ znotraj kroga, najbolj živo predstavljena nebesna dinamika. Zgoraj in spodaj, naprej in nazaj, vrteča spirala simbolizira ritem vračanja nebesnih teles. Upodobitev teh simbolov je bilo najverjetneje nameravanje ohranjanja in stimuliranja večnega gibanja. Nebo je naredilo dvojni vtis na človeka, nespremenljivo rednost in vir moči vpliva na življenje na Zemlji; silo, ki je vzporedno izražena v naravi, v rastlinah, ljudeh in živalih. Simbolika križa je sicer izjemno bogata, saj zajema tudi četvernost, štiri strani neba in štiri elementem letne čase.

Svastiko lahko vidimo tudi v galaksiji.

V ljudskih ornamentih opazimo tako levo kot desno sučno svastiko. Prav gotovo sta se uporabljali obe, lahko da je bil v nekem času in prostoru drugačen pomen glede na smer krakov, vsekakor pa ne moremo danes posplošiti, kateri je »pozitivni« ali »negativni« pomen vseh svastik, kot lahko to često beremo. Bagdasarov (2001: 20) meni, da v letnem sončnem ciklu levostrana svastika pomeni simbol poletnega solsticija s katerim se začne manjšati dnevna svetloba in desnosučna zimski solsticij, od katerega dan začne nabirati silo. Svastike so različne, poleg leve ali desno sučne, tudi tri, štiri ali osem člene, z ostrimi ali zavitimi kraki.

Teorij o izvoru svastike je veliko, še več pa razlag in opisov njenih pomenov. Na tem mestu jih ne bomo vseh omenjali. Ena od »nebesnih« teorij, ki smo jo omenili že zgoraj, je, da so jo ljudje »preslikali« z neba. Ozvezdje Velikega voza namreč s svojim gibanjem okoli severnice riše simbol svastike. Razširjeno mnenje je tudi, da svastika predstavlja štiri elemente, vodo, zemljo, zrak in ogenj ter menjajoče se štiri letne čase s prvotnimi letnimi mejami, dvojii enakonočji in dvemi solsticijama. Večino razlag pa je možno razdeliti na dva dela, na opise cikličnosti in njeno centričnost (nebesni center, axis mundi).

SVASTIKA V EVROPI

Predstavili bomo samo nekaj svastik, njena razširjenost je univerzalna in bi njena popolna predstavitev presegala obseg članka. Več lahko izveste na povezavah med Literaturo.

Simbol svastike je pogosto izpričan v ljudskih ornamentih. Brez dvoma se ga dobi tudi v slovenski ljudski kulturi, čeprav bi bilo to potrebno še sistematično raziskati. Znana pa je simbolika kolovrata na vezeninah pri nekaterih slovanskih narodih.

Svastike in osemkrake zvezde (simbol Venere, zvezde jutranjice) na ljudskih vezeninah, Rusija.

Beloruski svastični ornament, Bicebski rajon. Vir: wikipedia. Več ljudskih ornamentov v knjigi Izobrazitel’nye motivy v russkoj narodnoj vyšivke.

V tradicionalnih beloruskih ornamentih je svastika najbolj razširjena na poročnih oblekah ženina in neveste. To je posledica pomena simbola, ki sporoča plodnost, ogenj in dobro počutje.

Finski ljudski ornament. Več: http://gentleswastikacollective.blogspot.com/2012/02/details-of-finnish-folk-costumes-19th.html

Več metrske goreče svastike in sončna kolesa na bregu Nerisa v centru Vilne med jesenskim enakonočjem. Po vodi so priplavale razne umetniške skulpture. Fotografija: Nejc Petrič, Kimavec 2012, Vilna, Litva

Velja poudariti pozitivno mnenje baltske družbe o tem tradicionalnem simbolu, kljub drugi svetovni vojni. Dokumentiran je običaj v Latviji, da so ob rojstvu otroka iz lesa izrezali svastiko in jo obesili, da je visela s stropa. Sneli so jo šele ob smrti človeka, ki mu je bila namenjena (Ryžakova 2002:109).

 

Tradicionalne latvijske svastike (po Ryžakova 2002)

Latvijska imena za svastiko so »ognjeni križ« (ugunskrustsv), križ s kljukami, križ Perkunasa, gromovni križ (Pērkona krusts). To so bila imena v ljudski terminologiji ornamenta, ampak niso bila trdno uveljavljena imena, kar se je zgodilo šele v začetku dvajsetega stoletja. Nekateri so imeli simbol tudi za znak Lajme, ki je v baltski religiji boginja sreče ali simbol Jumisa. Ena od variant je, da je svastika spoj dveh strel (Ryžakova 2002: 6, 111).

Arheolog Vlado Malenko je med arheološkimi izkopavanji na Ohridu v Makedoniji odkril svastiko na mozaiku pri kristilnici. Mozaik v krstilnici je prekrit z geometričnimi, zoomorfnimi in rožastimi ornamenti, še posebej pa je zanimiva upodobitev na zahodnem delu ornamenta, kjer je lev s kačo in ponavljajoči simboli križa in svastike. Mozaik v zgodnjekrščanski baziliki je datiran v čas od 4.-6. stoletja našega štetja. Zraven bazilike je bil zgrajen samostan svetega Klementa. Svastika je bila pogosto uporabljena tudi v krščanstvu. Še danes lahko vidimo svastike na nekaterih cerkvah, med najbolj znane spada svastika na cerkvi Sofije v Sofiji, Bulgariji. Do konca srednjega veka je bila svastika eden od simbolov Kristusa.

Svastika v krščanstvu. Ohrid, Makedonija. Foto: Nejc Petrič

Terakotna atenina igračka iz Beocije, 8. stoletje pred našim štetjem. Boginja je upodobljena kot deklica v zvončasti obleki z nakazanimi prsmi, vrat ima podaljšan, roke ima upognjene vsako v drugo smer, levica kaže proti sončnemu kolesu na trebuhu. Skupno, vštevši svastiko na trebuhu, je osem simbolov kolovrata, po dva še na rokah in na spodnjem delu trebuha, na mestu rodil. Spodnja kolovrata ločujeta dva simetrična trikotnika oziroma dvojna sekira, stari arijski simbol arya »žlahtni«. Svastika je bila eden glavnih ornamentov grško-rimske umetnosti (Bagdasarov 2001: 62).

Terakotna atenina igračka iz Beocije, 8. stoletje pred našim štetjem.

Svastike na slovanskih arheoloških ostankih:

Slovanske svastike. 1-2: svastiki na slovanskih posodah skitskega časa (po Rybakovu); 4-5: svastike na dnu slovanskih posod; 6: rodni znak na dnu glinene posode; 7-8: bronaste baltske svastike, 8-9 stoletje. (Bagdasarov 2001: 116)

Eden izmed slovanskih pomenov je lahko bil tudi bog Perun, tako kot v baltski religiji, kjer je bil simbol Perkunasa. V baltoslovanskih deželah je znana predstava, da je desnosučna svastika (»moška«) dobra in levosučna (»ženska«) slaba. Desna kaže gibanje »po soncu« in je podoba vsakega krožnega gibanja (tudi plesa, delanje masla itd), leva pa je »proti soncu« in je magična ter pogosto povezana z slabim (Ryžakova 2002:112).

Izrisana osemkraka svastika, kot je arheološko dokumentirana v Arheološkem muzeju v Krakowu, Poljska. Foto: Nejc Petrič

Izrisane svastike, kot so dokumentirane na nekdanjem Pruskem področju v Arheološkem muzeju v Gdansku, Poljska. Foto: Nejc Petrič

 Simbol “Božje roke” in znotraj njega svastike. Izrisano v Arheološkem muzeju v Gdansku, Poljska. Foto: Nejc Petrič

Svastika je bila pri Hrvatih del krščanskih telesnih poslikav: http://www.tetoviranicovjek.bloger.index.hr/post/svastika–u-repertoaru-hrvatskih-tradicionalnih-tetovaza/10395398.aspx (Več o tradicionalnih motivih tetovaž glej v Petrić 1973).

Svastika je kot motiv poznana tudi na velikonočnih jajcah pri zahodnih, vzhodnih in južnih Slovanih. Na Balkanu pa je pogost motiv na velikonočnih jajcih, pri nas lahko te motive vidimo na belokranjskih pisankah (Gavazzi 1930).

Svastike se pojavljajo skozi celotno zgodovino od najbolj ranih časov pa vse do danes na vseh kontinentih in tudi na Balkanu jih lahko dobimo. Danes jih še vedno lahko prepoznamo na pisankah s tradicionalnimi poslikavi tudi pri nas in v Srbiji. Zanimivo je, da na Balkanu dobimo obe sučne strani svastike (Stipčević 1981: 20)

SVASTIKA NA SLOVENSKEM

Svastika je prisotna tudi na eni najpomembnejših najdb s slovenskega prostora, pasni sponi z Vaške situle.

Pasna spona z Vaške situle z motivom dvoboja in simbolom svastike na konju. 5. stoletje pred n.š. Vače, Slovenija.

Svastika na vodnjaku v Grosupljem. Foto: Primož Kuštrin

Svastika, ki danes krasi vodnjak je arheološka najdba s tega področja, ki se jo pripisuje Skitom. Arheološko najdbo pa so spretno umestili tudi v grb Grosuplja: http://www.grosuplje.si/o-grbu-obcine.html. Slovenska najdba je zelo podobna ostalim skitskim svastikam.

Svastika na vodnjaku v Grosupljem. Foto: Primož Kuštrin

Skitske svastike na vojaških pasovih (po Bagdasarov 2001)

Svastika je bila najdena tud med ornamenti na nekaterih starih arheoloških izkopaninah na Mostu na Soči (Sveta Lucija), v Novem mestu in drugih najdiščih.

Toplice, Slovenija. (po Stipčević 1981)

Poštela na Pohorju, Slovenija. Ravno taka svastika poznana tudi v Litviji. (po Stipčević 1981)

 

Poštela na Pohorju, Slovenija. (po Stipčević 1981)

 

Najdba iz halštatskega obdobja v Novem mestu, Slovenija (po Stipčević 1981 in T. Knez, Novo mesto v Davnini, Maribor, 1972, str. 69).

Najdba iz halštatskega obdobja v Novem mestu, Slovenija (po Stipčević 1981 in T. Knez, Novo mesto v Davnini, Maribor, 1972, str. 69).

 

Svastika na posodi. Most na Soči (Sveta Lucija), Slovenija

Utež z vrezano svastiko, Lendava – Pri Muri, foto: T. Vrečič. Vzeto iz Pokrajinski muzej Murska Sobota http://www.pok-muzej-ms.si/?jezik=slo&vsebina=dok&id=129

SVASTIKA IN SLOVENSKI STAROVERCI

Kot omenjeno, pa kolovrat uporabljamo tudi slovanski staroverci za svoj religiozni simbol. V Sloveniji smo verjetno edini, ki širimo pozitivno uporabo simbola kolovrata – svastike. Ponosni smo, da v naši družbi do sedaj še ni bilo negativnih odzivov na staroversko uporabo kolovrata. Rodnoverci ga uporabljamo tudi kot amulet in okrasni ornament na obeskih, verižicah in ostalem nakitu. Zanimivo je, da večina ljudi pozna globlji pomen svastike, čeprav le tega največkrat povezujejo zgolj z vzhodnimi kulturami. Na drugi strani je na srečo le manjši del naše družbe, ki povezuje simbol svastike s totalitarnimi režimi. K slabi percepciji simbola pripomorejo še mediji, ki kažejo svastiko skupaj z izpadi skrajnežev in nikoli v drugih kontekstih in pomenih. Vendar staroverci ne dovolimo, da nam obskurna manjšina vzame, onečasti ali si prilasti naš star simbol. Kolovrat je in vedno bo staroverski simbol, ne glede na ostale kontekste, kjer se isti simbol uporablja.

Kolovrat na praporju društva Slovenski staroverci

Literatura:
Anžur, Matjaž: Zgodovina slovenske mitologije. Valuk, 2012.
Славянская мифология: энциклопедический словарь. Moskva: Международные отношения, 211
Bagdasarov, Roman: Svastika: svjaščennyj simvol. Etnoreligiovedčeskie očerki. Belye Alby, Moskva 2001. Dostopno tudi na URL naslovu: http://bagdasarovr.narod.ru/swastika.htm (Na koncu tudi povzetek vseh poglavij v angleškem jeziku)
Bizjak, Janez: Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah ali Odmevi megalitske kulture v slovenski krajini in v njenem kulturnem izročilu. Bled: Inštitut Alpe; Celje: Društvo Mohorjeva družba, 2011
Gavazzi, Milovan: Svastika i njezin ornamentalni razvoj na uskrsnim jajima sa Balkana. Zbornik za narod. Život XXVII 1930: 1-24.
Gimbutas, Marija: Ancient symbolism in Lithuanian folk art. Philadelphia: American Folklore Society, 1958
Izobrazitel’nye motivy v russkoj narodnoj vyšivke. Muzej narodnogo iskusstva. Moskva, Sovetskaja Rossija 1990
Klimka, Libertas in Vytautas Straižys: The Cosmology of the Ancient Balts. Archeoastronomy 22, 1997
Petrić, Mario: Običaj tatauiranja kod balkanskih naroda: karakteristike, uloga i porijeklo. Doktorska disertacija, Sarajevo 1973
Rybakov, Boris Aleksandrovich. Jazychestvo Drevnej Rusi. Moskva: Nauka 1988
Ryžakova, S.I. Jazyk ornamenta v latyšskoj kulture. Moskva: Indrik 2002
Stellacio, Anthony: Lithuanian Folk Pottery: Inside and Out. Vilnius: Amatu gildija, Mintis 2011
Stipčević, Aleksandar: Kultni simboli kod Ilira. Centar za Balkanološka ispitivanja. Sarajevo 1981

Internetni viri:
Svastyka. Pregledano [28-8-2012] Dostopno na URL: http://be.wikipedia.org/wiki/Свастыка
Svastika. Pregledano [28-8-2012] Dostopno na URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Swastika
Tarunin, Aleksander: Kolovrat v Rossii. 6.5.2000. Pregledano [28-8-2012] Dostopno na URL: http://prosvetlenie.net/show_content.php?id=110
O času: http://www.staroverci.si/cas.html
Borjgali. Pregledano [28-8-2012] Dostopno na URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Borjgali

Deli