Jože Karlovšek (1900-1963)

Jože Karlovšek se je rodil 12. februarja 1900 v Šmarjeti, šolanje je nadaljeval na srednji tehniški šoli v Ljubljani, kjer je leta 1923 maturiral in postal stavbenik. Karlovška štejemo med pomembne proučevalce slovenske ljudske ornamentike, med narodopisce, stavbenike in likovne ustvarjalce. Po stroki je Karlovšek bil gradbenik, na njegovo dekorativno slikarstvo pa je vplival tudi Maksim Gaspari. Napisal je številne knjige in strokovne članke o ornamentiki in stavbarstvu, v Ljubljani pa je po vojni poučeval na srednji gradbeni šoli. Napisal je več razprav in knjig: Slovenska hiša (v dveh zvezkih, 1927 in 1928), Slovenski ornament (v dveh zvezkih; 1935 s podnaslovom Zgodovinski razvoj in 1937 s podnaslovom Ljudski in obrtniški izdelek), Umetnostna obrt: Splošen razvoj in naš slog (1938), Slovenski domovi (1939) in razpravo o lončarstvu na Slovenskem.

Jože Karlovšek

Več njegovih knjig je ostalo v tipkopisu in nikoli niso bile izdane. Taka je tudi Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe iz leta 1959. Razen te, so njegove knjige podrobno povzete v monografiji o Jožetu Karlovšku, ki jo napisal Nace Šumi, zato na tem mestu več o Karlovškemu raziskovanju slovanske mitologije.

20Jože Karlovšek: Kurent in hudoba

V knjigi o slovenskih domovih naredi pregled od najstarejših časov človekovega bivanja do današnje kmečke hiše. Dotakne se zgradb v paleolitiku, neolitiku in bronasti ter železni dobi, v rimskem obdobju in do staroslovanskih zgradb. Oriše tudi staroslovansko svetišče v utrjenem mestu Arkona na otoku Rujen. Karlovšek je pravilno opozoril, da so številne cerkvice na višinah nasledki gradišč. Kasnejše dobe so pokristjanile staroverske kultne prostore v gradiščih. Avtor je vseskozi iskal slovenskost naše hiše, ki jo je tudi našel ter dokazal.

V knjigah o ornamentu podrobno raziskuje izvor slovenskega ornamenta, ki ga izvaja iz staroslovanske dobe. Obširno se ustavi pri Slovanih, njihovi umetnosti in predkrščanskem verovanju v naravne sile. Po Karlovšku je bila praprot Perunu posvečena rastlina, pentagram in kolo pa je pravilno imel za staroverska simbola, ki sta se vključila v nove ornamentalne podobe skupaj s krščanskimi motivi.

motivika

Jože Karlovšek: Rastlinska motivika in ornamentika

Študij ornamentike ga je kasneje pripeljal v mitologijo. Že leta 1950 je napisal v časopisu Tovariš dva članka z mitološko vsebino: Živali v podobah, bajkah in pripovedkah in Bajeslovne podobe. Leta 1959 je v dveh zvezkih izdal Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe. V prvem zvezku po vrsti hierarhično razčleni mitologijo. Najprej predstavi vrhovnega boga Dažboga, ki so ga imenovali tudi Svetovid, Triglav ali Svarog. Po Karlovšku prebiva v nebesih, njegov simbol pa je krog. Kresnik je bil zlatolasi božji sin, poosebitev poletnega vročega sonca, njegova oznaka je okrogla plošča ali krog z žarki. Ta simbol vidimo tudi na njegovi sliki Trdoglav in Marjetica, ki je upodobljena na podlagi ljudske povedke. Za matriarhat je značilna pramati Luna. Poglavja, ki so predstavljena v knjigi:

Vsebina
1. Ljudsko slovstvo
2. Razvoj bajk in pripovedk
3. Kulturno zgodovinski pomen slovenskih narodnih bajk in pripovedk
4. Ornamentalne podobe bajk in pripovedk
5. Staroslovansko prirodno čaščenje
6. Staroslovansko najvišje bitje
7. Staroslovanska višja in nižja božanstva

(po vrsti: Dažbog, Perun, Svarog, Svarožič, Radegast, Svetovid, Triglav, Veles, Polevoj, Stribog, Mokoša, Matoha, Morana, Jarilo, Kresnik, Vesna, Lada-Lelika, Dodole, Kurent, Kurent v Pustu, Kres, Kresnice)

Od tu naprej v knjigi predstavi poimensko še vsa dobra nadnaravna bitja (Rod, Rojenice, Vile, Povodni mož, …), bajke (riba Feronika, bajka o potopu), hudobna moška bitja (Kačec, Škropnik, Zmij, Zmaj, Rabol), hudobna ženska bitja (Mora, Čarovnice, Jagababa, Volhva) in junaške, lirske in razne druge povedke. Na koncu sta še poglavja o živalih in o rastlinah v slovenskem bajeslovju. Posebno Karlovškovo zanimanje za populariziranje slovenske mitologije vidimo v »seznamu pomembnejših slik že izdanih slovenskih bajeslovnih in pripovednih podob«. V njem naredi pregled knjig, v katerih so ilustracije na temo slovenskega bajeslovja in izročila. Drugi zvezek združuje bogato slikovno gradivo vseh prej naštetih bogov, boginj, nižjih mitoloških bitij in bajk ter povedk.

2
Jože Karlovšek: Dažbog

Jože Karlovšek v okrasni umetnosti ni ostal le zbiralec ljudskega blaga in proučevalec, temveč je iz pridobljenega znanja vedno tudi sam ustvarjal. To se izvrstno vidi tudi v njegovi neizdani knjigi o mitologiji, ki je bogato ilustrirana. Vseh podob na temo slovenskega bajeslovja in pripovedk je naslikal okoli petdeset. Poleg tega pa še mnogo ornamentalnih podob. Vsestransko umetniško nadarjenost Jožeta Karlovška se kaže tudi v pesmih, saj je besedilo prvega zvezka dopolnil z avtorskimi pesnitvi bogovom.

Jože Karlovšek: Božanski rod

Mnogo Pramati, žena Najvišjega, je rodila
In rodbina njena povsod sloves je pridobila.
Rodili namreč so se sinovi vsi božanski,
Toda le eden od njih ostal je domač – občanski.

Svarog, prvi vsemogočni sin se zasveti,
Postane pravi junak, ko Dažboga zatemni.
V njegovo čast se pod lipo staro zberejo Slovenci
Z željo, da jih božanski Svarog vodi v njegovi senci.

Svetovid, drugi vsemogočni sin iz Neba,
Gre od doma, ko nastala nujna je potreba.
Arkona slavna ga triglavega časti močno,
Saj vidi v nebo, zemljo in še pod njo.

Perun, gromovnik, tretji vsemogočni sin obilni,
Doma vsepovsod, kjer zbira se sovražnik silni,
Imetnik ostrih strel, sekir, ki jezno jih vihti,
Udrihajoč po zmajski burji, brž jo prehiti.

Triglav, poslednji vsemogočni sin nebeščanski,
Pa postane najvišji bog pomorjanski.
Njegov troglavi kip v svetišču je zakrit temno
In pomeni vlado nad nebom, morjem in zemljo.

Uvodni besedi k knjigi Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe sta Karlovšku napisala dva tedaj najpomembnejša slovenska etnologa: dr. Niko Kuret in dr. Ivan Grafenauer. Niko Kuret je o Jožetu Karlovšku zapisal, da je »svojevrsten častilec lepot, ki jih hrani bogato izročilo našega ljudstva, in njihovega neutrudnega poustvarjanja s tenkim posluhom za arhaične vrednote.«

Jože Karlovšek je umrl leta 1963 v Domžalah. V rojstni vasi Šmarjeti mu je posvečen bronasti kip, ki je delo akademskega kiparja Borisa Prokofjeva.

Jože Karlovšek: Sončni junaki

Svarog, najodličnejši ta bog poganski med nami,
Zasnubil je Matoho za svojo med ženami.
Rodila štiri je sinove, sončne junake
In štiri hčere, po lepoti vse enake.

Božič, prvi mladi bog, ugledal svet je v zimskem času,
Ko sonce začne počasi rasti v novoletnem krasu.
Rabol z ruso še vedno vlada zimi mrzlih goličav,
Da Vesno, božansko hčer, ujame sovražni Trdoglav.

Jarilo, drugi junak, sonca pomladanskega,
Premaga zlega demona – Rabola zimskega;
Ko reši sestro Vesno, v gradu ugrabljeno,
Kaj radostno jo vzame za ženo ljubljeno.

Zlatolasi, zlatoroki Kresnik, tretji sončnjak
Postane sonca poletnega mogočni prvak.
Njemu v čast fantje in dekleta kresujejo,
Da žitno polje hude ure obvarujejo.

Kresnik odvede Devo, ko premaga sovražnika
In se s skokom s pečine reši nasilnika;
Ji hitro dene pas, natakne prstan zlat,
Da postane njegova preljubljena prvikrat.

Radegostu, ki zadnji sin junak je in sončni bog,
V jeseni nalivajo medu v rog,
Da tudi v prihodnje polje dovolj obrodi,
Ter letino plodno zagotovi.

Mila Lada, deklica lepša kot celi svet,
Okrašena je kakor sam zali rožni cvet.
Dosti masla in sadja ljudstvu je naklonila,
Ko bratu Redegostu srce je omladila.

Morana, bela hčerka, sede v temačni kot,
Da neusmiljeno pokonča vedno stari rod.
Pozimi odeva naravo z belim oblačilom,
Da se spomladi prebudi z lepšim povračilom.

Glej tudi:
∙ Nace Šumi: Jože Karlovšek: poklic in poklicanost. Muzejsko društvo Domžale. 2006

Deli