Osvatina – poganski ogenj

Ko sem (Pavel Medvešček, op. Ajdi) v Goriških Brdih zapisoval pripovedi o ČUJI, sem za drevesni panj pogosto slišal tudi imena OSVATINA, ČRLJA, DABNCA in ČUJLNA (risba 1), misleč, da gre vedno za eno in isto šego, to je zažiganje drevesnega panja na božični večer.
Ko pa sem leta 1960 prišel k Antonu Zorzutu iz Imenjega, mi je ta prav po naključju povedal, da so nekoč v davnini kurili čujo v mlaju meseca marca in jo imenovali osvatina. Nekateri tujci pa so to šego imenovali poganski ogenj. Povedal mi je tudi, da so nad čujo vedno okajali vinske pipe, da bi skoznje teklo le zdravo in dobro vino. Na osvatino so ob tistih večerih posipali tudi oljčne liste in potem z njimi okadili vse hišne prostore. Spominjal se je pripovedovanja, da mora biti panj čim debelejši in s koreninami vred, saj je od časa njegovega gorenja odvisna letina pri hiši. Zato je marsikateri gorel ves teden ali še dlje.

Pavel Mdvešček in osvatina v dokumentarnem filmu Osvatina-poganski ogenj

Jožefa Fikfak iz Slepega Vrhovlja je razlikovala božično čujo od osvatine. Prej kot so jo ob mraku zažgali, so z ognjišča odstranili pepel in oglje, tla pa so temeljito pometli in obrisali. Ko so to opravili, so štirje možje prinesli črljo na ognjišče. Spredaj jo je nosil gospodar, ki je potem tudi skrbel, da je “novi” ogenj lepo gorel. Črlja je včasih tehtala cel kvintal (stot). Pri ognju so tisto noč spekli zadnje marone. Starejši možje so govorili, da je za osvatino najboljši panj stare hruške ali ŠKURŽA (škorž – sorbus domestica), ki ga je prevrnil vihar. Za podrtimi drevesi so poizvedovali že veliko prej in jih potem zasenjali (zaznamovali), da bi jih ne odnesel kdo drug. Znan je bil rek: “tisti, k’ se za osvatino rodi, dugho živi.”

Vse našteto pa ni veljalo za božično čujo.

Tina Gabrijelčič iz Zarščine se je še dobro spominjala, kaj vse so najstarejši sosedje pripovedovali o osvatini. Če je sneg še ležal, so po njem posipali osvatinin pepel, da bi zima zagotovo odšla. Nekaj pepela so stresli tudi od hleva do hišnih vrat. Gospodar naj bi nekaj pepela odnesel tudi do jame, ki je ostal za panjem, drugače tam ne bi več zraslo novo drevo. Spominjala se je tudi zgodbe, kako so v neki hiši kurili škurževo osvatino, ki je imela kačona (bajeslovno bitje v obliki kače). Tisto noč jim je menda hiša pogorela do tal. Kot so trdili, je kačonov les primeren le za vijake preše. Če si ga dobro pogledal, si lepo videl spiralno obliko v njem. Prav zato ima vino tako zahrbtno moč, da nekateri zgubijo vso razsodnost po njem. Kadar je pri hiši osvatina prehitro pogorela so rekli, da je imel zagotovo prste vmes Lintvar (hudoba, ki se spreminja v druga bitja). V navadi je bilo tudi, da so z osvatinskim ognjem zakurili krušno peč. Prvemu kruhu so potem rekli osvatinski. Imel naj bi isto veljavo, kakor danes blagoslovljeni.
Roza Erzetič iz Slapnika je za osvatino prav tako slišala pri starih ljudeh. Povedala je, kako so drevesni panj pripravili, preden so ga prinesli na dvorišče. Na dvorišču so v sprednji, prežagani del zavrtali štiri luknje za križ in vanje potem zabili štiri lesene ačle (kline). Panj je prižgal le gospodar z osmoljenimi suhimi leskami. Ko je zagorel, so po njem vsake toliko časa posipali iglice mrenja (brina). Prvo zimjanko (risba 2) vina, ki se jo je natočilo tisti večer, je gospodar počasi polival po osvatini. Gorenje panja je spremljalo prasketanje. To je bil glas drevesnega duha. Razumeli pa so ga le nekateri, predvsem tisti, ki so vedeževali in zdravili. Osvatinski mlaj je pomenil tudi konec sečnje lesa za vse potrebe.

Karlo Sitar iz Senika se pripovedi o osvatini slabo spominja. Zdi se mu, da so pripovedovali, da so to šego nunci (župniki) preganjali, ne ve pa, čemu. Nekemu izviru so rekli osvatinski zdenc, ker se je tam nekoč v neurju zvrnil velik hrast, izpod skale pa je pritekla voda. Ker pa je ta menda prinašala nesrečo, so izvir kmalu zamašili z ilavico.
Čeprav sem po Kanalskem Kolovratu precej poizvedoval o tej šegi, nisem izvedel dosti. Jušto Jerman iz Močil je dejal, da so tam osvatini rekli čujlna. Baje je vasica Čo(u)lnica (vzhodno od Liga) dobila ime prav po tej šegi. Njegov nono je tudi pripovedoval, da so na osvatino izdelovali okadinco (risba 3), ki so jo pri panju na ognjišču prižigali in z njo okadili vse prostore v hiši in hlevu, da bi s tem izgnali hudega duha. To so naredili tudi v tistih hišah, v katerih iz kateregakoli razloga osvatine niso zakurili. Zanimivo je tudi pričevanje Tončke Mišček iz Miščka ob Idriji, ki je o osvatini slišala to, da je bila v starih časih zelo pomembna šega, saj so jo praznovali ob prehodu iz zimskega v pomladni čas. Slišala je tudi, da so zadnji osvatinski kres zakurili nekje v bližini Bask. Takrat je bil menda navzoč tudi neki velendolski čudak, ki je še veroval v poganske malike. Menda so se tam občasno zbirali ob nekem stoletnem drevesu, ki pa so ga kasneje posekali in to zbiranje preprečili. Tiste Morščane (Morsko pri Kanalu), ki so požgali drevo, so počakali pri Kozličevi pod Kukom in jih pretepli, enega tako hudo, da je tam blizu izdihnil.

Osvatin

Zimjanka. Vrč za vino, ustje nepravilne oblike.

Okadinca

Dokumentarni film Osvatina-poganski ogenj si lahko ogledate na tej povezavi

Literatura:
Medvešček P.: Osvatina – poganski ogenj. – Etnolog 2, št. 1, 1992

Deli