Kozmogonski mit: Mit o stvarjenju sveta

Stvarjenje sveta je v slovenskem ljudskem izročilu razloženo na različne načine. Motiv nastanka sveta srečamo v razlagalnih povedkah in v kozmogonskih mitih, meja med njimi pa je včasih zelo nejasna. Za te mite so nekdaj menili, da so si jih zapisovalci ljudskega izročila v devetnajstem stoletju enostavno izmislili. Vendar pa vsebuje slovensko gradivo veliko motivov, ki jih lahko primerjamo s kozmološkimi pripovedi drugih narodov vse do Indije, zato je dvom o avtentičnosti zavržen. Večina mitov je do začetka zapisovanja narodnega blaga preživela v ustnem izročilu, nekdaj pa so si pripovedovali mite predvsem zato, da bi v zgodbah prepoznali sebe in svoje življenjske vloge.

Značilno za mite je, da jih je malo (v nasprotju s pravljicami ali pripovedkami). Mit se dogaja v najbolj oddaljeni preteklosti. Je sveta pripoved, ki razlaga, kako je nastal svet in človek v sedanji obliki. Velikokrat se mite pripoveduje med obredi in so torej povezani z rituali. Praviloma so sestavljeni z dveh delov; v prvem nam povedo, kako je bilo v začetku, ko je bil še kaos in tema, v drugem delu pa se nam razkrije stvarjenje sveta, npr. v krščanstvu in judovstvu sedemdnevno stvarjenje. Časovne enote, koraki, dnevi, zvezde so stare kozmogonske sheme. Pri mitih vidimo, da je arhaični človek imel vertikalni pogled na svet. To pomeni, da je oči razumel kot sonce, zoro, um kot luno, glavo kot nebo, noge kot zemljo, popek kot sredino oziroma srednji svet med zemljo in nebom, kosti kot kamenje, telo kot zemljo. Duh je bil izenačen z vetrom.

Na podlagi indoevropskega gradiva so raziskovalci razdelili mite o stvarjenju sveta v več skupin: 1. Bog ustvari zemljo iz »nič«, npr. s segrevanjem, z mislijo v Rigvedi, s pogledom ali z molitvijo. 2. Nastanek sveta z razkosanjem primordialnega bitja. Lahko se bitje samo žrtvuje ali pa ga drugi žrtvujejo in s tem sestavijo kozmos. Znano predvsem v nordijski Eddi, podobnosti s temi miti pa srečamo tudi v našem izročilu. 3. Stvarjenje sveta z delitvijo prvotnega sveta na dve polovici, npr. loči se zemlja od neba ali razdelitev kozmičnega jajca na dve polovici. 4. Mit o potapljanju. Svet se ustvari tako, da se Bog ali katero drugo bitje potopi na dno oceana ali morja, da dobi nekaj zemlje, ki bo kasnejša zemlja. Ven pride Bog utrujen, včasih celo umre. Za nohtom ali krempljem prinese malo peska oziroma zemlje, ki jo je treba včasih še malo utrditi, da postane Zemlja. Včasih pošlje bog še ptico, da preveri nastanek sveta.

Mit o stvarjenju sveta s pomočjo božjega posredovanja je zapisal Janez Trdina in je znan kot »šišenska bajka«. Po tej bajki naj bi na začetku ne bilo nič drugega kot Bog, sonce in morje. Sonce je pripekalo in Bog se je potopil, da bi se skopal v morju, ko pa se je zopet vzdignil na površje, mu je za nohtom ostalo zrno peska. Zrno je padlo na morsko gladino in iz njega je nastala naša zemlja. Poleg bajke o stvarjenju sveta iz zrna peska z dna morja je slovensko izročilo ohranilo tudi druge mite o nastanku sveta, med njimi tudi o stvarjenju s pogledom. Trdinova »mengeška bajka«:

»S početka ni bilo ničesar kot Bog. Bog pa je spal in sanjal. Od vekomaj mu je ta sen trajal. Pa je bilo usojeno, da se je zbudil. Zbudil se je iz sna in se ogledoval in vsak pogled se mu je spremenil v zvezdo. Prvi pogled je ustvaril našo lepo Zemljo, drugi pogled naše ljubo Sonce, tretji pogled našo prijazno Luno, vsak poznejši pogled pa bleščečo zvezdo. Bog se je čudil in začel potovati, da si ogleda, kaj je z očmi ustvaril. Potuje in potuje, pa nikjer ne konca ne kraja.«

Pripoved se nadaljuje z razlago o stvarjenju človeka, ki naj bi nastal iz kaplje božjega potu – ta motiv prav tako srečamo v izročilih drugih narodov:

»Pa pride dol tudi na našo zemljo. Pa se je bil že utrudil: pot mu je že na čelo stopila. Na Zemljo mu pade kaplja potu, kaplja oživi in to je bil prvi človek. Božji mu je rod. Ni bil ustvarjen za razblode, že od začetka mu je bilo usojeno, da se bo trudil in znojil.«

O stvarjenju pa pripoveduje še ena Trdinova bajka, kjer je razložen nastanek rodovitne zemlje. Taki miti so znani tudi drugod po Evropi, še posebej pri skandinavskih narodih. Poleg razpada telesa Boga, prinese rodovitnost zemlje tudi jajce, iz katerega pritečejo reke. Podobno izročilo najdemo pri germanskem mitu, kjer se za rodovitnost zemlje žrtvuje Yimir, v indijskem pa Puruša. Iz mesa nastane plodna prst, iz krvi morje in jezera, iz žil reke in iz kosti gorovja.

»Ajdje so si tudi pripovedovali, da je bila zemlja od konca pusta, vse sama skala. Rodila ni nič, pa tudi ni trebalo, da bi rodila kaj za živež. Med ljudmi je stanoval Bog sam z duhom in s truplom in jih hranil z nebeško mano. Ali ljudje so bili nesrečni, ker so se bali božje mogočnosti in bleščobe. Od vednega trepeta niso mogli v slast ne jesti, ne piti, nikar se po svoji volji kratkočasiti. Bogu so se ljudje smilili. Ločil se je od svojega trupla in se preselil v nebesa. Truplo pa mu je na zemlji zgnilo in se spremenilo v rodovitno prst. V božji prsti so si iskali ljudje sami svojega živeža in niso več potrebovali nebeške mane. In zdaj šele so se začeli veseliti svojega življenja in so bili srečni.«

Poleg Boga se v slovenskih kozmogonskih mitih pojavlja tudi riba Feronika, ki podpira zemljo in predstavlja nosilno os zemlji in s tem lahko povzroči potres ali njeno uničenje. Vlado Nartnik je ribo Feroniko imenoval tudi Perunika. Čeprav je v živalski podobi, je očitno, da je riba Feronika v svojem bistvu kozmična riba oziroma kača. V Prekmurju pa je znana pripoved, da krožita okoli v vodi plavajoče zemlje sredi kozmičnega oceana dve ribi, ki s svojimi premiki povzročata potres. Poleg ideje, da svet stoji na ribi, pa je v našem izročilu ohranjena še različica, da svet stoji na biku. Podobno izročilo je v Srbiji, kjer pravijo, da svet stoji na volu. Po starih Indoevropskih verskih predstavah jezdi na ribi Varuna, prabog, ki je ustvaril svet iz prvobitnega kaosa. Posebej zanimiva je tudi slovenska razlagalna povedka Kako so ljudje dobili ogenj, saj ji najdemo podobnost že v starogrškem mitu o Prometeju:

Na tem svetu prej ni bilo ognja, bil pa je sveti Anton. Ljudje so prosili: »Oh, sveti Anton, pomagaj nam, dajte nam malo ognja na svet, ker vsi zmrzujemo.« In tako je šel sveti Anton doli v pekel in s seboj je imel prašička. Ko so ga vragi zagledali, so že vedeli, da je svetnik, in so rekli: »Gremo« Mi vas ne moremo sprejeti! Prašička ja, ampak vas ne!«
»Pa zakaj?« je rekel.
»Ma«-je rekel eden- »vas nočemo, ker ste svetnik in morate ven! Prašička pa, on naj se pride ogret, vi pa ne!«
»No,« je rekel sveti Anton, »vzemite prašička, meni je vseeno!«
Potem je šel spet nazaj in prašiček je šel noter in se je grel, ampak je tako zganjal tam po peklu, da je skoraj cel pekel razgnal z vragi vred in vsem skupaj. Pa so šli spet klicat svetega Antona, da naj pride pomirit prasca, kajti »Mi ga ne moremo ustaviti!«
Prišel je in mali udaril prasca. Ko je žival videla njegovo palico, se je pomirila. »Zdaj mi morate dati to palico,« mu je rekel hudič. Svetnik mu je dal palico, toda palica je imela luknjico. Vrag je začel s palico drezati po ognju in tako je ogenj prodrl skozi luknjico v palico. Ko mu je vrag palico vrnil, je sveti Anton s prašičkom odšel in spet zlezel na svet. Nihče pa ni videl, da ima v palici iskro ognja. Potem je sveti Anton naredil križ nad vsem svetom in zdaj je tu ostal ogenj, ki se je raztresel iz palice. Potem so bili vsi ljudje zadovoljni, da imajo ogenj. Torej je ogenj prišel iz pekla, prinesel pa ga je sveti Anton.

Literatura:


∙ Kropej, M.: Od ajda do zlatoroga: slovenska bajeslovna bitja. – Mohorjeva založba, 2008
∙ Nartnik, V.: Zvezdne poti : poskusi novega branja slovenskih ljudskih pesmi. – Samozaložba, 1991
∙ Odkod je ta naš svet? Slovenske pripovedi o poreklu stvarstva. – Didakta;ZRC SAZU [Zbirka Zakladnica slovenskih pripovedi], Inštitut za slovensko   narodopisje, 2000
∙ Šmitek, Z.: Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. – Študentska založba, 2004 

Deli