Križ

Glavni motivi, ki jih uporabljajo ljudje za okraševanje arhitektonskih členov so srce, nagelj, križ, monštranca, kelih, krog, romb, črta v obliki črke S, valovnica, zobčasta črka in še premnogi izhajajoč iz našega življenja.

Jože Karlovšek

Križ je gotovo eden najstarejših simbolov, ki je razširjen po vsej zemeljski obli. Zaradi svoje preprostosti je dobil križ svoje mesto v vseh religijah in verovanjih sveta. Križe videvamo od najstarejših časov človeške kulture pa vse do danes. Zaradi tega se je simbolika križa vedno spreminjala tako skozi zgodovino, kakor tudi glede na geografsko področje. Nekateri pomeni križa se zato skladajo v različnih duhovnih tradicijah, spet drugje so ljudje dali križu nov pomen ali ga estetsko spremenili in mu tako dali izvirnost. Ker je težko potegniti mejo med simboli (križ, svastika, krog, …) se tudi deli tega članka že pojavljajo v drugih predstavitvah ljudskih simbolov.

Slovenska beseda križ ima verjetno izvor v obče slovanski besedi »kresati«, od katerega pride tudi beseda kresalo (tolči, udarjati s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre, ogenj). Beseda je v tesni povezavi z ognjem in življenjem. Kresati se pri nas poznamo tudi v pomenu pretepati se oziroma prepirati se. Ryžakova omenja Darkieviča, ki je menil, da je prva oblika križa posnemala staro orodje za pridobivanje ognja, zaradi česar je postal križ simbol zemeljskega in nebesnega ognja. Verjetna je kasnejšega izvora povezava križa z besedo Kristus, na kar je dobil križ pomen razpela (lat. Crucifixus).

Križ so imenovali tudi božji znak. Je solarni znak, ki simbolizira svet, sonce in plodnost. Križ in sonce so v Črni Gori risali na vrata, kot posnemanje svetovnega drevesa. V kozmogoničnih legendah se govori, da je zemlja center vesolja, ki leži na dveh ribah, kateri ležita križ na križu. Pri južnih Slovanih so križ simbolično postavili v center vasi. To je simboliziralo tudi križišče, zaradi česar je pogost motiv v pravljicah in povedkah. Maria Gimbutas je pokazala, da je križ že neolitski simbol lune, sonca in letnih časov in kot tak eden temeljnih simbolov.

Križ na slovenskih ljudskih vezeninah. Iz zbirke Alberta Siča Narodne vezenine na Kranjskem, 1918.

Kljub neprestanemu spreminjanju (načrtnemu ali naravnemu) se v simboliki križa razbira nekatere prastare pomene, ki jih skozi folkloro in mitologijo opažamo še danes. Križ sestavljata navpična in vodoravna črta. V prenesenem pomenu narave to pomeni zedinjenje ženskega božanstva z moškim oziroma dobesedno zemlje in neba. Na točki srečanja, torej v središču, se rodi nova celota oziroma se začne nov ciklus. Na drugem nivoju je to dvoje principov, moškega (dobro, moč, oblast, aktivnost, rdeča barva, sonce) in ženskega (zlo, pasivnost, modra barva, luna, pomesec). Večno menjavanje rojstva, rasti in umiranja, ki ga je navaden človek opazoval vsak dan.

Moški aspekt v naravi je povezan z nebom, nebesnim božanstvom in navpično črto v simbolu križa. Nasprotno pa vodoravna črta predstavlja ženski aspekt, zemeljsko božanstvo in vse, kar se navezuje na te pomene, kot je voda, rodovitnost in plodnost. V očeh naravnega človeka je bilo nebo bolj pomembno kot zemlja, saj se je zanj vrtelo. Nebo je bilo zanj dinamičen fenomen, medtem ko je bila zemlja statična. Nebo predstavlja dinamične in jasne sisteme: Sonce, ki zjutraj vzide in zvečer zaide ter se naslednji dan zopet pojavi, luna, ki se periodično menjava od mlaja do polne lune in »zvezdi« Jutranjica in Večernica, ki izginjata in se zopet pojavljata. Križ je torej v sami osnovi naravnega verovanja predstavljal spolni akt med nebom in zemljo, kar je eden od temeljnih mitov mnogih mitologij vsega sveta. V baltski in slovanski mitologiji je to glavni mit, kjer poteka boj med Perunom in Velesom (bogom gromovnikom in zemeljskim bogom). V slovenski različici tega mita poteka boj zaradi ženske med Kresnikom in Vedomcem. Ko Kresnik premaga Vedomca začne padati dež pomešan s pšenico, kar je tipičen simbol plodnosti.

Prav isti pomen za Andrejev diagonalni križ opiše Alenka Goljevšček v knjigi Mit in slovenska ljudska pesem: »To je prastar simbol spolnega akta (med moškim in žensko, med zemljo in nebom) in ponovnega rojstva (človeka in nature). Sestavljen je iz A ( = mož, falus, smrt, zemlja) in V ( = ženska, vagina, rojstvo, nebo). Simbol je igral važno vlogo v magiji ponovnega rojstva, torej v mrliških kultih, in je po svojem izvoru paleolitski; v neolitiku je bil razširjen od Kitajske do Španije, v Indiji je kot Shri-Yantra ostal živ v zgodovinski čas. Morda je njegov bližnji sorodnik poleg drugih oblik tudi svastika, ki je prav tako simbol večno obnavljajočega se življenja, torej mandala.«

Na drugem nivoju lahko križ predstavlja svetovno drevo oziroma axis mundi, ki je zopet eden temeljev domorodne teologije. Svetovno drevo predstavlja celoten svet in njegovo ureditev, postalo pa je tudi kulturni model za vse življenje. Središče sveta je v ljudskih pripovedih simbolično predstavljalo tudi križišče (torej druga različica križa). Svetovno drevo, katerega krošnja sega do nebes in korenine do središča zemlje, gora, kozmični človek in tempelj so samo različni simboli axis mundi. Zanje je značilno, da stojijo v »geografskem središču« sveta (torej tam, kjer se srečata horizontalna in vertikalna stran sveta), popku sveta, središču morja in neba, povzroča vrtenje zemlje, prispeva k stabilnosti in je povezava svetovnih sfer. Ideja mostu med svetovi izvira še iz najstarejšega, predzgodovinskega časa. Skozi zgodovino se je ideja povezave oziroma mostu med svetovi usidrala v večini religij, od človekovega religioznega premišljevanja pa je prišla tudi do materialne kulture in danes lahko to simboliko vidimo v stavbah ali pa povsem enostavno kot ornament na prekmurskih pirhih, ki nosijo motiv svetovnega drevesa. Axis mundi je največkrat upodobljen s svetovnim drevesom ali s svetovno goro, ima svojo vertikalno kot tudi horizontalno linijo. Zato ga lahko vidimo tudi kot križ oziroma svastiko, slednja je samo podvrsta križa, predstavlja pa svet, sonce, zvezdo severnico, plodnost in je geometrična varianta svetovnega drevesa.

Križ je bil tudi eden od zelo priljubljenih motivov tradicionalnega ženskega tetoviranja na Balkanu, predvsem med krščanskimi Hrvati. V ljudski kulturi dobimo pogosto križe kot varovalna znamenja proti udaru strele, zlemu duhu in drugim vrstam nesreče. Križ je pogost simbol tudi na slovenskih in slovanskih ljudskih vezeninah in drugih ljudskih ornamentih (velikonočnih jajcih, ljudskem orodju, itd). Velja omeniti, da imajo vsi ti ornamenti praviloma predkrščanske izvore. Kot smo videli na začetku, je beseda križ v povezavi z ognjem, zato sta še zanimivejši spodnji staroverski pripovedi z očitno povezavo križ-ogenj oziroma strelo.

V knjigi Skrivnost in svetost kamna: zgodbe o čarnih predmetih in svetih znamenjih na Primorskem je Pavel Medvešček zabeležil dve zgodbi, ki pričata o staroverskem pomenu križa in njegovem varovalnem pomenu proti udaru strele. Prvo pripoved je zapisal v Šebreljah in ima naslov Rajtar (str. 44, št. 33):

Kadar so naši predniki posadili pred hišo drevo, oreh, hruško, lipo, so na dno jame vedno položili ploščad kamen, ki so mu rekli rajtar. Kamen je bil na obeh koncih koničasto zaključen. Bil je naravno oblikovan, ali pa tudi delno obdelan. Drevo, ki je imelo pod korenikami rajtar, je bilo tako obvarovano pred strelo, pa tudi rodilo je bolje. Kadar so naši predniki posadili pred hišo drevo, oreh, hruško, lipo, so na dno jame vedno položili ploščad kamen, ki so mu rekli rajtar. Kamen je bil na obeh koncih koničasto zaključen. Bil je naravno oblikovan, ali pa tudi delno obdelan. Drevo, ki je imelo pod korenikami rajtar, je bilo tako obvarovano pred strelo, pa tudi rodilo je bolje.

Kadar se je takšno drevo posušilo, prevrnilo ali da so ga požagali, so rajtar vedno izkopali in ga odnesli na družinski grob. Tudi stara pesem poje o tem: »Mir bo duša imela, če na grobu bo rajtar imela.«

Gorje tistemu, ki bi vzel rajtar z groba. Zagotovo bi moral delati pokoro pri škopniku, tako da bi prenašal kamenje do sodnega dne. Škopnik, ja, to je pa neke vrste hudič.

 

Dvojno prekrižan križ iz Šebrelj na Cerkljanskem proti udaru strele. Dvojno prekrižanemu križu so v Latviji rekli tudi Perunov križ.

Druga pripoved je iz Pivke z naslovom Vinča (str. 117, št. 100):

Vražjeverni gozdarji so po starem odganjali nesrečo tudi z vinčo in kolikor se ve, zelo uspešno, saj jih je le malo umrlo po nesreči. Kadar pa je prišlo do nesreče, so vinčo zabili. Sekiro ponesrečenca so zabilo navpik v najbližje drevo, drugo pa povprek. Tako so dobili podobo križa. Enako so naredili, ko so vinčo zabili z dvema klanfama. Gorje tistemu, ki bi vinčo podrl. Za enega, ki si je to upal, se ve, da ga je na robu gozda zadela in pokončala strela, tako da ni bilo kaj dati v jamo od njega.

Križ kot zaščita pred gromom in dežjem je poznana tudi pri drugih Slovanih. V Srbiji so na koncu vasi postavili lesen križ, da bi odvrnili točo. Križe so delali tudi iz badnjaka (lesenega čoka, ki so ga kurili od božiča pa do svetih treh kraljev) in jih hranili pod streho, da ne bi vanjo treščilo. Na slovaškem so rekli, da v drevo, na katerega je vrezan križ, ne udari strela. Križ je torej eden od grmovnih znakov.

Posebnost dvojno prekrižanega križa je, da imamo direktno baltsko potrdilo, da so ga imenovali Perunov križ (latvijsko kres Perkonsa). Rešeto «#» je bilo tudi v Rusiji simbol plodnosti, zlata, svetlobe in božanske milosti. O rešetu in njegovi simboliki pojejo tudi ruske ljudske pesmi. Na Balkanu pa skozi rešeto polivajo dež (ki spada tudi pod oblast Peruna, saj je nebeška voda) na Dodole oziroma Perperude. S tem posnemajo naraven dež in ga hkrati v poletnih sušnih dneh pozivajo naj zopet začne padati. Pri nas dvojno prekrižan križ – poleg ljudskih vezenin – direktno spominja na Peruna zgoraj opisan dvojni križ (rešeto) vrezan na kamen proti streli.

Štiričlenost križa lahko povežemo s slovanskim bogom Svetovida, ki vidi na vse štiri strani neba. Število štiri je povezano s kultom Sonca in še s štirimi stranmi neba, letnimi časi in koledarjem. Simbolika križa in štiriglavega boga je očitna. Zelo pogosti so tudi arheološki artefakti starih križev, ki imajo na koncih majhne glave oziroma obraze. Ker je lahko Svetovid samo drugo ime za gromovnika Peruna, je toliko večja verjetnost podobnost izrazov za križ in ogenj. Križ je torej lahko simboliziral tudi samega boga Svetovida.

Avtor: Nejc Petrič

 

Literatura:
∙  Medvešček, P.: Podobnik, R.: Skrivnost in svetost kamna: zgodbe o čarnih predmetih in svetih znamenjih na Primorskem. – Založništvo tržaškega tiska, 1992
∙ Goljevšček, Alenka: Mit in slovenska ljudska pesem. Slovenska matica, 1982
∙ Petrić, Mario: Običaj tatauiranja kod balkanskih naroda: karakteristike, uloga i porijeklo. Doktorska disertacija, Sarajevo 1973. Glej tudi: http://tetoviranicovjek.bloger.index.hr/post/obicaj-tatauiranja-izvan-balkanskoga-podrucja/15278788.aspx
https://www.facebook.com/media/set/?set=a.277108798967791.78535.222413247770680&type=1
 Stellacio, Anthony: Lithuanian Folk Pottery: Inside and Out. Vilnius: Amatu gildija, Mintis 2011
∙ Славянская мифология 2011 Славянская мифология: энциклопедический словарь. Moskva: Международные отношения
∙ Vaitkevičiene, Daiva: The Rose and Blood: Images of Fire in Baltic Mythology. Cosmos: The Journal of the Traditional Cosmology Society 19(1):21-43 2003
 “Жребий” и “жеребец”, Свентовит и “крест”: http://rossica-antiqua.livejournal.com/533804.html
 Ryžakova, S.I. Jazyk ornamenta v latyšskoj kulture. Moskva: Indrik 2002
∙ Даркевич В.П.: Символы небесных светил в орнаменте Древней Руси.
 O. V. Belova. Križ. Slavjanskie drevnosti, tom 2.

 

Deli