Vegetacijski mit: Jurijeva hoja skozi leto

Jurijeva pot poteka skozi štiri letne čase in z njimi povezanimi prazniki:
Božič: Jurijevo rojstvo in odhod na drugi svet (zima)
Jurjevo: Jurij prinese pomlad (vesna)
Ivanje: božja svatba (leto)
Smrt brata in sestre: Mara postane Morana (jesen)

Zeleni Jurij je v slovenskem in slovanskem panteonu gotovo ena najbolj zanimivih mitoloških figur. Čeprav imamo na Slovenskem bogato izročilo o njem, je bil do sedaj malo raziskan. Na prvi pogled je zeleni Jurij precej enostavni mitološki lik, ki prinaša pomlad, a v sebi skriva mnogo bolj zapletene funkcije boga vegetacije. O zelenem Juriju, Perunovem desetemu sinu smo že pisali v članku Zeleni Jurij, Perunov sin (glej Zeleni Jurij, Perunov sin), vemo pa tudi, da so zelenega Jurija imenovali tudi Šentjur, Šent-Jurij, Jurij, Juraj, Jurek pa tudi Vesnik. Predstavljali so si ga kot v rastlinje ovitega mladeniča ali pa kot jezdeca na zelenem ali belem konju. Jurjevo je namreč najvažnejša meja med zimsko in letno polovico leta. Zeleni Jurij je ljudem po dolgi, mrzli zimi prinesel toploto, sonce in pomlad. Ker prinaša sonce in svetlobo, je blizu tudi slovanskemu bogu Svetovidu. Morda je stopil na mesto slovanskega Daboga oziroma Dažboga, ki je bil bog volkov pri Srbih, sicer pa je tako kot sv. Jurij varuh čred. Vitomir Belaj je na podlagi vseh slovanskih jurjevskih pesmi rekonstruiral celoletni ciklični potek Jurijevega obhoda v tostranstvu in onstranstvu.

Božič: Jurijevo rojstvo in odhod na drugi svet (zima)

Iz jurjevskih obrednih pesmi je znano, da se Jurij rodi na novega leta dan, to je na zimski kres. Očitno gre tu na neki ravni za isto božanstvo kot je mlado sonce Božič, Svarožič. Na višji ravni pa pride do enačenja z Perunom in Svarogom. To nam sporočajo božične kolednice. Kolednica (tisti, ki so koledovali, so se imenovali koledniki) etimološko pomeni začetek meseca. Rimljani so praznovali kalendae prvega meseca v letu, najprej v marcu, kasneje pa januarja. Nekdaj so menili, da je Koleda neko praslovansko božanstvo, Davorin Trstenjak pa je Koleda vzporedil z indijsko boginjo Kalanda. Kasneje so te povezave zavrnili, zanimivo pa je, da v Dalmaciji koledan pomeni kresove, ki se jih kuri na zadnji dan v letu, na božični večer in v ivanjskem obdobju, na poletni kres. Najstarejšo slovensko kolednico je zapisal Primož Trubar 1575:

Mi smo prishli pred vrata,
Da bila boshya slata.

»Mi« so v pesmi koledniki. Ti so bili tudi našemljeni, kar je ostanek verovanja o prihodu duš iz onstranstva v svet živih na novoletno slavje. Koledniki so predstavniki sveta mrtvih, se pravi Velesovega sveta. Iz dveh pesmi vidimo, da so koledniki prišli po Jurija, prva je slovenska, druga pa hrvaška:

Če nam ne bo vsega tega,
Vsega tega gotovega,
Čmo vam zeti mladga sina,
Mlad ga sina za kresnika.
Čmo ga peljat v zelen travnik,
Zelen travnik, pomoravnik,
Dej, Bog, Marija, dej dobro leto!

Ak nas ne te darovali,
Mi vam bumo sinka krali,
Sinka krali, otpelali,
Otpelali med rožice,
Med rožice, fijolice,
Među rajske djevojčice.

Še ena koledniška pesem, ki jo je zapisal Štrekelj, in nam izvrstno kaže staroverski pomen prehajanja svetov:

Smo prišli pred vrata,
Bog otu, da b le zlate!
Oh Marija, oh Marija!
Sma z jenega ljeta v druga šli,
Bod bug per nas noj Marija!

»Z jenega ljeta v druga šli« pomeni prehod svetov, torej iz onstranstva v svet živih. Zlata vrata so pa oznaka za mitska vrata. Sicer pa je zlata barva povezana tudi s Perunom. Gospodar hiše, pred katero pridejo koledniki, predstavlja samega Peruna, njegov sin, po katerega pridejo Velesovi odposlanci, pa je gromovnikov sin, torej Jurij. Perun ima več sinov, ponavadi devet, deset ali kakšno drugo mitično število. Jurij pa je njegov najmlajši sin, mladi bog, Božič. Tudi Veles ima več otrok, gotovo več hčera, saj so v prvi hrvaški kolednici imenovane »rožice«, »fijolice« in »rajske djevojčice«. Mladega boga se večkrat primerja kot nasprotje nečesa starega, na primer: stari badnjak (ogenj, ki je gorel na sveti večer pred Božičem) – mladi Božič; Oče – sin; Oče Svarog – sin Svarožič. Novoletni obredi pa se v ogromnem prostoru Slavije dogajajo v obdobju od Božiča pa do Velike noči. To verjetno kaže, da se je novo leto v različnih krajih obhajalo ob različnem času. V makedonskih pesmih se dete (Božič, Jurij) rodi na Veliko noč, ne glede na to, da Jurij nima nobene povezave z Veliko nočjo. Na Veliko noč pa je v nekaterih pesmih rojena Mara:

Родена е Mapa нa дeн
Beликден
Излеглa е Mapa нa дeн Beликден,
Бpe кaк гa виде jacното слунце
Бpe грмнa грмнa у се тресна
Oт аснина без облаци …

 V prvotnem mitu so koledniki morali na zemlji delati natanko tako, kot bogovi na nebu. S tem so ohranjali ravnovesje in kozmos. Ljudje so z obredi oponašali tisto, kar so delali tudi bogovi.

Jurjevo: Jurij prinese pomlad (vesna)

Na Jurjevo se Jurij vrne v deželo, da prinese pomlad, vegetacijo, z drugimi besedami novo življenje. To je izpričano v mnogih pesmih. Dve jurjevski pesmi, ki ju je zapisal Štrekelj:

Sveti Šent-Juri, potrka na duri
Ma jeno hvačo zeleno, jeno rudečo.
Je šele peršu v deželo
Je ga že vse vesevo.
Tičice v grmovji,
Kukovca v bukovji.
Rumene rožice lepu cveto,
Se svetga Šent-Jurna veselo.

Prošal je, prošal, pisani Vazum,
Došal je, došal, zeleni Juri.
Donesal je, donesal
Peden dolgo mladico,
Laket dolgo travico;
Iza loga zelenoga,
Iza morja krvavoga
Po grdemu putu
Po debelem grudju.

V nekaterih pesmih je šel Jurij na pot iz za rdečega morja, ki je krvavo, in skozi zeleni gozd. Pot je težka, grda in utrudljiva. Vodi skozi blato in vodo in ga pripelje na ravno polje. Hoja po blatu in vodi nam pove, da to ni Perunov svet, saj je Gromovnik na suhem. Torej je prišel iz onstranstva, Velesovega sveta, saj so voda, blato in vlažnost htonski atributi. Še posebej nam podzemni svet označuje besedna zveza »iza morja«, saj je bil po ljudskih predstavah svet mrtvih onstran morja. V neki ukrajinski pripovedki je ohranjen rek »ključi od vyreja«, v neki ruski kroniki pa je bilo zapisano »ptice grejo iz irja«. To je svet, kamor gredo ptice pozimi. Iz vireja se vrnejo spomladi. Slovensko temu rečemo raj, pokojne pa imenujemo rajnike. Slovanski vyrej/virej je Velesov svet, kjer ni nikoli zime, trava pa je vedno zelena, saj ima dovolj vlage. To so indoevropske livade in pašniki, po katerih hodijo duše pokojnih. Od tam je vsako pomlad na Jurijevo prišel Jurij (isti koren imena, kot vyrej!), postal jar – pomensko mlad – in prinesel na naš svet plodnost in v zemljo vlago. Iz korena *jarъ izhajajo tudi nemški Jahr in angleški year »leto«. Jurij je skratka bog, ki hodi skozi leto.

Zeleni Jurij je v obrednih pesmih bog vegetacije, ki prinese pomlad. Zanimive so paralele s svetim Elijom (sv. Elija je s prihodom krščanstva zamenjal Peruna):

A cвятой Илья
По межам ходил,
По межам ходил,
Житушуко родил.

Poleg tega, da prinese pomlad, pa se Jurij na jurjevo spozna tudi z Maro, za katero pa ne ve, da je njegova sestra, Perunova hčer. Ime Mara je prisotno v pesmih vseh slovanskih in baltskih narodov kot standardno ime za nevesto. Tako pa je bilo ime tudi Perunovi hčeri, zato lahko sklepamo, da gre za eno in isto osebo. V prvem delu hrvaške pesmi se predstavljajo jurjaši, v drugem delu pa vidimo, da je imela Mara zlato jabolko. Jabolko je simbol ljubezni in znak pristanka na poroko.

Ovo se klanja zeleni Juraj – Kirales!
Zeleni Juraj, zeleno drevce – Kirales!
Zeleno drevce zelenoj hali,
Zelenoj hali, jukuni kapi,
Jukuni kapi, jubričkoj sablji,
Juričkoj sablji, u bačkom pasu,
U bačkom pasu, u plavi čižmah.

Kukuvačica zakukuvala,
U jutro rano v zelenom lugu,
V zelenom luhu, na suhom drugu,
Na suhom drugu na rakitovom,
Na rakitovom i na borovom.
To mi ni bila kukuvačica,
Već mi je bila mlada nevjesta.
Mlada nevjesta po gradu šeće,
Po gradu šeće, deverke budi,
Dever ne verek kako brajenek.
Stante se gore mlade snašice,
Pak nadielite nas djevojčice.
Nas djevojčice, zelena Jurja.
Sve su djevojke zamuž otišle,
Samo ostala Mara djevojka,
Mara imala zlatnu jabuku drže,
Komu jabuka, temu djevojka,
Juri jabuka, Juri djevojka,
Jura ju tače u ravno polje,
U rano polje, u crne gore – kirales!

Zveza med Jurijem in Maro je torej incestna zveza, ki je dovoljena samo bogovom. Incestna zveza je očitna tudi v belokranjski pesmi:

Na gorici ogenj gori
Okol ognja lepoj kolo
Devojačko in junačko.
V kolu mi je brat, sestrica,
Bratec kolo sponehuje,
Sestrica ga pogleduje.
»Oj sestrica, lepa si mi,
Bila bi si lepa gliha!«
»Ne govori, bratec, toga,
Od ljudi je presramota,
Od Boga je pregrehota.«

 

Jurij je Perunov sin Božič, ki so ga koledniki odpeljali na Novo leto v Velesov svet. Pri Velesu je Jurij odrasel kot njegov sin in samo kot sin tako velikega boga, kot je Veles, je lahko dobil roko Perunove hčere. Velesove hčere, rajske djevojčice, so mu sestre. Ena od njih se imenuje Jelica in ta ga je pripravila za potovanje prek morja po nevesto. Seveda Jurij ne ve, da je Mara njegova sestra. Verjetno sta oba rojena na isti dan, kar pomeni, da sta dvojčka.

Čeprav naj bi Jurij prijezdil na konju, se v pesmih vedno poje, da hodi in ne jaha. To ima najverjetneje obredni pomen in podlago v mitu, v katerem je konj tesno povezan z bogovi. Bog vegetacije se namreč v mnogih mitologijah poistoveti s konjem. V nekem ruskem svatbenem obredu je bil konj izenačen z ženinom, kar naredi razumljivejše tudi pesmi, kjer Jurij ne jaha, temveč hodi, saj ne more jezditi samega sebe.

Ivanje: Božja svatba (leto)

Novoletne in jurjevske pesmi najavljajo svatbo med Jurijem, ki ima tokrat ime Ivan (tudi Ivo, Janez, Kresnik) in Maro. Svatba je nedvomno ključni trenutek mitskega življenja, saj na zemljo prinese rodnost (glej Zapisi > Staroverski pomen knežjega kamna). Incest je seveda dovoljen zgolj med bogovi. Podobne zveze poznamo tudi pri ostalih narodih; pri Grkih Zeus in Hera, zveza med Yame in Yami v indijskih Vedah, egipčanski Oziris in Izida. Na astralnem nivoju predstavljata zvezo med Jurijem in Maro Mesec in Sončeva hči, ki sta v nekaterih mitologijah tudi brat in sestra.

Poroka med bratom in sestro se zgodi na Ivanje, 24. junija. To je datum poletnega kresa, poletnega sončnega obrata, ko je dan najdaljši in noč najkrajša. To je tako rekoč pol leta po badnji noči, po Božiču, ko se je Jurij rodil in odšel na svojo pot. Na Ivanje so se od nekdaj kurili kresovi, poznamo pa tudi ladarice ali kresnice, kot so imenovali skupine punc, ki so na ta dan hodile od hiše do hiše, in pletle vence iz cvetja in zelenja. Vence so nosile na glavi, z njimi pa so okrasile tudi živino. S tem dnevom pa je povezano tudi veliko šeg in verovanj. Znano je reklo, da se je potrebno na Ivanje okopati v vodi. Zaradi tega je v Dalmaciji Ivanje dobilo ime sv. Ivan Kupavac. Temu odgovarja tudi rusko ime za Ivanje: Иван Купало. Ivana vodi pot do neveste preko zlatega mosta.

Delaj, Mare, čagoder ti drago,
Ovo ti je Karloviću Ive.
Sada skoči va jezero mutno,
Sada zovi devet bratac svojih.
Pak ju ljubi tri dni i tri noći.
Ljubil ju je i ostavil ju je
Kakonoti livadu zelenu,
Pokošenu pak i ostavljenu …

Lepa Mara rože brala
Na ivanjsko navečerje
Oj lado, lado, oj, Ivo, lado
I od roža venca pljela
Za Ivana svevišega,
Oj lado, lado, oj, Ivo, lado
Koji nosi žarko sonce
Žarko sonce i meseca.
Oj lado, lado, oj, Ivo, lado
Z dsnom rokom ognja kuri
A sa levom deklu grli.

Kraj božanske svatbe je na steblu sveta (arbor mundi) ali pod njim. Štrekljeva pesem iz Bele Krajine:

Pred hišo vam lipa hruška,
I pod hruško lipa senca,
V leti senci posteljica,
Z belo rjuho pregrnjena,
Pregrnjena, pogrnjena.
Na njoj leži lipo telo,
Lipo telom lipi Janez.
I vuz njega njeg’va draga,
Njeg’va draga, lipa Mare.

V ljudskih pesmih verjetno vseh slovanskih narodov, posebno pa v pomladnih obhodniških in svatbenih, se pojavlja tudi ime Lado ali Lada. Te pesmi govorijo večinoma o ljubezni in sklepanju zveze med mladeničem in mladenko. Zato so nekateri v Ladi videli slovansko boginjo ljubezni, četudi to ni potrjeno. V nekaterih pesmih se omenja tudi Vid (in na to vezani vsi kresni običaji), to pač zaradi tega, ker je bilo Vidovo v julijanskem koledarju ravno na poletni kres. To se vidi v pesmi, ki ji je zapisal Primož Trubar.

Šent Vid ima dan nerdalši,
Lucija pa ner ta kratši,
Spet Vid ima nuč nermanšo,
Šent Lucija pak nerdalšo.

Poroka med dvojčkoma, bratom in sestro pa se je ohranila tudi v poimenovanju hribov in nekaterih skal, ki jih ljudstvo naziva Kamniti svati. V Sloveniji poznamo skale Kamnite svate blizu Ribnice (glej Zapisi > Skalnate Babe in Dedci), v hrvaškem Zagorju je nek hrib imenovan Kameni svatovi, podobno poimenovane hribe pa poznamo tudi v Bosni in Hercegovini, Makedoniji, na Češkem in zagotovo še kje. Ljudsko izročilo povezano s Kamnitimi svati pravi, da sta se brat in sestra hotela poročiti, nakar je oče vse skupaj preklel, tako da so vsi, s svati vred, za vedno okameneli v hribu. Slovenske skale Kamniti svatje so sicer nastale zaradi nevestinega preklinjanja sonca, domnevamo pa lahko, da je bil povod za poimenovanje tudi pri nas isti mit. Pomembni elementi tega izročila so incestna zveza (poroka brata in sestre), kletev in kazen z udarcem groma. Vse to kaže na mit o ženitvi božanskih dvojčkov, torej na svatbo med Jurijem in Maro, ki sta otroka gromovnika Peruna.

Smrt brata in sestre: Mara postane Morana (jesen)

Mara (njeno krščansko ime je Marija, sicer pa je pomensko podobno; glej tudi Bogovi > Morana) je hči Gromovnika Peruna in Sonca. Torej je Mara Sončeva hči, kar morda pomeni tudi Zarja, Zora. Perun ima poleg devetih sinov še sina Jurija in hčer Maro. Če je Sonce žena gromovnika Peruna, bi lahko s Soncem povezali tudi Mokoš, ki je rekonstruirana kot Perunova žena (glej Bogovi > Živa). Marino ime izhaja iz indoevropskega korena mer, ki pomeni umreti. Podobno IE mor pomeni smrt. Njeno ime ni naključno povezano s smrtjo, saj na koncu res ubija in sicer Jurija. Mara je devica, kar je praslovansko pomenilo isto kot mladenka. Ivan (Jurij) kasneje Maro izkoristi in prevara, zato se mu Mara maščuje tako, da ga ubije. Ubije ga z očetovim orožjem, s strelo. Uboj Jurija je opisan v sledečih pesmih, le da Jurija pooseblja konj:

U polju se prah podiže
Ni od vjetra ni od vihra,
Neg od jada lijepe Mare
Gdje joj hrabrov konj pobježe.
Za njim Mare pjehom pješi:
– Ustan, doro, ranjen stao!
Strjelice te ustrijelile
Kroz sve tvoje četir noge,
Kroz sedalce, pa u srce!

Oй, братци мои, вы родиты!
Oй, пойдите вы на конюшенькю,
Oй, возмитя вы коня сивова,
Kоня сивова, сивогривога,
A убейтя яго на полуверсты,
Hа полуверсты до полусмерти.

Jurij se v nekaterih ljudskih pesmih poistoveti z mesecem. Mesec pa je nestalen, se pomlajuje in raste. Zato ga Mara ali njen oče gromovnik Perun oziroma njeni bratje ubijejo. Mara s tem postane grda Morana, boginja smrti. Umreti pa mora tudi sama, saj lahko živi najdlje eno leto. Ime Morana nosi enak pomen kot Mara, to je smrt oziroma moriti. Uboj Jurija (oziroma meseca na astralnem nivoju) nam opisuje baltska pesem (v hrvaškem prevodu):

»Mjesec je sunčicu vodio
U prvo prolječe.
Sunčica se rano probudila,
Mjesečac se odvojio.
Mjesec se sam šetao
U Zorico se zaljubio.
Perkuns, žestoko se ljuteći,
Mačem ga je rasjekao.
-Zašto si se odvojio od Sunčice?
U Zoricu se zaljubio?
Sam po noći šetao?

 

Marina smrt je opisana v obredih (v glavnem se dogajajo v predvelikonočnem času, pri vzhodnih Slovanih pa je običaj znan kot maslenica, to je boj med Jarovitom in Morano oziroma med pomladjo in zimo), ko ubijajo slamnato lutko, ki ima podobo ženske, predstavlja pa zimo ali smrt. Uničijo jo tako, da jo zakurijo ali vržejo v vodo. Lutka je znana pod imenom Morana, Morena, Marzena, Smrt, Smrtka ipd. Glede na to, da Mara preživi Jurija, se njena smrt časovno ne izide, saj v prej omenjenem pomladnem običaju umre že pred svatbo z Jurijem. Morda so običaji ubijanje lutke Morane kasnejšega nastanka, ko se je recimo Mara poistovetila z zimo in so jo simbolično ubili in s tem premagali zimo, bolj verjetno pa je, da Mara – tako kot Jurij – lahko večkrat simbolično umre. Jurij in Mara lahko še enkrat umreta na jesensko Jurjevo (znano pri vzhodnih Slovanih) 26. novembra, najverjetneje pa Mara dokončno umre takrat kot Jurij, na božični večer. Na zadnji dan v letu je ponekod gospodar lomil kruh in ob tem nagovarjal Deda Božiča naj pride na večerjo. V Ukrajini se je zadnji snop žita imenoval ded. Za Božič pa so ta zadnji snop dali na ogenj in ga skurili. Ime Ded Božič kaže na to, da bi lahko šlo za isto osebo, ki so jo koledniki na začetku leta odvedli na pot in se sedaj vrača kot starec, ded. Tudi panj, ki je v božičnem času gorel na domačem ognjišču so imenovali ded, poleg tega pa poznamo še nekatere božične običaje pri Rusih v katerih ubijajo (kurijo) deda. Če se bog vegetacije na zadnji dan leta imenuje ded, potem lahko to navežemo tudi na Maro, ki bi se potem imenovala baba. Bab in Dedcev pa imamo mnogo tudi v ljudskih pesmih, poimenovanjih za skale in ostali folklori. Na zadnji dan leta torej brat in sestra oziroma dvojčka umreta, nato pa se na novo leto zopet rodita, da gresta vsak na svojo ciklično pot.

Sklep

Jurij ni ena od inačic gromovnika Peruna, kot se je nekdaj domnevalo, temveč njegov deseti, izgubljeni sin. Bistvo mita o Juriju je njegov povratek na svet na začetku pomladi, njegova svatba z Maro, ki mu je pravzaprav sestra. Čeprav je podoben očetu, se od njega tudi loči, na primer Perun ubija s kameno strelo, Jurij pa s kovanim mečem. Življenje Jurija in Mare je ciklično, odgovarja koledarskemu letu dni. Običaji v katerih nastopata, pa so preslikava narave na ljudi. Svarožič, Božič, Zeleni Jurij, Ivan Kupalo, Kresnik, Svetovid in Ded Božič so očitno samo posamezni aspekti boga vegetacije. Zadnjič v letu se pojavi bog vegetacije na božični večer, kjer ga simbolično ubijejo (zažgejo), nato pa se drugi dan na novo leto spet rodi in zopet krene na svojo ciklično pot. Zeleni Jurij je protagonist mita, ki ga poznajo skoraj vsa ljudstva sveta in se pojavlja v vseh starih mitologijah. Mnogokrat ga predstavlja tudi konj, njegovo žrtvovanje pa zagotavlja plodnost in rast vegetacije. Tako kot je potoval Jurij, pa je potovala skozi čas tudi Lepa Vida. V pesmih zvemo, kako poosebljeno Sonce na povratku iz »onega sveta« pripelje Vido nazaj na naš svet. Po isti poti pride tudi Jurij.

Arhetipski konj je simboliziral sonce in hkrati prinašal življenje in smrt. Vsi štirje mejniki leta, sončna obrata in enakonočji, so zaznamovani s konjem. Nekateri božični običaji so povezani s konjem, dan po božiču pa je še Štefanovo, ki je konjerejski praznik, sv. Štefan pa je zavetnik konj. Vemo tudi, da svetnik Štefan ni imel nobene povezave s konji, temveč je očitno stopil na mesto prejšnjega zavetnika konj. Obnovitveni proces potrjujejo tudi pustne maske. Znano je, da je najstarejša pustna maska na slovenskem prav Rusa – kobila, ki so jo, na primer v Ščavnici vodili po vasi in nazadnje vrgli v vodo, da bi s tem izprosili milost konjem, kot poje ljudska pesem. Šege na Jurjevo so tesno povezane s konji, ta dan pa predstavlja tudi konjerejski praznik. Na poletni kres se navezuje Kresnik – kraljevič na konju. Kresnik je rojen zaznamovan s konjskimi kopiti. Ob poletnem kresu je tudi čas Svetovida, zanj pa je znano, da je v templjih imel svojega belega konja. Konec poletja poznamo Jurijevega brata, Jarnika s puško, ki strelja na belega konja, zlatoroga ali gamsa, simbola sonca. V slovanskih kakor tudi v slovenskem ljudskem izročilu je vlogo Jarnika (njegovo ime prav tako izhaja iz korena »jar«, le da ne pomeni mlade rasti, temveč ima pomen »vzkipljiv, žgoč«) prevzel oziroma mu posodil ime sv. Bartolomej. Iz tega imena izhaja ime Jernej, ki goduje 24. avgusta. Vsi štirje mejniki so povezani s konjem in vegetacijskim bogom, ki se ob različnih delih leta predstavlja z različnimi imeni.

Literatura:

∙ Belaj, V.: Hod kroz godinu: pokušaj rekonstrukcije prahrvatskoga mitskoga svjetonazora. – Goleden Marketing – Tehnička knjiga, 2007
∙ Kropej, M.: Dapid, R.: Kole, kole, koledo, leto lepo mlado: slovenske ljudske pripovedi ob letnih mejnikih. – Didakta, 2010
∙ Kropej, M.: The Horse as a Cosmological creature in the Slovene Mythopoetic Heritage. – Studia Mythologica Slavica 1, 1998. – ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje
∙ Kuret, N.: Praznično leto Slovencev: starosvetne šege in navade od pomladi do zime. – Mohorjeva družba, 1965-1971
∙ Đermek, A.: Slavenski mitski trokut i legenda o Kamenim svatima. – Studia Mythologica Slavica 12, 2009. – ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje
∙ Štrekelj, K.: Slovenske narodne pesmi. – Cankarjeva založba, 1980
∙ Милојевић, М. С.: Песме и обичаји укупног народа српског. – [Uporabljeno dne 2010-07-25] Dostopno na URL: http://www.svevlad.org.rs/predanje_files/kupalo.html

Deli