Kurent

Kurent (Korant, Korent, Kurant, Karant, Korat) je bajno ali pravljično bitje slovenske mitologije, ki ni poznano pri drugih narodih. V pripovedih 19. stoletja nastopa Kurent kot bog veselja in vina. V drugih pripovedih je Kurent znan kot bitje, ki s čarobnim glasbilom ljudi (tudi Smrt) prepričuje k plesu, ali kot zavetnik veselja in življenjske vedrine, zlasti ob pustnem času (sv. Kurent). Je godec veseljak in hkrati močan mož (kovač), ki ukani in premaga Smrt in pride celo v nebesa. Kurent je maska, slamnata lutka, preoblečen mož s kozjimi rogovi, včasih tudi bitje z dvema glavama in tremi nogami.

Lunarno božanstvo Kurent spada v skupino vegetacijskih bogov, za katere je značilno, da preganjajo zimo (Kurent to počne s plesom in truščem), prebujajo naravo, simbolizirajo plodnost in s tem novo življenje. Med pomladne bogove, ki začenjajo nov življenjski krog, sodijo tudi Perunov sin Zeleni Jurij, boginja Vesna, ki jo poznamo tudi v moški različici Vesnik, in boginja življenja Živa, ki nadomesti umrlo boginjo smrti Morano. Vsi ti bogovi in boginje, z različnimi imeni a podobnimi lastnostmi, predstavljajo prehod iz zimskega, mrtvega dela leta v novi, živi del leta. Vsa božanstva in z njimi povezani prazniki in rituali nam kažejo na izjemno pomemben čas, v katerem se prebujata narava in ljudje in ki predstavlja simbolno prehajanje onostranstva. Prvi od teh praznikov je ravno pust in kurentovanje, zadnji pa jurjevanje.

Kurent je le ena od pustnih šem in mask. Samo pustovanje pa izhaja še iz predkrščanske dobe in je eno redkih praznovanj, ki jih Cerkvi ni uspelo preobraziti oziroma dati novo vsebino. Maske so privabljale duhove prednikov, hkrati pa so poleg višje mitološke vloge odganjale tudi zimske demone in duhove. Po ljudskem izročilu so se lahko šemili le neporočeni fantje, ta navada se je v nasprotju z degradiranim in vulgariziranim kurentovanjem ponekod še ohranila, na primer v Drežnici.

Kurent (Foto: http://www.stojankerbler.com)

D. Trstenjak je Kurentu pripisoval sorodstvo z indijskim Šivo in starogrškim Dionizom. Ivan Grafenauer ga je primerjal s Keremet-om, ugrofinskim lunarnim božanstvom. Keremet ima podobne lastnosti kot Kurent Po Grafenauerju se kažejo v Kurentu praslovanske zveze z nomadsko pastirsko kulturo, je so ohranila vrsto lunarnih mitoloških potez (rogovi Kurenta so lunarni simbol). M. Matičetov pa poudarja, da Kurent ni mitična figura, temveč pravljični junak šaljivec, soroden podobnim osebam v pravljicah drugih evropskih narodov. Arheološke raziskave so odkrile tudi povezavo med Kurentom in antičnim kultom Kibele. Slavko Ciglenečki je pokazal, da so raziskave ostalin kulta Velike matere bogov (Kibele) iz rimskega obdobja v Sloveniji opozorile na možno povezavo med likom pustne maske Kurenta in mitskimi spremljevalci Kibele, kureti in koribanti. Posebej pomembno je dejstvo, da je bil Kibelin kult v slovenskem prostoru še najbolj razširjen v južnem delu Norika, pa tudi v Petovioni (na današnjem Ptuju). Tako smemo domnevati, da so kureti in koribanti v malce spremenjeni imenski obliki (morda prisotni celo z obema imenoma: koribanti-koranti, kureti-kurenti) prešli v lokalno tradicijo in se ohranili do danes. Njihove istovetnosti ne potrjuje le imenska podobnost in njihovo obnašanje (ples in povzročanje hrupa), ampak predvsem njihovo temeljno poslanstvo – obujanje pomladnega življenja, saj so Kibelina in Atisova praznovanja obhajali v marcu prav s tem namenom. Tudi pri borovem gostüvanju, izjemnem običaju, ki je doslej brez vzporednic, je bilo mogoče v podiranju bora v sklopu Kibelinih praznovanj najti ustrezno razlago za nenavaden običaj poroke (gostüvanja) z borom. Pri tem sta drevo samo (bor ali katero drugo zimzeleno drevo) in osrednje dejanje (poroka) jasna aluzija na Kibelo, ki doseže ponovno vstajenje Atisa (njegov simbol je bor) in se nato z njim združi.

Poleg maske kurenta in običaja borovega gostüvanja je potrebno omeniti še dve dejstvi iz soseščine, ki opozarjata na preostanke kulta Kibele in Atisa v srednjem in novem veku, namreč omembo kurenta in koribantov pri Tomažu Arhidijakonu iz 13.stoletja in »ovnovo procesijo«, ki so jo do začetka 20. stoletja prirejali na znani kultni in naselbinski točki Lavant na vzhodnem Tirolskem. Povezava z ostalinami zadnjega pomembnega poganskega kulta pri nas in sledovi drobcev poznega izročila v soseščini opozarjajo, da se je spomin na kult Velike matere bogov obdržal mnogo dlje, kot smo si predstavljali doslej, posebno še v skritih, zakotnih predelih, kjer so se ohranili staroselski tokovi.

Na slovenskem Kurenta imenujejo tudi Pust. Ker so nekoč praznovali novo leto prvega marca (s pričetkom pomladi), je bil Kurent znanilec in pobudnik novega življenja, ki ga prinaša pomlad in zavetnik neomejenega veselja. Beseda pust je verjetno nastala iz *mesopust, oziroma iz meso in postiti se, ali iz meso in pustiti, kar bi bil dobeseden prevod iz italijanskega izraza carneleva v pomenu »opustiti meso«. Kurenta so strokovnjaki povezovali že z mnogimi izrazi: z ukrajinsko besedo kurent, ki pomeni »veselo poročno vižo«, s poljskim kurantom oziroma »starim plesom« in z ruskim in češkim izrazom koranta, ki izhaja iz francoske besede courante (ime plesa iz 16-17. stoletja). Primerljiv je tudi nemški izraz kurrente v pomenu »potujoči dijaki, ki se preživljajo s plesom«. Po F. Bezlaju gre za božanstvo totemskega kulta s pomenom »ustvarjajoči, ustanavljajoči, snujoči« in z glagolom ukiriti se, ki pomeni »nastaniti, namestiti se«. V slovenščini poznamo na primer glagol korantati v pomenu »štorkljati, nerodno hoditi«, kar je po izvoru ekspresivna tvorba h glagolu korakati. V Ziljski dolini pomeni kurant »sel, mladenič, hlapec«, kar naj bi bilo prevzeto iz romanske predloge iz latinske besede currens »tekoč«. Primerjaj podobno cerkljansko masko laufar, kar izvira iz bavarske nemščine »tekač, sel«.

Kurenti preganjajo zimo (Foto: http://www.stojankerbler.com)

Bezlaj in za njim Mikhailov sta primerjala slovenskega Kurenta s pruskim (baltskim) božanstvom plodnosti Kurke (Curcho). Kurke je povezan s slamo (morda predstavlja zadnji snop pri žetvi), zaradi česar je povezava z našim Kurentom smiselna, še posebej v luči nekaterih Kurentovih atributov, ki potrjujejo njegovo zvezo s plodnostjo. Oba pa naj bi izhajala iz korena *kur-, primejraj litovsko kurti, »ustvarjati«. Kurke je povezan s slamo, s snopom, zato ga je zanimivo primerjati s slamnatim Kurentom na Dolenjskem, ki se ne pojavi med pustom, ampak kot slamnata lutka med mlatvijo. V dolini Save so nekaj snopov zvezali v škop, nanj pa se je usedel eden izmed našemljencev, ki je bil napravljen v Kurenta: na sebi je imel narobe oblečen kožuh, na glavi roge, v roki pa dolgo palico z dvema rogovoma. Med žetvijo prevzema Kurent funkcije božanstva plodnosti in spolnosti (slamnatega Kurenta so nesli dekletu, ki ni imela fanta); te funkcije pa sovpadajo z rekonstruiranimi funkcijami Kurkeja. Nekatete skupne značilnosti kažejo na indoevropsko agrarno božanstvo, iz katerega izvirata tako Kurke kot Kurent.

Glej še:
∙ Fotografska zbirka kurentov Stojana Kerblerja: http://www.stojankerbler.com/?page_id=60
∙ Ilustracije kurentov Franca Miheliča: http://www.staroverci.si/hr/kultura/slikarstvo/item/196-france-mihelic-1907-1998.html

Literatura:
Mikhailov, N.: Mythologia slovenica : poskus rekonstrukcije slovenskega poganskega izročila. – Mladika, 2002
Kropej, M.: Od ajda do zlatoroga: slovenska bajeslovna bitja. – Mohorjeva založba, 2008
Keber, J.: Leksikon imen: Izvor imen na Slovenskem. – Mohorjeva družba, 1996
Grafenauer, I.: Ali je praslovanska beseda bog iranska izposojenka? – Slovenski etnograf 5 (1952), str. 237-250
Ciglenečki, S.: Late Traces on the Cults of Cybele and Attis. The Origins of the Kurenti and of the Pinewood marriage (“Borovo Gostüvanje”). Pozni sledovi Kibelinega in Atisovega kulta. O izvoru kurentov in borovega gostivanja. – Studia Mythologica Slavica 2, 1999. – ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje.
Kuret, N.: Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. – Mohorjeva družba, 1965-1971
Snoj, M.: Slovenski etimološki slovar. – Mladinska knjiga, 1997

Deli