Krkavčanski kamen

Kamen ne stoji več na prvotnem mestu, pač pa v njegovi neposredni bližini. Visok je približno 2,5 m, je podolgovat in grobo obdelan. Danes ga iz tal gleda le še 1,6 m – zgornji del kamna je delno poškodovan. Na vsaki strani sta vklesani človeški podobi, ki pa sta si različni, čeprav sta motiva enaka. Gre za bitje s široko razprtimi rokami in žarkovno krono na glavi.

Površina obeh podob kaže različno obdelavo. Podrobnosti na obrazu so dobro razpoznavne samo na jugovzhodni podobi. Ta je brez nog, žarki, ki gredo iz glave pa so kratki. Pri podobi na severozahodni strani, ki je nekoliko večja, so žarki daljši, prsti na rokah so dobro vidni. Na obrazu ima tri izbokline, ki bi lahko pomenile oči in usta ter izboklino v bokih, ki bi lahko pomenila falus. Površina pod tem delom je bila preklesana in spodaj je videti lik, ki še najbolj spominja na ribo. Kamen je nedvomno prinesen v prostor, saj take kamnine v okolici ni.

Najverjetneje je, da podobe niso nastale sočasno, zato je domnevati, da je manjša jugovzhodna posnetek večje, severozahodne.

Severozahodna podoba kamna

Ustno izročilo je zelo bogato v vasi Krkavče in tudi v sosednjih vaseh Puče in Šmarje. Pravijo, da je kamen na tem mestu že od vekomaj in da ga imenujejo preprosto Kamen. Pred pol stoletja so ga imenovali tudi “berlina” ali “troglav”. Nekateri domačini omenjajo tudi češčenje kamna. Na dan sv. Vida so nanj polagali roke. Za Božič so nekoč ob njem celo noč kurili hrastovo deblo. Ko se je svitalo so se zbrali vsi vaščani in nazdravili. Vplival naj bi tudi na plodnost. Župnik jih je zaradi tega malikovanja kregal in sramotil, zato so ta obred opravljali na skrivaj. Domačini povedo tudi, da je podoba na kamnu bog sonca. Na vrhu monolita, kjer danes manjka kos, naj bi bila izklesana glava. Po drugi različici naj bi bile glave celo tri, kar naj bi pojasnjevalo ime Troglav. O treh glavah pa nekateri pravijo, da so bili to le trije obrazi, ki so bili izklesani v kamen. Nadalje nam izročilo pravi, da je na sosednji ledini, imenovani Gradišče nekoč stal grad. Razlike se pojavljajo v odnosu grad – Kamen. Po nekaterih različicah je Kamen nekoč spadal h gradu, po drugih pa je starejši od njega. V gradu naj bi prebival graščak – hudič, čuval pa naj bi zlato tele.

Na ponedeljek pred Vnebohodom se je nekoč vsako leto iz Krkavč odpravila procesija. Prva postaja je bil Kamen, ki je bil tudi zborno mesto. Od kamna je šla procesija proti sv. Mavru in se zaključila na ploščadi pred cerkvijo sv. Mihaela. Še pred tem je šla procesija po drugi, daljši poti mimo vasi sv. Štefan v dolini Dragonje. Danes je od običaja ostala močno okrnjena pot, ki gre le okoli vasi. Domačini povedo tudi, da se pri kamnu sliši zvonjenje treh svetih Marij. To so Marija Rožnevenska iz Nove vasi, Karmelska Mati Božja s Puč in cerkvice Marijinega darovanja z vasi San Mauro pri Momjanu na Hrvaškem. Tega naj ne bi bilo moč slišati na nobeni drugi lokaciji.

Na povezanost nekaterih točk v pokrajini nas opominja pot procesije v dolino Dragonje in nazaj. Tudi v najdaljših različicah ni obšla vseh cerkva župnije, njeno zborno mesto pa je bilo pri Kamnu in ne pred župno cerkvijo, kot bi pričakovali. To nakazuje, da je procesija morda ostanek obreda, ki je starejši od sedanje mreže cerkva. Ob pogledu na karto pade v oči, da tri točke – Kamen, cerkev sv. Mavra in cerkev sv. Štefana stojijo v isti črti. Ko temu dodamo še Marijine cerkve, katerih zvonjenje se sliši pri Kamnu, lahko omenjeno črto podaljšamo do cerkve v Pučah. Če od Marijine cerkve v Novi vasi potegnemo pravokotnico na omenjeno črto, jo seka na Gradišču, nekaj metrov stran od sedanjega stojišča kamna. Vendar se tam ne konča. Nato doseže cerkev sv. Katarine pri Skorušici nad levim bregom Dragonje. Prikaže se nam povsem pravilen latinski križ. Krajša prečka, ki jo določata cerkvi sv. Mavra in Marijina v Pučah, meri približno 2500 m, daljša med Marijino cerkvijo v Novi vasi in Katarinino v Skorušici pa približno 3800 m. Razmerje obeh je z največ 50 m odklonom 2:3. Sečišče obeh je na Gradišču. Azimut krajše prečke je 46°, daljše pa 136°, kar pomeni, da potekata skoraj natančno v smereh severozahod – jugovzhod ter obratno. Razmerje razdalj novovaška Marija – Gradišče in Gradišče – Katarina je 1 : (koren)2. Mrežo okoljih cerkva so vnesli tudi v poseben računalniški program za izračunavanje kotov, ki je pokazal, da gre v proučevanem prostoru za edini prostorski križ. Vse to dokazuje, da gre za namerno postavljeno simbolno strukturo. Zadnji dvom odstrani cerkev sv. Štefana, ki je nastala približno 350 m od sečišča križa na Gradišču. Njeno ime je bil po vojaški karti iz leta 1797 tudi sv. Križ/s. Croce.

Nahajališče (kliknite za večjo sliko)

Gradišče je po izročilu prebivališče hudiča. Zdi se, da so skušali s postavitvijo križa omejiti njegovo moč. Tudi obredno razmerje 1 : (koren)2, ki se pojavlja na križu, je del starodavne obredne matematike, ki premaguje kaos. Prav tako je znano, da glas zvona odganja zle sile. Še posebej, kjer se slišijo trije zvonovi. Vlogo Kamna na Gradišču lahko trenutno pojasnimo na različne načine. Prva možnost je, da je bil opredmetenje dobrih sil, ki naj onesposobijo zle sile pred njim. Druga možnost bi bila obratna, da je opredmetenje sil, ki domujejo v podzemlju. Tretja je, da je skupek enih in drugih. Izročilo govori o vodi in zakladih, o pravu in kaosu, ki ga povzroča hudič, na kamnu so žarki svetlobe, obredi ob njem so potekali v različnih letnih časih, zato se zdi v tem hipu tretja možnost še najbolj verjetna. Vsekakor nad Kamnom krščanski duhovniki niso bili navdušeni. Moči Gradišča in Kamna so skušali zmanjšati s postavitvijo okoljih cerkva v križ in zvonjenjem zvonov.

Arheološka izkopavanja cerkve sv. Štefana in sv. Križa niso pojasnila časa njenega nastanka. Azimut odkritih zvonov je približno 55°, kar v Krkavčah pomeni datumsko smer med vzhodom kresnega sonca in zahodom božičnega sonca. Ker v dneh okrog solsticijev sonce vzhaja in zahaja navidezno na istem mestu, ta datumska smer velja tudi za 26. december, dan sv. Štefana, ki mu je cerkev posvečena. Prostorske strukture križa najdemo že v srednjem veku. Prve že v 7. st. Zavesten namen postavljati cerkve v križni sestav pa dokumentirajo pisni viri v 11. in 12. stoletju. Zelo podoben križni sestav kot je krkavški, najdemo tudi v Pragi. Podobnost je tako izjemna, da jo je moč razlagati samo z enotnim gradbenim programom.

Zanimive povezave s Krkavškim kamnom so objavlene tudi v zborniku Krkavčanski kamen (Koper, 2008). Avtorji v zborniku monolit med drugim povezujejo z Belinom, kultom Mitre in celo Triglavom, slednji je dokumentiran tudi kot eno od njegovih poimenovanj. Jože Munih, radiestezist, je v zborniku predstavil energije, ki delujejo ob kamnu in na drugih svetih mestih povezanih z njim. Munih kamen povezuje tudi v trojstvo z drugimi energijskimi kraji. V manjši prostorski trikotnik s cerkvijo sv. Mavra in cerkvijo sv. Mihaela, za kateri domneva, da sta nasledili staroverska svetišča, in v večji trikotnik širšega Piranskega zaliva skupaj z močno točko zemeljske energije v Sečoveljskih solinah in na drugem kraku cerkev v Piranu.

Literatura:
 Pleterski A.; Puhar J.: Studia Mythologica Slavica 8, 2005. – ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Universita degli Studi di Udine, ∙ Dipartimento di Lingue e Civilta dell’Europa Centro-Orientale
 Zupančič, M.: Krkavčanski kamen. – Histria Editiones, 2008

Deli