Pogani na Koroškem

Pripoved Pogani na Koroškem je shranjena med zapuščino Frana Levca v Narodni in univerzitetni knjižnici (MS 1409) pod VIII Tuja dela. Avtor besedila je neznan. Prepis sledi originalu, nekje pa je bilo besedilo nečitljivo.

V prvih časih svete cerkve, ko še ni bilo tako po svetu razširjena luč krščanska, ko je bilo poganstvo še na visoki stopnji, vselilo se je na Koroško nekaj poganov in si ondi sezidali svetišče pogansko. Kake poganske bogove in navade pri božji službi so imeli ne bom omenjal, ker s tem je še vsakomur gotovo kaj znanega, govoril bom le o najvišjem njihovem Bogu, katerega so Triglava imenovali.

Kakor ima vsaka dežela svoje posebne praznike in godove, svoje posebne dneve, v katerih se spominja del svojih očakov in prednikov, tako praznuje tudi koroška deleža sv. Egidija na dan 1. septembra kot deželnega priročnika. Da je ta dan vse nekaj bolj slovensko in praznično, je vsakomur dovolj znano.

Bili so v tej deželi skoraj sami kristjani razen teh poganov, ki so se sem vselili in še kakih sto drugih, ki so že tukaj stanovali, toda večina je bila krščanska. Nikakršnega sovraštva in razprtije ni bilo med njimi. Bil je tukaj lep jesenski dan, kajti zima v teh krajih je sploh nekaj, kot pri nas na Kranjskem. Ljudje, ki gredo k službi božji so že dobro zimsko oblečeni. Po dokončani dopoldanski službi božji prinese sluga poganskega duhovnika krščanskemu gospodu župniku povabilo k obedu. Toda gospod ni maral dosti take obede, ker vedel je, da se gotovo ne bodo kaj takega pogovarjali, kar bi bilo njemu ljubo; poprosi g. kaplana, da naj on mesto njega gre. Kaplan obljubi. Proti poldnevu se odpravi g. kaplan od doma k poganom. Velikim veseljem ga je sprejel njihov duhovnik in ga peljal v obednico, kjer so bili vsi pripravljeni. Molilo se ni, sevda, nič. To g. kaplanu že ni bilo kaj po volji. Med jedjo pa so se pogovarjali, kakor je pri takih možeh navada, le o višjih rečeh. Pogovarjali so se o bogovih, ali ima namreč krščanski bog prednost pred poganskimi bogovi ali ne. Vodja poganov, njihov svečenik (prvotni zapis ga imenuje pastor; naša op.) prvi govori o tej reči in mene, da so njihovi bogovi bolj milostljivi in usmiljeni, da še celo bolj nesmrtni (slabo čitljivo, naša op.), kot bog kristjanov. Zagovarja svojo misel in drugi vsi mu potrjujejo to reč, samo kaplan ne, katerega je skušal pregovoriti pogan (prečrtano pastor, naša op.). Toda krepko in jedrnato mu nasprotuje kaplan, ovrže polagoma vse, kar je pastor skoraj kakor pribil. Tako dolgo so se prepirali o tej reči, da je vse na kaplanovo stran prestopilo. Toda, čas. gos. kaplanu spregovori poganski duhovnik, mogoče je, da vaš bog dela čudeže in skazuje milosti, toda vi ne morete vašega boga nikomur pokazati, še nihče ga ni videl in vendar vsi trdite, da je nekih nebesih. Mi pa ga lahko pokažemo. Da pa ne boste rekli, da so to samo besede, stopite z menoj, pokazal vam bom v pravi podobi našega boga. Stopila sta res v temno sobo, v svetišče v katero ni smel noben drug človek, kot duhovnik in ta, katerega je on vanjo peljal. Ko stopita v sobo, reče pogan g. kaplanu: Sedite malo, naš bog bo kmalu prišel. Pastor mrmra neke čudne besede in prikazal se je iz zagrinjala lep mladenič. Ta, dejal je pogan, ta je naš bog. Triglava ga imenujemo. Čudeval (?) je kaplan tako mnenje in miloval je pa zapel, kako da je bilo mogoče tako daleč zabresti, kar se verski stan tiče. Zginil je mladenič. Kaplan se je po teh besedah poslovil od pogana in šel hitro, kajti bilo je že pozno v noč.

Domu prišel, pove gospodu župniku vse, kar je videl in slišal. Gos. župnik si vse dobro zapomni. Minilo je po tem dogodku leto. Praznik sv. Egidija je bil ravno na nedeljo. Dobil je bil letos povabilo g. župnik od pastorja k obedu, toda ni pustil kaplana, ampak šel je sam, da bi se sam prepričal o bogu onih poganov. Preden gre od doma zavije v pest košček sv. hostije in odide. Pri obedu so govorili ravno o tem, kar pred letom z gosp. kaplanom. Prosil je torej gos. župnik naj mu pokaže boga. Poganski duhovnik je precej voljan in misli, da ga bo k poganski veri pregovoril, toda g. župnik misli so bile vse drugačne. Mislil je namreč, da bo on pogane k naši veri spreobrnil, kar se je tudi zgodilo. Ko prideta namreč v nam že znano sobo, položi g. župnik prt s sveto hostijo na mizo in reče: »Ni vaš bog pravi bog, prepričali se bodete kmalu«. Pogan pokliče boga misleč da se bo zopet on mladenič prikazal, toda namesto njega – oj groza – prikaže se dolg, kosmat mož. Vso to moč je imela sv. hostija, katero gos. župnik pri sebi imel. Reče na to gosp. župnik: »Vi zdaj vidite, kdo da je vaš bog, kdo da vlada pri vas.« Bil je ta mož eden onih zavrženih angelov, katere je bog iz raja pahnil. To je pa pogana tako zagatilo, da se je prikazal, da bi ga rad nazaj spravil, toda ni mu bilo mogoče. Začel je pa g. župnik po svoje moliti in križati in zginil je strašnim ropotom. Začudeni so vsi, kar jih je v poganski hiši.

Na prigovarjanje župnika prestopili so vsi v krščansko vero in postali potem goreči kristjani. Prigovarjali so tudi druge, kar jih je bilo na Koroškem poganov, da naj napačno vero puste in pristopijo h krščanstvu. To se je zgodilo na sv. Egidija dan. Ta dan torej Korošci še bolj praznujejo od onega časa in se spominjajo tega dogodka.

***

Okoli leta 1100 so prinesli čaščenje sv. Egidija (Tilena) iz Južne Francije v Nemčijo od koder se je razširil tudi k nam. Sv. Tilenu so pri nas posvetili 10 farnih in prav toliko podružničnih cerkva. Na Koroškem in na Štajarskem pa je postal tudi deželni patron. Sv. Tilen je pomenil pri Nemcih začetek praznovanja razigranih žegnanj in je prevzel dediščino nekdanjih poganskih jesenskih slavij. Poganski Germani so v običajih ob jesenskih slavjih pili iz čaš, okrašenih z jelenovimi rogovi. Zaradi tega je ob pitju človek izgledal kot, da mu iz glave rastejo rogovi. V opitosti so se veselili in razgrajali, kar je ustrezalo demoničnemu vzdušju. Zaradi te simbolike so jesenske praznike prepisali sv. Egidiju, ki je po izročilu iz Južne Francije nekoč v lovu na njegovo košuto zadel kralj, ki se mu je obdolžil z pozidavo samostana. Tu bi morda našli tudi razlago, zakaj imenujejo prav na Koroškem žegnanje – bokovo (kozlovo) ojscet. Zato so morda slednjo tradicijo prenesli na Koroško iz Nemčije prav v fazi možnega poznejšega pokristjanjevanja Koroških Slovencev.

Avtorja Domen Češarek & Nejc Petrič

Prvotni zapis je za avtorjem nekdo slovnično popravljal. Naš prepis sledi popravkom. V besedilu opazimo izrazito zapisovalčevo naklonjenost krščanskemu duhovniku, tudi s pridevniki s katerimi naslavlja župnika, npr. »častitljivi«, »gospod«, itd. Na originalu žal ni nobene oznake, kdaj je bilo besedilo zapisano, niti avtorja ali pripovedovalca. Sv. Egidiju (goduje 7.2. in 1.9) je med drugim posvečena cerkev v Ravnah na Koroškem.

Deli