Besedilo iz “Starodavna načela urejanja prostora (avtor Andrej Pleterski), str. 27-32, V: Sporočilo prostora, 2008”. 

Tudi t.i. ustna kultura pozna zapisovanje misli in pri tem kot eno od sredstev uporablja arhitekturo prostora, stavb in drugih izdelkov človeških rok. Z njim na nek način piše. To ni zapis jezika, je pa zapis misli. To ne pomeni, da je tako zapisati mogoče karkoli, dokazuje pa, da človekove stvaritve lahko posredujejo sporočilo skozi čas. V časih, ko je vsak grič, vsaka brazda pomenil del telesa matere narave je bil tak način zapisovanja našim prednikom preprost. S tem so si naredili okolje razumljivo in so ga zato znali varovati. Informacija o namenu in pomenu prostora je bila vedno vidna, dostopna, razumljiva vsakomur. Osnovne zapovedi ravnanja s prostorom so bile znane vsem, zaradi preglednosti je bila vsaka napaka takoj opažena, odpravljena, storilci pa kaznovani. Kasneje se je zaradi vpeljevanje davkov med prostorom in uporabnikom vmešala birokracija, kar je povzročilo mnogo napak, mešanja in izgubo prvotnih informacij.

V bohinju se je ohranilo nekaj starih stogov, od katerih sicer nobeden več ne ustreza arhitekturnemu konceptu, vendar imajo še vse njegove sestavne dele, kar omogoča rakonstrukcijo starega bohinjskega stoga (sl. 1.3.2). Že samo to je velika dragocenost, še bolj izjemenega pomena pa je je, da se je ohranilo tudi staro bihinjsko tesarsko vedenje o tej arhitekturi (Čop 2002, 137-139). Eno z drugim daje ključ za razumevanje pomembnega dela naše kulturne dediščine. Na tem mestu bomo predstavili samo del izročila, ki zadostuje, da pokažemo, kako infomacijsko bogata je bila že navidezno preporsta arhitektura, kot je stog. Hkrati gre za lep primer, kako sta nekoč informativnost in funkcionalnost tvorili nedeljivo celoto.

Pripoved: »Stóh je kókr zda cerku, u starih cajtih pa je biv to an templum vseh božičov, svetih reči in rajnih … Stóh je vkup djane Dedca pa Babe (sl. 1.3.4). Ta dva sta na konceh. Tam močno stojita na nogah … Désc je staknen z Babo skoz svoj drev (sl. 1.3.6.). Baba je ta glavni vhod – to so duri. Obrnena je na prisoje. Baba ima v korači (med nogi, op) ali gači svinko (sl. 1.3.7) … Ta se kaže kot na vógu postavlen obod na štiri bogle. Vopóra je po starem precej za njo, če pa je v njej, to je vdelana v svinko, je to opora žleb, pónca ali póč žemle (sl. 1.3.5). Gori nad počjo, svinko ali žemvo je čôp ali šôp. Ima vedno špére ali perut na pet šper, kritje pa na pet vrst (sl. 1.3.3) … Poč ali čop se zgôra spoprime s slemenom. Štuclu na tri robé (sl.1.3.8) se prav šétrt al pa ta sramn vrd …”

Iz opisa je jasno razvidno, da je bohinjski stog udejanjenje starodavnega koncepta, po katerem je stavba mikrokozmos, ta pa je po starih verovanjih nastal s sveto poroko med nebom in zemljo. Hkrati pa je po teh predstavah stavba maternica. Bolj jasno stara vera ne bi mogla biti ponazorjena. Hkrati pa je stog v polnosti služil shranjevanju in sušenju sena ter drugih poljščin.